Olga

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10.xsd" version="0.10" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikivir</sitename>
    <dbname>slwikisource</dbname>
    <base>https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.39.0-wmf.22</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikivir</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiviru</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="100" case="first-letter">Stran</namespace>
      <namespace key="101" case="first-letter">Pogovor o strani</namespace>
      <namespace key="104" case="first-letter">Kazalo</namespace>
      <namespace key="105" case="first-letter">Pogovor o kazalu</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="2300" case="first-letter">Gadget</namespace>
      <namespace key="2301" case="first-letter">Gadget talk</namespace>
      <namespace key="2302" case="case-sensitive">Gadget definition</namespace>
      <namespace key="2303" case="case-sensitive">Gadget definition talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Olga</title>
    <ns>0</ns>
    <id>39469</id>
    <revision>
      <id>207054</id>
      <parentid>207005</parentid>
      <timestamp>2022-07-29T15:09:34Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Veronika Špringer</username>
        <id>8927</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="141695" xml:space="preserve">{{naslov-mp
| naslov = Olga
| normaliziran naslov = 
| avtor = Fran Govekar
| opombe = ''Roman''
| izdano = ''{{mp|delo|Glas naroda}}'' 48/262-290; {{mp|leto|1940}}
| vir = dLib {{fc|dlib|QI7YFTVG|s=5|262}}, {{fc|dlib|3JCVYUWL|s=5|263}}, {{fc|dlib|NXZJL3ER|s=5|264}}, {{fc|dlib|ZWIFF6IE|s=5|265}}, {{fc|dlib|ILRWMZAE|s=5|266}}, {{fc|dlib|LOC45GZQ|s=5|267}}, {{fc|dlib|ATGXL0TK|s=5|268}}, {{fc|dlib|UGNLGEMZ|s=5|269}}, {{fc|dlib|J1JHR7HU|s=5|270}}, {{fc|dlib|T5KBP4IA|s=5|271}}, {{fc|dlib|EYHRWC6M|s=5|272}}, {{fc|dlib|KXCUMZZ7|s=5|273}}, {{fc|dlib|CDPDTWFC|s=5|274}}, {{fc|dlib|0IGVXLP6|s=5|275}}, {{fc|dlib|WXPJ9MKM|s=5|276}}, {{fc|dlib|VYW4JWND|s=5|277}}, {{fc|dlib|UWRIBQCL|s=5|278}}, {{fc|dlib|4ZUWJ4QB|s=5|279}}, {{fc|dlib|GFG9SWW9|s=5|280}}, {{fc|dlib|CW6MVCGI|s=5|281}}, {{fc|dlib|7VL6INZP|s=5|282}}, {{fc|dlib|RZNF6QQR|s=5|283}}, {{fc|dlib|U12ENAG3|s=5|284}}, {{fc|dlib|FQMAMKKE|s=5|285}}, {{fc|dlib|SSK4UKKT|s=5|286}}, {{fc|dlib|2NBB9KJI|s=5|287}} ...
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 
}}


»Torej: da ali ne?«

»Ne!«

»Ne? — Vrag te vzemi!«

»Prav žal. — Ampak tvoj kredit je izčrpan. Govoril sem trikrat z generalnim ravnateljem ...«

»Poznam branjevca, strahopetca!«

»Morda je. Ampak sam ni odločal; upravni svet je odklonil, dasi te je ravnatelj priporočal.«

»Kako je torej mogoče? Stara, ugledna tvrdka ...«

»Gotovo ... toda zaupne pozvedbe ...«

»Klevete. Zavistniki lažejo. Ljubi rojaki pač nikdar nikomur ničesar ne privoščijo. Preglejte sami moje knjige.«

»Pusti. Informacije so točne. Obremenjen si preko mere. Niti novih dveh strojev še ni plačal. In Ljubljanska kreditna banka. — Trgovska banka. — Kreditni zavod. — Pa dota tvoji gospodični sestri?«

»Kaj naj storim? — Preostaja mi le Amerika ali revolver.«

»Oženi se!«

»Nemogoče. Olga —!«

»Haha! Potem rajši kar precej revolver ... Ne, prijatelj, svetujem čisto resno: oženi se. Najdem ti bogato nevesto — šest, deset, morda petnajst milijonov ...«

»Kron ali dinarjev?«

»Dinarjev, strela! Hočeš?«

»Ne brij norosti. Kje bi vzel tako nevesto?«

»To je moja skrb. Povej samo, če hočeš.«

»Ali boš zahteval provizijo?«

»Brez provizije ne bo šlo. Nevesto že imam.«

»Ne budači! Kakšna pa je? Počasna stara babica?«

»Krasotica res ni, ampak mlada, elegantna dama ...«

»Idiotka!«

»Izomikana v prvovrstnem institutu ... govori francoski.«

»Nehaj! Kdo je tvoj monstrum?«

»Moja tajnost. Ako te ne zanima, nima smisla, da bi ti pravil. — Dober znanec sem njenemu očetu, občujem prijateljski z njenim bratom ...«

»Za teboj naj morda pobiram ...«

»Nikakor ne. Jaz se ne oženim nikoli. Ali vsaj še tako kmalu ne ... Pripovedujem ti vse le zato, da vidiš ...«

»Da imaš vpliv v njeni hiši. Da se ti mešetarjenje posreči?«

»Take je. Bržčas se mi posreči. Vidiš mojo roko? — Šest do petnajst milijonov ti ponuja. Ali mi daš 2 odstotka provizije? Daj roko: mož beseda! In napišeš mi pravilno obveznico ...«

»Ne dam! Mar so te najeli, da me loviš?«

»Tebe loviti? Hm. Sam veš, koliko si vreden. — Taka nevesta ne lovi ženinov, ki stoje pred bankrotom. Prijatelj sem ti ...«

»Pojdi, pojdi! Zaslužiti hočeš z menoj!«

»Tudi. A z drugim bi zaslužil morda še enkrat toliko, čeprav težje.«

»Čemu težje?«

»Ona si želi v Ljubljano.«

»Aha! Torej kmetiško teslo?«

»Ne, — rekel sem že: resnična dama! Hči velikega indnstrijca, torej iz tvojega miljeja. In povrhu rasa! Prijatelj, rasa! Nič lirike— sam plamen.«

»Agent! Zvodnik!«

»Zate. Pa kakor hočeš: povem, kolikor jo poznam, bi ti jo morda pridobil. Morda ... Potrudil so bom, da ti ugladim pot. Drugo storiš sam. Torej boš dal provizijo?«

»Če mi bo všeč, bom ...«

»Dal boš pa črno na belem, kajti kupčija je kupčija. Zaenkrat mi daj častno besedo.«

»Častna beseda. — Kdo jo torej?«

»Elza Kromarjeva ...«

»Ne poznam. — Odkod?«

»Iz Sel. — Ona te pozna. In všeč si ji. — Oče Gašpar ima ob Savi troje velikih žag na električni pogon, v Selih lesno trgovino — skladišča hlodov in desk so velikanska — troje velikih hiš gradič v Trsovem, konj okoli dvajset, goveje živine blizu petdeset, troje avtomobilov itd.«

Mladi tovarnar Stepišnik je letal po kontorju in si brodil s prsti po košatih laseh. Končno je obstal.

»Pa koliko je stara? Zakaj se ni že omožila? Kakšno preteklost ima, da ji je treba iskati moža na tak način?«

»Prav nobene preteklosti. Kaj pa misliš? Za njo ni vsak kdorsibodi. Odbila jih je že nekaj, ki so se ponujali. Trideset let še nima. Resna ženska. Življenje ji ni potekalo med izbiranjema toalet, ob klavirju, knjigah, žlahtnih rožicah ... Marljiva, energična ženska. Ljubi konje in pse, hodi na lov z bratom ali pa se vozi z avtom. Za zabavo priganja očetovo uradnike in delavce, dekle in hišne. Stroga gospodinja! Skratka: ako to vzame — in to bo moja briga — boš lahko žvižgal na vse banke in posojilnice ...«

»Torej, brata ima ...«

»Da, brat prevzame po očetu industrijo. Zato mora dekle končno iz hiše. Kromar si želi zeta, snahe, vnukov.«

Tovarnar Stepišnik je prisedel k prokuristu Tribniku, si natočil čašo in izpil. Zamišljen je vzel cigareto in jo počasi prižgal. Bolestno cinična poteza se mu je vezala okoli ust.

V kontorju je zavladala tišina. Narahlo je potrkalo in vstopila je gospodična. Črni kodri so ji obkrožali sveža lica. Imela je votlo rjave oči. Nekoliko polne prsi. Bila je zelo simpatično dekle.

»Ali smem prosti?« je dejala Stepišniku in položila na mizo tipkano pismo.

Tribnik se je delal, kakor da gleda delavca, ki je kidal sneg na tovarniškemu dvorišču, a zasledoval je vsako njeno kretnjo.

Stepišnik se je presedel za pisalno mizo in podpisoval, ona pa se je z bokom naklonila nanj, zroč nedolžno predse. Stepišnik jo je pogladil po hrbtu, in gospodična je odhitela.

»Brhko, zdravo dekle,« je dejal Tribnik.

»Grdih žensk sploh ne trpim okoli sebe,« je odgovoril tovarnar, vstal in začel iznova hoditi po kontorju. »Elza Kromparjeva — torej. — A Olga, Olga?«

»Odpoveš ji, kakor vsaki drugi, in stvar je v redu,« je rekel Tribnik. »Tudi jaz delam tako.«

»Ne. Olgo imam resnično rad.«

»Verjamem. Saj je lepa, da malo takih. Tudi jaz bi jo imel rad ...«

»Ne, z njo ni tako ... Olga ni dekle za zabavo. — Dobra, pametna, poštena. — Zares njo bi vzel za ženo — saj ne veš, kako mi je ...«

»Pa jo obdrži! Elzo in Olgo. Zakaj pa ne? Saj si mož za to! Haha! — Ah, čuj, kaj pa bi bilo, ako bi te pustila Olga?«

»Nikoli, a — prokleto — skoraj bi si želel tega ...«

»Pa si res čudak. Olga, Olga! Toda vest te ne peče, ako objemaš tole dekle in bržčas še vse ostale ...«

»Nobena ne šteje prav nič« je odgovoril Stepišnik malomarno. »A ona! Saj niti ne slutiš, kakšna je. — Ali vrag me vzemi s teboj vred. Ali resno misliš, tla bi bilo mogoče z Elzo Kromarjevo?«

»Čisto resno poizkusim. Jamčiti seveda ne morem. V nedeljo se peljem v Sela, v ponedeljek ti morda že lahko poročam. Potem se odpeljeva skupaj tja, da se seznaniš s starim in sinom. Velja?«

»Velja! A nikomur besede!«

»Ne besedo. Zdaj napiši obveznico.«

»A kako plačljivo?«

»Plačljivo pet mesecev po poroki ali v obrokih, toda vsaj v desetih letih z obrestmi, ki jih plačujejo posojilnice.«

Stepišnik je napisal.

»Še štampiljko!« je zahteval Tribnik.

»Evo, tudi to!«

In Tribnik je spravil obveznico v listnico, se poslovil in hitro odšel ...

Stepišnik pa si je naročil novo čašo do vrha, jo duškoma izpraznil in odprl dveri.

»Gospodična Marta, prosim za trenutek.«

V kontor je prihitela rdečelična črnolaska.

»Deklič sladki,« je dejal in jo potisnil nase, »na prodaj sem ... Povej, koliko sem vreden?«

»Na prodaj? Ah, da bi vas jaz mogla kupiti!« se je zasmejalo dekle in ga poljubilo.

»Pa koliko bi dala za me?«

»Milijon!«

»Tako malo?«

»Ah, sto tisoč, milijon milijonov, ako bi jih le imela!«

»Tako me imaš rada?«

»Tako — grozno! — nepopisno!«

»Dušica, dušica!« Poljubljal jo jo. »Vidiš, vesel bom, ako da zame z vso tovarno vred šest, deset, kvečjemu petnajst milijonov ... Sramotno sem cenen, ne?«

Tedaj se je Marta prestrašila.

»To ni šala? Mar vas ženijo?«

»Ne vem ... A če bi našli zame tako težko nevesto, bi se pač oženil. Moram se.«

»Oženiti! In potom bi mene odslovili?« Svetle rjave oči so zalile resnične solze. »O, Bog, kako bom nesrečna!«

»Nič se ti ne zgodi ... pri meni ostaneš in moja boš, zmerom samo moja.« Potegnil jo jo na zofo. »Pa nove svilene nogavice kupi, Martica,« je dejal, »ker tvoje krasne noge morajo priti vedno do veljave. In še vse kaj drugega ti bom kupil. Ampak, Martica, moja moraš biti. Samo moja!«

»Saj bom,« je rekla priliznjeno.

»V trenutku ko zvem, da me varaš, te ne poznam več, ter te odslovim. Zapomni si, Marta. Tako: še en poljub, — in zdaj pa odidi in molči! Kakor grob! Da, da, saj verjamem, da me imaš rada, sladka moja dušica!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Na šolskem pragu sta stali Olga in Manica, deklice pa so paroma prihajale na cesto, pozdravljale ter se razbegnile na vse strani.

»Zaboga, zopet me pričakuje Tribnik!« je pošepnila Olga. »Ostani z menoj!«

»Saj je lep in bogat ... Druge se trgajo zanj,« je odgovorila Manica začudena. »Meni je všeč!«

Preko ceste je hitel k njima gospodek dekliško gladkega obraza in porodno smehljajočih se oči.

»Milostljiva gospica, klanjam se!« — Pritegnil je Olgino roko k ustom in jo poljubil.

»Oh, saj nisem še tako stara!« se je branila.

»Vašo lepoto in mladost poljubljam ter se klanjam tako vzorni učiteljici!«

»Jojmene, cel plaz komplimentov!« se je šalila. »In nič bolj aktualnega mi nimate povedati? — Govorite mi rajši o današnjem kurzu ... o liri, franku, avstrijski kroni, ljubšo mi bo, dasi ne razumem o borzi prav ničesar!«

Šla je urno proti domu in se ozrla.

Tedaj je opazila, da je Manica izginila za vogalom.

»Ali vas zanima gramofon? Prejel sem pravkar nove plošče: opere, operete, modne plese. Krasno! Prosim, obiščite me! Ali mi pa dovolite, da pridem k vam? — Pošljem vam gramofon domov. Ali bolje je pri meni. — Pridite! — v mraku ... Nihče vas ne bo videl — preko parka za hišo — skozi zadnja hišna vrata. Imam tudi imenitnega šampanjca, muzicirala bova in prijetno pokramljala ... Ne bodite tak filister ...«

Olga je onemela. Korake je pospešila, da bi mu čim prej ušla. Kakšna predrznost! Ker je prokurist, ki z uspehom špekulira z ogromnimi vsotami, misli, da mu je vse dovoljeno. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se mu učiteljica ne vdala, ako ji on le z mezincem pomigne. Gospod bančni ravnatelj, kakor ga nazivljajo lizuni, in lizunke, ta malik v Trsteniku! — Pa se je le varal. Niti besedice ni zinila. Zaman je tekel ž njo in ji govoril o velikem spoštovanju. Globoko užaljena je pribežala Olga do hiše, v kateri je stanovala in stekla po stopnicah v svojo sobo.

Ali je to mogoče? je razmišljala. S kakšno pravico ji je stavil tako ponudbo? Pa kar brez okolišev: »Prrdite — v mraku! Ne bodite tak filister! Saj ste vendar moderno dekle!«

Strašen človek! Vse je kipelo po nji. Začela je begati po mrzli sobi. Vsak čas jo kdo zasleduje, ogovarja, jo vabi — povsod zro nanjo moške oči z žaljivo pohoto ... Kamor pride: na ples, veselico, izlet, celo v šolo ... povsod mora poslušati vsiljiva laskanja, nedostojne ponudbe. — In danes tale modni mešetar kar naravnost. »Obiščite me!«

I, kajpak! Mar naj bi se pomišljal, ko mu je toliko drugih brez pomislekom na ponudbo?

Ah, Janku piše! V Trsteniku ji ni več obstanka. Življenje po prevratu se je poživinilo in mesto se ji zdi kakor Sodoma in Gomora. Vse plešo okoli zlatega teleta in na prodaj je vse: devištvo, zakonska zvestoba, načela, vest, čast, značaj. Vse se zdi ljudem dandanes smešno, zastarelo, otroško, filisirsko, kakor bi se govorilo o starih pravljicah. In pisala je Janku Stepišniku.

»Dragi, mili, dobri! Prisegel si mi, ne enkrat, nego stokrat, da me vzameš za ženo in daš svoji hčerki zakonskega očeta. Dovolj dolgo že čakam, zdaj ne morem več. Odloči se: ali za svojo mater ali zame in dete ...«

Ko je dopisala, je bila mirnejša. Zopet se je smehljala. Saj ni prav nič dvomila, da ji Janko odgovori po njeni želji. Kako bi mogel tudi drugače? Častnik je bil in še odlikovan povrh tega. Ponosna je nanj.

Vsa srečna je zasanjala o krasni bodočnosti, ko bosta mož in žena.

Oblekla se je, nesla pismo na pošto in odšla k »Črnemu volu« na obed.

Ko je dospelo Olgino pismo v Stepišnikovo pisarno, sta bila Stepišnik in Tribnik na Trsovem gosta Elze Kromarjeve.

Kakor čisto slučajno sta oba imela opravki v sosednjem mestu istega dne, in Tribnik je vzel Stepišnika na svoj avto; na povratku sta se vozila mimo gradiča, kjer je bila gospodična Elza slučajno sama. Slabo uro sta se ustavila na Trsovem. Ko sta odhajala, ju je Elza povabila za prihodnji teden v Sela.

Olgino pismo je torej z ostalo korespondenco vred prejela Stepišnikova tajnica, gospodična Marta. Imela je pravico odpirati in čitati vsa šefova pisma.

Raztresen se je vrnil Stepišnik z izleta in kar nič se mu ni ljubilo, da bi se poglobil v došle dopise. Tako je le napol poslušal Martino poročilo o posameznim pismu. Končno mu je predložila tudi Olgino.

»To si prečrtajte!« je dejala. »Gospodična Olga je silno huda na gospoda ravnatelja Tribnika ...«

»Zakaj?« je vprašal raztreseno.

»Ker jo je povabil na šampanjca v svojo vilo.«

»Če ni hujšega ... Pa mu je dala košarico?«

»Niti odgovora vrednega ga ni smatrala.«

»Hahaha! Vedel sem ... Blamiral se je. Hahaha! Zelo se mu je moralo pokaditi ... Pa kaj želi Olga?«

»Da jo končno vzamete za ženo ... že zaradi otroka, in strašno vas ima rada, piše.«

Stepišnik je strmel predse in molčal. Marta se mu je naslonila na ramo ter ga gladila po košatih laseh, ki so se mu krotovičili nad čelom.

»Storite konec ž njo!« je rekla nato. »Olga je predobra za igračo ... in nesrečna je. — Peljite se k nji, nujno vas vabi ... povejte ji resnico!«

»Ah, Marta, ko bi ti vedela resnico. Pa že vsaj nisi ljubosumna na Olgo?«

»Ne, preveč sem pametna. Srečna bom, če me boste že vsaj nekoliko ljubili. Če ne, bo konec mojega življenja.«

»Ljubo moje dekletce!« je vzkipel Stepišnik ter jo stisnil k sebi. »Ničesar ne sme biti konec tudi nesrečna bova morala živeti. Tudi ti se omožiš ... celo doto ti dam, za kuma ti pojdem, a prijatelja si ostaneva zmerom ... do smrti.«

Vzel jo je na kolena in jo poljubljal. Hipoma jo je postavil na noge in vstal: »Pa piši Olgi torej, da se pripeljem k nji. A prihodnji teden še ne utegnem. Piši ji prav ljubeznivo. Pohvali jo — in piši ji, da pridem bržčas v nedeljo z jutranjim vlakom.«

Marta je vzela z drugimi dopisi tudi Olgino pismo ter sedla pred pisalni stroj ...

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Zimsko soboto popoldne. Nebo se je ubrisalo, skozi mrak so se že svetile redke zvezde. Kaplan Rožanec je dopisal prijatelju Novaku pismo. Zamišljen je odložil pero in zrl skozi okno na goli vrt.

Iz stolpa cerkve na holmeu za kaplanijo se je oglasil zvon. Kaplan se je prekrižal in sklonil glavo. Zdajci je posluhnil.

Od nekod je zadonel ženski krik. In še drugi in še tretji. Rožanec je stopil k oknu. Zdaj je začul poleg ženskega še dva moška glasova. Nato odmeve udarcev. »Zopet se pretepajo!« mu je šinilo skozi možgane in stekel je po stopnicah. Niti vežnih vrat ni zaprl za seboj ter je hitel preko vrta. Dverce na cesto so bile le prislonjene. Skočil je preko praga in se ozrl.

Na cesti sta se ruvala in bila s pestmi dva fanta. Kuštrasto mlado dekle se je zaganjalo med nju in kričalo. Toda fanta sta bila kakor dvoje naskakujočih se zveri: razmršenih las, raztrganih srajc in vsa povaljana po prahu, sta bila slepa in gluha za okolico. Zaman se je trudilo dekle. Odletelo je, se sesedlo v travi in kričalo:

»Kar pokoljita se! Bo že vsaj mir potem.«

Kakor da jima je navdihnila srečno misel, sta fanta odskočila in v rokah sta se jima zabliskala noža.

V tistem hipu se je pojavil izza ovinka kaplan.

»Kaj počneta?« je zaklical na vso moč. »Jur, Janez!«

Poznal ju je in tudi dekle; bila sta Žlogarjeva hlapca in Čelešnikova dekla Mici, posli sosedov.

»Ali se ne bojita božje sodbe? Z noži! Groza!«

Hlapca sta obstala in si otepala prah. Dekle pa je jezikalo, da ne mara ne enega ne drugega.

»Hajd domov, Mici,« je dejal kaplan. »Vidva pa na delo.«

Dekle je pobegnilo, fanta pa sta počasi krenila vsak na drugo plat. Takrat je prišel po cesti gospodar Čelešnik, pri katerem je služilo dekle. Kaplan mu je povedal, kar je pravkar doživel in Čelešnik se je popraskal za ušesi, in vzdihnil:

»Hudirjeva reč to, kadar začne kri vreti! Za vsakogar. A za te kanacije še posebno. Še napol smrkavca so ju vzeli k vojakom — in na vojni sta se naučila samo najslabšega. Dandanašnji posli, oh! Saj ni verjeti, kakšni so brez vere, vrez vesti — živali! Vse je podivjalo! Zapodil bi sodrgo, a ne najdem boljše. Vse sili v tovarno, k železnici, v Ljubljano. Izbire ni. Mladine sploh ni več spoznati. Pred vojno nas je še poslušala, danes je gluha za vse besede.«

Čelešnik se je razgovoril:

»Čudni časi! Starci smo otroški, a otroci so starci! Kar je bilo včasih grdo in prepovedano, je danes lepo in dobro. Narobe svet! Med kmeti in gospodi je izginil že skoraj vsak razloček. Novi duh je okužil najvišje, kakor najnižje; duh zapravljanja in naslajanja za vsako ceno, češ, samo enkrat se živi!«

»Da, divje izpremembe so nastale v življenju. Spolna strast je objela svet in pohlep po denarju je oslepil človeštvo. Naše pridige, oh ...«

»Da, poslušajo jih samo še starci in starke. Kam plovemo?«

»Za nas duhovnike je vedno težje ...«

»Tudi nam, očetom, materam, gospodarjem ni lahko.«

»A odnehati ne smemo. Čim težje je delo, tem večje bodo zasluge.«

Po teh besedah se je kaplan odpravil proti kaplaniji.

A za Čelešnikovim skednjem je stala dekla Mici in velik kmet, že postaren, na sencih sivih las, ali zdravo ogorel, rojen in zajeten.

»Pridi k meni, Mici!« ji jo govoril. »Nocoj, ali zjutraj, ali popoldne, kadar hočeš. Pridi, sam bom — žene ni doma. Čemu se otepaš z berači? Samo sramoto imaš, v jezike se daješ, a kaj dobiš zato? Jaz pa ti kupim karkoli si želiš. Zakaj jaz imam! Tukaj je!« Iz žepa je potegnil debelo denarnico, iztresel šop bankovcev in jih kazal dekletu: Na, na, vzemi si — enega, dva, tri — kolikor hočeš, samo pridi k meni, Mici.«

Poželjivo je gledala bankovce, saj toliko jih še ni videla tako blizu; po poti se je vrtela in z desnico majala svoje krilo. In smejala se je in je zmajevala z glavo:

»Ne, ne. Kaj vendar mislite, Petruz?«

On pa jo je brutalno zgrabil za roko. Kliknila je, da se je ustrašil, jo izpustil in se oziral naokoli; Mici je stekla preko Čelešnikovega vrta. Pred hišnimi vrati se je ustavila in se zasmejala kmetu nazaj. Nato pa izginila v veži.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

V nedeljo zjutraj je prejela Olga brzojav:

»Žal, zadržan. Morda prihodnjo nedeljo. Vse ti pove Tribnik. — Janko.«

Kakor črn oblak je padla težka slutnja na Olgino dušo. Pravkar še vsa radostno razburjena, da se danes domeni z Jankom, ki ji prinese vest, da je z materjo in sestro končno vso urejeno, je bila zdaj uničena. Brzojavka, tako redkobesedna in mrzla, ji je govorila:

»Nikoli več ga ne bo. Niti to, niti prihodnjo nedeljo! Iznebiti se te hoče. Strast po neki ženski ga je objela, strast po veliki doti ga je omamila. Vse je izgubljeno!«

Že opravljena, da odhiti na kolodvor Janku naproti, je buljila bleda predse in si pritiskala roke na srce.

In Tribnik je Jankov zaupnik. Ali je to mogoče? Kajpa, bančnik in tovarnar delata skupne kupčije, uspehi sklepajo pobratinstva. Tako je postal Tribnik Jankov posredovalec celo pri nji.

Ne, ne sprejme ga. V jezike bi se dala, ako bi govorila s takim podležem sama v svoji sobi.

Skočila je in hotela oditi. »Ničesar nočem zvedeti po Tribniku! Kar mi hoče povedati Janko, naj mi piše, ali pove sam.«

Šla je k vratom, a prav takrat je potrkalo in hkrati je stopil Tribnik. Miren, veselo se smehljajoč s svojimi živimi, porednimi očmi, je priskakljal v sobo.

»Klanjam se! O, vaše oči! Saj se vas kar bojim! Kako pa naj govorim, kako naj gledam, kako naj se vedem, da vam bo prav? Kar storim, mi zamerite. Niti roke si vam ne upam več poljubiti, da me zopet ne užalite. — Oh, res, kakor divja mačka ste, ki se je še pogladiti ne sme.«

čebljal je kakor razvajen deček ter se smejal z grimasami strahu, kujavosti in predrznosti.

Olga se je stoje naslonila ob mizo, niti sesti ga ni povabila ter je samo strmela vanj. Ta šegavec deških udov in manir je ljubljenec uglednih žen in deklet? Zanj se pulijo resni možje? On ima največji vpliv v Trsteniku?

»Kaj mi poveste?« je iztisnila. »Brzojavka gospoda Stepišnika me je presenetila ...«

»Saj je tudi mene. Upal sem, da preživimo skupaj lepo nedeljo. Snoči pa mi je nenadoma telefoniral: nemogoče. Pojdi k nji, razloži in me opraviči. Hm, resnično, revež je.«

»Kaj se mu je zgodilo?«

»Še nič. Saj se brani, kolikor se more. A boji se — med nama: tovarna mu stoji čisto na robu. Pred katastrofo.«

»Tega meni ni povedal. Nasprotno —«

»Hahaha! Vsak industrijec in trgovec zatrjuje dandanes vedno nasprotno tega, kar je resnica. In čemu bi vas strašil? Pomagati mu ne morete. — Zdaj pa ne gre tajiti več: pri kraju je, če se tako ne reši. Zunanja konkurenca, carine, tovornine in še raznoteri križi nam ubijajo industrijo. Tudi Stepišnikova se vzdržuje le še umetno. A kreditorji mu postajajo nestrpni, banke nočejo pomagati več. Skratka: Stepišnik živi v peklenskih skrbeh.«

Olgi je bilo strašno in čudila se je sama sebi, kako ji je mahoma odleglo. V duši ji je postalo skoraj lahko.

Zopet je bila gledala preveč črno. Njene sumnje postajajo v resnici že bolestne. Nič ni govora, da bi se ji Janko izneveril, nobene druge ženske ni, ki bi ga ji jemala. Samo trenutna gmotna zadeva ga je zadržala. Dnes teden pa bo zopet tu.

»Torej, danes išče pač rešitve iz zagate?«

Tribnik se je poredno nasmehnil:

»Zlomka, kar uganili ste! Sijajna glavica. Pri piki ste zadeli; prav zdajle je pri rešilni akciji; hahaha! In meni mora biti hvaležen. Jaz sem mu ugladil pot — vse je v redu — uspeh mu je zajamčen in, če me vse ne vara, nocoj bo Stepišnik že lahko zopet čisto mirno spal.«

»Ah, srečna sem. Hvala vam!«

Nehote je iztegnila roko. Tribnik jo je prijel narahlo, kakor bi bila iz stekla, jo dvignil k ustom in vprašal:

»Ali smem? Ob kako je majhna in nežna.« Poljubil je roko in izpustil. »In zdaj se ne jezite nič več name? Ako je moja ljubezen greh, sem seveda tolik grešnik, da ne najdem nikoli odpuščanja. Ljubim vas in hrepenim po vas! Noč in dan mislim samo na vas.«

»Jankov prijatelj ste, pravite?«

»Vi pa njegovo dekle, da. A kaj me to briga? Prijatelj sem mu v kupčiji, v ljubezni pa tekmec. Ne morem drugače. Povedal sem mu to v obraz. Čemu bi skrival? Ljubim vas odkrito in vse storim, da postanete moja. V svoj oltar vas postavim, kakor se bere, in bom klečal pred vami ... Gospodična, Stepišnik vas ne vzame nikoli za ženo. Ne varajte se! Kako morete še upati? Imejte vendar pamet! Ne more vas vzeti in niti ne sme. Ako ga ljubite, razumite to! Svoboden sem, neodvisen. Z vsem, česarkoli si morete želeti, vas obsujem, nikoli se ne pokesate; samo bodite moja!«

Iznova jo jo lovil za roko in govoril vanjo. Sladko mu je zvenel glas in njegov obraz je bil lep.

»Saj ste opravili, gospod,« je dejala Olga mrzlo. »Hvala in — zbogom.«

»In nič odgovora?«

»Razumeli ste me. Dovolj!«

»Gospodična Olga, premislite si! Bodite pametni! Škoda vas je. Jaz čakam — čakam. — Klanjam se!«

In urno je odšel.

Tribnik ni lagal. V soboto zvečer je prejel Janko Stepišnik povabilo v Sela. Telefoniral mu je Tribnik.

»V nedeljo! Pričakujejo to. Vse pripravljeno!«

Tako sta se Stepišnik in Tribnik dogovorila, da gre Stepišnik v Sela snubit. Tribnik pa Olgo pripravi na konec razmerja.

Okoli enajstih se je pripeljal Stepišnik s svojim avtom. Žage so stale in povsod je bilo pospravljeno. Janko se jo čudil snažnosti in redu. Ko mu je prišel Stanko Kromar naproti, sta se spomnila, med vojno sta se kot častnika že videla, občevala nekaj ur, potem pa se razšla na razne fronte. Tako sta pozabila drug na drugega. Zdaj sta takoj začela obujati spomine ter prišla k staremu Kromarju kot dobra znanca.

Čmerno je koračil starec med širokimi skladnicami hlodov, desk, železniških pragov, med kopicami brzojavnih drogov ter jelovine. Daleč tja so se vrstile skladnice po troje: ogromne množine sirovega in rezanega lesa. Prijetno je dišalo po smoli, tam na koncu pa po lesnem oglju, nakupičenem pod podreški v črnih vrečah in svobodno.

Milijoni so ležali tu, starec pa je javkal:

»Težki časi! Težki časi! Vse mota vzeti vrag. Štrajkarji nas podavijo. Blaga toliko, a vagonov ni na razpolago. Obupno! — In zdaj še splošna omejitev železniškega prometa! Zadušimo se v lastnih produktih! Trst je prenapolnjen, Reka pa zaprta. — Strašno! Vse noči ne spim od skrbi. Ako pojde tako dalje, izprežem. Umaknem se na Trsovo, pa naj se Stanko ubija naprej, če hoče.«

Nato se je tegotil na konkurenco bosanskih šum, ki jih eksploatirajo ti prekleti čifuti: Eislern, Worthieb, Koertner, Geza Kohn in kakor se zovejo. Polovico prekrasnih državnih gozdov v Bosni imajo v zakupu ti državni parasiti: posekajo ogromne množine lesa ter ubijajo z nizko režijo in nizkimi cenami vsako konkurenco. Joj! V ministrstvu sede menda sami nevedneži, ki ne slušajo strokovnjakov. Država izgublja milijone, a vsa poštena konkurenca jedva še sope. Ali pa vladata korupcija in provizionarstvo.

Potrpežljivo je Stepišnik poslušal starčeve tožbe, saj ga je tako poučil Tribnik. »Javkal ti bo kakor berač ob božji poti. Ti pa mu samo pritrjuj in ga občuduj. Kar na debelo ga hvali!«

Tako je torej Stepišnik vzklikal le: »Resnično! Tako je! Iz duše mi govorite!« In je končno izjavil: »V Sloveniji pa ste vendarle firma, ki ji ni niti približno podobne! He, med prvimi ste! Vse vas priznava in občuduje. — O, da bi imel le stotinko vašega znanja in ugleda! Lahko je vašemu gospodu sinu, ki ima takega učitelja in očeta v vas, gospod Kromar. Ako sploh kdo, ste vi zaslužili visoko odlikovanje.«

Kromarju so se razlezle skrbi polne gube na obrazu in zadovoljno se je smehljal.

»Nič stokanja več!« je rekel. »Saj se vam pač prav tako godi, kajne? Ampak ne damo se ...«

Stepišnik je bil oprezen in ni priznal ničesar: »Ne, ne damo se. Meni je treba le več reda v hiši — sposobne žene in gospodinje — nekaj kapitala, da izplačam sestro, da nabavim še par novih strojev; potem me prospevanje naše tovarne prav nič ne skrbi. — Ej, kako krasne živali!«

Od hiše sem je pritekla tropa lovskih psov. Veselo je lajala in skakala okoli družbe. Za psi je prihajala Elza, visoka in resna. V športni obleki, preprosti in trezni. Niti prijazen nasmehljaj ji ni šinil preko obraza, ko mu je molče ponudila veliko, a skrbno gojeno roko. Le svoje temne oči je zapičila v njegove, kakor bi mu hotela v videti v dušo.

Poljubil ji je roko. 

»Občudujem gospoda papana in gospoda brata. A zavidam ju tudi za tako gospodinjo. Nedavno na Trsovem in danes tu; povsod vidim vašo osebo ... Vaše oči, vaše roke, vašo voljo! Meni bi bilo treba nujno vsega tega!«

»Saj imate gospo mamo in gospodično sestro!« je dejala Elza hladno.

»Oče, ki mi je umrl pred tremi leti, ju žalibog ni tako vzgojil. Zdaj je prepozno, sam sem za vse ...«

»Jaz sem se vzgojila sama. Pred petnajstimi leti, ko je umrla naša mama, sem iskala v delu spočetka utehe, potem sem izprevidela, da je moje delo podjetju potrebno in zdaj delam iz veselja. Brez dela mi ni pravega življenja,« je pripovedovala Elza.

»Niti meni ne,« je pritegnil Stepišnik. »A preveč ga je. Tovarna je velika, osebja mnogo —«

»Vem. Opisal mi ga je gospod Tribnik. Lepa industrija!«

Stari in mladi Kromar sta se bavila s psi ter korakala pred njima, ki sta zaostajala in zaostala.

»Kar idita v pisarno! Prideva že za vama!« jima je zaklicala Elza. »Ali hočete pogledati mojega Romea?« se je ozrla v Stepišnika. »Včasih sem mnogo jezdarila —«

»A zakaj ne več?« je vprašal in stopil v konjski hlev. Dva krasna ježna konja sta stala ondi.

»Sami mi je dolgočasno. Stanko ne utegne, ker vedno potuje, oče pa je prestar. In vi?«

»Ne znam, a naučim se. In jazdarila bova skupaj. — Hočete, gospodična?«

»Tole Julijo? Stankova je, a mi jo podari, če hočem.« Božala je po vratu visoko črno kobilo.

»Hočete, gospodična Elza?«

Ponudil ji je obe roki. Zopet je v njegove zapičila svoje oči, molčala nekaj trenutkov, potem pa vprašala:

»Pa resno hočete?«

»Resno. Nestrpen sem ...«

»Jaz ne. Ne mudi se mi ...«

»Nihče vas ni želel tako, kakor jaz! V vas bi našel ženo in tovariša, ki sta mi tako silno potrebna.«

Tedaj mu je dala roke.

»Žena in tovariš ... da, to vam hočem biti.«

Poljubil ji je roko in si jo položil na laket. Roko v roki sta odšla v pisarno. Nato je ostal na obedu. Popoldne so napravili izlet v dveh avtih v Podgorico. Elza je šofira sama.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga je pričakovala, da prejme v torek ali vsaj v sredo Jankovo pismo. Toda pisma ni bilo niti v četrtek, niti v petek. Njen nemir je naraščal. Mirila se je, se karala, izzivala svoj ponos. Zaman. Postalo ji je neznosno. Torej je bila njena slutnja vendarle prava! In Tribnik je povedal resnico?

Bila je kakor izgubljena. V razredu je gledala pred seboj petdeset otroških obrazov, a ni videla nobenega; čula je toliko glasov, a razumela ni nobenega. Ker videla je le Jankov obraz in slišala le njegov glas. A duša ji je bolestno vpraševala v daljavo: »Kaj misliš, Janko? Kaj praviš moj ljubi?« Ždela je doma in z vsemi čutnicami poslušala tja ven; kaj se godi ondi? Kaj mi grozi od ondod? A v duši ji je odgovarjal glas: Izdal te je! Nikoli več ga ne bo!

A stresla je glavo: »Lažeš! Janko me ne izda. Ne more, ne sme me izdati! Ljubi me in ljubi Erno. Mož je, častnik, kavalir! Prisegel mi je ...«

»Ali zakaj ni prišel in zakaj mi ne piše? Mar je zbolel? Morda se mu akcija za sanacijo denarnih težkoč ni obnesla? Obupan je in brez utehe? Ali je odpotoval in pride pismo šele jutri?«

V soboto zjutraj pa se ni mogla krotiti več. Napisala mu je pismo.

»Nikoli se Ti nisem vsiljevala in tudi tole pismo Ti pišem proti svojemu ponosu. Sramujem se, ko se ponižujem in Te prosim: piši ali pridi sam! Pridi in ponovi strašne besede Tribnikove. Ubij me, če res hočeš, dušo in srce sam in ne uporabljaj podleža za rablja! Ljubim Te! Ljubim! — Zato imej usmiljenje z menoj in stori konec naglo — nemudoma! Te negotovosti ne morem prenašati več ...«

Ko je dopisala, se ji je odprl vir solz in jokala je brezkončno. Zaman si je izpirala oči, ostale so ji steklene in obrobljene, obraz pa ji je bil suh in bled. Z naporom poslednjih sil je sedela v šoli in le mehanično vršila dolžnost.

Med odmorom je šla v zbornico, sedla v kot za mizo in strmela v kup šolskih zvezkov pred seboj.

Manica se je prismejala k nji in jo objela okoli ranjen: »Duša, kaj pa je s teboj? Bolna?«

»Bolna ... Jedva čakam, da pojdem domov.«

»Jokala si?«

»Glava me boli. — Ležat pojdem — ne čakaj me in pusti me samo. — Umiriti se moram.«

»Kaj se je zgodilo?&quot;

»Nič. Ne izprašaj! Bolna sem — idi!«

Manica je začudena odšla.

Ko pa je Olga dvignila pogled, je videla, da jo gleda katehet Rožanec. Nasproti za mizo je sedel in čital brevir. Prijazno se je poklonil, njegove oči pa so izpraševale: čemu tako tužna? Posiljeno se mu je nasmehnila, sklonila glavo, si jo naslonila na roko in iznova strmela predse.

Ko je minil premor in so odhajali tovariši in tovarišice v razrede, se je Rožanec približal Olgi.

»Žalostna? A ne samujte in ne molčite! Potožite in laže vam bo ... Verjemite da dež za solncem mora priti.«

»Zame menda nikoli več!«

»Tudi za vas ... Toda zdajle ne utegneva. Ako mi zaupate, pridite, da se pogovorila. Za vsako rano najdemo zdravilo ali pa jo izrežemo. Do svidenja!«

Strmela je za njim. Kakor bi bila steklena, ji je videl v dušo. »Dober človek. Srce vidi pač dalje kakor oko in sliši ostreje kakor uho. Iz oči in glasu mu gledata dobrota. Kar bi se čulo pri vsakomer drugem kot vsiljivost, je pri njem sočutje in volja, da bi pomagal ...«

Olgi se je razjasnilo v duši. Za tugo mora priti nova radost. Mirnejša je odšla domov. Zopet je upala, da dospe jutri Jankovo pismo, ki jo osvobodi skrbi in sumenj. Ali pa jo preseneti in se pripelje sam.

In pismo je res prišlo.


»Predraga moja!

Nikoli Ti nisem pisal teže kakor danes. Ves teden se mučim sam s seboj, a najraje bi zgrabil revolver in storil konec. Ljubim Te, kakor nisem ljubil še nobene ženske, a usoda hoče tako, da Te za ženo vzeti ne morem, ne smem.

Povedal sem Ti že često, da je mati glavni dedič tovarne in da sva dobila s sestro vsak le delež. Sin edinec sem in mati me ima nepopisno rada. A prav zato, pravi, ne dovoli nikdar, da bi se zvezal z dekletom, ki ni vsaj iz enako bogate in ugledne hiše.

Prijatelj Tribnik Ti je povedal, kako stojimo. — In mati je zaprisegla, da izroči rajši tovarno moji sestri, ako je ne poslušam. Sestra naj se omoži z možem, ki ji ga ona določi, jaz pa naj si iščem srečo po svetu, koder in kakor mi drago. Vidiš, takole mi grozi dan na dan. Stvari torej ni kar naglo prelomiti. Veruj mi, da sem nestrpno čakal trenutka, ko mi postaneš žena. Trudil sem se, da bi pregovoril mater. Vedno sem se nadejal, da ji izženem predsodke. Upal sem, da se končno vendar sprijazni z mislijo na Te. Zaman.

Prosim Te, potrpi, zaupaj mi in verjemi, da Te ljubim. Ako nočeš ostati več v Trsteniku, pridi v Ljubljano; tu ali kjer hočeš, Ti uredim udobno stanovanje. Pusti službo, vzemi k sebi mater in Ernico ter živi svobodno kakor neodvisna dama. Vsak mesec Ti dam, kolikor potrebuješ in Vas oskrbim, da ne boste pogrešali ničesar. Jaz pa Te bom povečal in ljubila se bova zvesto, pa naj se zgodi karkoli. Makar da bi se res moral oženiti z drugo žensko: nikoli ne prestanem biti Tvoj. Olga, samo Tvoj. Inteligentna ženska si. Zato sem odkritosrčen. Saj vem, da me razumeš in izprevidiš, da danes ne morem in ne smem storiti drugega. Strašna je današnja doba; vse je kupčija. Rešiva se s svojo ljubeznijo v zatišje, kamor ne seže podli svet in ostaniva srečna vzlic vsemu in proti vsemu! — V tej nadi ostajam Tvoj

Janko.«


Olga je strmela predse. Saj ni mogla verjeti, da čita resnično Jankovo pismo. Končno je planila, zmečkala pismo, ga raztrgala na koščke ter cepetala po njih.

Tak podlež. Gotovo se že ženi in je poslal Tribnika samo zato, da jo pripravi na svoj zločin. O, prav je slutila; nikoli več ga ne bo k nji; izdal jo je, prodal se je drugi! In sedla jo k mizi ter napisala:


»Gospod! — Moški vašega poštenja, vaše vesti in vašega značaja je v mojih očeh propalica! Prosim, da me ne poznate več! — Olga.«


Nato je stekla na ulico, vrgla pismo v poštno skrinjico in se vrnila. Krčila je pesti in sikala: »Ti lopov! Tako še nisi bil ponižan in kaznovan! Ko prečitaš moje pismo, boš sodil o ženskah drugače. Dovolj je bilo mojega omahovanja in samozatajevanja. Jutri končno zveš istino. Zdaj sva bot — in pred očmi mi ne smeš nikoli več!«

Ako se ne premisli. Morda pa se le že premisli? Morebiti mu postane žal ... Spomni se, kako sta se ljubila, kako sta bila srečna. In se vrne. Zaradi hčerke se mora vrniti, saj jo ljubi in je ponosen na angelsko lepo dete.

Naenkrat ji je postalo grozno, padla je na postelj in zaječala: »Moj Bog, takle naj bo konec?«

Strašno se je varala. Janko je bil kakor vsi drugi: slabič, brezvestnež, eden izmed tolikerih, ki bi hoteli le uživati, ki imajo polna usta sladkih besed in priseg, a ob besedi »žrtev« izgube pogum in značaj. Zaman so bili vsi upi, vse njene žrtve, vsa njena zvestoba: ona ostane nezakonska mati. V posmeh, kvečjemu v pomilovanje svetu. In otrok ostane nezakonček. Povsod zaničevan, odrivan zbadan.

Učiteljica nezakonska mati; kdo jo spoštuje, kdo ji zaupa? Kakor za duhovnike je tudi za učiteljice čistost zakon, ki se brez kazni in sramote ne sme pogaziti. Kaj jo čaka poslej in kaj bo z otrokom? In njena mati! — Kako prenese to sramoto? Trdno je mati doslej verovala, da jo Janko vzame za ženo; kako naj ji pove zdaj, da o zakonu ni več govora?

Zase, za svojo čast je ravnala pravilno, saj se kot pošteno dekle ni mogla vesti prav nič drugače. Toda je li ravnala modro in na korist otroka in matere?

Zamajal se ji je ponos, omahnila ji je trma. Ne, ni ravnala pravilno. Mislila je le na svojo čast — preošabna je bila, preveč sebična, zato je pozabila na usodo hčerkino in materino. Prenaglila se je. Togota ji jo omračila razsodnost.

Ponižati bi se bila morala, se odpovedati vsaj začasno — saj kdo ve, morda bi jo bil Janko vendarle še vzel — vsaj po smrti svoje matere, ko bi postal samosvoj in neodvisen. Potajiti bi se bila morala, se zadovoljiti z Jankovo ponudbo že zaradi otroka in matere.

Koliko je priležnic, ki jim svet poljublja roke in jih spoštuje kakor najbolj čestite zakonske žene! In koliko je bivših priležnic, ki so postale končno le prav ugledne žene! Pa če bi tudi ne dosegla nikoli tega; zaradi bodočnosti otrokove bi se morala žrtvovati. Materi ne sme biti za otroka nobena žrtev pretežka. Naj bi si pomežikoval svet, se ji za hrbtom posmehoval — kaj ji mar! Samo da bi dela hčerki dobro vzgojo, samo da bi materi olepšala zadnja leta življenja.

Ah, čemu se ni ponižala! Zakaj se ni žrtvovala! Slaba mati je — slaba hči ...

Že dolgo je begala po sobi, zdaj pa se je ustavila, pogledala na uro in se odločila. »Odpeljem se v Ljubljano in poiščem Janka. Še je čas! Ponižam se, — vse sprejmem, kar mi ponuja Janko. Za hčerko! Za mater! In — ah — tudi zase! Saj ga še vedno ljubim!«

Užalil jo je, ponižal. Vendar ga hoče prositi, naj ji odpusti, da je pisala tako odurno in sirovo. Živci so bili krivi, samo živci ... Oprosti naj ji, vzame naj jo s seboj, stori naj ž njo kar hoče; samo proč odtod!

Nervozno je oblekla in odhitela. Zadnji čas je, da ujame brzovlak. V dveh urah bo že lahko pri Janku. Gotovo se začudi, a razveseli, ko jo zagleda. In potem se dogovorita. Vse se mora poravnati.

Strah, da bi zamudila vlak, je podil Olgo, da je tekla po ulicah. Nič se ni brigala za ljudi, ki so se čudili lepi učiteljici, da dirja kakor paglavka.

V stolpu pa je udarila eno in takoj nato se je oglasil veliki zvon, ki je vabil v cerkev. Po Olgi je zagomazelo. Zaboga, že ena! Cele tri ure se je pomišljala. Vlak odhaja v par minutah. Z obema rokama je oprijela krilo, ga dvignila nekoliko, da se ji ni opletalo okoli kolen ter se spustila v dir. Nikjer ni bilo človeka, a pred postajo je že stal vlak, iz stroja mu je švigal stolpčast dim, železničarji so begali ob vozovih in potniki so vstopali.

Tedaj je lokomotiva zabrlizgala, zadnja vratca vagona so se zaloputnila, sprevodnik je skočil na vlak, ki je začel odhajati.

»Zaman! Zaman!« je čula iz klopotanja njegovih koles. Opotekala se je in vedela le eno: »Konec, konec je!«

Tema je bila okoli nje, dasi je z neba sijalo solnce; neizmerno žalostno, prazno in tiho se ji je zdelo vse, dasi so po jagnedih prepevali ščinkavci in sinice ter je prihajala od nekod vesela melodija harmonike.

Kakor senca se je vlekla po poti ob reki, ki je vršala globoko spodaj po skaloviti strugi.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

»Kdor se loti cerkve, bo premagan! Kralji in cesarji so bili ponižani in osramočeni, ker so se drznili upreti papežu. Peter skala stoji, je stala in bo stala, zakaj niti pekel ji ne more do živega. To si zapomnite, možje, pa zbogom!«

Pravkar se je poslavljal župnik od tropa mož, meščanov in kmetov, ko je vstopil Rožanec.

Vrnil se je šele iz cerkve od desete maše in pridige. Ko je zajtrkoval spodaj v obednici in slišal, da je v župni pisarni več ljudi, je stopil gor, da morda pomaga župniku. Imela sta navado, da sta se pred obedom pred župniščem nekoliko izprehljala in nato skupno obedovala.

Možje pa so že odhajali. Ostal je samo Jamnik, po domače Petruz, bogat popotnik iz Zabrežja. »Prosim, svetujte mi, gospod župnik!« je dejal pravkar. »Kaj naj storim, gospod kaplan? — Žena mi je izpridila s hlapcem.«

Kratko in jasno je razloži svojo zakonsko nesrečo.

»Kakšna sramota za faro,« se je ogorčil župnik. »Držati bi bili pač morali ženo na uzdi. Premehki ste bili, Petruz, zato je podivjala. Cerkev ve, kako je presojati ženske. A zakonci ste zaslepljeni in mislite, da si najlaže ohranite žensko zvestobo, ako ji dajete potuho. Zdaj vidite!«

Močno se je razburil župnik, Petruz pa je vzdihoval in zmajeval z glavo.

»A kaj naj storim?« je vprašal. »Taka ženska — kako naj mi bo še gospodinja? — In otroka! Kdo jima bo zdaj mati? Pa tudi jaz — saj nisem še tako star. O, Bog, že dva dni in dve noči premišljujem, a ne vem, kam naj se obrnem. Tako velika hiša — toliko poslov! Da mi je to storila!« Jeza in bolest sta bili v njegovi tožbi.

»A ona? Kaj pa pravi? Ali se kesa?« je poizvedoval župnik.

»Kajpak. Zmerja me in trdi, da je nedolžna. Naposled je povezala nekaj reči in odšla domov v Sračje. Kesanja pač ne pozna — vlačuga!«

»Vidite, Jamnik. Jaz bi mislil in dejal, takole težavno stvar je treba parkat še prepasti. Prenagliti se ne smete. Vi niste stari, a ona je precej mlajša. Morda se je samo enkrat spotaknila in le slučajno padla. Gruntu je gospodinja potrebna in vam in otrokom je potrebna ...« je razmišljal župnik glasno, ne da bi bil vedel, kam bi krenil z besedo.

»Saj to je! A čemu bi jaz trpel za ženine grehe? Zakaj naj bi se zmajala Petruzova hiša, ako je padla ona? — Vrag jo vzemi! K advokatu pojdem, da naju ločijo — vi, gospod župnik, pa mi pomagajte, da dobim drugo, boljšo, pametno ženo in gospodinjo!« je dejal Jamnik.

Župnik je dvignil roke. »Za božjo voljo, kaj vendar mislite! Sodnija vas lahko loči, a cerkev vas zakonske zveze ne odveze nikoli. Nemogoče! Do smrti ste in ostanete njen mož in iznova oženiti se ne morete nikoli več!«

»Pa to je krivično! To ni pametno, gospod župnik! Ako me žena ne mara, zakaj naj bi jaz zato postal menih! Če je ona ničvrednica, zakaj bi si jaz ne smel vzeti poštene druge ženske? — To ni mogoče! Le premislite: leta in leta naj živim sredi mladih dekel, mar naj bom med njimi kakor hrastov panj? — Nemogoče! In kdo naj se mi briga za otroke, posle, živino, polje. Prepleta reč, da jo je moral sam satan premotiti,« se je togotil Jamnik.

»Ali dovolite, da jaz izpregovorim z vašo ženo ...?« se je oglasil kaplan.

»Zakaj pa ne?« je dejal Jamnik posmehljivo. »A kaj dosežete s tem? Če bi me tudi na kolenih prosila odpuščanja, tega ji vendar ne morem nikoli odpustiti.«

»Ali ste vi brez greha?« je vprašal kaplan. Ostro ga je gledal v oči in ponovil: »Slamnik, povejte: mar ste vi brez greha? — Ali imate pravico očitati ženi nezvestobo? Ne, nič ne odgovarjajte meni! Sami s seboj se pomenite in potem šele sodite; ampak sebe in ženo sodite enako! Dolžnosti imata iste.«

V zadregi se je dvignil Jamnik. »Vi obračate, gospod kaplan,« je dejal negotovo. »O ženi smo govorili, ženo sem zalotil v kamri, — mene ni zalotil nikoli še nihče! Meni se ne more očitati niti toliko, kolikor je za nohtom črnega!«

»Da, res je; le Bog vse vidi in vse ve. A z ženo smem govoriti, kaj ne? In tudi vaše besede o ločitvi in o novem zakonu ji povem. — Potem pa se pogovorimo dalje. — Ali je vam tako prav?«

»Prav. Morde — no — saj sem jo imel rad. — Storite kar je pametno in koristno za hišo in otroke!« je odgovoril Jamnik, vzel palico in odšel.

»Izvrstno ste ga prijeli,« se je smejal župnik. »To je bila poteza, ki mi slučajno ni prišla na misel. — Ampak vaše posredovanje ostane v vsakem primeru brez uspeha.«

»Zakaj?«

»Ker se prešuštvo ne da izbrisati nikoli več. — Morda ga pozabljajo meščani, toda kmetje ne. Kmet gleda na zakon drugače kakor meščani, ciniki, moralni nagniteži. Kmet nezvestobe nikoli ne pozabi. Prešestnico ali ubije ali zapodi od hiše. Komprimisa kmetiški zakonec ne pozna. Naj kmetiški fant ne. Ali niste čitali? Fant vojak se je ustrelil, ko je zvedel, da mu je ljubljeno dekle nezvesto. Da, naš kmet čuti žensko nezvestobo kot neodpustljiv greh in neizbrisen madež. Kajpak so dandanes tudi že med kmeti pokvarjenci. Vojna jih jo okužila. Zlasti mladino. A v splošnem so taki vendarle še izjema!«

Odšla sta šetat pred župnišče in razpravljala do obeda.

»Sumim, da Jamnik laže ali vsaj pretirava,« je dejal kratko kaplan.

»Pazite: morda laže tudi ona!« je menil župnik. »Lahko se osmešite. Jaz bi ju pustil na miru. No, pa kakor hočete.«

Ob dveh popoldne je imel Rožanec v cerkvi nauk. Po svoji navadi je po obedu odšel tudi to nedeljo na izprehod ob reki, da bi se po ovinku vrnil preko mostu v mesto in cerkev.

Toplo in prijetno je sijalo solnce. Mesto na drugi strani je slikovito ležalo po obronkih visoke planote, na kateri so se širila polja in logi, med njimi vasi in selišča. Reka je drvela, šumela in se penila okoli skal, ki so se bile odkrušile od bregov in zdrknile v globoko strugo.

Lep je bil razgled s samotne poti za reko. A Rožanec ga je užival že tolikokrat in danes se je pečal le s pridigo, ki jo je sestavjal v duhu. O zakonu in devištvu, o čistosti in razuzdanosti je nameraval govoriti. Doživljaj s Čelešnikovimi in Žlogarjevimi posli, pogovor z župnikom in Jamnikom o prešostvu in zakonski zvestobi mu je vzbudil misli, ki jih je hotel razpravljati z lece. Zamišljen je korakal dalje.

Naenkrat se je zdrznil. Iz skupine hrastičev, jedva sto korakov pred njim, je pritekla ženska. Roke je dvigala nad glavo, si zakrivala obraz, švignila poševno preko ceste s krikom izginila z nabrežja.

»Zaboga, samomorilka!« mu je šinilo skozi možgane in že je na vso moč tekel ter se oziral po pomoči. Nikjer ni bilo človeka. Naj li sam skoči v valove? Čolni so še daleč tam ob mostu. Kaj naj stori, da jo reši?

Zgrabil je vejo borovca, da bi se spustil po strmem obrežju navzdol, a upehan je obstal. Pod potjo je zagledal Olgo. Ležala je nezavestna na obrazu. Gost grm je zadržal njeno telo, da ni zdrknilo strmoglavo v vodo.

Dvignil jo je, oprtal na ramo, plezal vkreber in jo nesel na travo pod hrast. Pokleknil je, si njen gorenji život naslonil na koleno ter jo klical. A ni se prebudila. Telo ji je drgetalo in lice, bledo in sivo, se je zdrizalo. Ko bi imel vode! Šumela in grgotala je pač tam spodaj, tu pa ni bilo pri roki niti kaplje. Tako jo je mogel le stresti in klicati, ji dvigati glavo, ter jo polagati na tla. Končno je spregledala, zavzdihnila. Spoznala ga je.

»Gospod katehet,« se je začudila. Nato pa je zajokala! »Moj Bog! Moj Bog!«

»Ali morete vstati! Dovolite, da vas spremim domov?« jo je vprašal sočutno. »Postalo vam je slabo. Padli ste — se onesvestili. Bolni ste, — zdravnika pokličem.«

Olga pa je jokala. »Oh, čemu še živim! Ne, nisem bolna. Le tako strašno sem nesrečna, da sem želela umreti!« je povedala.

»Ubožica! Tako mlada — in umreti? Hudo ste morali trpeti! Slutil sem. — Na obrazu, v očeh sem vam čital. — Zakaj me niste poslušali, zakaj niste prišli? Duhovnik sem, vaš tovariš, vaš prijatelj, če hočete. — Zaupajte se mi, gospodična Olga; morda vendarle najdeva lek za vaše gorje.«

»Ni ga! Samo smrt — večna tema!«

»Ne, ne. Glejte, kako krasno sije solnce. Tudi vam sije. Bog se smeje na vas in vas pozivlje, da živite, da ste srečni in dajete srečo družini. Verjemite, nobena noč ni tako črna, in dolga, da bi je ne pregnala zlata in rožnata zarja! Ali, smrt prihaja vedno prezgodaj, zakaj živeti je sreča. Vsaka bilka rada živi, najmanjši črv se brani umreti. A človeku je življenje uživanje v delu, dobroti, ljubezni, občudovanju krasote nebeškega stvarstva, čudovosti božanskih isker v človeških izumih. O, sreča je živeti, gospodična Olga!«

Tiho je ihtela vase in si tiščala robec na oči. On pa ji je govoril o luči, ljubezni in življenju, ki so najvišja sreča, zvezani med seboj tako močno, kakor tema, mržnja in smrt, edina nesreča človečkih vrlin, ki so le razcveli popki bolesti in skrbi. Kal dolgo prenašane bolesti prinaša kot sad vse zmakujočo moč volje in krasote božansko blagega srca. Po bolesti se vzpne človek do popolnosti.

»Pojdiva, Vse vam zaupam,« je dejala Olga.

Šla sta počasi ob reki, krenila čez most, dospela v vas in prišla od nasprotne strani in zopet preko drugega mostu nazaj v mesto. Srečala nista nikogar. Ljudje so bili že doma, ker je bilo do popoldanskega cerkvenega opravila še pol ure. V kratkih stavkih mu je povedala tragedijo svoje ljubezni.

V Ljubljani se je bila na neki veselici takoj po prevratu seznanila z Jankom Stepišnikom. Vse je plamtelo od sreče, da smo Slovenci postali svobodni in smo pod jugoslovanskim kraljem končno udruženi v veliki državi. Vsak Slovenec je nosil takrat srce na dlani, dušo na jeziku. Objemal bi se bil z vsakim človekom. Bili smo pijani od sreče in ponosa.

Tudi ona je šla z materjo na tisto veselico. Petje, godba, govori in vzklikanje, kakor bruhanje ognjenika, ki se je končno osvobodil napetosti. Neznanci so se radosti razgovarjali in si stiskali roke, kakor bi si bili prijatelji že davno.

In takrat je prišel Janko k njuni mizi. Niti predstavil se jima ni, nego je kar prisedel in njima pripovedoval. Očaral je mater in njo. Eleganten častnik, ki je bil med vojno v tolikerih deželah, je videl toliko lepega in doživel toliko strašnega. In šele polagoma je zvedela iz njegovega pripovedovanja, da je sin edinec tovarnarja bogataša.

O, nič ji ni dvoril, le njegove oči so ji govorile, da mu je všeč. Nič si ni domišljala zaradi tega, a ko sta se z materjo vrnili domov, sta si povedali, da se še nikoli nista tako srečali s tako simpatičnim mladeničem.

Štirinajst dni nato je prišel Janko semkaj in jo poiskal v stanovanju. Slučajno, mimogrede z avtom. Da ji sporoči materin pozdrav; v Ljubljani jo je bil srečal, spremljal domov in se razgovarjal o njej. Tako je pravil. A vedela je, da je prišel nalašč in le zato, da vidi zopet njo. Samo nekaj minut je ostal, toda njegove oči so ga izdajale. In ko je bila zopet v Ljubljani, jo je našel in naj je bila kjerkoli; Janko je prihitel za njo, prisedel, se pošalil in pokramljal ž njo in mamo.

Kaj bi tajila. Materi, vdovi skromnega uradnika, se je Janko prikupil, ona pa ga je vzljubila. Saj je bil tako lep, moder, energičen mož! A zatajevala se je in se vedla vedno resnobno. Prav dobro se je zavedala, da je revna učiteljica.

Toda po nekaterih mesecih je začel prihajati celo k materi na dom in je govoril ž njo o meni, kakor da je čisto naravno, da postaneva mož in žena. Mater je bilo sram, ko ga je morala sprejemati v sebi s skoraj beraškim pohištvom, a bila je nepopisno srečna. Le meni ni rekel dolgo nobene besede o svoji nameri. — Naenkrat mu je umrl oče; zadela ga je kap. Janka pa ni bilo dolgo več niti k mami niti k meni. Skrivaj sva jokali vsaka zase in če sva ga omenili, sva druga drugi dopovedovali, da nisva gojili nade v skupno bodočnost. Tovarnar je in gotovo se skoro oženi, kajpak. Govorili sva hladno, a srce nama je krvavelo.

A prišel je zopet, me vpričo mame objel in zagotavljal, da je bil z dušo vedno pri meni. Zaradi očetove smrti je imel toliko dela, da nikakor ni utegnil priti k nama. Seveda sva bili nepopisno srečni.

On pa je prihajal odtlej skoraj vsako nedeljo par ur semkaj v Trstenik in mi prisegel, da me vzame za ženo takoj, ko se uredi tovarna in se izplača sestri poslednji obrok dediščine. To pa se zgodi v par mesecih.

Človek sem, mlada, vročega srca, vroče krvi, gospod katehet. In tako se je zgodilo meni, kakor že tolikerim. Obupala bi bila, toda znal mi je izposlovati daljši bolniški dopust. Malone leto dni sem ostala pri materi; rodila sem hčerko, jo dojila nekaj mesecev, potem pa zopet nastopila službo. Mati se je preselila, in zdaj mislijo ljudje, da ima na reji tuje dete. Jaz pa vidim hčerko jedva vsaka dva meseca. Detetu je že poldrugo leto, a Janko prisege še ni izpolnil. Vedno se je nanovo izgovarjal. Materi in meni pa je postajal položaj neznosen. Lani me je snubil posestnik Novak, letos me je snubil knjigovodja Kropar, a odklonila sem ju, dasi sta prijetna človeka.

Kaplan se je zdrznil ob Novakovem imenu ter naglo vprašal: »Odkod poznate Novaka?«

»Že iz let na pripravnici v Ljubljani; on gimnazist, jaz preparandka; samo dve leti je bil pred menoj. Značajen, nežen mož je — moderen, podjeten človek!« je odgovorila Olga.

»Torej vam je simpatičen?«

»Da, zelo. Vem, da me ljubi še vedno — vzklic vsemu. Le jaz bi ga ne mogla ljubiti ...«

»Mislite? A se varate. Kakor mesec se izpreminja srce. Na svojo srečo. Zakaj sicer bi bilo življenje neznosno.«

»Ljubiti resnično je mogoče le enkrat.«

»A če se človek zave, da je ljubil nevredneža ali nevrednico ter najde bitje, ki ... — No, prekinil sem vas. Prosim, pripovedujte dalje.«

In Olga je slikala svoja vedno bridkejša razočaranja z Jankom, svoje težke slutnje in končno današnjo katastrofo. Pripovedovala mu je o svojem ogorčenju nad Jankovo ponudbo, svojo divjo bolest, obup in pripravljenost na vsako žrtev zaradi hčerke in matere.

Ko je zamudila vlak, se je zgrozila sama nad seboj, uvidela je, da je Janko uničil ne le njeno bodočnost, nego zlomil tudi njen značaj in ponos. Pripravil jo je tako daleč, da je hotela postati njegova sužnja. Tedaj se je uprlo vse v nji. Preveč je pretrpela ponižanja, muk in sramote ter se čutila najbolj nesrečno bitje na vsi zemlji. In hotela je skočiti v reko.

»Sirota!« je dejal kaplan. »Rad bi snel vsaj polovico bremena z vaših ramen, a dati vam morem le nekaj besed. Ne obupajte! Bog ni hotel vaše smrti in vas je rešil. Živite! je njegov ukaz. Le On ve, ni li za vas sreča, da ste pisali tovarnarju, tako odločno in da ste zamudili vlak. Le On ve, čemu je bilo to dobro. Njegova volja je, da ste omagali, preden ste storili usodni korak v reko. — Vsakdo nosi svoj križ in pada pod njim; toda za nobeno ceno ne smemo obležati pod njegovo pezo in ne dati po njem zmečkati. Bog hoče, da vstajamo, in stopamo dalje in vedno navzgor. Zaupajte: vse se izpremeni, in kjer vidite danes le temo, posije morda skoro najlepše solnce ... In nikar si ne domišljujte, da ste najbolj nesrečno bitje! Spoznali ste ljubezen — imate lepo dete, dobro mater, krasen poklic — ne, mnogo sreče uživate — a so ljudje, ki niso užili ne tega ne onega ter nimajo nikogar na svetu. In vendar moško prenašajo svoj križ. In nosili ga bodo do konca. — Torej kvišku glavo! — Pred vašim domom sva. Samo še to prosim: ne storite ničesar, ne da bi se prej posvetovali z menoj. Prijatelj sem vam. In verujte: ta beseda v mojih ustih ni fraza!«

»Hvala! Ne pozabim vaših besed. — Zbogom!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Anton Naglič, učitelj idealist, je umrl še prav mlad ter
ostavil vdovo z napol odraslo hčerjo, Marijo. Dobro vzgojena Marija, lepo in živahno dekle, se je kmalu omožila z ljubljanskim trgovskim potnikom Novakom. Dobila sta sina edinca Ivana, ki pa ni maral trgovskega poklica. Šel je na gimnazijo. Oče mu tega ni branil.

Jakob Rožanec, klepar v delavnici Južne železnice, se je uženil s preprostim delavskim dekletom. Imela sta več otrok. Tudi njun najmlajši sin Milan bi bil kakor njegovi bratje delavec. Toda za nadarjenega dečka se je zavzel njegov učitelj. Poslal ga je na ljubljansko gimnazijo, mu preskrbel pri dobrih ljudeh nekaj podpor in kmalu tudi majhno ustanovo. Že v četrti šoli si je Milan pomagal s inštrukcijami.

Dijaka Milan in Ivan sta postala na gimnaziji tovariša in prijatelja. Milan je mnogo prihajal v Novakovo hišo, in dečka sta ostala do mature nerazdružljiva. Nato sta se jima pota ločila. Ivan Novak je odšel v Klosterneuburg, Milan Rožanec pa je imel višje želje: hrepenel je po filologiji. A roditelja mu nista mogla pomagati. Kako naj profesionist Južne železnice vzdržuje sina na dunajski univerzi! V hiši je za šestero želodcev često nedostajalo kruha.

Vrhu tega pa je Milanu, vitkemu, visokemu gimnazistu, mati že vsa zadnja leta prigovarjala, naj bo »pameten« in naj se umakne nadaljnji bedi in borbi za vsakdanji kruh. Postane naj duhovnik. Potem bo preskrbljen. Živel bo lahko neodvisno in se bo posvečal neoviran knjigam, pisanju in klavirju. Nadarjen je, sposoben; brez dvoma bo lahko hitro napredoval v poklicu. Profesor lahko postane, še doktor, samo če bo hotel, in veljalo ga ne bo nič, zakaj vse plačata škof in cerkev, kakor sta že marsikomu.

Oče je pritrjeval materi:

»V vsakem drugem poklicu boš na slabšem. Na Dunaj ali v Gradec, vidiš, da ne moreš, k pošti ali železnici greš lahko, ampak delo ondi pač ne bo zate, ker je z večine mehanično. Če se oženiš in dobiš par otrok, ti služba ne prinese niti toliko zaslužka, da bi bil vedno dobro oblečen in dvakrat na dan sit. V lemenatu pa te preskrbe z vsem in služb boš potem imel na izbero. Da! Samo od tebe je odvisno, da napreduješ, katehetski izpit napraviš in lahko prideš na šole.«

Milan je uvideval, da je res »najbolj pametno« ako opusti hrepenenje po nedosežnih idealih in da se sprijazni z mislijo, da postane duhovnik.

A ljubil je dekle. Včasih je sanjaril, da bo njegova žena; pesniška pisma ji je pošiljal, a končno ji je položil svojo usodo v roke. Vprašal jo je, kaj naj stari; ona pa ni marala nositi odgovornosti. Pritrdila je mnenju materinemu in mu svetovala, naj gre za ciljem, ki je zanj najugodnejši.

Težko je bilo Milanu, a mladost in izpremenjeno življenje v semenišču sta mu pomagala, da je prebolel prvo ljubezen. In počasi je odmrl v asketičnih vajah vsem mikom sveta, se poglabljal v misterije vere ter se utrjeval bolj in bolj v zavesti, da postane delec cerkve, ki ji je avtoriteta močnejša kakor vsem prestolom na zemlji.

Zopet je bil odličnjak, in knezožkof ga je hvalil pri vsaki priliki. Ko je bral prvo sveto mašo, je bil sirota. Roditelja sta mu umrla, bratje in sestre pa so se razkropili po svetu. Milan je bil žalosten, a knezoškof ga je razveselil z vestjo, da ga ne pošlje na kmete, nego takoj v Trstenik, kjer bo imel svojim spodobnostim ugodnejšo okolico.

Mesto je ležalo ob reki, pod zelenimi gorami, in tik njega so se vrstile vasice, ki so spadale pod mestno župnijo. Rožanec je bil tem zadovoljnejši v tem okolju, ker do Ljubljane z brzovlakom ni imel daleč. Dela ni bilo preveč; mal samostan ga je prevzemal toliko, da sta stari župnik in mladi kaplan upravljala faro izlahka.

Rožanca je zlasti veliko katehetstvo: stik z mladino ga je osveževal, občevanje z ostalim učiteljstvom pa, čeprav bolj mimogrede, navezovalo na življenje.

Bil jo vsakomur simpatičen mlad mož, krepke rasti, moško izklesanega obličja, gostih temnih las in uglajenega nastopanja. Ker je mnogo čital, ni poznal niti političnega fanatizma.

V kratkem se je spočetka naivni Rožanec tudi v izpovednici prepričal, da je življenje v marsikaterem oziru drugačno, nego se mu je predstavljalo v nekdanji mistiki lemenata in idealni domišljiji novomašniški. Vdan poklicu, se jo branil popolnega iztreznjenja, trudeč se, da bi preveč ne obsojal slabosti ljudi. Z vso vestnostjo je izvrševal dolžnosti in je bil srečen, ako je mogel komurkoli storiti uslugo ali dobroto.

Na šoli je bilo poleg voditelja še troje učiteljev in četvero učiteljic. Dve sta bili že starikavi samosvoji dami dve pa mladi lepotici: Olga Tratarjeva, resnobna, visoka, ponositega držanja, zlatolaska velikih modrih oči in Manica Kodrova, zdrava, debelušna črnka, vedno temno zardela in se otroško smehljajoča. Z vsemi je bil prijazen, a vedno ga je zanimala Olga. Rad je kratko pokramljal ž njo in je bil zadovoljen, ker je našel vselej v pogovoru ž njo odmev, ki je ugajal njegovemu razumu in srcu.

Zdaj pa je strmel: tako krasno, omikano in vzgledno vzgojevano dekle in tako nesrečno! Čutil je globoko sočutje ž njo, a obenem radost, da ji je v bolesti lahko nesebičen prijatelj. Pomaga ji premagati prve, najtežje mesece; potem se ji rana zaceli in — Bog pomagaj dalje!

Tisti ponedeljek popoldne se je Rožanec odpravil iz mesta, da izpregovori z Jamnico odločilno besedo. Urno je korakal preko mostu in skozi malo Zabrežje s par imovitimi posestniki, hodil med polji in travniki ter dospel do Rostaharjeve hiše v Sračju.

Domači so bili na polju; našel je v veži staro Rostaharico, ki je kuhala v kotlu pičo prašičem in pripravljala ostali družini večerjo.

Vprašal je po hčeri Jamnici: kmetica se je razveselila.

»Gospod, le naženite jo nazaj k možu! Kaj bi se brigala tako neumno, saj pravim. Z možmi je pač treba potrpeti in jih prenašati kakor vsako božjo kazen, saj pravim. Bog sam ve, čemu je za žene tako prav: morda za našo izveličanje in za duše v vicah, saj pravim. Moški ni z nobene strani nič dobrega in nič pametnega, ženska pa je in ostane zmerom reva, kamor jo postaviš ali položiš, saj pravim. Ampak Bog že ve, zakaj mora biti tako; zato ni nobene pomoči, kujaj se ali smejaj, saj pravim, tako jim povem, gospod kaplan!«

Rožanec je našel Jamnico v hiši s šivanjem v naročju. Iz velike zadrege je zardela, ko je nenadoma prišel in ni vedela, ali bi vstala ali obsedela, potem se je zatekla k joku in si zakrila s šivanjem obraz.

Rožanec je sedel nasproti ženi in je čakal, da se pomiri. Bila je velika, močna, še mlada ženska, temne polti in gostih črnih las, ki so ji bili spleteni vrhu glavo v dvoje debelih kit. Ko je še parkrat zaihtela, je naposled dejala:

»Če ste gospod, prišli na Jamnikovo željo, vam ne morem ničesar drugega povedati, kakor: kakršen je lump sam, teko misli tudi o ženi.«

»Ali znate nemški?« je začudil kaplan. »Kar ste rekli, je nemški pregovor.«

»Kako bi ne znala! Saj sem hodila na ljubljanske šolo in sem brala in še berem marsikaj. — On pa ne zna niti slovenske knjige gladko brati — a se dela, kakor bi bil snedel modrost vsega sveta, ta tepec!«

»A hlapec v — kamri?« je vprašal Rožanec.

»Osel! Namreč Jamnik!« je vzkipela. »Tone je prišel po letošnji koledar in ker sem ga imela v kamri, sem šla ponj, Tone pa je brez slabega namena stopil za menoj.«

»In nič drugega?«

»Prisežem nič drugega. Sam Bog nebeški ve, da še mislila nisem nič drugega. Ampak bi lahko mislila in če bi bila tudi kaj storila, bi Jamniku samo enako plačala z enakim.«

»Ne razumem. Govorite! Jamnik je prepričan, da ste mu nezvesti. — O ločitvi govori, o novi ženitvi — kaj mislite storiti?« je vprašal kaplan.

»Ta svetohlinec! V cerkvi se plazi po tleh, kakor bi hotel polizati ves prah izpred oltarjev, izven cerkve pa ne pusti na miru nobenega ženskega predpasnika! — Vsako leto moram zapoditi kako žensko iz hiše, ker ne morem gledati, kako tišči za njo. Zaradi mene pa je ljubosumen. Z nikomer ne smem izpregovoriti niti besede in obklada me z najgršimi psovkami, sramoti pred posli in otroki z nesramnimi sumničevanji, ako le kam grem brez njega. Ločiti sem se hotela jaz že večkrat, a starši niso pustili, zdaj pa obrača in natolcuje on mene.«

Kar vrelo je iz nje, kaplan pa jo je skušal ohladiti s pripombo: »Dolžite ga grehov, a dokazov nimate! Zdi se mi, da se oba samo sumničita.«

»Ne, ne! Jaz ne sumim brez vzrokov,« se je branila Jamnica. »A težko je govoriti z vami o tem; tu ni izpovednica, in — in — ne zamerite, gospod kaplan, tako mladi ste še! Zakonskega življenja ne poznate — ne veste, kako je ženi, ki ima norega starca za moža.«

»Nič ne silim, da mi zaupate,« je odgovoril kaplan. »A prosim vas: mislite na svoje otroke! Zanje gre. In za vse, ki ste še mladi. Pa tudi zanj, ki brez gospodinje ne more ostati. Pridite v župnišče ali pa v izpovednico gospoda župnika; star je, laže mu odkrijete dušo.«

»Grehov nimam odkrivati niti gospodu župniku, ker jih
nimam — ah, skoraj mi bo žal, da jih nimam! Tak mož ni vreden moje zvestobe. A da bi hodila v izpovednico tožit moža, kaj mi to pomaga? Pustiva, gospod kaplan! Jamnik že ve, kaj mu je storiti; naj pride pome! In kaj mi mora priseči, sem mu povedala. — A zdaj potrpite, prosim, da vam prinesem kozarec vina in kos kruha, daleč imate nazaj.«

Urno se je dvignila, Rožanec se je branil, a ni si dala vzeti dolžnosti, da mu postreže. Stekla je v vežo, kaplan pa je gledal za njo. Tako sveža, prožna je bila navzlic svoji debelušnosti.

Polagoma se je večerilo. Solnco je pravkar zapadlo za goro. Kaplanu se je mudilo, da bo pred temo doma. A že se je vračala s steklenico in s krožnikom, za njo pa je prihajal oče Rastahar. Golorok, le preko eno rame je imel ogrnjen suknjič. Pravkar se je vrnil s polja, postaren, a še krepak.

Pozdravil je, priganjal kaplana, naj pije in je govoril o vremenu, bodoči letini, živini, a Jamnikovega spora s hčerjo ni niti omenil.

Ko pa je dejal: »Vsak pameten človek si nadene na hrbet le toliko breme, kolikršn ozmaga, sicer se mu ljudje lahko smejejo, čeprav se sam še tako širokousti!« je Rožanec razumel, da namiguje na starca Jamnika s premlado ženo.

Poslovil se je. ter hotel oditi. Jamnica pa si je vrgla robec na glavo in dejala:

»Pokažem vam bližnjico pod klancem, če dovolite. Tod ste v pol uri doma.«

In krenila sta preko vrta.

Medtem se je bilo popolnoma zmračilo, meseca ni bilo in prve zvezde so se užigale.

Jamnica je govorila o očetovem posestvu in gospodarstvu, o bratu, ki je na kmetijski šoli na Grmu in ki ju prevzame, ko se čez par let oženi. Medtem sta dospela na malo višino, s katero je bilo le še par korakov do glavne ceste v mesto. Tu se je ustavila in rekla:

»Veste, gospod, četrta božja zapoved ni popolna. Govori le o dolžnostih otrok do staršev, nič pa o dolžnosti staršev do otrok. Mene so moji starši vrgli v oblast moža, ki ni bil nikoli to, kar bi moral biti. Različna sva si v izobrazbi in starosti, a predvsem v značaju. Moja zvestoba je vsak dan večja žrtev. Saj si ne morete predstavljati, kaj pretrpim! In tega so krivi moji starši!«

Zjokala se je in poihtevajoč jezna pripovedovala:

»Močna, zdrava moram prenašati sirovosti starega ljubosumneža, ki ni zanič, a zalezuje druge ženske! Ušla bi po svetu, a zaradi otrok si ne znam pomagati.«

Rožanec jo je pomirjeval:

»Vsak nosi svoj križ, Jamnica!«

»Ah!« je vzkliknila, »to so samo lepe besede. Kaj naj storim? To mi povejte! Moje življenje je uničeno!«

Sesedla se je ter jokala: »Le pojdite! Ne zamerite, gospod. A nesrečna sem, da mi ni več živeti,« je dejala.

»Bog vas pomiri! Zbogom!«

Razrušen je skoraj zbežal proti domu.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Katehet Rožanec je prišel iz razreda in zagledal Olgo. Odhajala je pravkar v učiteljsko zbornico s snopom šolskih zvezkov pod pazduho. Stopil je za njo. Skoraj je minil teden po njunem prvem izprehodu, ki ju je zvezal v intimnostih, o katerih ni v mestu sicer vedel nihče.

A ko je prišel v zbornico, je bilo v njej več učiteljev in učiteljic. Nekateri so se tiho pogovarjali ali čitali ali popravljali po zvezkih. Ogledujoč njih obraze, se je čudil, kako malo je bilo med njimi svežih in zdravih, dasi večina ni bila stara. Nervoznost ali izčrpanost se je izražala v njih kretnjah in govorici. Siva, upadla obličja, suhotna ali bolehno zabuhla telesa, ugasle oči, borna obleka: koliko trpljenja in odrekovanja, pa koliko idealizma zahteva učiteljski poklic!

Tudi Olga je bila bleda in suhotna. Sedla je pred svoj snop in začela delati. Katehet si je poiskal na nasprotnem kotu mizico, vzel brevir in čital. Želel je govoriti ž njo. Morda se mu to skoro posreči, ko mine premor.

Ni se varal. V desetih minutah so odšli vsi tovariši in tovarišice zopet po razredih, le Olga je ostala. Tedaj se ji je približal in dejal:

»Marljiva. — Delo je najboljše zdravilo, kaj ne? Lepo vas pozdravljam.«

Pogledala ga je z očmi, polnimi tuge, a ustne so se ji tresle, ko je odgovorila:

»Še boli — zelo boli. A premagam! Moram premagati!«

»Tako je prav. Volja zmaguje vedno. — Imate dovolj zanimivih, dorih knjig na razpolago?« je naglo okrenil govor.

»Nimam. Mar jih imate vi, gospod katehet, in bi mi jih posodili?«

»Rad. Pridite in oglejte si sami mojo knjižnico!«

»K vam? Ali vas ne kompromitiram?«

»Saj pridete lahko s prijateljico. Ali z gospodom Drobničem,« je dejal Rožanec.

»Kako ste prijazni! Pridem.«

»Dobro — a nekaj bi še rad vprašal, če dovolite?«

»Ničesar vam ne prikrivam.«

»Pravili ste mi, da ste imeli dva resna snubca.«

»Ah, čemu to vprašanje?«

»Rad bi vedel samo eno: ali jima je bilo znano, da imate hčerko?«

»Da. Celo videla sta jo. Tu oba sta mi izjavljala, da bi hčerko ljubila, kakor svojo; saj je tako ljubeznivo dete. Zlasti Novak se ni mogel ločiti od Ernice, in otroče ga je klicalo »tlic, tlic!« — A čemu vprašujete? Da bi obnovila zveze z njima? Ne, ne. To je izključeno. Ljubiti bi ne mogla nobenega. Nikoli nikogar več. Končano — prosim, ne govoriva več o tem!«

»Hotel sem le vedeti, kakšnih značajev sta bila vaša snubca. — Še so torej celi možje na svetu — vzlic vseobči svetovni dekadenci. To me veseli. — A po knjige le pridite: morda kako popoldne po pouku. Ako me ne bo doma, ne zamerite: najdete me naslednjega dne. In glavo kvišku!«

Poklonil se je in odšel iz zbornice. Njegov sklop je bil storjen. Novaku piše, da se je slučajno bliže seznanil z Olgo, mu razloži njeno nesrečo in ga povabi, naj se v kratkem pripelje k njemu. Olga je biser, ki je padel po brezvestnosti neznačajnika v blato; ako je še ljubi, naj ta biser pobere — žal mu ne bo. Tako hoče pisati Novaku. Morda ga bo Olga kmalu gledala z drugimi očmi.

Ko pa je Rožanec dospel domov, je našel Jamnika, ki je že čakal nanj.

»Gospod župnik me pošiljajo k vam,« je dejal nejevoljno. »Govorili ste z mojo ženo, so mi povedali, pa bi zdaj rad zvedel, kaj ste opravili. Otroka večkrat jokata in hočeta k nji. Meni je te komedije zadosti. Ali naj se vrne domov, ali pa ji pošljem še otroka v Sračje.«

»Ponjo pojdite in gotovo se vrne!« je odgovoril Rožanec. »Zaradi otrok se vrne. Izpregovorite prvo besedo!«

»Jaz? Jaz naj se ponižam? Nikoli! Nikoli ne bom take ženske prosil! Če bi otrok ne bilo, bi ne izgubljal niti besede več zanjo,« je izjavljal kmet; »meni je ni treba.«

»Jamnik, Bog vas kaznuje, ker ste tako krivični; mlado, zvesto ženo imate, a jo obrekujete zaradi grehov, katerih ste le sami krivi!«

»Hahaha! Torej tudi vas je pridobila s svojimi lažmi? Nesramnica! Zalotil sem jo sam v kamri z mladim hlapcem — oba rdeča kot škrlat — pa ji še verjamete, da je zvesta? Za Boga, samo minuto prej bi bil moral priti in zasačil bi ju bil,« je jezno ugovarjal Jamnik.

»Ne, sami ste grešnik in dolžite njo iz ljubosumnosti. Brigajte se več zanjo — ne iščite drugih žensk; najboljšo ženo boste imeli!« ga je zavračal kaplan ogorčen.

»Drugega mi nimate povedati?« se je rogal Jamnik. »O, jezik ima! Čisto vas je preslepila. Torej pa zbogom. Ako hoče domov, naj pride; zaradi otrok in poslov jo bom trpel pod streho. A za ženo je ne maram več. Samo zavoljo sramote bom molčal. Ljudje naj ne zvedo, kaj je zagrešila. Kako bom poslej živel jaz, pa nikomur nič mari.«

In jezen je odšel.

Rožanec je strmel za njim in bilo mu je tesno pri srcu. Komu naj verjame? Ona je govorila tako prepričevalno, da je nedolžna in da je kriv razpora le on — on pa odločno dolži njo in vztraja na sumnji, da mu je žena prešestnika.

Kaj naj stori? Nevoljen je korakal po sobi ter razmišljal. Ako lažeta oba.? Kako naj dožene istino? O, kakšni časi. Zazvonilo je poldne in moral je na obed v župnišče.

Po obedu je Rožanec povedal župniku, kaj mu je dejal Jamnik.

»Da, kje je resnica?« je vzdihnil dobri starec. »Ignoramus! Le Bogu je znana. Midva je ne bova več iskala; naj se pobotata, kakor sama hočeta. Samo da ni javnega pohujšanja — Bog ne prizadeni!«

»Mi duhovniki bi morali pač imeti pravico onemogočiti take zakone!« se je jezil kaplan. »Vse kar je prav; ali zakrament sv. zakona v takih okolnostih je burka, pri kateri bi cerkev ne smela sodelovati s svojim blagoslovom.«

»Kako mislite? Nemogoče! Upirati se vendar ne smemo!«

»Saj to je! Ne smemo se in moramo poročati ljudi, ki očividno niso vredni in sposobni zakonskega življenja. Namesto src in duš mehanično povezujemo v božjem imenu ali dva kupa bankovcev, ali starca in mladenko, ali jetičnico in kipeče zdravje, ali zver in jagnje. In kar nič se ne brigamo, sta li ženin in nevesta v svoji volji res svobodna ali pa se poročata pod pritiskom. Države se pripravljajo, da bodo smele zakonito soodločati glede sklepanja zakonskih zvez — zahtevala se bodo zlasti zdravniška izpričevala — a cerkev bi morala skrbeti, da dobe zakoni moralno zdravo podlago.«

»Kako ste prišli do teh misli?« se je čudil župnik. »Že sam sem često razmišljal o tem ...«

»Tako misli vsak človek, ki ima dušo in vest,« je dejal kaplan. »Na primer ta Tomčev zakon in tale Jamnikova zakonska afera dokazujeta iznova pravilnost takega naziranja. Tomec še ni leto dni oženjen, a žena ga že vara s pomočnikom; kajpada trgovec je prava razvalina, žena živo srebro, pomočnik pa mlad gizdalin. In tale Jamnik! Žena mu je ušla iz studa in brezčutne ljubezni. — Še je poštena, a če ne bo več dolgo, bo kriv le Jamnik.«

»Mogoče. A vedno je bilo tako; ljudi ne zvezujejo le ljubezen in cerkveni zakoni, nego tudi realni, gospodarski interesi,« je miril župnik. »Ako bi se sklepali zakoni vedno le iz ljubezni, bi bilo na svetu gotovo lepše. Toda navadno so realnosti močnejše od čustvenih razlogov; marsikdo bi rad vzel ljubljeno dekle, a je ne more ali ne sme. Mar naj se cerkev vtika v take konflikte? Ne, ne gre. Mi storimo svojo dolžnost in — si umijemo roke.«

»Kakor Pilat, da! In Baraba je vedno iznova svoboden, poštenjak pa vedno iznova križan.«

Zelo nevoljen se je vrnil Rožanec v kaplanijo, a pisati Novaku je pozabil docela.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga je jokala in vedno iznova čitala pismo, ki je dospelo pravkar.


»Ljuba hči, zelo sem žalostna. Kaj si vendar mislila? Že zaradi Ernice bi morala potrpeti. Ali naj nosi dete vse življenje neizbrisani madež, da je nezakonsko in naj nikoli nima očeta. In tudi Ti se tako ne oprostiš sramote, ki je moja najhujša bolest. Vem, da trpiš zaradi tega sama največ in da si hotela storiti konec svojemu dvomljivemu položaju. Toda s preveliko osornostjo napram Janku si pokvarila vse.

Tvoj nesrečni temperament! Kakor otrok si še vedno, da se ne znaš krotiti. Po očetu si taka: vse ali nič. Zato pa je pri vsi nadarjenosti ostal do smrti siromak. Potrpeti ni hotel, poniževati se ni znal. Samo na pravice se je skliceval trmasti zaslepljenec. Pa so zato tepci, hinavci in stremuhi napredovali preko njega in se mu smejali. Prav taka si Ti. Z glavo skozi zid bi hotela iti. Toda zdaj si še mnogo na slabšem. Ali je to pametno, ljuba Olga? Prosim Te zaradi Ernice, premisli si in popravi, da Ti ne bo do smrti žal. Gospod Janko mi je poslal priloženo pismo. Kakor vidiš, je ves obupan. Tudi on je revež. Saj bi Te rad vzel za ženo, a še ne sme in ne more. Zaupaj v božjo pomoč, morda se vse prav kmalu izpremeni. Žrtvuj se, prosim Te, draga Olga. ponižaj se, prinašaj bremena, ki si si ga sama naložila, saj veš, da nisi brez krivde, in potrpi. Gospod Janko je vendarle dober človek, čeprav je bil lahkomiseln.

Prosim Te, pripelji se čimprej semkaj, da se pogovoriva. Vse hočem zopet urediti. Ernica je zdrava in pridna ter Te poljublja, kakor jaz, Tvoja

mama.«


Temu pismu je bilo priloženo Jankovo pismo.


»Velespoštovana gospa:—

V nedeljo sem pisal Olgi. Razložil sem ji moško in pošteno, da bi jo prav sad takoj poročil, a da tega, žal še ne smem storiti. Brez prikrivanja sem Olgi zopet pojasnil, kako mi mati grozi, da izroči tovarno sestri, mene pa odpravi z deležem, ako je ne poslušam in ne pustim Vaše hčere. Prosil sem torej Olgo, naj počaka še nekaj časa, morda le par let. Zaradi Ernice in zaradi Vas sem ji predlagal, naj pusti službo. Vsi trije lahko stanujete skupaj v Ljubljani. Tam najamem večje stanovanje, ga na svoje stroške lepo opremim ter poskrbim, da boste poslej živeli udobno in mirno. Nihče bi ne vedel tega. Saj Vam je, gospa, pač razumljivo, da ne maram in ni treba, da bi bila Olga še nadalje učiteljica tam zunaj na deželi, kjer jo morem redkokdaj in še takrat skrivaj videti le za kratke trenutke.

Z najboljšimi nameni, iz hrepenenja po svoji hčerki sem ji predlagal vso to. Ampak Olga me je razžalila tako kruto in obsula s takimi besedami, da mi jih ni mogoče ponavljati. Tega nisem pričakoval in tega nisem zaslužil. Strašno sem razočaran nad Olgo in čim dalje premišljam, tembolj uvidevam, da sem se silno zmotil. Zato ji vračam besedo in jo odvezujem vsega, kar mi je obetala. Kar se je zgodilo, sva kriva oba. Prav žal mi je, a popraviti se ne da več.

To vam naznanjam čisto odkritosrčno, v ostalem pa sem Vam z velespoštovanjem vedno vdani — Janko.«


Torej mater je nahujskal, se dela nesrečnega in kruto razžaljenega, obenem pa mi obrača hrbet — je razmišljala Olga. Kakšen neznačajnež! In lastna mati mi očita, da je Ernica nezakonsko dete, da sem osramočena za vse življenje in mi prigovarja, naj postanem priležnica možu, ki mi je s prisegami obetal zakon. Nihče me ne razume — na vsem svetu nimam človeka, ki bi mi potrdil, da sem ravnala kot pošteno dekle. Ah, Rožanec je edini! Njemu pokažem obe pismi. Naj ju prečita in pove, kaj naj storim, ako sem storila napak. Njemu zaupani; prijatelj mi je. Da, ž njim se posvetujem, saj mi je rekel, naj ne storim ničesar, ne da bi se prej pogovorila ž njim.

Hitri koraki po stopnicah so jo predramili iz razmišljanja. Manica prihaja! Ne sme je videti objokane.

Olga je skočila k umivalniku ter si močila oči in obličje. Tedaj so se odprle duri. Res je bila Manica, debeluška.

»Hajd, obleci se! Pa kar brž! Izlet napravimo skoraj vsa naša šola; Magda, midve, Zeleznič, Knapič, šofiral pa bo sam gospod ravnatelj Tribnik,« je kričala Manica, begala po sobi, se ogledovala v zrcalu in si popravljala črne kodre pod rdečo čepico.

»Hvala — nikamor ne grem. Zlasti pa s Tribnikom ne.«

»Ali se ga morda bojiš? Nikar! Smešno bi bilo. On dvori vsaki, celo meni, hahaha! Za nos ga vodi, kakor ga vodimo vse, hahaha! Na izlet pa se le peljemo, z avtom na Grmado. Tam popijemo kavo in še pred mrakom bomo doma. Hajd, hajd, ne bodi čemerna. Glej, dan je prekrasen!«

In Manica je skakala po sobi, iskala Olgino čepico in jopico ter jo vlekla s seboj.

Olga se ji ni upirala. Vedela je, da bi bilo zaman. Mar naj ji pripoveduje, da ji je pravkar obupno v duši, ali naj ji razlaga svojo tajnost ali pa zopet laže, da je bolna?

Ne, saj je res dan prekrasen — prilika je tu — raztrese se, morda za nekaj minut pozabi svojo žalost — jutri pa pojde h gospodu Rožancu in se posvetuje ž njim.

Pravkar je pribobnel in pritrobil Tribnikov avto, dolg in širok, kakor mal čoln. V elegantnem loku je avto zavil pred hišo Olginega stanovanja, tovarišica in tovariša na vozu pa so od radostnega uživanja kričali in se krohotali.

Tribnik je smehljaje salutiral, skočil z voza in odprl vratca k sedežem zadaj.

Olga in Manica sta skočili v avto in sedli. Tribnik se je vrnil h krmilu in v trenutku je avto že drčal preko mostu. Ob Tribniku je sedela učiteljica Magda, za njima učitelja Knaflič in Zelenič, na najodličnejšem prostoru pa Olga in Manica.

Pomlad je prihajala; že je sijalo solnce toplo in prijetno. Pred par dnevi je deževalo in ceste so bile brez prahu, a zrak čist in svež. Švigali so skozi vasi, polja, travnike, drčali skozi smrekov log, zavili po drevoredu jagnedov na desno, dospeli v veliko vas in se vozili zopet med polji in tratami na levi ter med griči na desni dalje in dalje.

Končno so se približali cilju. Še par minut je plezal avto vkreber, hrupel in treskal, naposled se je ustavil pred kmetiško hišo ob pobočju. Jedva streljaj nad njo je stala grajska razvalina — Grmada. Med šalami in kriki so poskakali z voza, postarana kmetica krmčmarica se je prismehljala iz hiše, si otirala roke ob predpasnik in se jim nemo klanjala. Naročali so kave, sirovega masla pa veliko ajdovega kruha. A najprej pojdejo k razgledu na razvalini.

Tribnik je bil tu kakor doma, zato je hitel naprej z gospodično Magdo. Knapič se je pridružil Manici, a Zelenič je korakal zadaj z Olgo.

Slab zabavnik je bil Zelenič. Zanimal se je bolj za rastlinstvo, kamenje in hrošče, nego za dekleta, zato je kmalu popolnoma pozabil Olgo, ki jo je spremljal.

Olgi je bilo čisto prav, saj so ji bile misli pri hčerki in materi, a vprašanje: kaj storiti? — se ni dalo odgnati.

Tribnik, Magda in Manica so bili zlezli medtem že na ozidje porušenega grajskega stolpa. Zmagoslavno so klicali, vreščali in dopovedovali Knapiču in Zeleniču, kako se jim ponuja diven razgled preko doline, vasi, Save, prav tja do Šmarne gore in pa tam na desni preko planjave prav do ljubljanskega gradu. Zvabiti se je dal navzgor le Knapič.

Olga se je izognila razvalini in si poiskala solnčni prostor, kjer je sedla in zamišljena strmela predse. Videla ni ničesar, saj ji je bila duša polna skrbi in kolebanja.

Mahoma je stal Tribnik pred njo.

»Čemu tako otožni, gospodična?« je vprašal, kakor bi se ne bilo med njima nikdar nič zgodilo.

Prisiljeno se je nasmehnila in mu odgovorila z muko:

»Človeku res ni vedno na smeh.«

»Vam bi moralo biti vedno na smeh,« je dejal Tribnik. »Krasni ste kakor malokatero dekle — sreča se vam ponuja; samo zgrabite jo!«

»Kje? Odkod?« je zmajala z glavo.

»Ne delajte se nevedne! Mar naj grulim, kakor golob — ali naj pesnim kakor študent, gospodična Olga? Povedal nem vam — dokazal! Samo če hočete — —«

»Gospod ravnatelj, jasno sem vam že izrazila svoje mnenje; za take besede sem gluha in nema!«

Vstala je in se ozirala po tovariših, da bi storila konec temu mučnemu prizoru.

»Kakšne besede? Gospodična Olga, jaz poznam svet — vi pa ga ne poznate. Zelo zastarelih načel ste. Moderna doba ima boljšo filozofijo. Verujte mi, jasni pogoji so dandanes tudi v ljubezni najboljše jamstvo sreče; ponujam vam vse, česar si morete le želeti — povrhu kavalirstvo v vsakem oziru — toda oženim se ne, vsaj zdaj še ne. Zakon v današnji obliki se mi zdi popolnoma nemogoč. Toda ljudje so kakor otroci, ki mačka ne pusto na miru, čeprav vedo, da jih bo končno opraskal. Zakoni se baje sklepajo v nebesih, a vsak zakon se izpremeni prej ali pozneje v pekel. Zato se nočem ženiti. — Morda pa se vendarle z vami. Le vezati se ne dam. Gospodična Olga, zagotavljam vas, da se vam ne bo treba kesati. — Jaz nisem Janko — —«

Brez odgovora se je Olga pridružila Manici, ki je z vikom in smehom pritekla navzdol. Tudi Tribnik se je pridružil ostali družbi, ki se je veselo kramljaje vračala h krčmi.

Kmetica je prinašala na pogrnjeno mizo kavo, postavila nanjo štruco sirovega masla ter ogromne kose ajdovega kruha. Z velikim tekom so se lotili vsega, najbolj lačna pa je bila Manica. In šalili so se ter se veselo razgovarjali. Le Tribnik je molčal.

»Danes dva meseca pojdem na imenitno poroko,« se je končno oglasil tudi bančnik. »Tako že dolgo ni bilo v Ljubljani. Sto svatov! Trideset avtov!«

»Kdo se ženi?« je vprašala Manica.

»Moj prijatelj, tovarnar Janko Stepišnik,« je odgovoril Tribnik malomarno. »Saj bi rajši ostal samec, kakor jaz, a priženi — hej, imenitno!«

»A katero vzame?« je vprašal Zelenič.

»Kromarjevo iz Sel — težke milijone bo imela za doto.«

»Torej sklepa zopet polna vreča zakon s polno vrečo,« je vzdihnila Manica in natepala kos na debelo z maslom namazanega kruha. »Če bi imel človek vsaj stotinko tega bogastva, pa bi bil srečen!« In govorili so o bogatih zakonih.

Olga je slonela kakor kip za mizo in ni mogla izpregovoriti niti besede. Jasno ji je bilo zdaj, da ji je pisal Janko že kot ženin Kromarjeve Elze, da je bilo njegovo pismo materi le hinavščina.

Zdaj, ko je bilo brez dvoma izgubljeno vse, ji je postalo v duši strašno. Šiloma je zadrževala solze, a vsule so se ji po licih. Zapazil jih je Knapič, ki ji je sedel nasproti.

»No, no, kaj pa je, gospodična? Tako ste bledi in te solze?«

»Ali ti je slabo?« je vpraševala Manica. »Vožnje z avtom nisi vajena. Morda zato?«

»Da, da, zato. — Le pustite. Vse mine ...« je šepetala Olga in vstala izza mize. »Izprehodim se — takoj bo zopet dobro.«

Odšli sta z Manico počasi nizdol hriba in prišli na cesto.

»Odkod? — Pozdravljeni!« je klical nekdo.

Ko sta se ozrli, sta videli Rožanca, ki se je bližal v kočiji. Povedali sta mu, kje so, in ko je Manica omenila, da je Olgi plaho od nagle vožnjo z avtom, je vzkliknil kaplan:

»Nočete rajše z menoj domov, gospodična Tratarjeva?«

Takoj je zgrabila priliko in se je odpeljala s prijateljem. Manica pa se je vrnila.

Molče sta se vozila nekaj časa. Zaradi kočijaža nista mogla govoriti.

»Še boli?« se je sklonil k njenemu ušesu.

»Oženi se! Čez dva meseca!« je odgovorila tiho.

»Torej ste zopet svobodni! Prav je tako; verujte, prav je tako!«

Naslonila se je globoko nazaj, si zakrila oči z robcem in tiho jokala predse.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Manica ni bila doklej nikoli pozabila počakati Olgo po šolskem pouku in ni minil dan, ne da bi prišla tudi na Olgino stanovanje. Vsaj par sto korakov je morala iti z Olgo opoldne, in vsaj urico je morala popoldne ali zvečer pokramljati s prijateljico Olgo.

Po izletu na Grmado pa ni Manica več čakala Olge, niti ni prišla več v poset. Olgi je bilo prav. Hrupna, zmerom žaleča se Manica bi jo samo mučila. Olga si je želela biti sama s svojo bolestjo, s svojimi skrbmi. Sama jih je hotela premagati in zadušiti. Svoje tajnosti ni bila Manici zaupala doslej. Da bi se ji razkrivala zdaj, ko sta se pridružila sramoti nezakonske matere še sramota ostavljenke in skrb zaradi temne bodočnosti, ji je bilo nemogoče.

Manica bi je pač niti ne razumela; morda bi jo celo obsojala. Prav gotovo pa ne bi znala brzdati jezika ter bi Olgin roman raztrosila med tovariši. Potem bi napolnil škandal vse mesto. A potem? — Olga niti razmišljati ni hotela, kaj vse bi se lahko porodilo iz neopreznega čebljanja Manice.

Tako je bila Olga teden po izletu skoraj vedno sama; z muko in naporom vseh duševnih sil je izvrševala učiteljske dolžnosti ter je po pouku vselej skoraj bežala domov. Nekaj dni ni mogla prihajati niti na obed, nego si je sama kuhala na samovarju. Saj ni imela teka. Vsakršna družba ji je bila zoprna. Vsak smeh jo je zadel kakor udarec po srcu, vsak razgovor se ji je zdel prazen in nadležen.

Toda v tej samoti ji je bilo neznosno, ker misliti je morala le na Janka, ki se je prodal bogatinki. On, mož, bivši častnik! Vse zaradi denarja. Gnus in neizmerno zaničevanje človeštva sta polnila Olgino srce. Vsepovsod je videla prostituirane ljudi zaradi denarja; vse je kupčija. Moški se vežejo z zoprnimi ženskami le zaradi visokih dot in bodočega udobnega življenja.

Olga je poznala žene in slišala je pripovedovati o njih, ki so bile soproge v javnosti uglednih mož, ki pa so bile angaževane kot ljubice srečnih konjunkturistov ter so brez sramu prejemale mesečne plače za svoje cinično delo. Poznala je gospodične, ki so se javno vedle kot idealno poštene in nad vsak sum vzvišene device, ki na so se skrivaj prodajale, uganjale prostitucijo z bogatimi starci ter vzdrževale hkrati najčistejše ljubezensko razmerje z jedva doraslimi mladeniči. »Enega za srce, drugega ali celo po dva, tri pa za razum!« je bilo njihovo geslo. In Olga je poznala može, ki so dovoljevali ženam ljubimkanja, da so si zagotovili dobro klientelo in krog poslovnih prijateljev. Strašna, cinična doba!

Olgi je bilo tem bolj hudo, ker je postala sama žrtev takega modernega Don Juana. Ako Tribnik izblebeta njen doživljaj s Stepišnikom, bo svet smatral tudi njo za enako onim špekulantkam, ki žive in se ravnajo po taksi: en poljub za par svilenih nogavic — en objem za modern klobuk, eno »stalno« razmerje za kožuhovinasto garnituro in pogojeno plačo. Tudi njo bo lahko smatral vsakdo za lahkoživo koristolovko, žensko brez časti in vesti. Nihče ne bo verjel, da je bil Janko Stepišnik njena prva, sveta ljubezen, ki mu je žrtvovala čast v neizmernem zaupanju.

Neko popoldne po pouku je zaslišala, da jo nekdo kliče skozi odprto okno: »Halo, gospodična Olga, kje pa vendar tičite?«

Olga je stopila k oknu, tovariš Knapič pa se je začudil:

»Kaj zlomka vam pa je, da ste naenkrat tako shujšana in bleda, a?«

»Res, ni mi dobro. — Od našega izleta se ne čutim zdrave. Morda sem se prehladila,« se je mučila Olga, a hkrati je nehote zardela.

»No, no, menda ni nič hudega. — Zdajle se mi zdite zopet zdrave barve; le obrazek se vam je nekam zožil in v očeh imate nekaj — nekaj bolestnega. Nervoznost, a? Štirinajst dni dopusta si vzemite, pa bodo živci zopet v redu.«

Olgi je padel kamen s srca, ko je poslušala tovariša. Tribnik torej ni izdal družbi njene afere. Samo njo je hotel udariti po srcu — napram drugim pa je varoval prijateljevo tajnost.

»Hotel sem vprašati: kako sodite zdaj o naši ljubeznivi gospodični Manici, a?« je nadaljeval Knapič, se oprl s palico zadaj in zibal na desno in levo. »Kdo bi si bil to mislil, a? Ej, ej, današnja dekleta — strašno, a?«

»Ničesar ne vem. Kaj se je zgodilo?«

»Mar se niti vam ne zaupa?« se je čudil učitelj.

»Že ves teden je nisem videla,« je pojasnjevala Olga. »Slučajno. A res, k meni je ni bilo ...«

»Je-li mogoče? Ničesar ne veste? Saj se vendar smejeta že obe šoli! O, Tribnik je ptič! Ljubice nabira kakor jagode. Imel jih je že cel paternošter; zadnja, precej debela jagoda je gospodična Manica. Fino, a?«

»Kaj govorite! To so klevete ...«

»Oh, da, da, čudne čase živimo, gospodična Olga. Kmalu pošten moški že ne bo mogel več verjeti, da je na svetu še sploh kakšna dostojna ženska ...«

»In moški? A kdo pa je zapeljivec? In kdo žrtev? A? Gospod kolega, ali more poštena ženska verjeti, da je na zemlji še sploh kak dostojen moški?«

Knapič se je branil njenega roganja.

»Moški je zmerom dostojen! — Tu gre za žene, neveste, bodoče matere, gospodična. Moški se nikoli ne onečasti, ženska pa se s prvim padcem upropasti ... Star človeški zakon je pač tak, neovrgljiva tradicija dokazuje to večno istino. Moški hodi lahko skozi najgloblje blato, a si ne škoduje, žensko pa najmanjši blatni brizg zamaže za vse večne čase. — Žalostno, a istinito!«

»Prav nič istinito, gospod tovariš,« je ugovarjala Olga, ter zbrala vse sile. »Kakor je vaše naziranje o dvojni morali že silno zastarelo in že neštetokrat ovrženo, prav tako se silno motite, da žensko že najmanjši blatni brizg zamaže za večno. Ni res! Dandanes je prav nasprotno resnica: če je ženska bogata, ji čisto nič ne škoduje, čeprav se je od pet do temena valjala po najgostejši brozgi; nasprotno, prav ženske najbolj umazane preteklosti se može dandanes najhitreje, samo če so dovolj petične ali prav posebno telesno mične. Današnje moške pač nagnitost privlačuje, a čistost celo odbija. Revna, poštena dekleta sede, ona najslabša pa se može. — Tako da se resnično vpraša: ali je dandanes na svetu sploh še kakšen razsoden in časten moški, a?«

»No, no, nikar se ne razburjajte! Saj nisem mislil nič hudega. Hotel sem se le pogovoriti z vami, kako sodite o naši ljubi gospodični Manici. — Nervozni ste — dovolj — ne zamerite — pa lahko noč!«

Knapič je odšel. Olga pa se je vrnila za mizo. Novica jo je potila. Tudi Manica naj je zašla na pot, katero hodi dandanes na milijone žensk? Tudi to vedro, tako naivno dekle naj se je polakomilo denarja, toalet, draguljev? Manica, dobro vzgojeno, izobraženo, čuvstveno dekletce, je sposobna, da se zaveže in proda?

Bojazljivo trkanje na duri jo je zbudilo iz tegobnega razmišljanja. Vstopil je deček. »Gospod katehet pošiljajo tole,« je dejal, izročil je pismo in zbežal.


»Velespoštovana gospodična!

Iščem vas, a ne najdem, vabil sem vas, a brez odziva. Rana pa še vedno skeli? A zdravnik je odveč? Nič zato, verujem, da se Vam vendarle še povrne sreča. Samo če hočete. Pozdravlja Vas

resnični prijatelj.«


Razjokala se je Olga nad pismom Milana Rožanca. — Potem je sklenila, da pojde v četrtek popoldne k njemu — povedat vse, potožit, iskat utehe in novih moči.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olgina najljubša učenka je bila 8-letna Vidka, hčerka vdove in gospodinje v hiši, v kateri je Olga stanovala že tretjo leto. Nesreča je hotela, da je zbolela Vidka prav v dneh, ko bi bila njena družba Olgi najbolj koristna. Morala je ležati, in zdravnik je izrekel bojazen, da je bolezen nalezljiva. Tako tudi Olga ni smela k Vidki.

V torek se je Olga domislila: »Od daleč potolažim in razveselim otroka!« Pozno popoldne je odšla na šolski vrt, kjer so že cvetele vrtnice; odtrgala je troje raznobojnih, napol razcvetelih popkov in se vrnila domov, da jih takoj s kako sličico vred pošlje ljubi učenki.

Pravkar je stopala preko mostu, ko jo začula za seboj avtomobilski rog. Ta glas ji je bil znan. Tribnik se pelje. Rada bi se bila skrila, toda prepozno — avto je že hrupel po mostu. Olga je dvignila svoje tri vrtnice, kakor da jih duha, a je med nje skrila svoj obraz. Avto je švignil mimo nje in zavil na desno. Olga pa je videla, da se vozita Tribnik in majhna dama. Bila je Manica.

Ko je dospela Olga domov, jo je čakalo novo presenečenje. Vrata v gospodinjino stanovanje so bila odprta, in ko se je ozrla vanje, je zagledala postelj in v nji Vidko.

»Gospodična, sem že zdrava! Jutri že lahko vstanem, je rekel zdravnik,« je zaklicalo dekletce. In prišla je gospodinja ter povedala, da se zdravnikova bojazen na srečo ni uresničila, ker bolezen ni bila nalezljiva, da je Vidka resnično že skoraj zdrava in da ji je zdravnik dovolil, da jutri ostavi postelj.

Olga je stekla k Vidki, jo pobožala po laseh in licu. »In tele vrtnice sem ti prinesla, Vidka, vidiš, da sem mislila na te ter da mi je bilo prav hudo, ker me niso pustili k tebi, ubožici.«

»O, kako mi je bilo dolgčas, gospodična! Kar uiti sem hotela k vam, a me niso pustili. Ali me vzamete jutri s seboj na izprehod?«

»Jutri še ne, je še prezgodaj, toda v četrtek!« ji je obljubila Olga. »In veš, kam pojdeva? H gospodu katehetu. Pokaže nama polno omaro krasnih knjig in tudi zate najdeva morda kaj posebno zanimivega.«

Veselo je zaploskala Vidka:

»Da, da h gospodu katehetu pojdeva. Njega imam poleg vas, gospodična, najrajši. Tako je prijazen, dober in lep, kaj ne? Meni se zdi najlepši gospod. Ali vam ne?«

Mati in učiteljica sta se smejali dekletcu.

Tako sta šli učiteljica in učenka h katehetu.

Bil je doma, lepo ju je sprejel, podaril Vidki nekaj svetniških podobic in slikovnico, z Olgo pa se je razgovarjal dolgo o njenih bolestih.

Ko sta odšli, sta bili obe dobre volje in Olga je z olajšanim srcem odnašala s seboj težko butaro knjig.

Poslej je prihajala Olga čestokrat k Rožancu, bodisi po nov izbor knjig, bodisi na kratko kramljanje. Vselej pa jo je spremljala Vidka, radostna, da bo mogla pregledovati ilustracije, ki jih je dajal gospod katehet iz knjižnice.

Zgodilo se je celo, da je kaplan slučajno zunaj mesteca, na potu v Sračje, srečal Olgo v družbi Vidkini. Hodili sta tja šetat. Poslej so se našli še nekolikokrat na potu ter se počasi skupaj vračali.

Med Olgo in Rožancem se je prijateljstvo poglabljalo in utrjevalo. Kaplan je čital mnogo, se bavil z leposlovjem in popularno vedo veh strok. Olga se je vselej iznova uverjala, da je Rožanec predvsem naravno blag, tenkočuten mož, ki je nekdaj sam srčne trpel ter imel zato polno razumevanje tudi za tujo bolest.

Olga je bila napram Rožancu lahko odkritosrčna, kakor ni bila — razen napram Janku Stepišniku — še napram nikomur, niti napram materi. Kaplan je spoznaval v Olgi vzlic vsem njenim doživljajem, pošteno naturno žensko. Nič hlinbe, nič igre, nič prikrivanja ali zavijanja ni bilo v njeni govorici ali misli. Bolest pa jo je le še dvignila in poplemenitila.

Nekega popoldneva je zagledala Olga, da jima hiti Rožanec po cesti naproti. Vidka je lovila ob poti med cvetočo travo citrončka; ker je imela roke polne velikih makov in modric, ga ni mogla ujeti, in metulj se je kakor iz nagajivosti v krogu izpreletaval okoli dekletca, ki je veselo vreščalo in poganjalo se za živalico.

»Kako dražestna idila!« je vzkliknil Rožanec, občudujoč skakljajoče dekletce zlatih lask, žarečih oči, napol odprtih, smehljajočih se ustec in s šopkom makov v roki a nad glavo kakor plamenček frfotajoči metulj. »Preljubo veselje, oj, kje si doma? Vidite, Slomšek je pravilno dejal!«

Olga mu je podala roko.

»Iskal sem vaju že doma,« je dejal, »a so mi povedali kam ste odšli. Povabit sem vaju prišel; za jutri popoldne k sebi. Iz Ljubljane sem prejel nekaj novih knjig — in prijatelj me obišče, jaz pa bi vam ga rad predstavil.«

»Ne, ne, — rajši ne. Čemu bi vaju motila?«

»Nasprotno, prijatelj vas iz mojih pisem že prav dobro pozna. Rad bi se seznanil z damo, ki je prva moja resnična prijateljica. — Kaj ne, da ste?«

»Gotovo. Iz hvaležne duše,« je pritrdila Olga. Sumljivo ga je pogledala naravnost v oči.

»Toda — toda — povejte odkrito, kakor vselej: niste morda spletli kake zarote? Razumete me — —«

»Razumem! Svobodni ste. — A če se kdo zanima za mojo dobro prijateljico, ni to nikaka zavratnost. — Skratka, prosim vas, pridite k meni — zaradi mene, da?«

»Da. Samo zaradi vas pridem ...«

»A če se prijatelj zaljubi v vas, zato vendar ne začnete mrziti mene?« se je šalil.

»Nemogoče. Sicer pa storim vse, da se vaš gospod prijatelj vame ne zaljubi.«

»Dobro. Ali če se zaljubite vi vanj, mar bom potem jaz krivec?«

»Za boga, mar želite tako naglo izgubiti prijateljico? Torej ste se me že naveličali?«

Šalila sta se in se smejala. Ona pa se je čudila sama sebi, kako lahkotno in toplo ji postane v družbi tega moža.

Medtem je metuljček odletel, in Vidka je prihitela h gospodu kaplanu:

»Za vas in za gospodično Olgo sem jih natrgala in jih še natrgam. Glejte, kako so veliki in rdeči!« Dvignila je šopek in stekla zopet k žitnim njivam, da nabere še več cvetov.

Ko je naslednje popoldne prišla Olga z Vidko k Rožancu, sta bili »obe lepi, kakor še nikoli«. Vsaj Rožanec je tako trdil, ko ju je sprejemal v veži, kamor jima je po stopnicah pritekel naproti.

Vedelo so se pozdravili. Kaplan je vodil Vidko po nekoliko prestrmih stopnicah za roko ter ji obetal debelo knjigo z zanimivimi slikami iz polarnih in severnosibirskih krajev. Olga je stopala za njima. Ker Rožanec ni omenil prijatelja, je mislila, da 
pač ni dospel.

Pred durmi v stanovanje pa je kaplan okrenil, poredno se šaleč: »Še zadnjič povem; za zaljubljenost z njegove ali celo z vaše strani odklanjam vnaprej vsako odgovornost! Jaz si umijem roke!«

»Vi Pilatuž!« se je zasmejala Olga in šla za njima v sobo.

Tedaj pa je obstala: pred njo je stal Novak, njen nekdanji čestilec ...

»Moj prijatelj — gospodična Olga Tratarjeva,« je predstavil Rožanec. »A tole je naša Vidka.«

Olgin obraz je zalila rdečica, potem se je naglo okrenila k Rožancu: »Ne Pilatuž, nego Judež ste, da veste ...«

»Ljubi Bog, ti veš, da se mi dela najhujša krivica!« je zajavkal kaplan in se smejal. »Trikrat sem odklonil vsako krivdo, zdaj pa me vendar takole obsojate.«

»Samo jaz sem krivec, ki sem vas želel po dolgem času zopet videti,« je dejal Novak. »Oprostite mi, in ne smatrajte me za vsiljivca.«

Kaplan jih je povabil, naj sedejo. Miza je bila že pogrnjena, in skoraj obenem je prinesla stara služkinja čaja, obloženih kruhkov, peciva, češenj in jagod.

Vidka je imela veliko radost, a krotila se je in posnemala v vsaki kretnji svojo učiteljico. Niti češnje si ni vzela, ves čas je molčala, opazovala, primerjala gospoda in se zamislila.

»Čemu si tako molčeča, Vidka? Kaj razmišljaš?« jo je vprašala Olga in pogladila po temenu.

»Nič, nič — ali smem iti zopet gledat knjigo?«

In sedla je za knjigo.

Tako je trojica kramljala dalje o vsakdanjostih, šoli, političnih razmerah, slovstvu — le Olgine rane niso niti omenili. Po eni uri se je Olga poslovila zelo zadovoljna; prijatelja sta bila enako taktna, da je nista zadrževala.

Domov gredoč pa se je oklenila Vidka učiteljičine roke, se naslonila z glavico nanjo in ji dejala:

»Gospod Novak je zelo prijazen, lep gospod, ne? Ampak gospod kaplan je še lepši, ne?«

»Ah, o tem si razmišljala?« se je nasmejala Olga. »Mar bi bila pozobala več češenj; toliko jih je še ostalo!«

»Saj bi jih — ko jih pa tudi vi niste več hoteli!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga se je trudila, da bi pozabila Janka ali nanj vsaj kolikor mogoče malo mislila. Vdajala se je šolskemu delu z vnemo, se bavila z učenkami temeljito, v svobodnih urah pa se je potapljala v Rožančeve knjige in šetala z Vidko do utrujenosti. Počitnice so se bližale in razmišljala je, če bi sploh šla v Ljubljano k materi, ali pa naj bi prosila mater, da bi prišla z Ernico k nji. Tako bi se odtegnila naključju, da bi morala kdaj videti Janka, njegovo mater in sestro, ali jih celo srečati s Kromarjevo Elzo.

Toda to misel je kmalu zavrgla, kajti Ernice bi ne mogla zatajiti, otrok bi jo izdal, a tudi mati bi ne mogla dosledno prikrivati resnice pred radovedneži.

Ali bi šla za dva meseca v drug kraj? A kam? Vzela bi s seboj mater in otroka. Lepo bi bilo v novi krajini, med novimi ljudmi. Toda ko je začela računati, koliko bi jo dvomesečno letovanje veljalo kjerkoli na deželi, je izprevidela, da je njen načrt predrag.

Žalostna je bila, da ni na svetu človeka, ki bi jo povabil: pridi k meni, dobrodošla si mi, počuti se kakor doma!

Na šetnji iz Sračja domov je omenila Rožancu svoje hrepenenje. Ali kaj, ko nima nikogar, ki bi se je spomnil?

Kaplan je razumel in prikimal. »Da, tudi meni se godi tako, a tudi zaradi službe ne morem nikamor odtod ...« In govorila sta o sreči onih, ki lahko potujejo po svetu, po Evropi, po morju, v druge kraje, druga mesta, ker utegnejo in imajo dovolj denarja.

Nekega dne pa je v učiteljski zbornici Olgo presenetila tovarišica Magda z vprašanjem, je-li ve, da se prihodnjo nedeljo v Ljubljani poroči tovarnar Janko Stepišnik.

Olga je skrila prebledi obraz, sklanjajoč se nad šolskim zvezkom, in zmajala z glavo:

»Ne, ne vem — pa me niti ne zanima.«

»Kako da ne? Včasih sta bila vendar prijatelja, in vse je mislilo, da se vzameta!«

»Res, — toda motila sva se drug v drugem. Že precej časa se ne poznava več. — Prosim da ne govorite več o njem.«

Magda, postarno deklo, se je nasmehnila in odšla zadovoljna. Bila je nesrečnica, ki jo je življenje razočaralo in ji srce napolnilo z zlobo. Nekdaj blago, veselo dekle, je bila zdaj zavistna vsaki ženski, ki je imela čestilca, a je skoraj sovražila vsako, ki je bila lepa; zato ji je bil užitek raznašati neprijetne novice.

Da se vrši Stepišnikova poroka, je Magda zvedela od Manice, ki se je pobahala, da bo gospod bančni ravnatelj Tribnik ženinova priča in da se tudi ona odpelje z avtom v Ljubljano gledat sijajno svatbo.

Manica se je pri tej priliki spomnila, kako so se Olgi na izletu na Grmado naenkrat vsule solze, ko je Tribnik omenil, da se Stepišnik ženi. Z Magdo sta tako uganili vso istino: Aha, razmerje je bilo torej med njima zelo resno. Glejte no! Stepišnik je prihajal k Olgi torej kot ljubimec in ne samo — kakor je zatrjevala Olga — kot materin dobri znanec in njen prijatelj. Hehehe! Olga je špekulirala na Stepišnika in njegove milijone. Milostiva tovarnica je nameravala postati — hahaha, pa se ji je vse pokvarilo! Zato torej je bila nekaj tednov tako bleda in medla, kakor senca. Hm, pa le zakaj se je naenkrat vse razdrlo?

Nekaj dni kasneje je povedala Manica, da sta bili po Tribnikovem pojasnilu Stepišnikova mati in sestra proti Olgi. Kajpada, čisto razumljivo in v redu; Olga je revna učiteljica z ubožne obitelji. Kako pa je le mogla biti tako nespametna, da si je domišljevala, da jo Stepišnik vzame samo zaradi njene lepote in mladosti?

Magda je škodoželjno privoščila Olgi poraz tor odobravala Stepišnikovo odločitev. Čemu naj bi bila Olga srečnejša od nje, ki je pokopala vse nade in je zaradi ostarelosti ne pogleda noben moški? Manico pa je celo pohvalila, da je pametna, da se je oklenila bogatega Tribnika: ve pač dobro, da se ne oženi z njo, saj je povedal, da hoče ostati samec. Naj le uživa mladost! Tega ji nihče ne zameri! Prav ravna. Do življenja ima vendar pravico vsako bitjo, mar ne?

Tako sta se tiste dni Magda in Manica zvezali proti Olgi, a Manica je pridobila Tribnika, da je na avtomobilske izlete jemal tudi Magdo s seboj; kot gardedamo, da se ljudem zavežejo jeziki. Tik šoferja, mladega vojnega invalida od eksplozij očrnelega obraza, je sedela zmerom Magda, zadaj pa Manica s Tribnikom.

Olgo, ki se je bila medtem vdala v usodo, je Magdina vest o bližnji Jankovi poroki vrgla v ponovno razburjenje. V nedeljo se poroči Janko! Ne da bi sploh še upala ali si želela, da se vrne k nji, jo je vendar pretreslo. Skoraj enako močno pa jo je dirnilo Magdino vprašanje. Ta klepetulja torej ve več, kakor bi smela vedeti; iz njenih oči ji je sršela škodoželjnost, ki brez dvoma odpre zatvornice sumničenjem in klevetam. Zopet ni spala vse noči ...

V soboto zvečer je potrkalo na njene duri. Olga je ležala na postelji in strmela predse brez solz. Saj jokati ni mogla več. V prvem trenutku je hotela reči, da je bolna in da ne more sprejeti nikogar. Ko pa je začula kaplanov glas, ki je miril Vidko, se je dvignila, si pogladila lase in odprta.

Rožanec ji je pogledal v oči in vedel vse. Pokimal je in rekel dekletcu:

»Govoriti moram z gospodično. Počakaj tu na hodniku; takoj te pokličem v sobo!«

Nato je zaprl duri. 

»Jutri ne morete ostati doma in sami. Zato sem naprosil gospoda župnika, da maši zamenjava in bom ob pol osmih zjutraj že svoboden. Vabim vas s seboj na Goričane k prijatelju v posel. — Tudi Vidka more z nama. Zvečer se vrnemo in bomo že ob desetih doma. Sprejmete. Prosim, recite: da!«

»Nisem za nobeno družbo — saj veste —« je hotela ugovarjati Olga.

»Pustite! Vem več, nego vi, Olga. A pomenimo se o vsem jutri, hočete? Prosim vas le: slušajte in pojdite z menoj.«

»Pojdem — hvala,« je dihnila.

»Želim vam le miru in sreče,« je dejal in odprl duri. »Torej, Vidka, povej svoji mami, da se odpelješ jutri že ob pol osmih zjutraj z gospodično učiteljico in z menoj na Goričane. Glej, da pojdeš k maši ob šestih, nocoj pa prav zgodaj spat! — Zbogom in do svidenja na kolodvoru, gospodična!«

Vriskajoč je Vidka tekala po Olgini sobi, nato sta odšli obe k njeni materi.

Nedelja je bil krasen solnčen dan. Pred postajo na Goričane jih je pričakoval s kočijo Novak. Trg z njegovim posestvom je ležal dobre pol ure stran od postaje, onstran polja, na položnem pobočju gozdnega hribovja. Vozili so se skozi visoko žito in bujno travo, pod vedrim nebom so prepevali škrjanci, s stolpa je potrkavalo in po vseh potih so hiteli k deseti maši praznično oblečeni kmetje in kmetice.

S hriba je zagrmel topič, za njim drugi, tretji.

»Danes imamo pri nas bobe!« je pojasnil Novak. »Kako, Vidka, ali ješ rada bobe?«

»Nak. Bobov pa že ne. Fižola in boba ne, sicer pa vse,« je odgovorilo dekletce. Novak jo je posadil tik sebe na levico na kozlu, kar se ji je zdelo silno imenitno.

»Ali naši bobi so drugačni kakor vaši,« ji je razlagal Novak; »debeli so kakor pest, mehki in sladki. Boš videla, da jih poješ vsaj tri, če ne celo štirih.«

Tudi Rožanec je bil dobre volje in zgovoren. Vsako leto je posetil prijatelja. Ljudje so ga poznali in pozdravljali, on pa jih je veselo nagovarjal z voza.

Novak je zapeljal pred visoko in izredno široko hišo, z dolgo leseno, zeleno prepleskano ograjo ob hodniku v prvem nadstropju na obeh straneh ter z razsežno verando na vrtni strani. V hišo je bil dohod po gorenjskih stopnicah z dveh strani. Gostje so bili povabljeni najprej na verando, kjer je stala za zajtrk pripravljena miza z veliko vazo vrtnic. Cvetoče plezavke so molile lilaste in bledordeče cvetove tudi preko izrezljane ograje in izza ozidnega vogla. Visoka in zračna veranda s svetlim pohištvom je delala prijeten vtis, zlasti še, ker je bil z nje pregled preko velikega sadnega vrta in na belo okrajno ceste, za njo na železniško progo in za to tudi na Kamniške planine.

»Preden sedemo, izvolite morda, gospodična Olga, v tole sobo, da se uredite ...?« je ponudil Novak in odprl duri.

Olga je stopila v elegantno opremljeno damsko sobo, a novo, nerabljeno. Tudi Rožanec je odšel v odkazano sobo, ki je imela prav tako izhod na verando. Vidko pa je vzel Novak v svojo sobo, ji nalil vode, da si je umila roke, potem sta se vrnila na verando. Kmalu sta prišla tudi Olga in Rožanec.

Na mizi je že stala kava, smetana, sirovo maslo, med, šartelj in steklenice raznih likerjev. Hitro so bili gotovi; nato so si šli na gospodarjevo vabilo ogledat posestvo.

Najprej živinski hlev, visok, zračen, zidan, moderno higijenski urejen, za desetero krav in četvero volov posebej in za četvero konj zase. Živina je bila lepa in snažna. Tudi dvoje teličkov in eno žrebe je bilo tu, kar je Vidko najbolj zanimalo. Poleg kokošnjaka z mnogimi gredami, vališči, pokritim izprehajališčem in z velikansko ogrado. Tu je bilo okoli sto kokoši, več kokelj s piščanci in nekaj petelinov; pegatke so imele oddeljen prostor, tik njih so plavale po veliki luži race in gosi, nedaleč proč je stal stolpičast, morskemu svetilniku podoben golobnjak golšastih, pavovskih in čopkastih golobov, po trati se je izprehajalo dvoje pavovk, a na strehi je stal z razprostrtim repom velik pav.

In mimogredoč so si ogledali gospodarska poslopja, prišli na sadni vrt z izbranim in nizkim drevjem ter dalje po vijočih in polagoma vzpenjajočih se potih do razgledne točke s čebelnjakom in lopico. Po trati za njo so stale po vrsti češnje, vse veje polne šopov zrelih sadov, temnordečih ter rdečih, tam skoro črnih, ondi rumenkasto belih.

Veje so bile tako obtežene s sočnimi sadovi, da jih je vriskajoča Vidka lahko zobala, ne da bi ji bilo treba iztezati roke.

In še više po zložnem pobočju so ležale žitne njive, nato travniki in končno se je začenjala šuma, ki je prehajala na hribu v gost smrekov in jelkov gozd. Večino polja in travnikov je imel Novak po dolini ob cestah na postajo.

Sedeči v lopici so zrli po krajini tja preko Save in do Kamniških snežnikov. Tu in tam vasice, mali in večji gaji, pa polja, travniki, nad njimi vedro nebo s toplim solncem, h kateremu se je ščebetajoč dvigalo toliko radostnih škrjančkov. — Včasih je zapel zvon s stolpa in s hribca na desni je zagrmel topič; kadar je zavel veter, pa je prinašal akorde petja in orgel iz cerkve.

»Krasno imate tu,« je dejala Olga.

»Ali vam je res všeč,« se je zaradoval Novak. »Vabim vas na počitnice z gostjo mamo in Ernico. Srečen bi bil, ako pridete. — Za dva meseca? Mene ne bo dosti doma. V Beogradu imamo skupščino jugoslovanskih gozdarjev z izleti po Šumadiji in Makedoniji — vsaj štirinajst dni me ne bo nazaj. — Pozneje moram na velesejem v Prago, po razne gospodarske stroje. Hiša bo torej skoraj prazna ...«

»Vi Judež, Judež!« je vzkliknila Olga in objestno krenila Rožanca po roki. »Vi izdajalec!« A takoj ga je pogladila: »Vi dobri — zlati prijatelj!«

In okrenila se k Novaku:

»Preveč sta dobra oba. Kaj naj še rečem?« Solze so ji stopile v oči, moža pa sta ji prigovarjala:

»Nič, nič! Samo recite, da sprejmete!«

»Pridite in najsrečnejši bom jaz!« je vzkliknil Novak.

Nič ni mogla odgovoriti. Vstala je in odhajala nizdol. Šla sta za njo. Vidka pa je tekala pred njimi. Novak se je oklenil njene levice, dočim je stopal Rožanec ob desni strani.

»Ne razmišljajte, gospodična Olga!« je dejal Novak. »Solnce sije — življenje je veselo, krasno — samo če hočete! Volja je vse, verujte, gospodična!«

»Upati — zaupati v bodočnost — hoteti, močno, vztrajno hoteti je vse!« je dejal Rožanec, ne da bi jo pogledal. In urno je dodal: »Zdaj pa si oglejmo še hišo!«

Tu je doživela Olga največje presenečenje.

Ko so prešli vse poslopje, Novakovo stanovanje, sprejemnico, spalnico, veliko knjižnico in pisarno so dospeli v sosednje stanovanje, popolnoma opremljeno in urejeno, povsod svetlo, elegantno pohištvo, originalne slike, zrcala, preproge, poleg kopalnica; vse novo, nerabljeno.

»In kdo prebiva tu?« je vprašala Olga.

»Nihče. Čakam — svojo ženo ... Ako ne pride semkaj ona, ki sem si jo izbral, ostane stanovanje pač prazno. — Tak je moj sklep.«

Olga ni odgovorila. Molče je odšla na verando in se naslonila na ograjo med cvetočimi rdečimi plezavkami.

Prebledel je Novak, čelo se mu je nagrbančilo, a ni rekel nobene besede več. Le prijatelja je pogledal, kakor bi ga prosil pomoči. Rožanec se je naslonil tik Olge na ograjo ter ji dejal skoro šepetaje:

»Olga, prijateljica, verujte: Novak vas ljubi, obožuje. — Mož je značaj! Poznam ga od mladosti. Lahko mu zaupate. Nikoli se ne pokesate. Pojdite, recite mu vsaj prijazno besedo ...«

Olga se je okrenila. stopila k Novaku, mu ponudila obe roki in mu dejala:

»Potrpite z menoj! Saj sem vam tako hvaležna!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Tisti večer so sedeli trije — vsak v svoji sobi, tiščali glavo med roke in razmišljali drug o drugem.

Novak je bil srečen. Že na gimnaziji je hrepenel po tri leta mlajši učiteljici, vitkem, vendar polnoudnem dekletu očarljive ljubeznivosti in lepote. Na abiturijentskem plesu v dvorani starega ljubljanskega strelišča ji je po razkošnem Straussovem valčku smelo povedal, da jo ljubi in da sanjari le o tem, da si jo pridobi za ženo. »Samo to hočem, gospodična, močno, neomajeno!« ji je dejal abiturent Novak.

»A če jaz nočem?« se mu je otroško nasmejala.

»Hočem, da tudi vi hočete!« je ponovil energično. »Vse človeško delo je utelešena misel. Volja uteleša vsako misel! Volja oduševlja misel, volja je duša duše! Misel brez volje je brez moči. Misel je naboj, volja gonilna sila. Hočem, da me vzljubite in postanete moja. Hočem in dosežem!«

Olga se je smejala strastnežu, všeč ji je bil fanatični čestilec, a čutila ni zanj ničesar, nego prijazno simpatijo.

Iz Klostenburga ji je pisal plamteča pisma in jo rotil: »Počakajte name! Ljubim vas! Ustvarim vam srečo, kakor je ne more nihče; zakaj nihče vas ne ljubi tako. Hočem se izkazati vrednega, biti vaš z dušo in srcem vdani mož. Hočem in bom, Olga.«

Le včasih mu je odgovorila s pozdravom na razglednici. Toda nič ga ni odbijala njena hladna prijaznost, nič ga ni iztreznilo niti njeno razmerje z Jankom Stepišnikom.

»Varate se,« ji je pisal; »samo bolest vas čaka s tem človekom, ki ne bo nikoli vaš mož. Moja volja ostane neomahljiva.«

In ko je zvedel, da je Olga rodila Ernico, ji je pisal, da je žalosten in trpi ž njo, a da veruje, upa in ljubi neomajno ter si dopoveduje vedno le eno: »Moja boste! Prej ali slej, toda moja.«

Ko je po smrti svojega očeta podedoval urejeno posestvo na Goričanah, je pustil študije, se preselil na Goričane ter se z vso vnemo posvečal gospodarstvu. In priredil je stanovanje sebi in bodoči svoji ženi, ki bo Olga ali nobena. In kadarkoli je storil, si je dejal za Olgo. Ko je prizidal verando, izpeljal peščeno pot k češnjevemu drevoredu, ter zgradil razgledno lopo in čebelnjak, si je dejal: za Olgo! In ko je kupil novo preprogo, si je dejal: za Olgo! Kadar si je izbral novo sliko, veliko brušeno zrcalo, udoben gugalni stol, ali kadarkoli, zmerom si je dejal: za Olgo!

Tako je čekal, trpel, upal in verjel za vedno. »Ona pride in bo moja. Hočem. Mora priti!«

In res je prišla. Samo še malo časa in izpolni se mu najdivnejši sen rane mladosti. Kako čudovito! Kako krasno! Volja je utelesila misel. Novak je strmel predse, srce polno blaženosti, ter je šepetal le eno: »Moja, moja! Končno moja!«

Olga pa je, sedeč doma za mizico, razmišljala:

»Ali je mogoče, da se poročim z Novakom? Kaj mi je ta dobri mož? Ali mi je mogoče občutiti zanj vsaj prijateljstvo? — Za Janka je plamtela moja duša, po njem je drhtelo moje telo, vsaka misel mi je bila pri njem, vsako čustvo mi je oklepalo le njega. Za Novaka pa ni v meni niti misli, niti čuta. — Ah! Ako bi Milan — —«

Planila je pokonci, se zgrabila za senci in ječala: »Moj Bog, kakšna misel zopet! A odpoditi se ne da. Porojena v snu, se mi razrašča in dviga vedno močnejša, me trpinči in mi ne pusti več pokoja. Milan. Rožanec! Prijatelj, blagi moj tolažnik. Da se nista križali njeni poti že pred leti! A zdaj je prepozno. Blazna sem — zaničljiva, saj si duhovnik!«

In zgražala se je nad seboj, se zavedala svoje nesreče in plakala. Kam jo meče srce? Za prvim velikim polomom v novo katastrofo. Kakor plevel mora ruvati iz čustvenih gred prav najlepše rože. Jedva je za silo zatrla ljubezen do Janka, mora zadušiti novo do Milana.

Tedaj je strmela sama nad seboj. »Kaj je z menoj? Danes se je poročil moj prvi ljubljenec, oče mojega otroka, a jaz že razmišljam o Novaku in Rožancu! Tugujem za izgubljeno srečo, odklanjam drugo, a hrepenim po tretji, ki je nedosežna. Saj sem blazna ...«

A naenkrat je vzkipel v nji odpor. Čemu bi zatirala kar je najsvetejše? Ljubezen je najvišji zakon! Ljubezen ne vprašuje in ne uvažuje, ne pozna ne mej, ne pregraj, ne stanu ne poklica, ne starosti, ne ukaza, ne prepovedi.

Ljubezen je ptička, ki gnezdi kjerkoli ji hoče in se ne briga, ali ji ne uniči morda zaroda vihar ali požar; ljubezen je zrno, ki vzklije, vzcvete in obrodi sad makar na pečini, sredi kolovoza ali v kotu kleti ter se izpostavlja nevarnosti, da ga odtrga prvi hujši piš, povozi slučajno kolo ali pohodi slep korak.

A zopet si je dopovedovala: »Ah, saj sem podla, neizrečeno propadla! Kri se mi zbuja, sila, uspavana po žalosti v minulih mesecih, se mi dviga iznova ... meni zavrženki! Kaj razmišljajo moji bolni možgani? Sramotnica sem! Niti ne pogledal bi me več čisti Milan, ako bi slutil moje blodnje ... A kaj naj storim? Vzamem Novaka? Joj mi, saj ne morem nič drugega! On hoče! Že dolga leta hoče — v sužnjost moram, kakor jih je moralo že toliko. Novak — dobri, vse pozabljajoči, vztrajno zvesti mož, tvoja bom, saj ne morem biti niti Jankova niti Milanova. Žrtvujem se za Ernico in svojo dobro mamo ...«

In Olga je jokala pozno v noč.

Na klečalniku v kaplaniji pa je molil Rožanec.

»Ti, večni Bog, sam vidiš, kaj se godi v mojem srcu. Reši me! Ne daj, da se izneverim svoji prisegi — izpolni moj načrt — osvobodi me njene bližine! Reši me, da ostanem Tebi zvest in se mi nikoli ne bo treba sramovati greha, ki ga nočem poznati!«

Že davno je odbilo polnoč, ko je Rožanec še vedno ležal na goli deski ter tiho ječal: »Olga, niti ne slutiš, kako sem nesrečen, ker ti tega povedati ne smem in ne morem. — Bog te razsvetli, Olga, da sprejmeš prijateljevo roko ...«

Naslednjega dopoldneva je Rožanca pozval v pisarno župnik. Nervozno je stopal starec po sobi.

»Sedite, če hočete!« je dejal, ko je prišel kaplan. »Jaz laže govorim, ako takole hodim. — Nerodno je, zelo nerodno, kar vam moram povedati. Od dekana sem prijel pritožbo, zaradi vas!«

»Zaradi mene! Zakaj!«

»Ne zamerite — saj me poznate, toda dolžnost je dolžnost. Saj sem doslej molčal, dasi sem slišal sam tu in tam opazke — zdaj pa ne smem več molčati.«

»Prosim, govorite vendar, gospod župnik!«

»Zaradi učiteljice Tratarjeve. — Shajate se ž njo — izprehajate se javno ž njo. Menda hodite celo k nji. Moj Bog! Ljudje se pohujšujejo, šepetajo, klevetajo. Tristo! Mlati ste že zelo, baba je hudič — posebno če je lepa — —«

»Nič ne vem, gospod župnik! Gospodična Tratarjeva, Olga Tratarjeva mi je v šoli tovarišica, prijateljica in jaz sem ji prijatelj, prav nič več!«

»Oh, oh! Saj to ni mogoče!« je zastokal župnik. »Nemogoče je prijateljstvo med mlado žensko in mladim moškim.«

»Je mogoče, gospod župnik, in upam, da se to prijateljstvo ohrani do naše smrti.«

»Kako mislite?«

»Moj najboljši prijatelj in šolski tovariš, imovit posestnik na Goričanah, Ivan Novak že dolgo ljubi gospodično Tratarjevo. Včeraj pa jo je vpričo mene snubil. Ni še pritrdila. S svoje strani pa storim vse, da se ta zakon sklene čim prej. — To blagovolite sporočiti velečastitemu gospodu dekanu. Za tukajšnje opravljivce in klevetnike se ne brigam; pometajo naj pred lastnimi pragi.«

»Da, da, vedel sem, da vam delajo krivico. Vaše pojasnilo me zato zelo veseli! Takoj čestitam gospodični učiteljici.«

»Ne, prosim, še ne. Naj ostane novica med nami dotlej, da se gospodična odloči in da določimo dan poroke. Vame zaupajte, gospod župnik, kakor ste doslej.«

Nevoljen je odšel Rožanec v svoje stanovanje, župnik pa je takoj napisal listek gospodični Magdi: »Zelo ste se zmotili. Gospodično Olgo Tratarjevo snubi Rožančev prijatelj, posestnik Novak na Goričanah in bo v kratkem poroka.«

In listek je po cerkveniku poslal Magdi v šolo.

Tako se je zgodilo, da sta Olgo v velikem šolskem premoru presenetili učiteljici tovarišici Magda in Manica s skupno, zelo hrupno in vsiljivo čestitko:

»Vso srečo ti želim! Novak je bogat mož! Oh, kakšno terno si zadela! — Pa kdaj bo poroka? Tukaj ali na Goričanah? — Kam pojdeš na svatbeno potovanje? V Italijo? Ah, Benetke! Ali pa na Dunaj! V Monakovo! — Jaz bi šla preko Švice v Pariz. Ah, Pariz in skok v London! Ali pa v Kairo. Aleksandnjo, Gize k piramidam na kamelah, gledat Tutenkamenovo grobnico. Izvrstno!«

Olga je strmela. Odkod vesta? Vendar jima tega ni pravil Rožanec? Ali da bi se bil komu pobahal Novak?

Nasmehnila se je in prekinila njuno blebetanje:

»Prezgodaj! Še mnogo prezgodaj! Poročiti se ni, kakor odpeljati se z avtom na izprehod. Stvar je resna, premisleka vredna ... Morda, morda ne. — Kadar bom nevesta, vama gotovo pošljem obvestilo. Dotlej pa, prosim, rajši o tem ne govorita!«

V zadregi sta odšli in kar v glavo jima ni šlo, kaj pomenja Olgino govorjenje; župnik piše, da je Novak Olgo že snubil in da bo v kratkem poroka. Olga pa se dela, kakor da ni še nič gotovega.

»Ej, hinavka je! Nalašč se dela, kakor da si šele premišlja. Kajpak, taka krasotica — Novak je vendarle čisto navaden kmet — ona pa lahko pričakuje kakšnega graščaka, milijonarja ali bogvekoga!« se je togotila Magda.

Manica je otožno molčala; ravnatelj Tribnik ji že nekaj tednov ni bil zvest. V Ljubljani se je seznanil z barsko harfonistko, črnooko, tenkostaso in tenkonogo Poljakinjo, ter se vozaril tja skoro vsak dan ...

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Rožanec je sklenil, da takoj govori z Olgo.

Toda kako naj pride k nji? V učiteljski zbornici mu je bil pomenek ž njo nemožen, na cesto v Sračje ni maral iti več, da ne bi izzval nove klevete, k sebi na stanovanje je ni mogel klicati ali da bi šel k nji zopet na dom, je bilo takisto nerodno.

Ali župnikovo opozoritev na čenče, ki so se širile po mestu in so dospele že do dekana, ji je moral sporočiti ter jo prositi, naj se odloči za Novaka ali pa — da, ali pa zaprosi sam, naj ga premeste nemudoma kam drugam, da je ne onečasti s svojim občevanjem. Ugibal je in ugibal, kako bi se sestal z Olgo, a nič mu ni prišlo na misel. Minevalo je popoldne. Postajal je nestrpen; končne se je preoblekel, si nataknil civilni ovratnik z majhno črno ovratnico, vzel palico v roko in odšel na izprehod. Na mostu je srečal zdravnika dr. Medena.

»Pozdravljen. Pri Jamnici sem bil. Nezavestno sem jo našel. Po vratu podplutbe in odrtine. Vrag vedi, kaj jo bilo. Ali jo je kdo davil, ali pa se je sama. Meni ne odgovori. Strašen zakon! Ali bi šli vi k nji?«

»Ali se zaveda? Nevarnosti za njo ni več?«

»Nobene! Kar pojdite! Medicin ji ni treba — temveč vaše vzpodbudne besede. — Zdravi! — Zakaj vas ni že tako dolgo nič k »Črnemu volu«?«

Zdravnik je odhitel, Rožanec pa se je napotil k Jamnikovim. V veži je mirila stara ženska vekajoča otroka, ki sta klicala mamo. Sicer ni bilo videti nikogar.

»Kje je gospodar?« je vprašal kaplan.

Skomignila je z rameni. »Kaj vem! Kakor gad je pihal in odšel bogvekam. Prosim, gospodinja je sama v kamri.«

Ko je vstopil in ga je zagledala, je zaječala:

»Zdaj šele prihajate! O, Bog! Zdaj šele!«

»Pravkar sem šele zvedel. — Zdravnik mi je rekel, naj grem k vam.«

»Ah, kaj! Pričakujem vas že od tistega večera doma. A vas ni bilo! Mar niste vedeli, kako ste mi potrebni? Ne, ne, hodili ste rajši z lepo učiteljico — jaz pa, o Bog, o Bog!«

»Kakšne misli, kakšna sumničenja!« je vzkipel kaplan. »Moj prijatelj snubi gospodično Tratarjevo, ki sem ji jaz le svetovalec, tolažnik ... Mar tudi vi pozabljate, da sem jaz duhovnik!«

»Meni vse to nič mar! Človek ste, kakor jaz, samo to vem,« je dejala razburjena. »Svoj križ nosite, kakor jaz, le da jaz pod njim omagujem.«

»Vedeli ste, kje me lahko najdete vsak dan. Čemu me niste poiskali? Vaša očitanja odklanjam.«

»Ah, ne hudujte se, ne zamerite mi!« je vzkliknila, ga zgrabila za roko in jo poljubljala. »Bolelo me je; ko sem vas videla, kako ste se peljali z ono učiteljico — srce mi je otrpnilo — in potem še moj mož! Joj meni, zakaj me ni bilo konec!«

Vrgla se je po strani na blazine in jokala krčevito.

»Pomirite se! Zatecite se k Bogu, zakaj le pri Njem je pomoč za vas. Mislite na svoja otroka, na žensko čast, na ugled hišo in molčite! Molk napram ljudem, a tem zgovornejše pomenkovanje z Bogom! To vam priporočam. Res je, samo človek sem, a tudi pošten duhovnik, ne pozabite nikoli tega. Zbogom!«

Skoraj tekel je iz Jamnikove hiše. Smilila se mu je, obupanka, a hkrati je bil ogorčen. Kakšna bestija je v tej ženski! In naravnost ljubosumna je na Olgo! Tudi do nje so dospele klevete in potrjevala si jih je z lastnim vohunjenjem.«

Stresal je glavo ter izkušal misliti kaj drugega. »Proč! Proč odtod!« je zdihoval in božal iz mesta. Hodil je par ur po cestah in klancih gor in dol. V mraku šele se je vračal. Še trdnejši je bil njegov sklep: Olga se mora odločiti, ali pa se odloči sam. Ali bi pisal Olgi in ji vse razložil? Morda jo sreča blizu njenega stanovanja; krenil je tja. Moral je tja, noge same so ga nosile v njeno bližino. In ko se je ozrl v njeno okno, jo je zagledal. Obraza ji ni mogel več razločiti, a vabila ga je z roko. Braniti se ni mogel; urno je stopil pod okno in pozdravil:

»Dober večer. Iskala sem vas — nujno moram govoriti z vami. Pridite gor, prosim!« je dejala poltiho.

»Bojim se — ljudje — gospodinja,« se je izgovarjal.

»Nikogar ni doma. Gospodinja z Vidko je odšla pravkar in tako kmalu se ne vrneta. — Nihče vas ne more videti. Sicer pa, ako hočete, pridete lahko z zadnje strani. — No, prosim, ne pomišljajte se!«

Ozrl se je in ker je bil trg prazen, je urno vstopil pri glavnem vhodu. Čakala ga je na stopnicah.

»Milan, prijatelj,« je ječala. »Kakšna noč je minila in kakšen dan! Samo na te mislim in te kličem, kličem — zdaj pa sem te priklicala. Saj ne moreš vedeti — saj ne moreš slutiti, kaj se godi v meni. — O, Bog mi pomagaj!« Nenadoma ga je tikala.

Rožancu se je zdelo, kakor bi čitala v njegovem srcu; prav isto bi on nji rad rekel. Toda rekel je le: »Ubožica!« in jo pobožal po glavi.

Teda se ni mogla vzdrževati več, glava ji je omahnila na njegove prsi, oklenila se je z obema rokama njegovih ramen ter zaihtela.

Z jezikom, ki ga je krotil, da se mu ni zapletal, je govoril Rožanec nežno, skoraj šepetaje:

»Olga, sestra moja, bodi pogumna! Poslušaj me in verjemi: samo tvojo srečo hočem. Odloči se in sporoči Novaku, da soglašaš, da mu postaneš žena. Ljubi te že tako dolgo, globoko, vdano, čudovito krasna je njegova zvestoba — dobro se ti bo godilo — lahko mu boš prijazna žena. Spoznaš ga, da je plemenita duša in ga morda že kmalu resnično vzljubiš. Križ storiš preko preteklosti, ki ti zbuja bolest, a zaključiš tudi sedanji položaj, ki je nevzdržljiv. Glej, niti midva ne smeva več občevati ...«

Začel ji je pripovedovati, kako mu je govoril župnik o sumnijah, ki so dospele že do dekanovih ušes in kako je zavrnil klevete s poročilom, da jo snubi Novak.

»Prav to sta mi pripovedovali v šolski zbornici Magda in Manica!« se je čudila Olga. »Odkod sta zvedeli to? Ali sta v zvezi z župnikom? Morda sta pa ti dve raznašali klevete? Mar si ti že govoril o moji poroki?«

»Nikakor ne. Povedal sem župniku le, da te prijatelj snubi, in da storim vse, da se vajin zakon sklene čim preje.«

Tedaj se je Olga spomnila. »Da, le Magda je toliko govorila — Manica pa je molčala. Magda je torej bržčas vohunila in naju tožarita, tebe pri dekanu, a mene pri župniku! Kača!«

Jezno je begala po sobi.

»Odpusti ji, saj se ni zavedala, kaj dela. Vse se uredi — vsi jeziki se zavežejo: reci samo da, in prijatelj ...«

Padla je na stol, se zgrabila za glavo in ležeč na mizi zajokala: »Novak! Zakaj Novak?« Rada bi mu rekla: »Zakaj ne ti — ti: Milan, zakaj ne ti? — Misli, da sem blazna, misli, da sem podlica ali kar hočeš: tebe ljubim — tebe ljubim!« Tako bi mu rada rekla, a samo jokala je in molčala.

On pa ji je položil roko na ramo in dejal:

»Olga, pomiri se in se odloči. Ako se ne odločiš, se ne smeva videti nikoli več. Že jutri naprosim župnika in dekana, naj mi poskrbita mesto drugje. Tu ostati ne morem ... Bog te razsvetli, Olga! — Lahko noč!«

»Samo še trenutek, Milan!« je vzkliknila, planila na noge in se oklenila njegove rame. »Ne zameri! Strašno mi je in kar trpim, niti ne slutiš! Le piši Novaku, da ga vzamem! Lahko noč!«

Energično je zagrabil kljuko in urno odšel. Počasi je stopal po stopnicah navzdol, obstal, prisluhnil; nikjer glasu po hiši. Gospodinje z Vidko torej še ni bilo doma. Iz veže se je videlo brleti na trgu nekaj svetiljk. Ko je prestopil hišni prag, se je ozrl. Nikjer nikogar. Podvizal se je, da je prišel od hiše in krenil v kaplanijo. V trenotku, ko je stopil v vežo, se je oglasil navček s stolpa.

»Naj v miru počiva in večna luč naj mu sveti!« je zavzdihnil Rožanec. Iz kuhinje pa je pritekla stara kuharica.

»Ali ste bili pri njem, gospod? Ta nesrečnik!«

»Nisem. — Kdo je umrl?«

»Petruz! Ubil ga je Žlogarjev hlapec Jur na svislih. Vpričo Mice ga je pobil z gnojnimi vilami. Petruza je bilo grozno gledati — —«

»Strašno! In Jamnica je tudi bolna. — Nič, nič, Jera, nocoj ne bom večerjal. — Samo vina mi prinesite — žejen sem — daleč sem bil na izprehodu.«

Omahoval je v sobo.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

V kratkem je moral zaključiti šolski pouk.

Od zadnjega sestanka zvečer v njeni sobici se Rožanec ni več izprehajal z Olgo in Vidko. Sam pred seboj je izgovarjal, da ima na šoli preveč dela — vršile so se klasifikacije, zaključne konference, prvo obhajilo na praznik sv. Alojzija — kako bi utegnil!

Toda v istini se ji je izogibal. Samo mimogrede sta se včasih pozdravila na šolskem hodniku ali na konferenci, se nasmehnila in okrenila oči drugam. Njega je bolelo srce. Vendar je bil srečen, da je našel v sebi moč, premagati sebe in njo. Sedel je kraj gozda na mali višini, zakrit z vrsto smrek in razmišljal. Sem je zahajal zdaj po ovinkih na izprehod, boječ se, da bi ne srečal Olge z Vidko.

Mračilo se je. Rožanec si je naslonil glavo na roko. Nedaleč se je zasmejalo dekle kakor grlica. Rožanec je posluhnil, sklonil glavo za drevo in čakal. Koraki po cesti spodaj so se že slišali. Mimo sta stopala v mraku moški in ženska. On jo je držal okoli ramen, ona njega okoli pasu; tiščala sta se, da sta bila v mraku videti ena sama oseba. Polglasno sta govorila, strnila glavi in se poljubljala.

Polagoma sta izginjala v temi, vračajoč se v mesto.

»Kako sta srečna! Jaz pa ne smem biti nikoli tako srečen,« je govoril Rožanec sam v sebi. »Ženski, ki jo ljubim, moram z vso zgovorno silo prigovarjati, naj gre prostovoljno v zakon z neljubljenim možem. To prigovarjanje se mi mora zdeti duhovniku častno! In prijatelju mešetarim ljubljenko! Na, tu jo imaš, vzemi jo in imej jo namesto mene!«

Strmeč je dvignil glavo. Tema je izginila, na vzhodu je žarelo — še trenotek in nad obzorjem je vzplaval polni mesec. Tiho je visela na ogromnem svodu prirode večna svetiljka ter razlivala tajinstveno svetlobo po pokrajini. In daleč po gozdu se je dvignil šum, prihajal bližje, se okrepil, naraščal ter zamajal vrhove in veje, a zbežal dalje kakor vzdih — —

Pokorno je sklonil kaplan glavo k zemlji. Čemu te misli? Končano je! Samo ne misliti več, samo ne misliti več! Zavezal se je, prisegel je. Zdaj je kakor prodanec, brez svoje lastne volje.

Kot polotrok, ne poznavajoč življenja, se je bil vdal poklicu z dolžnostmi, katerih dalekosežnosti ni niti slutil. Kolika krivica! In zaman je vsak upor. Torej le misliti ne več! Ne, ne misliti, le vdati, odreči se, resignirati — —

Potrt se je vračal v mesto in krenil preko mostu. Tu je zaslišal kričanje in beganje ljudi. V jasni mesečini je videl, da kažejo nekateri v reko, drugi tekajo po nabrežju, tretji se ukvarjajo z neokretnim čolnom, dva moška pa sta se pravkar pognala v vodo.

»Tamle plava! — Oj, izginila je! — njena roka, — glava!«

»Ah, ni je več!« so vpili gledalci križem.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal kaplan. »Neka gospodična je skočila v reko!«

»Katera?«

»Ne vemo. — Tamle z nabrežja se je strmoglavila v tolmun, kjer je najgloblja voda — vrtinec. Dolgo jo je vrtilo in požiralo, a spet metalo kvišku. Končno je telo odplavalo po reki. — Zaman je vsako reševanje. Gotovo je že mrtva!« so pripovedovali ljudje.

Rožanec je hitel po nabrežju in napeto zrl v vodo. Plavača sta se z naporom vseh sil poganjala po reki, da bi ujela utopljenko, toda valovi so jo odnašali hitreje, ker se pač ni branila več. Očividno je bila nezavestna, morda že mrtva.

Tedaj je priplavalo telo do skale, ki je štrlela iz reke. Nekdaj je stal tu mlin na reki; zadnji njegovi ostanki so še kazali prostor, kjer je pred leti ob visoki, nenadni povodnji poginil mlinar s hčerko deklico, ki mu je bila pravkar prinesla večerjo; povodenj je odnesla in požrla oba z mlinom vred. Le troje mlinskih kamnov še vedno leži v strugi in od temeljev se in ohranila naravna pečina. Ob tej pečini se je ustavilo utopljenkino telo; njena obleka se je menda ujela za skrito ostrino.

Plavača sta se z omagujočimi močmi pognala za pečino, iznova je odplavalo truplo, a že sta ga zgrabila. Eden je splezal na skalo in potegnil žensko k sebi. Zdaj je zlezel še drugi za njim.

Utrujena sta, težko se oddihujeta, sedata, počivata — a dvigata žensko telo, obračata, stresata. Zdaj vstajata, jo postavljata na glavo, poizkušata umetno dihanje dvigajoča njene roke. Zaman!

»Mrtva je — skoraj že mrzla!« zakriči eden izmed reševalcev. Učiteljica z dekliške šole!« zakriči drugi.

Rožanec se opoteče na nabrežju, kakor bi ga bil udaril kdo s kolom po temenu. Vrti se mu, zakrili z rokama in se ujame za ograjo.

»Olga, Olga je,« mu šumi po možganih. »Obupala je — izvršila svoj naklep, ki ga je gojila pred meseci — a zdaj sem jaz kriv njene smrti. Jaz, ki sem ji vžgal nesrečno novo ljubezen! Bog, kaj sem storil?«

Kakor blaznik je strmel k pečini, ob kateri se je zdaj ustavi rešilni čoln. Truplo so spuščali v čoln, reševalca sta plezala s pečine ter zlezla k veslačem. Čoln se je počasi proti toku reke vračal k mostu. Tam so bile stopnice, ondi izkrcajo utopljenko.

Radovedneži so tekli po obeh nabrežjih nazaj k mostu, da vidijo nesrečnico.	Le Rožanec se ni mogel premakniti, noge so se mu tresle, da je klecal s koleni in v čeljustih ga je držal krč, da je bil nem.

Polni mesec pa je razlival svojo bledorumeno svetlobo po reki, da je bila skupina na čolnu vprav fantastično razsvetljena. Hiše so v bledem žaru čudno bleščale. In ko so dvignili utopljenko z dna čolna, je zašumela voda, ki se je odtekala iz njene obleke. Prav takrat je priletel preko reke trop vran, črn in skrivnosten, se zadrl in izginil preko mesta tja proti gozdu.

»Kdo je? Katera učiteljica?« je vprašal nekdo.

»Tista mala črnka — zmerom se je smehljala in šalila,« je odgovoril nekdo od reke.

»Gospodična Manica?«

»Gospodična Kodrova.«

»Ali je mogoče? Motite se! Tujka je!«

Vse križem so vzklikali: »Prostor! Prostor! Gospod duhovnik — morda poslednje sv. olje.«

Rožanec je prodiral skozi množico, obstal ob začetku stopnic, strmel navzdol in težko sopel. In končno so jo prinesli navzgor. Rožanec se je odkril, pristopil k nji.

Bila je Manica Kodrova, mrtvaško bleda, brez diha, brez smehljaja, ki je v življenju ni ostavil nikoli.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Vse učiteljice so se zdaj spominjale, da je bila Manica zadnje čase silno potrta. Prej zgovorna, vesela, šaljiva, zadnje dni molčala, bleda in zamišljena.

Oblegale so Magdo:

»Kaj veš? Zakaj je bila tako potrta?«

Magda pa ni hotela ničesar vedeti.

»Niti ne slutim, zakaj. Povedala mi ni in jaz je nisem vpraševala. Ravnatelj Tribnik ji je bil vedno enako kavalirski. Res je, da je ostajal zadnje čase čestokrat v Ljubljani — menda postane ravnatelj neke nove banke — a avtomobil ji je ostal vsak dan na razpolago. Vozili sva se vsaj dvakrat na teden na daljne izprehode. Jaz sem seveda sedela zmerom pri šoferju; za steklom najmanje vleče ter se vidi najlepše cesta pred avtom — Manica je sedela zadaj sama in molčala.«

»Ali jo je nameraval Tribnik morda zapustiti? Govori se, da se shaja v Ljubljani z neko drugo. Morda jo je to pognalo v smrt? Ali se ni s Tribnikom prepirala? Včasih je imela rdeče oči; nrav od joka?« so vpraševale.

Magda se je zaničljivo zmrdnila.

»Manica je bila preveč pametna. Tribnik je povedal neštetokrat vsakomur, da se ne misli nikdar oženiti. Manica si torej ni delala nekakih iluzij glede Tribnika. Niti ljubosumna ni mogla biti: Tribnik ni nikoli skrival, da so mu všeč vse mlade in lepe ženske. Bil je do Manice vedno enako radodaren, ji kupoval kar si je le želela. Ne, ne, zaradi Tribnika ji ni bilo treba iti v vodo. Vzrok je moral biti drug.«

»Strašno je! Zelo se mi smili revica. Bog naj ji bo milostljiv!« je vzdihnila Janka Mehletova, najstarejša učiteljica.

»Da, samo sočutja je vredna. Pa si slišala, kako govore ljudje, ki se kažejo moraliste vsaj pri takih prilikah?« je vprašala Magda. »Kakršno življenje, taka smrt! Ničvrednica je bila, čeprav v svili in skunksu. Učiteljica, pa se je pečala s takim zloglasnim Don Juanom! A veste, zakaj se zgražajo? Zato, ker so ji bili prej in so ji še po smrti zavidni. Le zavist jih je delala in jih dela moralno ogorčene. Zakaj vse tiste čednostne dame, ki zdaj obsojajo nesrečnico, bi same prav rade jemale, od kogarkoli demantne prstane, svilo in boe. Samo v vodo bi ne skakale, nego glumile še nadalje čestite milostive.«

Vesela Manica pa je ležala sivobleda in trda na kameniti mizi v mrtvašnici. Otroci njenega razreda so ji nanosili toliko šopkov, vrtnic in lilij, da je gledal iz kupov cvetja le še njen obrazek.

(se nadaljuje)</text>
      <sha1>1e6rvwqojc02tr3jvk004t313d5vrof</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>207055</id>
      <parentid>207054</parentid>
      <timestamp>2022-07-30T08:59:57Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Veronika Špringer</username>
        <id>8927</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="152881" xml:space="preserve">{{naslov-mp
| naslov = Olga
| normaliziran naslov = 
| avtor = Fran Govekar
| opombe = ''Roman''
| izdano = ''{{mp|delo|Glas naroda}}'' 48/262-290; {{mp|leto|1940}}
| vir = dLib {{fc|dlib|QI7YFTVG|s=5|262}}, {{fc|dlib|3JCVYUWL|s=5|263}}, {{fc|dlib|NXZJL3ER|s=5|264}}, {{fc|dlib|ZWIFF6IE|s=5|265}}, {{fc|dlib|ILRWMZAE|s=5|266}}, {{fc|dlib|LOC45GZQ|s=5|267}}, {{fc|dlib|ATGXL0TK|s=5|268}}, {{fc|dlib|UGNLGEMZ|s=5|269}}, {{fc|dlib|J1JHR7HU|s=5|270}}, {{fc|dlib|T5KBP4IA|s=5|271}}, {{fc|dlib|EYHRWC6M|s=5|272}}, {{fc|dlib|KXCUMZZ7|s=5|273}}, {{fc|dlib|CDPDTWFC|s=5|274}}, {{fc|dlib|0IGVXLP6|s=5|275}}, {{fc|dlib|WXPJ9MKM|s=5|276}}, {{fc|dlib|VYW4JWND|s=5|277}}, {{fc|dlib|UWRIBQCL|s=5|278}}, {{fc|dlib|4ZUWJ4QB|s=5|279}}, {{fc|dlib|GFG9SWW9|s=5|280}}, {{fc|dlib|CW6MVCGI|s=5|281}}, {{fc|dlib|7VL6INZP|s=5|282}}, {{fc|dlib|RZNF6QQR|s=5|283}}, {{fc|dlib|U12ENAG3|s=5|284}}, {{fc|dlib|FQMAMKKE|s=5|285}}, {{fc|dlib|SSK4UKKT|s=5|286}}, {{fc|dlib|2NBB9KJI|s=5|287}}, {{fc|dlib|NBX9IWWK|s=5|288}}, {{fc|dlib|RQNMT2S2|s=5|289}} ...
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 
}}


»Torej: da ali ne?«

»Ne!«

»Ne? — Vrag te vzemi!«

»Prav žal. — Ampak tvoj kredit je izčrpan. Govoril sem trikrat z generalnim ravnateljem ...«

»Poznam branjevca, strahopetca!«

»Morda je. Ampak sam ni odločal; upravni svet je odklonil, dasi te je ravnatelj priporočal.«

»Kako je torej mogoče? Stara, ugledna tvrdka ...«

»Gotovo ... toda zaupne pozvedbe ...«

»Klevete. Zavistniki lažejo. Ljubi rojaki pač nikdar nikomur ničesar ne privoščijo. Preglejte sami moje knjige.«

»Pusti. Informacije so točne. Obremenjen si preko mere. Niti novih dveh strojev še ni plačal. In Ljubljanska kreditna banka. — Trgovska banka. — Kreditni zavod. — Pa dota tvoji gospodični sestri?«

»Kaj naj storim? — Preostaja mi le Amerika ali revolver.«

»Oženi se!«

»Nemogoče. Olga —!«

»Haha! Potem rajši kar precej revolver ... Ne, prijatelj, svetujem čisto resno: oženi se. Najdem ti bogato nevesto — šest, deset, morda petnajst milijonov ...«

»Kron ali dinarjev?«

»Dinarjev, strela! Hočeš?«

»Ne brij norosti. Kje bi vzel tako nevesto?«

»To je moja skrb. Povej samo, če hočeš.«

»Ali boš zahteval provizijo?«

»Brez provizije ne bo šlo. Nevesto že imam.«

»Ne budači! Kakšna pa je? Počasna stara babica?«

»Krasotica res ni, ampak mlada, elegantna dama ...«

»Idiotka!«

»Izomikana v prvovrstnem institutu ... govori francoski.«

»Nehaj! Kdo je tvoj monstrum?«

»Moja tajnost. Ako te ne zanima, nima smisla, da bi ti pravil. — Dober znanec sem njenemu očetu, občujem prijateljski z njenim bratom ...«

»Za teboj naj morda pobiram ...«

»Nikakor ne. Jaz se ne oženim nikoli. Ali vsaj še tako kmalu ne ... Pripovedujem ti vse le zato, da vidiš ...«

»Da imaš vpliv v njeni hiši. Da se ti mešetarjenje posreči?«

»Take je. Bržčas se mi posreči. Vidiš mojo roko? — Šest do petnajst milijonov ti ponuja. Ali mi daš 2 odstotka provizije? Daj roko: mož beseda! In napišeš mi pravilno obveznico ...«

»Ne dam! Mar so te najeli, da me loviš?«

»Tebe loviti? Hm. Sam veš, koliko si vreden. — Taka nevesta ne lovi ženinov, ki stoje pred bankrotom. Prijatelj sem ti ...«

»Pojdi, pojdi! Zaslužiti hočeš z menoj!«

»Tudi. A z drugim bi zaslužil morda še enkrat toliko, čeprav težje.«

»Čemu težje?«

»Ona si želi v Ljubljano.«

»Aha! Torej kmetiško teslo?«

»Ne, — rekel sem že: resnična dama! Hči velikega indnstrijca, torej iz tvojega miljeja. In povrhu rasa! Prijatelj, rasa! Nič lirike— sam plamen.«

»Agent! Zvodnik!«

»Zate. Pa kakor hočeš: povem, kolikor jo poznam, bi ti jo morda pridobil. Morda ... Potrudil so bom, da ti ugladim pot. Drugo storiš sam. Torej boš dal provizijo?«

»Če mi bo všeč, bom ...«

»Dal boš pa črno na belem, kajti kupčija je kupčija. Zaenkrat mi daj častno besedo.«

»Častna beseda. — Kdo jo torej?«

»Elza Kromarjeva ...«

»Ne poznam. — Odkod?«

»Iz Sel. — Ona te pozna. In všeč si ji. — Oče Gašpar ima ob Savi troje velikih žag na električni pogon, v Selih lesno trgovino — skladišča hlodov in desk so velikanska — troje velikih hiš gradič v Trsovem, konj okoli dvajset, goveje živine blizu petdeset, troje avtomobilov itd.«

Mladi tovarnar Stepišnik je letal po kontorju in si brodil s prsti po košatih laseh. Končno je obstal.

»Pa koliko je stara? Zakaj se ni že omožila? Kakšno preteklost ima, da ji je treba iskati moža na tak način?«

»Prav nobene preteklosti. Kaj pa misliš? Za njo ni vsak kdorsibodi. Odbila jih je že nekaj, ki so se ponujali. Trideset let še nima. Resna ženska. Življenje ji ni potekalo med izbiranjema toalet, ob klavirju, knjigah, žlahtnih rožicah ... Marljiva, energična ženska. Ljubi konje in pse, hodi na lov z bratom ali pa se vozi z avtom. Za zabavo priganja očetovo uradnike in delavce, dekle in hišne. Stroga gospodinja! Skratka: ako to vzame — in to bo moja briga — boš lahko žvižgal na vse banke in posojilnice ...«

»Torej, brata ima ...«

»Da, brat prevzame po očetu industrijo. Zato mora dekle končno iz hiše. Kromar si želi zeta, snahe, vnukov.«

Tovarnar Stepišnik je prisedel k prokuristu Tribniku, si natočil čašo in izpil. Zamišljen je vzel cigareto in jo počasi prižgal. Bolestno cinična poteza se mu je vezala okoli ust.

V kontorju je zavladala tišina. Narahlo je potrkalo in vstopila je gospodična. Črni kodri so ji obkrožali sveža lica. Imela je votlo rjave oči. Nekoliko polne prsi. Bila je zelo simpatično dekle.

»Ali smem prosti?« je dejala Stepišniku in položila na mizo tipkano pismo.

Tribnik se je delal, kakor da gleda delavca, ki je kidal sneg na tovarniškemu dvorišču, a zasledoval je vsako njeno kretnjo.

Stepišnik se je presedel za pisalno mizo in podpisoval, ona pa se je z bokom naklonila nanj, zroč nedolžno predse. Stepišnik jo je pogladil po hrbtu, in gospodična je odhitela.

»Brhko, zdravo dekle,« je dejal Tribnik.

»Grdih žensk sploh ne trpim okoli sebe,« je odgovoril tovarnar, vstal in začel iznova hoditi po kontorju. »Elza Kromparjeva — torej. — A Olga, Olga?«

»Odpoveš ji, kakor vsaki drugi, in stvar je v redu,« je rekel Tribnik. »Tudi jaz delam tako.«

»Ne. Olgo imam resnično rad.«

»Verjamem. Saj je lepa, da malo takih. Tudi jaz bi jo imel rad ...«

»Ne, z njo ni tako ... Olga ni dekle za zabavo. — Dobra, pametna, poštena. — Zares njo bi vzel za ženo — saj ne veš, kako mi je ...«

»Pa jo obdrži! Elzo in Olgo. Zakaj pa ne? Saj si mož za to! Haha! — Ah, čuj, kaj pa bi bilo, ako bi te pustila Olga?«

»Nikoli, a — prokleto — skoraj bi si želel tega ...«

»Pa si res čudak. Olga, Olga! Toda vest te ne peče, ako objemaš tole dekle in bržčas še vse ostale ...«

»Nobena ne šteje prav nič« je odgovoril Stepišnik malomarno. »A ona! Saj niti ne slutiš, kakšna je. — Ali vrag me vzemi s teboj vred. Ali resno misliš, tla bi bilo mogoče z Elzo Kromarjevo?«

»Čisto resno poizkusim. Jamčiti seveda ne morem. V nedeljo se peljem v Sela, v ponedeljek ti morda že lahko poročam. Potem se odpeljeva skupaj tja, da se seznaniš s starim in sinom. Velja?«

»Velja! A nikomur besede!«

»Ne besedo. Zdaj napiši obveznico.«

»A kako plačljivo?«

»Plačljivo pet mesecev po poroki ali v obrokih, toda vsaj v desetih letih z obrestmi, ki jih plačujejo posojilnice.«

Stepišnik je napisal.

»Še štampiljko!« je zahteval Tribnik.

»Evo, tudi to!«

In Tribnik je spravil obveznico v listnico, se poslovil in hitro odšel ...

Stepišnik pa si je naročil novo čašo do vrha, jo duškoma izpraznil in odprl dveri.

»Gospodična Marta, prosim za trenutek.«

V kontor je prihitela rdečelična črnolaska.

»Deklič sladki,« je dejal in jo potisnil nase, »na prodaj sem ... Povej, koliko sem vreden?«

»Na prodaj? Ah, da bi vas jaz mogla kupiti!« se je zasmejalo dekle in ga poljubilo.

»Pa koliko bi dala za me?«

»Milijon!«

»Tako malo?«

»Ah, sto tisoč, milijon milijonov, ako bi jih le imela!«

»Tako me imaš rada?«

»Tako — grozno! — nepopisno!«

»Dušica, dušica!« Poljubljal jo jo. »Vidiš, vesel bom, ako da zame z vso tovarno vred šest, deset, kvečjemu petnajst milijonov ... Sramotno sem cenen, ne?«

Tedaj se je Marta prestrašila.

»To ni šala? Mar vas ženijo?«

»Ne vem ... A če bi našli zame tako težko nevesto, bi se pač oženil. Moram se.«

»Oženiti! In potom bi mene odslovili?« Svetle rjave oči so zalile resnične solze. »O, Bog, kako bom nesrečna!«

»Nič se ti ne zgodi ... pri meni ostaneš in moja boš, zmerom samo moja.« Potegnil jo jo na zofo. »Pa nove svilene nogavice kupi, Martica,« je dejal, »ker tvoje krasne noge morajo priti vedno do veljave. In še vse kaj drugega ti bom kupil. Ampak, Martica, moja moraš biti. Samo moja!«

»Saj bom,« je rekla priliznjeno.

»V trenutku ko zvem, da me varaš, te ne poznam več, ter te odslovim. Zapomni si, Marta. Tako: še en poljub, — in zdaj pa odidi in molči! Kakor grob! Da, da, saj verjamem, da me imaš rada, sladka moja dušica!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Na šolskem pragu sta stali Olga in Manica, deklice pa so paroma prihajale na cesto, pozdravljale ter se razbegnile na vse strani.

»Zaboga, zopet me pričakuje Tribnik!« je pošepnila Olga. »Ostani z menoj!«

»Saj je lep in bogat ... Druge se trgajo zanj,« je odgovorila Manica začudena. »Meni je všeč!«

Preko ceste je hitel k njima gospodek dekliško gladkega obraza in porodno smehljajočih se oči.

»Milostljiva gospica, klanjam se!« — Pritegnil je Olgino roko k ustom in jo poljubil.

»Oh, saj nisem še tako stara!« se je branila.

»Vašo lepoto in mladost poljubljam ter se klanjam tako vzorni učiteljici!«

»Jojmene, cel plaz komplimentov!« se je šalila. »In nič bolj aktualnega mi nimate povedati? — Govorite mi rajši o današnjem kurzu ... o liri, franku, avstrijski kroni, ljubšo mi bo, dasi ne razumem o borzi prav ničesar!«

Šla je urno proti domu in se ozrla.

Tedaj je opazila, da je Manica izginila za vogalom.

»Ali vas zanima gramofon? Prejel sem pravkar nove plošče: opere, operete, modne plese. Krasno! Prosim, obiščite me! Ali mi pa dovolite, da pridem k vam? — Pošljem vam gramofon domov. Ali bolje je pri meni. — Pridite! — v mraku ... Nihče vas ne bo videl — preko parka za hišo — skozi zadnja hišna vrata. Imam tudi imenitnega šampanjca, muzicirala bova in prijetno pokramljala ... Ne bodite tak filister ...«

Olga je onemela. Korake je pospešila, da bi mu čim prej ušla. Kakšna predrznost! Ker je prokurist, ki z uspehom špekulira z ogromnimi vsotami, misli, da mu je vse dovoljeno. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se mu učiteljica ne vdala, ako ji on le z mezincem pomigne. Gospod bančni ravnatelj, kakor ga nazivljajo lizuni, in lizunke, ta malik v Trsteniku! — Pa se je le varal. Niti besedice ni zinila. Zaman je tekel ž njo in ji govoril o velikem spoštovanju. Globoko užaljena je pribežala Olga do hiše, v kateri je stanovala in stekla po stopnicah v svojo sobo.

Ali je to mogoče? je razmišljala. S kakšno pravico ji je stavil tako ponudbo? Pa kar brez okolišev: »Prrdite — v mraku! Ne bodite tak filister! Saj ste vendar moderno dekle!«

Strašen človek! Vse je kipelo po nji. Začela je begati po mrzli sobi. Vsak čas jo kdo zasleduje, ogovarja, jo vabi — povsod zro nanjo moške oči z žaljivo pohoto ... Kamor pride: na ples, veselico, izlet, celo v šolo ... povsod mora poslušati vsiljiva laskanja, nedostojne ponudbe. — In danes tale modni mešetar kar naravnost. »Obiščite me!«

I, kajpak! Mar naj bi se pomišljal, ko mu je toliko drugih brez pomislekom na ponudbo?

Ah, Janku piše! V Trsteniku ji ni več obstanka. Življenje po prevratu se je poživinilo in mesto se ji zdi kakor Sodoma in Gomora. Vse plešo okoli zlatega teleta in na prodaj je vse: devištvo, zakonska zvestoba, načela, vest, čast, značaj. Vse se zdi ljudem dandanes smešno, zastarelo, otroško, filisirsko, kakor bi se govorilo o starih pravljicah. In pisala je Janku Stepišniku.

»Dragi, mili, dobri! Prisegel si mi, ne enkrat, nego stokrat, da me vzameš za ženo in daš svoji hčerki zakonskega očeta. Dovolj dolgo že čakam, zdaj ne morem več. Odloči se: ali za svojo mater ali zame in dete ...«

Ko je dopisala, je bila mirnejša. Zopet se je smehljala. Saj ni prav nič dvomila, da ji Janko odgovori po njeni želji. Kako bi mogel tudi drugače? Častnik je bil in še odlikovan povrh tega. Ponosna je nanj.

Vsa srečna je zasanjala o krasni bodočnosti, ko bosta mož in žena.

Oblekla se je, nesla pismo na pošto in odšla k »Črnemu volu« na obed.

Ko je dospelo Olgino pismo v Stepišnikovo pisarno, sta bila Stepišnik in Tribnik na Trsovem gosta Elze Kromarjeve.

Kakor čisto slučajno sta oba imela opravki v sosednjem mestu istega dne, in Tribnik je vzel Stepišnika na svoj avto; na povratku sta se vozila mimo gradiča, kjer je bila gospodična Elza slučajno sama. Slabo uro sta se ustavila na Trsovem. Ko sta odhajala, ju je Elza povabila za prihodnji teden v Sela.

Olgino pismo je torej z ostalo korespondenco vred prejela Stepišnikova tajnica, gospodična Marta. Imela je pravico odpirati in čitati vsa šefova pisma.

Raztresen se je vrnil Stepišnik z izleta in kar nič se mu ni ljubilo, da bi se poglobil v došle dopise. Tako je le napol poslušal Martino poročilo o posameznim pismu. Končno mu je predložila tudi Olgino.

»To si prečrtajte!« je dejala. »Gospodična Olga je silno huda na gospoda ravnatelja Tribnika ...«

»Zakaj?« je vprašal raztreseno.

»Ker jo je povabil na šampanjca v svojo vilo.«

»Če ni hujšega ... Pa mu je dala košarico?«

»Niti odgovora vrednega ga ni smatrala.«

»Hahaha! Vedel sem ... Blamiral se je. Hahaha! Zelo se mu je moralo pokaditi ... Pa kaj želi Olga?«

»Da jo končno vzamete za ženo ... že zaradi otroka, in strašno vas ima rada, piše.«

Stepišnik je strmel predse in molčal. Marta se mu je naslonila na ramo ter ga gladila po košatih laseh, ki so se mu krotovičili nad čelom.

»Storite konec ž njo!« je rekla nato. »Olga je predobra za igračo ... in nesrečna je. — Peljite se k nji, nujno vas vabi ... povejte ji resnico!«

»Ah, Marta, ko bi ti vedela resnico. Pa že vsaj nisi ljubosumna na Olgo?«

»Ne, preveč sem pametna. Srečna bom, če me boste že vsaj nekoliko ljubili. Če ne, bo konec mojega življenja.«

»Ljubo moje dekletce!« je vzkipel Stepišnik ter jo stisnil k sebi. »Ničesar ne sme biti konec tudi nesrečna bova morala živeti. Tudi ti se omožiš ... celo doto ti dam, za kuma ti pojdem, a prijatelja si ostaneva zmerom ... do smrti.«

Vzel jo je na kolena in jo poljubljal. Hipoma jo je postavil na noge in vstal: »Pa piši Olgi torej, da se pripeljem k nji. A prihodnji teden še ne utegnem. Piši ji prav ljubeznivo. Pohvali jo — in piši ji, da pridem bržčas v nedeljo z jutranjim vlakom.«

Marta je vzela z drugimi dopisi tudi Olgino pismo ter sedla pred pisalni stroj ...

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Zimsko soboto popoldne. Nebo se je ubrisalo, skozi mrak so se že svetile redke zvezde. Kaplan Rožanec je dopisal prijatelju Novaku pismo. Zamišljen je odložil pero in zrl skozi okno na goli vrt.

Iz stolpa cerkve na holmeu za kaplanijo se je oglasil zvon. Kaplan se je prekrižal in sklonil glavo. Zdajci je posluhnil.

Od nekod je zadonel ženski krik. In še drugi in še tretji. Rožanec je stopil k oknu. Zdaj je začul poleg ženskega še dva moška glasova. Nato odmeve udarcev. »Zopet se pretepajo!« mu je šinilo skozi možgane in stekel je po stopnicah. Niti vežnih vrat ni zaprl za seboj ter je hitel preko vrta. Dverce na cesto so bile le prislonjene. Skočil je preko praga in se ozrl.

Na cesti sta se ruvala in bila s pestmi dva fanta. Kuštrasto mlado dekle se je zaganjalo med nju in kričalo. Toda fanta sta bila kakor dvoje naskakujočih se zveri: razmršenih las, raztrganih srajc in vsa povaljana po prahu, sta bila slepa in gluha za okolico. Zaman se je trudilo dekle. Odletelo je, se sesedlo v travi in kričalo:

»Kar pokoljita se! Bo že vsaj mir potem.«

Kakor da jima je navdihnila srečno misel, sta fanta odskočila in v rokah sta se jima zabliskala noža.

V tistem hipu se je pojavil izza ovinka kaplan.

»Kaj počneta?« je zaklical na vso moč. »Jur, Janez!«

Poznal ju je in tudi dekle; bila sta Žlogarjeva hlapca in Čelešnikova dekla Mici, posli sosedov.

»Ali se ne bojita božje sodbe? Z noži! Groza!«

Hlapca sta obstala in si otepala prah. Dekle pa je jezikalo, da ne mara ne enega ne drugega.

»Hajd domov, Mici,« je dejal kaplan. »Vidva pa na delo.«

Dekle je pobegnilo, fanta pa sta počasi krenila vsak na drugo plat. Takrat je prišel po cesti gospodar Čelešnik, pri katerem je služilo dekle. Kaplan mu je povedal, kar je pravkar doživel in Čelešnik se je popraskal za ušesi, in vzdihnil:

»Hudirjeva reč to, kadar začne kri vreti! Za vsakogar. A za te kanacije še posebno. Še napol smrkavca so ju vzeli k vojakom — in na vojni sta se naučila samo najslabšega. Dandanašnji posli, oh! Saj ni verjeti, kakšni so brez vere, vrez vesti — živali! Vse je podivjalo! Zapodil bi sodrgo, a ne najdem boljše. Vse sili v tovarno, k železnici, v Ljubljano. Izbire ni. Mladine sploh ni več spoznati. Pred vojno nas je še poslušala, danes je gluha za vse besede.«

Čelešnik se je razgovoril:

»Čudni časi! Starci smo otroški, a otroci so starci! Kar je bilo včasih grdo in prepovedano, je danes lepo in dobro. Narobe svet! Med kmeti in gospodi je izginil že skoraj vsak razloček. Novi duh je okužil najvišje, kakor najnižje; duh zapravljanja in naslajanja za vsako ceno, češ, samo enkrat se živi!«

»Da, divje izpremembe so nastale v življenju. Spolna strast je objela svet in pohlep po denarju je oslepil človeštvo. Naše pridige, oh ...«

»Da, poslušajo jih samo še starci in starke. Kam plovemo?«

»Za nas duhovnike je vedno težje ...«

»Tudi nam, očetom, materam, gospodarjem ni lahko.«

»A odnehati ne smemo. Čim težje je delo, tem večje bodo zasluge.«

Po teh besedah se je kaplan odpravil proti kaplaniji.

A za Čelešnikovim skednjem je stala dekla Mici in velik kmet, že postaren, na sencih sivih las, ali zdravo ogorel, rojen in zajeten.

»Pridi k meni, Mici!« ji jo govoril. »Nocoj, ali zjutraj, ali popoldne, kadar hočeš. Pridi, sam bom — žene ni doma. Čemu se otepaš z berači? Samo sramoto imaš, v jezike se daješ, a kaj dobiš zato? Jaz pa ti kupim karkoli si želiš. Zakaj jaz imam! Tukaj je!« Iz žepa je potegnil debelo denarnico, iztresel šop bankovcev in jih kazal dekletu: Na, na, vzemi si — enega, dva, tri — kolikor hočeš, samo pridi k meni, Mici.«

Poželjivo je gledala bankovce, saj toliko jih še ni videla tako blizu; po poti se je vrtela in z desnico majala svoje krilo. In smejala se je in je zmajevala z glavo:

»Ne, ne. Kaj vendar mislite, Petruz?«

On pa jo je brutalno zgrabil za roko. Kliknila je, da se je ustrašil, jo izpustil in se oziral naokoli; Mici je stekla preko Čelešnikovega vrta. Pred hišnimi vrati se je ustavila in se zasmejala kmetu nazaj. Nato pa izginila v veži.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

V nedeljo zjutraj je prejela Olga brzojav:

»Žal, zadržan. Morda prihodnjo nedeljo. Vse ti pove Tribnik. — Janko.«

Kakor črn oblak je padla težka slutnja na Olgino dušo. Pravkar še vsa radostno razburjena, da se danes domeni z Jankom, ki ji prinese vest, da je z materjo in sestro končno vso urejeno, je bila zdaj uničena. Brzojavka, tako redkobesedna in mrzla, ji je govorila:

»Nikoli več ga ne bo. Niti to, niti prihodnjo nedeljo! Iznebiti se te hoče. Strast po neki ženski ga je objela, strast po veliki doti ga je omamila. Vse je izgubljeno!«

Že opravljena, da odhiti na kolodvor Janku naproti, je buljila bleda predse in si pritiskala roke na srce.

In Tribnik je Jankov zaupnik. Ali je to mogoče? Kajpa, bančnik in tovarnar delata skupne kupčije, uspehi sklepajo pobratinstva. Tako je postal Tribnik Jankov posredovalec celo pri nji.

Ne, ne sprejme ga. V jezike bi se dala, ako bi govorila s takim podležem sama v svoji sobi.

Skočila je in hotela oditi. »Ničesar nočem zvedeti po Tribniku! Kar mi hoče povedati Janko, naj mi piše, ali pove sam.«

Šla je k vratom, a prav takrat je potrkalo in hkrati je stopil Tribnik. Miren, veselo se smehljajoč s svojimi živimi, porednimi očmi, je priskakljal v sobo.

»Klanjam se! O, vaše oči! Saj se vas kar bojim! Kako pa naj govorim, kako naj gledam, kako naj se vedem, da vam bo prav? Kar storim, mi zamerite. Niti roke si vam ne upam več poljubiti, da me zopet ne užalite. — Oh, res, kakor divja mačka ste, ki se je še pogladiti ne sme.«

čebljal je kakor razvajen deček ter se smejal z grimasami strahu, kujavosti in predrznosti.

Olga se je stoje naslonila ob mizo, niti sesti ga ni povabila ter je samo strmela vanj. Ta šegavec deških udov in manir je ljubljenec uglednih žen in deklet? Zanj se pulijo resni možje? On ima največji vpliv v Trsteniku?

»Kaj mi poveste?« je iztisnila. »Brzojavka gospoda Stepišnika me je presenetila ...«

»Saj je tudi mene. Upal sem, da preživimo skupaj lepo nedeljo. Snoči pa mi je nenadoma telefoniral: nemogoče. Pojdi k nji, razloži in me opraviči. Hm, resnično, revež je.«

»Kaj se mu je zgodilo?«

»Še nič. Saj se brani, kolikor se more. A boji se — med nama: tovarna mu stoji čisto na robu. Pred katastrofo.«

»Tega meni ni povedal. Nasprotno —«

»Hahaha! Vsak industrijec in trgovec zatrjuje dandanes vedno nasprotno tega, kar je resnica. In čemu bi vas strašil? Pomagati mu ne morete. — Zdaj pa ne gre tajiti več: pri kraju je, če se tako ne reši. Zunanja konkurenca, carine, tovornine in še raznoteri križi nam ubijajo industrijo. Tudi Stepišnikova se vzdržuje le še umetno. A kreditorji mu postajajo nestrpni, banke nočejo pomagati več. Skratka: Stepišnik živi v peklenskih skrbeh.«

Olgi je bilo strašno in čudila se je sama sebi, kako ji je mahoma odleglo. V duši ji je postalo skoraj lahko.

Zopet je bila gledala preveč črno. Njene sumnje postajajo v resnici že bolestne. Nič ni govora, da bi se ji Janko izneveril, nobene druge ženske ni, ki bi ga ji jemala. Samo trenutna gmotna zadeva ga je zadržala. Dnes teden pa bo zopet tu.

»Torej, danes išče pač rešitve iz zagate?«

Tribnik se je poredno nasmehnil:

»Zlomka, kar uganili ste! Sijajna glavica. Pri piki ste zadeli; prav zdajle je pri rešilni akciji; hahaha! In meni mora biti hvaležen. Jaz sem mu ugladil pot — vse je v redu — uspeh mu je zajamčen in, če me vse ne vara, nocoj bo Stepišnik že lahko zopet čisto mirno spal.«

»Ah, srečna sem. Hvala vam!«

Nehote je iztegnila roko. Tribnik jo je prijel narahlo, kakor bi bila iz stekla, jo dvignil k ustom in vprašal:

»Ali smem? Ob kako je majhna in nežna.« Poljubil je roko in izpustil. »In zdaj se ne jezite nič več name? Ako je moja ljubezen greh, sem seveda tolik grešnik, da ne najdem nikoli odpuščanja. Ljubim vas in hrepenim po vas! Noč in dan mislim samo na vas.«

»Jankov prijatelj ste, pravite?«

»Vi pa njegovo dekle, da. A kaj me to briga? Prijatelj sem mu v kupčiji, v ljubezni pa tekmec. Ne morem drugače. Povedal sem mu to v obraz. Čemu bi skrival? Ljubim vas odkrito in vse storim, da postanete moja. V svoj oltar vas postavim, kakor se bere, in bom klečal pred vami ... Gospodična, Stepišnik vas ne vzame nikoli za ženo. Ne varajte se! Kako morete še upati? Imejte vendar pamet! Ne more vas vzeti in niti ne sme. Ako ga ljubite, razumite to! Svoboden sem, neodvisen. Z vsem, česarkoli si morete želeti, vas obsujem, nikoli se ne pokesate; samo bodite moja!«

Iznova jo jo lovil za roko in govoril vanjo. Sladko mu je zvenel glas in njegov obraz je bil lep.

»Saj ste opravili, gospod,« je dejala Olga mrzlo. »Hvala in — zbogom.«

»In nič odgovora?«

»Razumeli ste me. Dovolj!«

»Gospodična Olga, premislite si! Bodite pametni! Škoda vas je. Jaz čakam — čakam. — Klanjam se!«

In urno je odšel.

Tribnik ni lagal. V soboto zvečer je prejel Janko Stepišnik povabilo v Sela. Telefoniral mu je Tribnik.

»V nedeljo! Pričakujejo to. Vse pripravljeno!«

Tako sta se Stepišnik in Tribnik dogovorila, da gre Stepišnik v Sela snubit. Tribnik pa Olgo pripravi na konec razmerja.

Okoli enajstih se je pripeljal Stepišnik s svojim avtom. Žage so stale in povsod je bilo pospravljeno. Janko se jo čudil snažnosti in redu. Ko mu je prišel Stanko Kromar naproti, sta se spomnila, med vojno sta se kot častnika že videla, občevala nekaj ur, potem pa se razšla na razne fronte. Tako sta pozabila drug na drugega. Zdaj sta takoj začela obujati spomine ter prišla k staremu Kromarju kot dobra znanca.

Čmerno je koračil starec med širokimi skladnicami hlodov, desk, železniških pragov, med kopicami brzojavnih drogov ter jelovine. Daleč tja so se vrstile skladnice po troje: ogromne množine sirovega in rezanega lesa. Prijetno je dišalo po smoli, tam na koncu pa po lesnem oglju, nakupičenem pod podreški v črnih vrečah in svobodno.

Milijoni so ležali tu, starec pa je javkal:

»Težki časi! Težki časi! Vse mota vzeti vrag. Štrajkarji nas podavijo. Blaga toliko, a vagonov ni na razpolago. Obupno! — In zdaj še splošna omejitev železniškega prometa! Zadušimo se v lastnih produktih! Trst je prenapolnjen, Reka pa zaprta. — Strašno! Vse noči ne spim od skrbi. Ako pojde tako dalje, izprežem. Umaknem se na Trsovo, pa naj se Stanko ubija naprej, če hoče.«

Nato se je tegotil na konkurenco bosanskih šum, ki jih eksploatirajo ti prekleti čifuti: Eislern, Worthieb, Koertner, Geza Kohn in kakor se zovejo. Polovico prekrasnih državnih gozdov v Bosni imajo v zakupu ti državni parasiti: posekajo ogromne množine lesa ter ubijajo z nizko režijo in nizkimi cenami vsako konkurenco. Joj! V ministrstvu sede menda sami nevedneži, ki ne slušajo strokovnjakov. Država izgublja milijone, a vsa poštena konkurenca jedva še sope. Ali pa vladata korupcija in provizionarstvo.

Potrpežljivo je Stepišnik poslušal starčeve tožbe, saj ga je tako poučil Tribnik. »Javkal ti bo kakor berač ob božji poti. Ti pa mu samo pritrjuj in ga občuduj. Kar na debelo ga hvali!«

Tako je torej Stepišnik vzklikal le: »Resnično! Tako je! Iz duše mi govorite!« In je končno izjavil: »V Sloveniji pa ste vendarle firma, ki ji ni niti približno podobne! He, med prvimi ste! Vse vas priznava in občuduje. — O, da bi imel le stotinko vašega znanja in ugleda! Lahko je vašemu gospodu sinu, ki ima takega učitelja in očeta v vas, gospod Kromar. Ako sploh kdo, ste vi zaslužili visoko odlikovanje.«

Kromarju so se razlezle skrbi polne gube na obrazu in zadovoljno se je smehljal.

»Nič stokanja več!« je rekel. »Saj se vam pač prav tako godi, kajne? Ampak ne damo se ...«

Stepišnik je bil oprezen in ni priznal ničesar: »Ne, ne damo se. Meni je treba le več reda v hiši — sposobne žene in gospodinje — nekaj kapitala, da izplačam sestro, da nabavim še par novih strojev; potem me prospevanje naše tovarne prav nič ne skrbi. — Ej, kako krasne živali!«

Od hiše sem je pritekla tropa lovskih psov. Veselo je lajala in skakala okoli družbe. Za psi je prihajala Elza, visoka in resna. V športni obleki, preprosti in trezni. Niti prijazen nasmehljaj ji ni šinil preko obraza, ko mu je molče ponudila veliko, a skrbno gojeno roko. Le svoje temne oči je zapičila v njegove, kakor bi mu hotela v videti v dušo.

Poljubil ji je roko. 

»Občudujem gospoda papana in gospoda brata. A zavidam ju tudi za tako gospodinjo. Nedavno na Trsovem in danes tu; povsod vidim vašo osebo ... Vaše oči, vaše roke, vašo voljo! Meni bi bilo treba nujno vsega tega!«

»Saj imate gospo mamo in gospodično sestro!« je dejala Elza hladno.

»Oče, ki mi je umrl pred tremi leti, ju žalibog ni tako vzgojil. Zdaj je prepozno, sam sem za vse ...«

»Jaz sem se vzgojila sama. Pred petnajstimi leti, ko je umrla naša mama, sem iskala v delu spočetka utehe, potem sem izprevidela, da je moje delo podjetju potrebno in zdaj delam iz veselja. Brez dela mi ni pravega življenja,« je pripovedovala Elza.

»Niti meni ne,« je pritegnil Stepišnik. »A preveč ga je. Tovarna je velika, osebja mnogo —«

»Vem. Opisal mi ga je gospod Tribnik. Lepa industrija!«

Stari in mladi Kromar sta se bavila s psi ter korakala pred njima, ki sta zaostajala in zaostala.

»Kar idita v pisarno! Prideva že za vama!« jima je zaklicala Elza. »Ali hočete pogledati mojega Romea?« se je ozrla v Stepišnika. »Včasih sem mnogo jezdarila —«

»A zakaj ne več?« je vprašal in stopil v konjski hlev. Dva krasna ježna konja sta stala ondi.

»Sami mi je dolgočasno. Stanko ne utegne, ker vedno potuje, oče pa je prestar. In vi?«

»Ne znam, a naučim se. In jazdarila bova skupaj. — Hočete, gospodična?«

»Tole Julijo? Stankova je, a mi jo podari, če hočem.« Božala je po vratu visoko črno kobilo.

»Hočete, gospodična Elza?«

Ponudil ji je obe roki. Zopet je v njegove zapičila svoje oči, molčala nekaj trenutkov, potem pa vprašala:

»Pa resno hočete?«

»Resno. Nestrpen sem ...«

»Jaz ne. Ne mudi se mi ...«

»Nihče vas ni želel tako, kakor jaz! V vas bi našel ženo in tovariša, ki sta mi tako silno potrebna.«

Tedaj mu je dala roke.

»Žena in tovariš ... da, to vam hočem biti.«

Poljubil ji je roko in si jo položil na laket. Roko v roki sta odšla v pisarno. Nato je ostal na obedu. Popoldne so napravili izlet v dveh avtih v Podgorico. Elza je šofira sama.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga je pričakovala, da prejme v torek ali vsaj v sredo Jankovo pismo. Toda pisma ni bilo niti v četrtek, niti v petek. Njen nemir je naraščal. Mirila se je, se karala, izzivala svoj ponos. Zaman. Postalo ji je neznosno. Torej je bila njena slutnja vendarle prava! In Tribnik je povedal resnico?

Bila je kakor izgubljena. V razredu je gledala pred seboj petdeset otroških obrazov, a ni videla nobenega; čula je toliko glasov, a razumela ni nobenega. Ker videla je le Jankov obraz in slišala le njegov glas. A duša ji je bolestno vpraševala v daljavo: »Kaj misliš, Janko? Kaj praviš moj ljubi?« Ždela je doma in z vsemi čutnicami poslušala tja ven; kaj se godi ondi? Kaj mi grozi od ondod? A v duši ji je odgovarjal glas: Izdal te je! Nikoli več ga ne bo!

A stresla je glavo: »Lažeš! Janko me ne izda. Ne more, ne sme me izdati! Ljubi me in ljubi Erno. Mož je, častnik, kavalir! Prisegel mi je ...«

»Ali zakaj ni prišel in zakaj mi ne piše? Mar je zbolel? Morda se mu akcija za sanacijo denarnih težkoč ni obnesla? Obupan je in brez utehe? Ali je odpotoval in pride pismo šele jutri?«

V soboto zjutraj pa se ni mogla krotiti več. Napisala mu je pismo.

»Nikoli se Ti nisem vsiljevala in tudi tole pismo Ti pišem proti svojemu ponosu. Sramujem se, ko se ponižujem in Te prosim: piši ali pridi sam! Pridi in ponovi strašne besede Tribnikove. Ubij me, če res hočeš, dušo in srce sam in ne uporabljaj podleža za rablja! Ljubim Te! Ljubim! — Zato imej usmiljenje z menoj in stori konec naglo — nemudoma! Te negotovosti ne morem prenašati več ...«

Ko je dopisala, se ji je odprl vir solz in jokala je brezkončno. Zaman si je izpirala oči, ostale so ji steklene in obrobljene, obraz pa ji je bil suh in bled. Z naporom poslednjih sil je sedela v šoli in le mehanično vršila dolžnost.

Med odmorom je šla v zbornico, sedla v kot za mizo in strmela v kup šolskih zvezkov pred seboj.

Manica se je prismejala k nji in jo objela okoli ranjen: »Duša, kaj pa je s teboj? Bolna?«

»Bolna ... Jedva čakam, da pojdem domov.«

»Jokala si?«

»Glava me boli. — Ležat pojdem — ne čakaj me in pusti me samo. — Umiriti se moram.«

»Kaj se je zgodilo?&quot;

»Nič. Ne izprašaj! Bolna sem — idi!«

Manica je začudena odšla.

Ko pa je Olga dvignila pogled, je videla, da jo gleda katehet Rožanec. Nasproti za mizo je sedel in čital brevir. Prijazno se je poklonil, njegove oči pa so izpraševale: čemu tako tužna? Posiljeno se mu je nasmehnila, sklonila glavo, si jo naslonila na roko in iznova strmela predse.

Ko je minil premor in so odhajali tovariši in tovarišice v razrede, se je Rožanec približal Olgi.

»Žalostna? A ne samujte in ne molčite! Potožite in laže vam bo ... Verjemite da dež za solncem mora priti.«

»Zame menda nikoli več!«

»Tudi za vas ... Toda zdajle ne utegneva. Ako mi zaupate, pridite, da se pogovorila. Za vsako rano najdemo zdravilo ali pa jo izrežemo. Do svidenja!«

Strmela je za njim. Kakor bi bila steklena, ji je videl v dušo. »Dober človek. Srce vidi pač dalje kakor oko in sliši ostreje kakor uho. Iz oči in glasu mu gledata dobrota. Kar bi se čulo pri vsakomer drugem kot vsiljivost, je pri njem sočutje in volja, da bi pomagal ...«

Olgi se je razjasnilo v duši. Za tugo mora priti nova radost. Mirnejša je odšla domov. Zopet je upala, da dospe jutri Jankovo pismo, ki jo osvobodi skrbi in sumenj. Ali pa jo preseneti in se pripelje sam.

In pismo je res prišlo.


»Predraga moja!

Nikoli Ti nisem pisal teže kakor danes. Ves teden se mučim sam s seboj, a najraje bi zgrabil revolver in storil konec. Ljubim Te, kakor nisem ljubil še nobene ženske, a usoda hoče tako, da Te za ženo vzeti ne morem, ne smem.

Povedal sem Ti že često, da je mati glavni dedič tovarne in da sva dobila s sestro vsak le delež. Sin edinec sem in mati me ima nepopisno rada. A prav zato, pravi, ne dovoli nikdar, da bi se zvezal z dekletom, ki ni vsaj iz enako bogate in ugledne hiše.

Prijatelj Tribnik Ti je povedal, kako stojimo. — In mati je zaprisegla, da izroči rajši tovarno moji sestri, ako je ne poslušam. Sestra naj se omoži z možem, ki ji ga ona določi, jaz pa naj si iščem srečo po svetu, koder in kakor mi drago. Vidiš, takole mi grozi dan na dan. Stvari torej ni kar naglo prelomiti. Veruj mi, da sem nestrpno čakal trenutka, ko mi postaneš žena. Trudil sem se, da bi pregovoril mater. Vedno sem se nadejal, da ji izženem predsodke. Upal sem, da se končno vendar sprijazni z mislijo na Te. Zaman.

Prosim Te, potrpi, zaupaj mi in verjemi, da Te ljubim. Ako nočeš ostati več v Trsteniku, pridi v Ljubljano; tu ali kjer hočeš, Ti uredim udobno stanovanje. Pusti službo, vzemi k sebi mater in Ernico ter živi svobodno kakor neodvisna dama. Vsak mesec Ti dam, kolikor potrebuješ in Vas oskrbim, da ne boste pogrešali ničesar. Jaz pa Te bom povečal in ljubila se bova zvesto, pa naj se zgodi karkoli. Makar da bi se res moral oženiti z drugo žensko: nikoli ne prestanem biti Tvoj. Olga, samo Tvoj. Inteligentna ženska si. Zato sem odkritosrčen. Saj vem, da me razumeš in izprevidiš, da danes ne morem in ne smem storiti drugega. Strašna je današnja doba; vse je kupčija. Rešiva se s svojo ljubeznijo v zatišje, kamor ne seže podli svet in ostaniva srečna vzlic vsemu in proti vsemu! — V tej nadi ostajam Tvoj

Janko.«


Olga je strmela predse. Saj ni mogla verjeti, da čita resnično Jankovo pismo. Končno je planila, zmečkala pismo, ga raztrgala na koščke ter cepetala po njih.

Tak podlež. Gotovo se že ženi in je poslal Tribnika samo zato, da jo pripravi na svoj zločin. O, prav je slutila; nikoli več ga ne bo k nji; izdal jo je, prodal se je drugi! In sedla jo k mizi ter napisala:


»Gospod! — Moški vašega poštenja, vaše vesti in vašega značaja je v mojih očeh propalica! Prosim, da me ne poznate več! — Olga.«


Nato je stekla na ulico, vrgla pismo v poštno skrinjico in se vrnila. Krčila je pesti in sikala: »Ti lopov! Tako še nisi bil ponižan in kaznovan! Ko prečitaš moje pismo, boš sodil o ženskah drugače. Dovolj je bilo mojega omahovanja in samozatajevanja. Jutri končno zveš istino. Zdaj sva bot — in pred očmi mi ne smeš nikoli več!«

Ako se ne premisli. Morda pa se le že premisli? Morebiti mu postane žal ... Spomni se, kako sta se ljubila, kako sta bila srečna. In se vrne. Zaradi hčerke se mora vrniti, saj jo ljubi in je ponosen na angelsko lepo dete.

Naenkrat ji je postalo grozno, padla je na postelj in zaječala: »Moj Bog, takle naj bo konec?«

Strašno se je varala. Janko je bil kakor vsi drugi: slabič, brezvestnež, eden izmed tolikerih, ki bi hoteli le uživati, ki imajo polna usta sladkih besed in priseg, a ob besedi »žrtev« izgube pogum in značaj. Zaman so bili vsi upi, vse njene žrtve, vsa njena zvestoba: ona ostane nezakonska mati. V posmeh, kvečjemu v pomilovanje svetu. In otrok ostane nezakonček. Povsod zaničevan, odrivan zbadan.

Učiteljica nezakonska mati; kdo jo spoštuje, kdo ji zaupa? Kakor za duhovnike je tudi za učiteljice čistost zakon, ki se brez kazni in sramote ne sme pogaziti. Kaj jo čaka poslej in kaj bo z otrokom? In njena mati! — Kako prenese to sramoto? Trdno je mati doslej verovala, da jo Janko vzame za ženo; kako naj ji pove zdaj, da o zakonu ni več govora?

Zase, za svojo čast je ravnala pravilno, saj se kot pošteno dekle ni mogla vesti prav nič drugače. Toda je li ravnala modro in na korist otroka in matere?

Zamajal se ji je ponos, omahnila ji je trma. Ne, ni ravnala pravilno. Mislila je le na svojo čast — preošabna je bila, preveč sebična, zato je pozabila na usodo hčerkino in materino. Prenaglila se je. Togota ji jo omračila razsodnost.

Ponižati bi se bila morala, se odpovedati vsaj začasno — saj kdo ve, morda bi jo bil Janko vendarle še vzel — vsaj po smrti svoje matere, ko bi postal samosvoj in neodvisen. Potajiti bi se bila morala, se zadovoljiti z Jankovo ponudbo že zaradi otroka in matere.

Koliko je priležnic, ki jim svet poljublja roke in jih spoštuje kakor najbolj čestite zakonske žene! In koliko je bivših priležnic, ki so postale končno le prav ugledne žene! Pa če bi tudi ne dosegla nikoli tega; zaradi bodočnosti otrokove bi se morala žrtvovati. Materi ne sme biti za otroka nobena žrtev pretežka. Naj bi si pomežikoval svet, se ji za hrbtom posmehoval — kaj ji mar! Samo da bi dela hčerki dobro vzgojo, samo da bi materi olepšala zadnja leta življenja.

Ah, čemu se ni ponižala! Zakaj se ni žrtvovala! Slaba mati je — slaba hči ...

Že dolgo je begala po sobi, zdaj pa se je ustavila, pogledala na uro in se odločila. »Odpeljem se v Ljubljano in poiščem Janka. Še je čas! Ponižam se, — vse sprejmem, kar mi ponuja Janko. Za hčerko! Za mater! In — ah — tudi zase! Saj ga še vedno ljubim!«

Užalil jo je, ponižal. Vendar ga hoče prositi, naj ji odpusti, da je pisala tako odurno in sirovo. Živci so bili krivi, samo živci ... Oprosti naj ji, vzame naj jo s seboj, stori naj ž njo kar hoče; samo proč odtod!

Nervozno je oblekla in odhitela. Zadnji čas je, da ujame brzovlak. V dveh urah bo že lahko pri Janku. Gotovo se začudi, a razveseli, ko jo zagleda. In potem se dogovorita. Vse se mora poravnati.

Strah, da bi zamudila vlak, je podil Olgo, da je tekla po ulicah. Nič se ni brigala za ljudi, ki so se čudili lepi učiteljici, da dirja kakor paglavka.

V stolpu pa je udarila eno in takoj nato se je oglasil veliki zvon, ki je vabil v cerkev. Po Olgi je zagomazelo. Zaboga, že ena! Cele tri ure se je pomišljala. Vlak odhaja v par minutah. Z obema rokama je oprijela krilo, ga dvignila nekoliko, da se ji ni opletalo okoli kolen ter se spustila v dir. Nikjer ni bilo človeka, a pred postajo je že stal vlak, iz stroja mu je švigal stolpčast dim, železničarji so begali ob vozovih in potniki so vstopali.

Tedaj je lokomotiva zabrlizgala, zadnja vratca vagona so se zaloputnila, sprevodnik je skočil na vlak, ki je začel odhajati.

»Zaman! Zaman!« je čula iz klopotanja njegovih koles. Opotekala se je in vedela le eno: »Konec, konec je!«

Tema je bila okoli nje, dasi je z neba sijalo solnce; neizmerno žalostno, prazno in tiho se ji je zdelo vse, dasi so po jagnedih prepevali ščinkavci in sinice ter je prihajala od nekod vesela melodija harmonike.

Kakor senca se je vlekla po poti ob reki, ki je vršala globoko spodaj po skaloviti strugi.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

»Kdor se loti cerkve, bo premagan! Kralji in cesarji so bili ponižani in osramočeni, ker so se drznili upreti papežu. Peter skala stoji, je stala in bo stala, zakaj niti pekel ji ne more do živega. To si zapomnite, možje, pa zbogom!«

Pravkar se je poslavljal župnik od tropa mož, meščanov in kmetov, ko je vstopil Rožanec.

Vrnil se je šele iz cerkve od desete maše in pridige. Ko je zajtrkoval spodaj v obednici in slišal, da je v župni pisarni več ljudi, je stopil gor, da morda pomaga župniku. Imela sta navado, da sta se pred obedom pred župniščem nekoliko izprehljala in nato skupno obedovala.

Možje pa so že odhajali. Ostal je samo Jamnik, po domače Petruz, bogat popotnik iz Zabrežja. »Prosim, svetujte mi, gospod župnik!« je dejal pravkar. »Kaj naj storim, gospod kaplan? — Žena mi je izpridila s hlapcem.«

Kratko in jasno je razloži svojo zakonsko nesrečo.

»Kakšna sramota za faro,« se je ogorčil župnik. »Držati bi bili pač morali ženo na uzdi. Premehki ste bili, Petruz, zato je podivjala. Cerkev ve, kako je presojati ženske. A zakonci ste zaslepljeni in mislite, da si najlaže ohranite žensko zvestobo, ako ji dajete potuho. Zdaj vidite!«

Močno se je razburil župnik, Petruz pa je vzdihoval in zmajeval z glavo.

»A kaj naj storim?« je vprašal. »Taka ženska — kako naj mi bo še gospodinja? — In otroka! Kdo jima bo zdaj mati? Pa tudi jaz — saj nisem še tako star. O, Bog, že dva dni in dve noči premišljujem, a ne vem, kam naj se obrnem. Tako velika hiša — toliko poslov! Da mi je to storila!« Jeza in bolest sta bili v njegovi tožbi.

»A ona? Kaj pa pravi? Ali se kesa?« je poizvedoval župnik.

»Kajpak. Zmerja me in trdi, da je nedolžna. Naposled je povezala nekaj reči in odšla domov v Sračje. Kesanja pač ne pozna — vlačuga!«

»Vidite, Jamnik. Jaz bi mislil in dejal, takole težavno stvar je treba parkat še prepasti. Prenagliti se ne smete. Vi niste stari, a ona je precej mlajša. Morda se je samo enkrat spotaknila in le slučajno padla. Gruntu je gospodinja potrebna in vam in otrokom je potrebna ...« je razmišljal župnik glasno, ne da bi bil vedel, kam bi krenil z besedo.

»Saj to je! A čemu bi jaz trpel za ženine grehe? Zakaj naj bi se zmajala Petruzova hiša, ako je padla ona? — Vrag jo vzemi! K advokatu pojdem, da naju ločijo — vi, gospod župnik, pa mi pomagajte, da dobim drugo, boljšo, pametno ženo in gospodinjo!« je dejal Jamnik.

Župnik je dvignil roke. »Za božjo voljo, kaj vendar mislite! Sodnija vas lahko loči, a cerkev vas zakonske zveze ne odveze nikoli. Nemogoče! Do smrti ste in ostanete njen mož in iznova oženiti se ne morete nikoli več!«

»Pa to je krivično! To ni pametno, gospod župnik! Ako me žena ne mara, zakaj naj bi jaz zato postal menih! Če je ona ničvrednica, zakaj bi si jaz ne smel vzeti poštene druge ženske? — To ni mogoče! Le premislite: leta in leta naj živim sredi mladih dekel, mar naj bom med njimi kakor hrastov panj? — Nemogoče! In kdo naj se mi briga za otroke, posle, živino, polje. Prepleta reč, da jo je moral sam satan premotiti,« se je togotil Jamnik.

»Ali dovolite, da jaz izpregovorim z vašo ženo ...?« se je oglasil kaplan.

»Zakaj pa ne?« je dejal Jamnik posmehljivo. »A kaj dosežete s tem? Če bi me tudi na kolenih prosila odpuščanja, tega ji vendar ne morem nikoli odpustiti.«

»Ali ste vi brez greha?« je vprašal kaplan. Ostro ga je gledal v oči in ponovil: »Slamnik, povejte: mar ste vi brez greha? — Ali imate pravico očitati ženi nezvestobo? Ne, nič ne odgovarjajte meni! Sami s seboj se pomenite in potem šele sodite; ampak sebe in ženo sodite enako! Dolžnosti imata iste.«

V zadregi se je dvignil Jamnik. »Vi obračate, gospod kaplan,« je dejal negotovo. »O ženi smo govorili, ženo sem zalotil v kamri, — mene ni zalotil nikoli še nihče! Meni se ne more očitati niti toliko, kolikor je za nohtom črnega!«

»Da, res je; le Bog vse vidi in vse ve. A z ženo smem govoriti, kaj ne? In tudi vaše besede o ločitvi in o novem zakonu ji povem. — Potem pa se pogovorimo dalje. — Ali je vam tako prav?«

»Prav. Morde — no — saj sem jo imel rad. — Storite kar je pametno in koristno za hišo in otroke!« je odgovoril Jamnik, vzel palico in odšel.

»Izvrstno ste ga prijeli,« se je smejal župnik. »To je bila poteza, ki mi slučajno ni prišla na misel. — Ampak vaše posredovanje ostane v vsakem primeru brez uspeha.«

»Zakaj?«

»Ker se prešuštvo ne da izbrisati nikoli več. — Morda ga pozabljajo meščani, toda kmetje ne. Kmet gleda na zakon drugače kakor meščani, ciniki, moralni nagniteži. Kmet nezvestobe nikoli ne pozabi. Prešestnico ali ubije ali zapodi od hiše. Komprimisa kmetiški zakonec ne pozna. Naj kmetiški fant ne. Ali niste čitali? Fant vojak se je ustrelil, ko je zvedel, da mu je ljubljeno dekle nezvesto. Da, naš kmet čuti žensko nezvestobo kot neodpustljiv greh in neizbrisen madež. Kajpak so dandanes tudi že med kmeti pokvarjenci. Vojna jih jo okužila. Zlasti mladino. A v splošnem so taki vendarle še izjema!«

Odšla sta šetat pred župnišče in razpravljala do obeda.

»Sumim, da Jamnik laže ali vsaj pretirava,« je dejal kratko kaplan.

»Pazite: morda laže tudi ona!« je menil župnik. »Lahko se osmešite. Jaz bi ju pustil na miru. No, pa kakor hočete.«

Ob dveh popoldne je imel Rožanec v cerkvi nauk. Po svoji navadi je po obedu odšel tudi to nedeljo na izprehod ob reki, da bi se po ovinku vrnil preko mostu v mesto in cerkev.

Toplo in prijetno je sijalo solnce. Mesto na drugi strani je slikovito ležalo po obronkih visoke planote, na kateri so se širila polja in logi, med njimi vasi in selišča. Reka je drvela, šumela in se penila okoli skal, ki so se bile odkrušile od bregov in zdrknile v globoko strugo.

Lep je bil razgled s samotne poti za reko. A Rožanec ga je užival že tolikokrat in danes se je pečal le s pridigo, ki jo je sestavjal v duhu. O zakonu in devištvu, o čistosti in razuzdanosti je nameraval govoriti. Doživljaj s Čelešnikovimi in Žlogarjevimi posli, pogovor z župnikom in Jamnikom o prešostvu in zakonski zvestobi mu je vzbudil misli, ki jih je hotel razpravljati z lece. Zamišljen je korakal dalje.

Naenkrat se je zdrznil. Iz skupine hrastičev, jedva sto korakov pred njim, je pritekla ženska. Roke je dvigala nad glavo, si zakrivala obraz, švignila poševno preko ceste s krikom izginila z nabrežja.

»Zaboga, samomorilka!« mu je šinilo skozi možgane in že je na vso moč tekel ter se oziral po pomoči. Nikjer ni bilo človeka. Naj li sam skoči v valove? Čolni so še daleč tam ob mostu. Kaj naj stori, da jo reši?

Zgrabil je vejo borovca, da bi se spustil po strmem obrežju navzdol, a upehan je obstal. Pod potjo je zagledal Olgo. Ležala je nezavestna na obrazu. Gost grm je zadržal njeno telo, da ni zdrknilo strmoglavo v vodo.

Dvignil jo je, oprtal na ramo, plezal vkreber in jo nesel na travo pod hrast. Pokleknil je, si njen gorenji život naslonil na koleno ter jo klical. A ni se prebudila. Telo ji je drgetalo in lice, bledo in sivo, se je zdrizalo. Ko bi imel vode! Šumela in grgotala je pač tam spodaj, tu pa ni bilo pri roki niti kaplje. Tako jo je mogel le stresti in klicati, ji dvigati glavo, ter jo polagati na tla. Končno je spregledala, zavzdihnila. Spoznala ga je.

»Gospod katehet,« se je začudila. Nato pa je zajokala! »Moj Bog! Moj Bog!«

»Ali morete vstati! Dovolite, da vas spremim domov?« jo je vprašal sočutno. »Postalo vam je slabo. Padli ste — se onesvestili. Bolni ste, — zdravnika pokličem.«

Olga pa je jokala. »Oh, čemu še živim! Ne, nisem bolna. Le tako strašno sem nesrečna, da sem želela umreti!« je povedala.

»Ubožica! Tako mlada — in umreti? Hudo ste morali trpeti! Slutil sem. — Na obrazu, v očeh sem vam čital. — Zakaj me niste poslušali, zakaj niste prišli? Duhovnik sem, vaš tovariš, vaš prijatelj, če hočete. — Zaupajte se mi, gospodična Olga; morda vendarle najdeva lek za vaše gorje.«

»Ni ga! Samo smrt — večna tema!«

»Ne, ne. Glejte, kako krasno sije solnce. Tudi vam sije. Bog se smeje na vas in vas pozivlje, da živite, da ste srečni in dajete srečo družini. Verjemite, nobena noč ni tako črna, in dolga, da bi je ne pregnala zlata in rožnata zarja! Ali, smrt prihaja vedno prezgodaj, zakaj živeti je sreča. Vsaka bilka rada živi, najmanjši črv se brani umreti. A človeku je življenje uživanje v delu, dobroti, ljubezni, občudovanju krasote nebeškega stvarstva, čudovosti božanskih isker v človeških izumih. O, sreča je živeti, gospodična Olga!«

Tiho je ihtela vase in si tiščala robec na oči. On pa ji je govoril o luči, ljubezni in življenju, ki so najvišja sreča, zvezani med seboj tako močno, kakor tema, mržnja in smrt, edina nesreča človečkih vrlin, ki so le razcveli popki bolesti in skrbi. Kal dolgo prenašane bolesti prinaša kot sad vse zmakujočo moč volje in krasote božansko blagega srca. Po bolesti se vzpne človek do popolnosti.

»Pojdiva, Vse vam zaupam,« je dejala Olga.

Šla sta počasi ob reki, krenila čez most, dospela v vas in prišla od nasprotne strani in zopet preko drugega mostu nazaj v mesto. Srečala nista nikogar. Ljudje so bili že doma, ker je bilo do popoldanskega cerkvenega opravila še pol ure. V kratkih stavkih mu je povedala tragedijo svoje ljubezni.

V Ljubljani se je bila na neki veselici takoj po prevratu seznanila z Jankom Stepišnikom. Vse je plamtelo od sreče, da smo Slovenci postali svobodni in smo pod jugoslovanskim kraljem končno udruženi v veliki državi. Vsak Slovenec je nosil takrat srce na dlani, dušo na jeziku. Objemal bi se bil z vsakim človekom. Bili smo pijani od sreče in ponosa.

Tudi ona je šla z materjo na tisto veselico. Petje, godba, govori in vzklikanje, kakor bruhanje ognjenika, ki se je končno osvobodil napetosti. Neznanci so se radosti razgovarjali in si stiskali roke, kakor bi si bili prijatelji že davno.

In takrat je prišel Janko k njuni mizi. Niti predstavil se jima ni, nego je kar prisedel in njima pripovedoval. Očaral je mater in njo. Eleganten častnik, ki je bil med vojno v tolikerih deželah, je videl toliko lepega in doživel toliko strašnega. In šele polagoma je zvedela iz njegovega pripovedovanja, da je sin edinec tovarnarja bogataša.

O, nič ji ni dvoril, le njegove oči so ji govorile, da mu je všeč. Nič si ni domišljala zaradi tega, a ko sta se z materjo vrnili domov, sta si povedali, da se še nikoli nista tako srečali s tako simpatičnim mladeničem.

Štirinajst dni nato je prišel Janko semkaj in jo poiskal v stanovanju. Slučajno, mimogrede z avtom. Da ji sporoči materin pozdrav; v Ljubljani jo je bil srečal, spremljal domov in se razgovarjal o njej. Tako je pravil. A vedela je, da je prišel nalašč in le zato, da vidi zopet njo. Samo nekaj minut je ostal, toda njegove oči so ga izdajale. In ko je bila zopet v Ljubljani, jo je našel in naj je bila kjerkoli; Janko je prihitel za njo, prisedel, se pošalil in pokramljal ž njo in mamo.

Kaj bi tajila. Materi, vdovi skromnega uradnika, se je Janko prikupil, ona pa ga je vzljubila. Saj je bil tako lep, moder, energičen mož! A zatajevala se je in se vedla vedno resnobno. Prav dobro se je zavedala, da je revna učiteljica.

Toda po nekaterih mesecih je začel prihajati celo k materi na dom in je govoril ž njo o meni, kakor da je čisto naravno, da postaneva mož in žena. Mater je bilo sram, ko ga je morala sprejemati v sebi s skoraj beraškim pohištvom, a bila je nepopisno srečna. Le meni ni rekel dolgo nobene besede o svoji nameri. — Naenkrat mu je umrl oče; zadela ga je kap. Janka pa ni bilo dolgo več niti k mami niti k meni. Skrivaj sva jokali vsaka zase in če sva ga omenili, sva druga drugi dopovedovali, da nisva gojili nade v skupno bodočnost. Tovarnar je in gotovo se skoro oženi, kajpak. Govorili sva hladno, a srce nama je krvavelo.

A prišel je zopet, me vpričo mame objel in zagotavljal, da je bil z dušo vedno pri meni. Zaradi očetove smrti je imel toliko dela, da nikakor ni utegnil priti k nama. Seveda sva bili nepopisno srečni.

On pa je prihajal odtlej skoraj vsako nedeljo par ur semkaj v Trstenik in mi prisegel, da me vzame za ženo takoj, ko se uredi tovarna in se izplača sestri poslednji obrok dediščine. To pa se zgodi v par mesecih.

Človek sem, mlada, vročega srca, vroče krvi, gospod katehet. In tako se je zgodilo meni, kakor že tolikerim. Obupala bi bila, toda znal mi je izposlovati daljši bolniški dopust. Malone leto dni sem ostala pri materi; rodila sem hčerko, jo dojila nekaj mesecev, potem pa zopet nastopila službo. Mati se je preselila, in zdaj mislijo ljudje, da ima na reji tuje dete. Jaz pa vidim hčerko jedva vsaka dva meseca. Detetu je že poldrugo leto, a Janko prisege še ni izpolnil. Vedno se je nanovo izgovarjal. Materi in meni pa je postajal položaj neznosen. Lani me je snubil posestnik Novak, letos me je snubil knjigovodja Kropar, a odklonila sem ju, dasi sta prijetna človeka.

Kaplan se je zdrznil ob Novakovem imenu ter naglo vprašal: »Odkod poznate Novaka?«

»Že iz let na pripravnici v Ljubljani; on gimnazist, jaz preparandka; samo dve leti je bil pred menoj. Značajen, nežen mož je — moderen, podjeten človek!« je odgovorila Olga.

»Torej vam je simpatičen?«

»Da, zelo. Vem, da me ljubi še vedno — vzklic vsemu. Le jaz bi ga ne mogla ljubiti ...«

»Mislite? A se varate. Kakor mesec se izpreminja srce. Na svojo srečo. Zakaj sicer bi bilo življenje neznosno.«

»Ljubiti resnično je mogoče le enkrat.«

»A če se človek zave, da je ljubil nevredneža ali nevrednico ter najde bitje, ki ... — No, prekinil sem vas. Prosim, pripovedujte dalje.«

In Olga je slikala svoja vedno bridkejša razočaranja z Jankom, svoje težke slutnje in končno današnjo katastrofo. Pripovedovala mu je o svojem ogorčenju nad Jankovo ponudbo, svojo divjo bolest, obup in pripravljenost na vsako žrtev zaradi hčerke in matere.

Ko je zamudila vlak, se je zgrozila sama nad seboj, uvidela je, da je Janko uničil ne le njeno bodočnost, nego zlomil tudi njen značaj in ponos. Pripravil jo je tako daleč, da je hotela postati njegova sužnja. Tedaj se je uprlo vse v nji. Preveč je pretrpela ponižanja, muk in sramote ter se čutila najbolj nesrečno bitje na vsi zemlji. In hotela je skočiti v reko.

»Sirota!« je dejal kaplan. »Rad bi snel vsaj polovico bremena z vaših ramen, a dati vam morem le nekaj besed. Ne obupajte! Bog ni hotel vaše smrti in vas je rešil. Živite! je njegov ukaz. Le On ve, ni li za vas sreča, da ste pisali tovarnarju, tako odločno in da ste zamudili vlak. Le On ve, čemu je bilo to dobro. Njegova volja je, da ste omagali, preden ste storili usodni korak v reko. — Vsakdo nosi svoj križ in pada pod njim; toda za nobeno ceno ne smemo obležati pod njegovo pezo in ne dati po njem zmečkati. Bog hoče, da vstajamo, in stopamo dalje in vedno navzgor. Zaupajte: vse se izpremeni, in kjer vidite danes le temo, posije morda skoro najlepše solnce ... In nikar si ne domišljujte, da ste najbolj nesrečno bitje! Spoznali ste ljubezen — imate lepo dete, dobro mater, krasen poklic — ne, mnogo sreče uživate — a so ljudje, ki niso užili ne tega ne onega ter nimajo nikogar na svetu. In vendar moško prenašajo svoj križ. In nosili ga bodo do konca. — Torej kvišku glavo! — Pred vašim domom sva. Samo še to prosim: ne storite ničesar, ne da bi se prej posvetovali z menoj. Prijatelj sem vam. In verujte: ta beseda v mojih ustih ni fraza!«

»Hvala! Ne pozabim vaših besed. — Zbogom!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Anton Naglič, učitelj idealist, je umrl še prav mlad ter
ostavil vdovo z napol odraslo hčerjo, Marijo. Dobro vzgojena Marija, lepo in živahno dekle, se je kmalu omožila z ljubljanskim trgovskim potnikom Novakom. Dobila sta sina edinca Ivana, ki pa ni maral trgovskega poklica. Šel je na gimnazijo. Oče mu tega ni branil.

Jakob Rožanec, klepar v delavnici Južne železnice, se je uženil s preprostim delavskim dekletom. Imela sta več otrok. Tudi njun najmlajši sin Milan bi bil kakor njegovi bratje delavec. Toda za nadarjenega dečka se je zavzel njegov učitelj. Poslal ga je na ljubljansko gimnazijo, mu preskrbel pri dobrih ljudeh nekaj podpor in kmalu tudi majhno ustanovo. Že v četrti šoli si je Milan pomagal s inštrukcijami.

Dijaka Milan in Ivan sta postala na gimnaziji tovariša in prijatelja. Milan je mnogo prihajal v Novakovo hišo, in dečka sta ostala do mature nerazdružljiva. Nato sta se jima pota ločila. Ivan Novak je odšel v Klosterneuburg, Milan Rožanec pa je imel višje želje: hrepenel je po filologiji. A roditelja mu nista mogla pomagati. Kako naj profesionist Južne železnice vzdržuje sina na dunajski univerzi! V hiši je za šestero želodcev često nedostajalo kruha.

Vrhu tega pa je Milanu, vitkemu, visokemu gimnazistu, mati že vsa zadnja leta prigovarjala, naj bo »pameten« in naj se umakne nadaljnji bedi in borbi za vsakdanji kruh. Postane naj duhovnik. Potem bo preskrbljen. Živel bo lahko neodvisno in se bo posvečal neoviran knjigam, pisanju in klavirju. Nadarjen je, sposoben; brez dvoma bo lahko hitro napredoval v poklicu. Profesor lahko postane, še doktor, samo če bo hotel, in veljalo ga ne bo nič, zakaj vse plačata škof in cerkev, kakor sta že marsikomu.

Oče je pritrjeval materi:

»V vsakem drugem poklicu boš na slabšem. Na Dunaj ali v Gradec, vidiš, da ne moreš, k pošti ali železnici greš lahko, ampak delo ondi pač ne bo zate, ker je z večine mehanično. Če se oženiš in dobiš par otrok, ti služba ne prinese niti toliko zaslužka, da bi bil vedno dobro oblečen in dvakrat na dan sit. V lemenatu pa te preskrbe z vsem in služb boš potem imel na izbero. Da! Samo od tebe je odvisno, da napreduješ, katehetski izpit napraviš in lahko prideš na šole.«

Milan je uvideval, da je res »najbolj pametno« ako opusti hrepenenje po nedosežnih idealih in da se sprijazni z mislijo, da postane duhovnik.

A ljubil je dekle. Včasih je sanjaril, da bo njegova žena; pesniška pisma ji je pošiljal, a končno ji je položil svojo usodo v roke. Vprašal jo je, kaj naj stari; ona pa ni marala nositi odgovornosti. Pritrdila je mnenju materinemu in mu svetovala, naj gre za ciljem, ki je zanj najugodnejši.

Težko je bilo Milanu, a mladost in izpremenjeno življenje v semenišču sta mu pomagala, da je prebolel prvo ljubezen. In počasi je odmrl v asketičnih vajah vsem mikom sveta, se poglabljal v misterije vere ter se utrjeval bolj in bolj v zavesti, da postane delec cerkve, ki ji je avtoriteta močnejša kakor vsem prestolom na zemlji.

Zopet je bil odličnjak, in knezožkof ga je hvalil pri vsaki priliki. Ko je bral prvo sveto mašo, je bil sirota. Roditelja sta mu umrla, bratje in sestre pa so se razkropili po svetu. Milan je bil žalosten, a knezoškof ga je razveselil z vestjo, da ga ne pošlje na kmete, nego takoj v Trstenik, kjer bo imel svojim spodobnostim ugodnejšo okolico.

Mesto je ležalo ob reki, pod zelenimi gorami, in tik njega so se vrstile vasice, ki so spadale pod mestno župnijo. Rožanec je bil tem zadovoljnejši v tem okolju, ker do Ljubljane z brzovlakom ni imel daleč. Dela ni bilo preveč; mal samostan ga je prevzemal toliko, da sta stari župnik in mladi kaplan upravljala faro izlahka.

Rožanca je zlasti veliko katehetstvo: stik z mladino ga je osveževal, občevanje z ostalim učiteljstvom pa, čeprav bolj mimogrede, navezovalo na življenje.

Bil jo vsakomur simpatičen mlad mož, krepke rasti, moško izklesanega obličja, gostih temnih las in uglajenega nastopanja. Ker je mnogo čital, ni poznal niti političnega fanatizma.

V kratkem se je spočetka naivni Rožanec tudi v izpovednici prepričal, da je življenje v marsikaterem oziru drugačno, nego se mu je predstavljalo v nekdanji mistiki lemenata in idealni domišljiji novomašniški. Vdan poklicu, se jo branil popolnega iztreznjenja, trudeč se, da bi preveč ne obsojal slabosti ljudi. Z vso vestnostjo je izvrševal dolžnosti in je bil srečen, ako je mogel komurkoli storiti uslugo ali dobroto.

Na šoli je bilo poleg voditelja še troje učiteljev in četvero učiteljic. Dve sta bili že starikavi samosvoji dami dve pa mladi lepotici: Olga Tratarjeva, resnobna, visoka, ponositega držanja, zlatolaska velikih modrih oči in Manica Kodrova, zdrava, debelušna črnka, vedno temno zardela in se otroško smehljajoča. Z vsemi je bil prijazen, a vedno ga je zanimala Olga. Rad je kratko pokramljal ž njo in je bil zadovoljen, ker je našel vselej v pogovoru ž njo odmev, ki je ugajal njegovemu razumu in srcu.

Zdaj pa je strmel: tako krasno, omikano in vzgledno vzgojevano dekle in tako nesrečno! Čutil je globoko sočutje ž njo, a obenem radost, da ji je v bolesti lahko nesebičen prijatelj. Pomaga ji premagati prve, najtežje mesece; potem se ji rana zaceli in — Bog pomagaj dalje!

Tisti ponedeljek popoldne se je Rožanec odpravil iz mesta, da izpregovori z Jamnico odločilno besedo. Urno je korakal preko mostu in skozi malo Zabrežje s par imovitimi posestniki, hodil med polji in travniki ter dospel do Rostaharjeve hiše v Sračju.

Domači so bili na polju; našel je v veži staro Rostaharico, ki je kuhala v kotlu pičo prašičem in pripravljala ostali družini večerjo.

Vprašal je po hčeri Jamnici: kmetica se je razveselila.

»Gospod, le naženite jo nazaj k možu! Kaj bi se brigala tako neumno, saj pravim. Z možmi je pač treba potrpeti in jih prenašati kakor vsako božjo kazen, saj pravim. Bog sam ve, čemu je za žene tako prav: morda za našo izveličanje in za duše v vicah, saj pravim. Moški ni z nobene strani nič dobrega in nič pametnega, ženska pa je in ostane zmerom reva, kamor jo postaviš ali položiš, saj pravim. Ampak Bog že ve, zakaj mora biti tako; zato ni nobene pomoči, kujaj se ali smejaj, saj pravim, tako jim povem, gospod kaplan!«

Rožanec je našel Jamnico v hiši s šivanjem v naročju. Iz velike zadrege je zardela, ko je nenadoma prišel in ni vedela, ali bi vstala ali obsedela, potem se je zatekla k joku in si zakrila s šivanjem obraz.

Rožanec je sedel nasproti ženi in je čakal, da se pomiri. Bila je velika, močna, še mlada ženska, temne polti in gostih črnih las, ki so ji bili spleteni vrhu glavo v dvoje debelih kit. Ko je še parkrat zaihtela, je naposled dejala:

»Če ste gospod, prišli na Jamnikovo željo, vam ne morem ničesar drugega povedati, kakor: kakršen je lump sam, teko misli tudi o ženi.«

»Ali znate nemški?« je začudil kaplan. »Kar ste rekli, je nemški pregovor.«

»Kako bi ne znala! Saj sem hodila na ljubljanske šolo in sem brala in še berem marsikaj. — On pa ne zna niti slovenske knjige gladko brati — a se dela, kakor bi bil snedel modrost vsega sveta, ta tepec!«

»A hlapec v — kamri?« je vprašal Rožanec.

»Osel! Namreč Jamnik!« je vzkipela. »Tone je prišel po letošnji koledar in ker sem ga imela v kamri, sem šla ponj, Tone pa je brez slabega namena stopil za menoj.«

»In nič drugega?«

»Prisežem nič drugega. Sam Bog nebeški ve, da še mislila nisem nič drugega. Ampak bi lahko mislila in če bi bila tudi kaj storila, bi Jamniku samo enako plačala z enakim.«

»Ne razumem. Govorite! Jamnik je prepričan, da ste mu nezvesti. — O ločitvi govori, o novi ženitvi — kaj mislite storiti?« je vprašal kaplan.

»Ta svetohlinec! V cerkvi se plazi po tleh, kakor bi hotel polizati ves prah izpred oltarjev, izven cerkve pa ne pusti na miru nobenega ženskega predpasnika! — Vsako leto moram zapoditi kako žensko iz hiše, ker ne morem gledati, kako tišči za njo. Zaradi mene pa je ljubosumen. Z nikomer ne smem izpregovoriti niti besede in obklada me z najgršimi psovkami, sramoti pred posli in otroki z nesramnimi sumničevanji, ako le kam grem brez njega. Ločiti sem se hotela jaz že večkrat, a starši niso pustili, zdaj pa obrača in natolcuje on mene.«

Kar vrelo je iz nje, kaplan pa jo je skušal ohladiti s pripombo: »Dolžite ga grehov, a dokazov nimate! Zdi se mi, da se oba samo sumničita.«

»Ne, ne! Jaz ne sumim brez vzrokov,« se je branila Jamnica. »A težko je govoriti z vami o tem; tu ni izpovednica, in — in — ne zamerite, gospod kaplan, tako mladi ste še! Zakonskega življenja ne poznate — ne veste, kako je ženi, ki ima norega starca za moža.«

»Nič ne silim, da mi zaupate,« je odgovoril kaplan. »A prosim vas: mislite na svoje otroke! Zanje gre. In za vse, ki ste še mladi. Pa tudi zanj, ki brez gospodinje ne more ostati. Pridite v župnišče ali pa v izpovednico gospoda župnika; star je, laže mu odkrijete dušo.«

»Grehov nimam odkrivati niti gospodu župniku, ker jih
nimam — ah, skoraj mi bo žal, da jih nimam! Tak mož ni vreden moje zvestobe. A da bi hodila v izpovednico tožit moža, kaj mi to pomaga? Pustiva, gospod kaplan! Jamnik že ve, kaj mu je storiti; naj pride pome! In kaj mi mora priseči, sem mu povedala. — A zdaj potrpite, prosim, da vam prinesem kozarec vina in kos kruha, daleč imate nazaj.«

Urno se je dvignila, Rožanec se je branil, a ni si dala vzeti dolžnosti, da mu postreže. Stekla je v vežo, kaplan pa je gledal za njo. Tako sveža, prožna je bila navzlic svoji debelušnosti.

Polagoma se je večerilo. Solnco je pravkar zapadlo za goro. Kaplanu se je mudilo, da bo pred temo doma. A že se je vračala s steklenico in s krožnikom, za njo pa je prihajal oče Rastahar. Golorok, le preko eno rame je imel ogrnjen suknjič. Pravkar se je vrnil s polja, postaren, a še krepak.

Pozdravil je, priganjal kaplana, naj pije in je govoril o vremenu, bodoči letini, živini, a Jamnikovega spora s hčerjo ni niti omenil.

Ko pa je dejal: »Vsak pameten človek si nadene na hrbet le toliko breme, kolikršn ozmaga, sicer se mu ljudje lahko smejejo, čeprav se sam še tako širokousti!« je Rožanec razumel, da namiguje na starca Jamnika s premlado ženo.

Poslovil se je. ter hotel oditi. Jamnica pa si je vrgla robec na glavo in dejala:

»Pokažem vam bližnjico pod klancem, če dovolite. Tod ste v pol uri doma.«

In krenila sta preko vrta.

Medtem se je bilo popolnoma zmračilo, meseca ni bilo in prve zvezde so se užigale.

Jamnica je govorila o očetovem posestvu in gospodarstvu, o bratu, ki je na kmetijski šoli na Grmu in ki ju prevzame, ko se čez par let oženi. Medtem sta dospela na malo višino, s katero je bilo le še par korakov do glavne ceste v mesto. Tu se je ustavila in rekla:

»Veste, gospod, četrta božja zapoved ni popolna. Govori le o dolžnostih otrok do staršev, nič pa o dolžnosti staršev do otrok. Mene so moji starši vrgli v oblast moža, ki ni bil nikoli to, kar bi moral biti. Različna sva si v izobrazbi in starosti, a predvsem v značaju. Moja zvestoba je vsak dan večja žrtev. Saj si ne morete predstavljati, kaj pretrpim! In tega so krivi moji starši!«

Zjokala se je in poihtevajoč jezna pripovedovala:

»Močna, zdrava moram prenašati sirovosti starega ljubosumneža, ki ni zanič, a zalezuje druge ženske! Ušla bi po svetu, a zaradi otrok si ne znam pomagati.«

Rožanec jo je pomirjeval:

»Vsak nosi svoj križ, Jamnica!«

»Ah!« je vzkliknila, »to so samo lepe besede. Kaj naj storim? To mi povejte! Moje življenje je uničeno!«

Sesedla se je ter jokala: »Le pojdite! Ne zamerite, gospod. A nesrečna sem, da mi ni več živeti,« je dejala.

»Bog vas pomiri! Zbogom!«

Razrušen je skoraj zbežal proti domu.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Katehet Rožanec je prišel iz razreda in zagledal Olgo. Odhajala je pravkar v učiteljsko zbornico s snopom šolskih zvezkov pod pazduho. Stopil je za njo. Skoraj je minil teden po njunem prvem izprehodu, ki ju je zvezal v intimnostih, o katerih ni v mestu sicer vedel nihče.

A ko je prišel v zbornico, je bilo v njej več učiteljev in učiteljic. Nekateri so se tiho pogovarjali ali čitali ali popravljali po zvezkih. Ogledujoč njih obraze, se je čudil, kako malo je bilo med njimi svežih in zdravih, dasi večina ni bila stara. Nervoznost ali izčrpanost se je izražala v njih kretnjah in govorici. Siva, upadla obličja, suhotna ali bolehno zabuhla telesa, ugasle oči, borna obleka: koliko trpljenja in odrekovanja, pa koliko idealizma zahteva učiteljski poklic!

Tudi Olga je bila bleda in suhotna. Sedla je pred svoj snop in začela delati. Katehet si je poiskal na nasprotnem kotu mizico, vzel brevir in čital. Želel je govoriti ž njo. Morda se mu to skoro posreči, ko mine premor.

Ni se varal. V desetih minutah so odšli vsi tovariši in tovarišice zopet po razredih, le Olga je ostala. Tedaj se ji je približal in dejal:

»Marljiva. — Delo je najboljše zdravilo, kaj ne? Lepo vas pozdravljam.«

Pogledala ga je z očmi, polnimi tuge, a ustne so se ji tresle, ko je odgovorila:

»Še boli — zelo boli. A premagam! Moram premagati!«

»Tako je prav. Volja zmaguje vedno. — Imate dovolj zanimivih, dorih knjig na razpolago?« je naglo okrenil govor.

»Nimam. Mar jih imate vi, gospod katehet, in bi mi jih posodili?«

»Rad. Pridite in oglejte si sami mojo knjižnico!«

»K vam? Ali vas ne kompromitiram?«

»Saj pridete lahko s prijateljico. Ali z gospodom Drobničem,« je dejal Rožanec.

»Kako ste prijazni! Pridem.«

»Dobro — a nekaj bi še rad vprašal, če dovolite?«

»Ničesar vam ne prikrivam.«

»Pravili ste mi, da ste imeli dva resna snubca.«

»Ah, čemu to vprašanje?«

»Rad bi vedel samo eno: ali jima je bilo znano, da imate hčerko?«

»Da. Celo videla sta jo. Tu oba sta mi izjavljala, da bi hčerko ljubila, kakor svojo; saj je tako ljubeznivo dete. Zlasti Novak se ni mogel ločiti od Ernice, in otroče ga je klicalo »tlic, tlic!« — A čemu vprašujete? Da bi obnovila zveze z njima? Ne, ne. To je izključeno. Ljubiti bi ne mogla nobenega. Nikoli nikogar več. Končano — prosim, ne govoriva več o tem!«

»Hotel sem le vedeti, kakšnih značajev sta bila vaša snubca. — Še so torej celi možje na svetu — vzlic vseobči svetovni dekadenci. To me veseli. — A po knjige le pridite: morda kako popoldne po pouku. Ako me ne bo doma, ne zamerite: najdete me naslednjega dne. In glavo kvišku!«

Poklonil se je in odšel iz zbornice. Njegov sklop je bil storjen. Novaku piše, da se je slučajno bliže seznanil z Olgo, mu razloži njeno nesrečo in ga povabi, naj se v kratkem pripelje k njemu. Olga je biser, ki je padel po brezvestnosti neznačajnika v blato; ako je še ljubi, naj ta biser pobere — žal mu ne bo. Tako hoče pisati Novaku. Morda ga bo Olga kmalu gledala z drugimi očmi.

Ko pa je Rožanec dospel domov, je našel Jamnika, ki je že čakal nanj.

»Gospod župnik me pošiljajo k vam,« je dejal nejevoljno. »Govorili ste z mojo ženo, so mi povedali, pa bi zdaj rad zvedel, kaj ste opravili. Otroka večkrat jokata in hočeta k nji. Meni je te komedije zadosti. Ali naj se vrne domov, ali pa ji pošljem še otroka v Sračje.«

»Ponjo pojdite in gotovo se vrne!« je odgovoril Rožanec. »Zaradi otrok se vrne. Izpregovorite prvo besedo!«

»Jaz? Jaz naj se ponižam? Nikoli! Nikoli ne bom take ženske prosil! Če bi otrok ne bilo, bi ne izgubljal niti besede več zanjo,« je izjavljal kmet; »meni je ni treba.«

»Jamnik, Bog vas kaznuje, ker ste tako krivični; mlado, zvesto ženo imate, a jo obrekujete zaradi grehov, katerih ste le sami krivi!«

»Hahaha! Torej tudi vas je pridobila s svojimi lažmi? Nesramnica! Zalotil sem jo sam v kamri z mladim hlapcem — oba rdeča kot škrlat — pa ji še verjamete, da je zvesta? Za Boga, samo minuto prej bi bil moral priti in zasačil bi ju bil,« je jezno ugovarjal Jamnik.

»Ne, sami ste grešnik in dolžite njo iz ljubosumnosti. Brigajte se več zanjo — ne iščite drugih žensk; najboljšo ženo boste imeli!« ga je zavračal kaplan ogorčen.

»Drugega mi nimate povedati?« se je rogal Jamnik. »O, jezik ima! Čisto vas je preslepila. Torej pa zbogom. Ako hoče domov, naj pride; zaradi otrok in poslov jo bom trpel pod streho. A za ženo je ne maram več. Samo zavoljo sramote bom molčal. Ljudje naj ne zvedo, kaj je zagrešila. Kako bom poslej živel jaz, pa nikomur nič mari.«

In jezen je odšel.

Rožanec je strmel za njim in bilo mu je tesno pri srcu. Komu naj verjame? Ona je govorila tako prepričevalno, da je nedolžna in da je kriv razpora le on — on pa odločno dolži njo in vztraja na sumnji, da mu je žena prešestnika.

Kaj naj stori? Nevoljen je korakal po sobi ter razmišljal. Ako lažeta oba.? Kako naj dožene istino? O, kakšni časi. Zazvonilo je poldne in moral je na obed v župnišče.

Po obedu je Rožanec povedal župniku, kaj mu je dejal Jamnik.

»Da, kje je resnica?« je vzdihnil dobri starec. »Ignoramus! Le Bogu je znana. Midva je ne bova več iskala; naj se pobotata, kakor sama hočeta. Samo da ni javnega pohujšanja — Bog ne prizadeni!«

»Mi duhovniki bi morali pač imeti pravico onemogočiti take zakone!« se je jezil kaplan. »Vse kar je prav; ali zakrament sv. zakona v takih okolnostih je burka, pri kateri bi cerkev ne smela sodelovati s svojim blagoslovom.«

»Kako mislite? Nemogoče! Upirati se vendar ne smemo!«

»Saj to je! Ne smemo se in moramo poročati ljudi, ki očividno niso vredni in sposobni zakonskega življenja. Namesto src in duš mehanično povezujemo v božjem imenu ali dva kupa bankovcev, ali starca in mladenko, ali jetičnico in kipeče zdravje, ali zver in jagnje. In kar nič se ne brigamo, sta li ženin in nevesta v svoji volji res svobodna ali pa se poročata pod pritiskom. Države se pripravljajo, da bodo smele zakonito soodločati glede sklepanja zakonskih zvez — zahtevala se bodo zlasti zdravniška izpričevala — a cerkev bi morala skrbeti, da dobe zakoni moralno zdravo podlago.«

»Kako ste prišli do teh misli?« se je čudil župnik. »Že sam sem često razmišljal o tem ...«

»Tako misli vsak človek, ki ima dušo in vest,« je dejal kaplan. »Na primer ta Tomčev zakon in tale Jamnikova zakonska afera dokazujeta iznova pravilnost takega naziranja. Tomec še ni leto dni oženjen, a žena ga že vara s pomočnikom; kajpada trgovec je prava razvalina, žena živo srebro, pomočnik pa mlad gizdalin. In tale Jamnik! Žena mu je ušla iz studa in brezčutne ljubezni. — Še je poštena, a če ne bo več dolgo, bo kriv le Jamnik.«

»Mogoče. A vedno je bilo tako; ljudi ne zvezujejo le ljubezen in cerkveni zakoni, nego tudi realni, gospodarski interesi,« je miril župnik. »Ako bi se sklepali zakoni vedno le iz ljubezni, bi bilo na svetu gotovo lepše. Toda navadno so realnosti močnejše od čustvenih razlogov; marsikdo bi rad vzel ljubljeno dekle, a je ne more ali ne sme. Mar naj se cerkev vtika v take konflikte? Ne, ne gre. Mi storimo svojo dolžnost in — si umijemo roke.«

»Kakor Pilat, da! In Baraba je vedno iznova svoboden, poštenjak pa vedno iznova križan.«

Zelo nevoljen se je vrnil Rožanec v kaplanijo, a pisati Novaku je pozabil docela.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga je jokala in vedno iznova čitala pismo, ki je dospelo pravkar.


»Ljuba hči, zelo sem žalostna. Kaj si vendar mislila? Že zaradi Ernice bi morala potrpeti. Ali naj nosi dete vse življenje neizbrisani madež, da je nezakonsko in naj nikoli nima očeta. In tudi Ti se tako ne oprostiš sramote, ki je moja najhujša bolest. Vem, da trpiš zaradi tega sama največ in da si hotela storiti konec svojemu dvomljivemu položaju. Toda s preveliko osornostjo napram Janku si pokvarila vse.

Tvoj nesrečni temperament! Kakor otrok si še vedno, da se ne znaš krotiti. Po očetu si taka: vse ali nič. Zato pa je pri vsi nadarjenosti ostal do smrti siromak. Potrpeti ni hotel, poniževati se ni znal. Samo na pravice se je skliceval trmasti zaslepljenec. Pa so zato tepci, hinavci in stremuhi napredovali preko njega in se mu smejali. Prav taka si Ti. Z glavo skozi zid bi hotela iti. Toda zdaj si še mnogo na slabšem. Ali je to pametno, ljuba Olga? Prosim Te zaradi Ernice, premisli si in popravi, da Ti ne bo do smrti žal. Gospod Janko mi je poslal priloženo pismo. Kakor vidiš, je ves obupan. Tudi on je revež. Saj bi Te rad vzel za ženo, a še ne sme in ne more. Zaupaj v božjo pomoč, morda se vse prav kmalu izpremeni. Žrtvuj se, prosim Te, draga Olga. ponižaj se, prinašaj bremena, ki si si ga sama naložila, saj veš, da nisi brez krivde, in potrpi. Gospod Janko je vendarle dober človek, čeprav je bil lahkomiseln.

Prosim Te, pripelji se čimprej semkaj, da se pogovoriva. Vse hočem zopet urediti. Ernica je zdrava in pridna ter Te poljublja, kakor jaz, Tvoja

mama.«


Temu pismu je bilo priloženo Jankovo pismo.


»Velespoštovana gospa:—

V nedeljo sem pisal Olgi. Razložil sem ji moško in pošteno, da bi jo prav sad takoj poročil, a da tega, žal še ne smem storiti. Brez prikrivanja sem Olgi zopet pojasnil, kako mi mati grozi, da izroči tovarno sestri, mene pa odpravi z deležem, ako je ne poslušam in ne pustim Vaše hčere. Prosil sem torej Olgo, naj počaka še nekaj časa, morda le par let. Zaradi Ernice in zaradi Vas sem ji predlagal, naj pusti službo. Vsi trije lahko stanujete skupaj v Ljubljani. Tam najamem večje stanovanje, ga na svoje stroške lepo opremim ter poskrbim, da boste poslej živeli udobno in mirno. Nihče bi ne vedel tega. Saj Vam je, gospa, pač razumljivo, da ne maram in ni treba, da bi bila Olga še nadalje učiteljica tam zunaj na deželi, kjer jo morem redkokdaj in še takrat skrivaj videti le za kratke trenutke.

Z najboljšimi nameni, iz hrepenenja po svoji hčerki sem ji predlagal vso to. Ampak Olga me je razžalila tako kruto in obsula s takimi besedami, da mi jih ni mogoče ponavljati. Tega nisem pričakoval in tega nisem zaslužil. Strašno sem razočaran nad Olgo in čim dalje premišljam, tembolj uvidevam, da sem se silno zmotil. Zato ji vračam besedo in jo odvezujem vsega, kar mi je obetala. Kar se je zgodilo, sva kriva oba. Prav žal mi je, a popraviti se ne da več.

To vam naznanjam čisto odkritosrčno, v ostalem pa sem Vam z velespoštovanjem vedno vdani — Janko.«


Torej mater je nahujskal, se dela nesrečnega in kruto razžaljenega, obenem pa mi obrača hrbet — je razmišljala Olga. Kakšen neznačajnež! In lastna mati mi očita, da je Ernica nezakonsko dete, da sem osramočena za vse življenje in mi prigovarja, naj postanem priležnica možu, ki mi je s prisegami obetal zakon. Nihče me ne razume — na vsem svetu nimam človeka, ki bi mi potrdil, da sem ravnala kot pošteno dekle. Ah, Rožanec je edini! Njemu pokažem obe pismi. Naj ju prečita in pove, kaj naj storim, ako sem storila napak. Njemu zaupani; prijatelj mi je. Da, ž njim se posvetujem, saj mi je rekel, naj ne storim ničesar, ne da bi se prej pogovorila ž njim.

Hitri koraki po stopnicah so jo predramili iz razmišljanja. Manica prihaja! Ne sme je videti objokane.

Olga je skočila k umivalniku ter si močila oči in obličje. Tedaj so se odprle duri. Res je bila Manica, debeluška.

»Hajd, obleci se! Pa kar brž! Izlet napravimo skoraj vsa naša šola; Magda, midve, Zeleznič, Knapič, šofiral pa bo sam gospod ravnatelj Tribnik,« je kričala Manica, begala po sobi, se ogledovala v zrcalu in si popravljala črne kodre pod rdečo čepico.

»Hvala — nikamor ne grem. Zlasti pa s Tribnikom ne.«

»Ali se ga morda bojiš? Nikar! Smešno bi bilo. On dvori vsaki, celo meni, hahaha! Za nos ga vodi, kakor ga vodimo vse, hahaha! Na izlet pa se le peljemo, z avtom na Grmado. Tam popijemo kavo in še pred mrakom bomo doma. Hajd, hajd, ne bodi čemerna. Glej, dan je prekrasen!«

In Manica je skakala po sobi, iskala Olgino čepico in jopico ter jo vlekla s seboj.

Olga se ji ni upirala. Vedela je, da bi bilo zaman. Mar naj ji pripoveduje, da ji je pravkar obupno v duši, ali naj ji razlaga svojo tajnost ali pa zopet laže, da je bolna?

Ne, saj je res dan prekrasen — prilika je tu — raztrese se, morda za nekaj minut pozabi svojo žalost — jutri pa pojde h gospodu Rožancu in se posvetuje ž njim.

Pravkar je pribobnel in pritrobil Tribnikov avto, dolg in širok, kakor mal čoln. V elegantnem loku je avto zavil pred hišo Olginega stanovanja, tovarišica in tovariša na vozu pa so od radostnega uživanja kričali in se krohotali.

Tribnik je smehljaje salutiral, skočil z voza in odprl vratca k sedežem zadaj.

Olga in Manica sta skočili v avto in sedli. Tribnik se je vrnil h krmilu in v trenutku je avto že drčal preko mostu. Ob Tribniku je sedela učiteljica Magda, za njima učitelja Knaflič in Zelenič, na najodličnejšem prostoru pa Olga in Manica.

Pomlad je prihajala; že je sijalo solnce toplo in prijetno. Pred par dnevi je deževalo in ceste so bile brez prahu, a zrak čist in svež. Švigali so skozi vasi, polja, travnike, drčali skozi smrekov log, zavili po drevoredu jagnedov na desno, dospeli v veliko vas in se vozili zopet med polji in tratami na levi ter med griči na desni dalje in dalje.

Končno so se približali cilju. Še par minut je plezal avto vkreber, hrupel in treskal, naposled se je ustavil pred kmetiško hišo ob pobočju. Jedva streljaj nad njo je stala grajska razvalina — Grmada. Med šalami in kriki so poskakali z voza, postarana kmetica krmčmarica se je prismehljala iz hiše, si otirala roke ob predpasnik in se jim nemo klanjala. Naročali so kave, sirovega masla pa veliko ajdovega kruha. A najprej pojdejo k razgledu na razvalini.

Tribnik je bil tu kakor doma, zato je hitel naprej z gospodično Magdo. Knapič se je pridružil Manici, a Zelenič je korakal zadaj z Olgo.

Slab zabavnik je bil Zelenič. Zanimal se je bolj za rastlinstvo, kamenje in hrošče, nego za dekleta, zato je kmalu popolnoma pozabil Olgo, ki jo je spremljal.

Olgi je bilo čisto prav, saj so ji bile misli pri hčerki in materi, a vprašanje: kaj storiti? — se ni dalo odgnati.

Tribnik, Magda in Manica so bili zlezli medtem že na ozidje porušenega grajskega stolpa. Zmagoslavno so klicali, vreščali in dopovedovali Knapiču in Zeleniču, kako se jim ponuja diven razgled preko doline, vasi, Save, prav tja do Šmarne gore in pa tam na desni preko planjave prav do ljubljanskega gradu. Zvabiti se je dal navzgor le Knapič.

Olga se je izognila razvalini in si poiskala solnčni prostor, kjer je sedla in zamišljena strmela predse. Videla ni ničesar, saj ji je bila duša polna skrbi in kolebanja.

Mahoma je stal Tribnik pred njo.

»Čemu tako otožni, gospodična?« je vprašal, kakor bi se ne bilo med njima nikdar nič zgodilo.

Prisiljeno se je nasmehnila in mu odgovorila z muko:

»Človeku res ni vedno na smeh.«

»Vam bi moralo biti vedno na smeh,« je dejal Tribnik. »Krasni ste kakor malokatero dekle — sreča se vam ponuja; samo zgrabite jo!«

»Kje? Odkod?« je zmajala z glavo.

»Ne delajte se nevedne! Mar naj grulim, kakor golob — ali naj pesnim kakor študent, gospodična Olga? Povedal nem vam — dokazal! Samo če hočete — —«

»Gospod ravnatelj, jasno sem vam že izrazila svoje mnenje; za take besede sem gluha in nema!«

Vstala je in se ozirala po tovariših, da bi storila konec temu mučnemu prizoru.

»Kakšne besede? Gospodična Olga, jaz poznam svet — vi pa ga ne poznate. Zelo zastarelih načel ste. Moderna doba ima boljšo filozofijo. Verujte mi, jasni pogoji so dandanes tudi v ljubezni najboljše jamstvo sreče; ponujam vam vse, česar si morete le želeti — povrhu kavalirstvo v vsakem oziru — toda oženim se ne, vsaj zdaj še ne. Zakon v današnji obliki se mi zdi popolnoma nemogoč. Toda ljudje so kakor otroci, ki mačka ne pusto na miru, čeprav vedo, da jih bo končno opraskal. Zakoni se baje sklepajo v nebesih, a vsak zakon se izpremeni prej ali pozneje v pekel. Zato se nočem ženiti. — Morda pa se vendarle z vami. Le vezati se ne dam. Gospodična Olga, zagotavljam vas, da se vam ne bo treba kesati. — Jaz nisem Janko — —«

Brez odgovora se je Olga pridružila Manici, ki je z vikom in smehom pritekla navzdol. Tudi Tribnik se je pridružil ostali družbi, ki se je veselo kramljaje vračala h krčmi.

Kmetica je prinašala na pogrnjeno mizo kavo, postavila nanjo štruco sirovega masla ter ogromne kose ajdovega kruha. Z velikim tekom so se lotili vsega, najbolj lačna pa je bila Manica. In šalili so se ter se veselo razgovarjali. Le Tribnik je molčal.

»Danes dva meseca pojdem na imenitno poroko,« se je končno oglasil tudi bančnik. »Tako že dolgo ni bilo v Ljubljani. Sto svatov! Trideset avtov!«

»Kdo se ženi?« je vprašala Manica.

»Moj prijatelj, tovarnar Janko Stepišnik,« je odgovoril Tribnik malomarno. »Saj bi rajši ostal samec, kakor jaz, a priženi — hej, imenitno!«

»A katero vzame?« je vprašal Zelenič.

»Kromarjevo iz Sel — težke milijone bo imela za doto.«

»Torej sklepa zopet polna vreča zakon s polno vrečo,« je vzdihnila Manica in natepala kos na debelo z maslom namazanega kruha. »Če bi imel človek vsaj stotinko tega bogastva, pa bi bil srečen!« In govorili so o bogatih zakonih.

Olga je slonela kakor kip za mizo in ni mogla izpregovoriti niti besede. Jasno ji je bilo zdaj, da ji je pisal Janko že kot ženin Kromarjeve Elze, da je bilo njegovo pismo materi le hinavščina.

Zdaj, ko je bilo brez dvoma izgubljeno vse, ji je postalo v duši strašno. Šiloma je zadrževala solze, a vsule so se ji po licih. Zapazil jih je Knapič, ki ji je sedel nasproti.

»No, no, kaj pa je, gospodična? Tako ste bledi in te solze?«

»Ali ti je slabo?« je vpraševala Manica. »Vožnje z avtom nisi vajena. Morda zato?«

»Da, da, zato. — Le pustite. Vse mine ...« je šepetala Olga in vstala izza mize. »Izprehodim se — takoj bo zopet dobro.«

Odšli sta z Manico počasi nizdol hriba in prišli na cesto.

»Odkod? — Pozdravljeni!« je klical nekdo.

Ko sta se ozrli, sta videli Rožanca, ki se je bližal v kočiji. Povedali sta mu, kje so, in ko je Manica omenila, da je Olgi plaho od nagle vožnjo z avtom, je vzkliknil kaplan:

»Nočete rajše z menoj domov, gospodična Tratarjeva?«

Takoj je zgrabila priliko in se je odpeljala s prijateljem. Manica pa se je vrnila.

Molče sta se vozila nekaj časa. Zaradi kočijaža nista mogla govoriti.

»Še boli?« se je sklonil k njenemu ušesu.

»Oženi se! Čez dva meseca!« je odgovorila tiho.

»Torej ste zopet svobodni! Prav je tako; verujte, prav je tako!«

Naslonila se je globoko nazaj, si zakrila oči z robcem in tiho jokala predse.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Manica ni bila doklej nikoli pozabila počakati Olgo po šolskem pouku in ni minil dan, ne da bi prišla tudi na Olgino stanovanje. Vsaj par sto korakov je morala iti z Olgo opoldne, in vsaj urico je morala popoldne ali zvečer pokramljati s prijateljico Olgo.

Po izletu na Grmado pa ni Manica več čakala Olge, niti ni prišla več v poset. Olgi je bilo prav. Hrupna, zmerom žaleča se Manica bi jo samo mučila. Olga si je želela biti sama s svojo bolestjo, s svojimi skrbmi. Sama jih je hotela premagati in zadušiti. Svoje tajnosti ni bila Manici zaupala doslej. Da bi se ji razkrivala zdaj, ko sta se pridružila sramoti nezakonske matere še sramota ostavljenke in skrb zaradi temne bodočnosti, ji je bilo nemogoče.

Manica bi je pač niti ne razumela; morda bi jo celo obsojala. Prav gotovo pa ne bi znala brzdati jezika ter bi Olgin roman raztrosila med tovariši. Potem bi napolnil škandal vse mesto. A potem? — Olga niti razmišljati ni hotela, kaj vse bi se lahko porodilo iz neopreznega čebljanja Manice.

Tako je bila Olga teden po izletu skoraj vedno sama; z muko in naporom vseh duševnih sil je izvrševala učiteljske dolžnosti ter je po pouku vselej skoraj bežala domov. Nekaj dni ni mogla prihajati niti na obed, nego si je sama kuhala na samovarju. Saj ni imela teka. Vsakršna družba ji je bila zoprna. Vsak smeh jo je zadel kakor udarec po srcu, vsak razgovor se ji je zdel prazen in nadležen.

Toda v tej samoti ji je bilo neznosno, ker misliti je morala le na Janka, ki se je prodal bogatinki. On, mož, bivši častnik! Vse zaradi denarja. Gnus in neizmerno zaničevanje človeštva sta polnila Olgino srce. Vsepovsod je videla prostituirane ljudi zaradi denarja; vse je kupčija. Moški se vežejo z zoprnimi ženskami le zaradi visokih dot in bodočega udobnega življenja.

Olga je poznala žene in slišala je pripovedovati o njih, ki so bile soproge v javnosti uglednih mož, ki pa so bile angaževane kot ljubice srečnih konjunkturistov ter so brez sramu prejemale mesečne plače za svoje cinično delo. Poznala je gospodične, ki so se javno vedle kot idealno poštene in nad vsak sum vzvišene device, ki na so se skrivaj prodajale, uganjale prostitucijo z bogatimi starci ter vzdrževale hkrati najčistejše ljubezensko razmerje z jedva doraslimi mladeniči. »Enega za srce, drugega ali celo po dva, tri pa za razum!« je bilo njihovo geslo. In Olga je poznala može, ki so dovoljevali ženam ljubimkanja, da so si zagotovili dobro klientelo in krog poslovnih prijateljev. Strašna, cinična doba!

Olgi je bilo tem bolj hudo, ker je postala sama žrtev takega modernega Don Juana. Ako Tribnik izblebeta njen doživljaj s Stepišnikom, bo svet smatral tudi njo za enako onim špekulantkam, ki žive in se ravnajo po taksi: en poljub za par svilenih nogavic — en objem za modern klobuk, eno »stalno« razmerje za kožuhovinasto garnituro in pogojeno plačo. Tudi njo bo lahko smatral vsakdo za lahkoživo koristolovko, žensko brez časti in vesti. Nihče ne bo verjel, da je bil Janko Stepišnik njena prva, sveta ljubezen, ki mu je žrtvovala čast v neizmernem zaupanju.

Neko popoldne po pouku je zaslišala, da jo nekdo kliče skozi odprto okno: »Halo, gospodična Olga, kje pa vendar tičite?«

Olga je stopila k oknu, tovariš Knapič pa se je začudil:

»Kaj zlomka vam pa je, da ste naenkrat tako shujšana in bleda, a?«

»Res, ni mi dobro. — Od našega izleta se ne čutim zdrave. Morda sem se prehladila,« se je mučila Olga, a hkrati je nehote zardela.

»No, no, menda ni nič hudega. — Zdajle se mi zdite zopet zdrave barve; le obrazek se vam je nekam zožil in v očeh imate nekaj — nekaj bolestnega. Nervoznost, a? Štirinajst dni dopusta si vzemite, pa bodo živci zopet v redu.«

Olgi je padel kamen s srca, ko je poslušala tovariša. Tribnik torej ni izdal družbi njene afere. Samo njo je hotel udariti po srcu — napram drugim pa je varoval prijateljevo tajnost.

»Hotel sem vprašati: kako sodite zdaj o naši ljubeznivi gospodični Manici, a?« je nadaljeval Knapič, se oprl s palico zadaj in zibal na desno in levo. »Kdo bi si bil to mislil, a? Ej, ej, današnja dekleta — strašno, a?«

»Ničesar ne vem. Kaj se je zgodilo?«

»Mar se niti vam ne zaupa?« se je čudil učitelj.

»Že ves teden je nisem videla,« je pojasnjevala Olga. »Slučajno. A res, k meni je ni bilo ...«

»Je-li mogoče? Ničesar ne veste? Saj se vendar smejeta že obe šoli! O, Tribnik je ptič! Ljubice nabira kakor jagode. Imel jih je že cel paternošter; zadnja, precej debela jagoda je gospodična Manica. Fino, a?«

»Kaj govorite! To so klevete ...«

»Oh, da, da, čudne čase živimo, gospodična Olga. Kmalu pošten moški že ne bo mogel več verjeti, da je na svetu še sploh kakšna dostojna ženska ...«

»In moški? A kdo pa je zapeljivec? In kdo žrtev? A? Gospod kolega, ali more poštena ženska verjeti, da je na zemlji še sploh kak dostojen moški?«

Knapič se je branil njenega roganja.

»Moški je zmerom dostojen! — Tu gre za žene, neveste, bodoče matere, gospodična. Moški se nikoli ne onečasti, ženska pa se s prvim padcem upropasti ... Star človeški zakon je pač tak, neovrgljiva tradicija dokazuje to večno istino. Moški hodi lahko skozi najgloblje blato, a si ne škoduje, žensko pa najmanjši blatni brizg zamaže za vse večne čase. — Žalostno, a istinito!«

»Prav nič istinito, gospod tovariš,« je ugovarjala Olga, ter zbrala vse sile. »Kakor je vaše naziranje o dvojni morali že silno zastarelo in že neštetokrat ovrženo, prav tako se silno motite, da žensko že najmanjši blatni brizg zamaže za večno. Ni res! Dandanes je prav nasprotno resnica: če je ženska bogata, ji čisto nič ne škoduje, čeprav se je od pet do temena valjala po najgostejši brozgi; nasprotno, prav ženske najbolj umazane preteklosti se može dandanes najhitreje, samo če so dovolj petične ali prav posebno telesno mične. Današnje moške pač nagnitost privlačuje, a čistost celo odbija. Revna, poštena dekleta sede, ona najslabša pa se može. — Tako da se resnično vpraša: ali je dandanes na svetu sploh še kakšen razsoden in časten moški, a?«

»No, no, nikar se ne razburjajte! Saj nisem mislil nič hudega. Hotel sem se le pogovoriti z vami, kako sodite o naši ljubi gospodični Manici. — Nervozni ste — dovolj — ne zamerite — pa lahko noč!«

Knapič je odšel. Olga pa se je vrnila za mizo. Novica jo je potila. Tudi Manica naj je zašla na pot, katero hodi dandanes na milijone žensk? Tudi to vedro, tako naivno dekle naj se je polakomilo denarja, toalet, draguljev? Manica, dobro vzgojeno, izobraženo, čuvstveno dekletce, je sposobna, da se zaveže in proda?

Bojazljivo trkanje na duri jo je zbudilo iz tegobnega razmišljanja. Vstopil je deček. »Gospod katehet pošiljajo tole,« je dejal, izročil je pismo in zbežal.


»Velespoštovana gospodična!

Iščem vas, a ne najdem, vabil sem vas, a brez odziva. Rana pa še vedno skeli? A zdravnik je odveč? Nič zato, verujem, da se Vam vendarle še povrne sreča. Samo če hočete. Pozdravlja Vas

resnični prijatelj.«


Razjokala se je Olga nad pismom Milana Rožanca. — Potem je sklenila, da pojde v četrtek popoldne k njemu — povedat vse, potožit, iskat utehe in novih moči.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olgina najljubša učenka je bila 8-letna Vidka, hčerka vdove in gospodinje v hiši, v kateri je Olga stanovala že tretjo leto. Nesreča je hotela, da je zbolela Vidka prav v dneh, ko bi bila njena družba Olgi najbolj koristna. Morala je ležati, in zdravnik je izrekel bojazen, da je bolezen nalezljiva. Tako tudi Olga ni smela k Vidki.

V torek se je Olga domislila: »Od daleč potolažim in razveselim otroka!« Pozno popoldne je odšla na šolski vrt, kjer so že cvetele vrtnice; odtrgala je troje raznobojnih, napol razcvetelih popkov in se vrnila domov, da jih takoj s kako sličico vred pošlje ljubi učenki.

Pravkar je stopala preko mostu, ko jo začula za seboj avtomobilski rog. Ta glas ji je bil znan. Tribnik se pelje. Rada bi se bila skrila, toda prepozno — avto je že hrupel po mostu. Olga je dvignila svoje tri vrtnice, kakor da jih duha, a je med nje skrila svoj obraz. Avto je švignil mimo nje in zavil na desno. Olga pa je videla, da se vozita Tribnik in majhna dama. Bila je Manica.

Ko je dospela Olga domov, jo je čakalo novo presenečenje. Vrata v gospodinjino stanovanje so bila odprta, in ko se je ozrla vanje, je zagledala postelj in v nji Vidko.

»Gospodična, sem že zdrava! Jutri že lahko vstanem, je rekel zdravnik,« je zaklicalo dekletce. In prišla je gospodinja ter povedala, da se zdravnikova bojazen na srečo ni uresničila, ker bolezen ni bila nalezljiva, da je Vidka resnično že skoraj zdrava in da ji je zdravnik dovolil, da jutri ostavi postelj.

Olga je stekla k Vidki, jo pobožala po laseh in licu. »In tele vrtnice sem ti prinesla, Vidka, vidiš, da sem mislila na te ter da mi je bilo prav hudo, ker me niso pustili k tebi, ubožici.«

»O, kako mi je bilo dolgčas, gospodična! Kar uiti sem hotela k vam, a me niso pustili. Ali me vzamete jutri s seboj na izprehod?«

»Jutri še ne, je še prezgodaj, toda v četrtek!« ji je obljubila Olga. »In veš, kam pojdeva? H gospodu katehetu. Pokaže nama polno omaro krasnih knjig in tudi zate najdeva morda kaj posebno zanimivega.«

Veselo je zaploskala Vidka:

»Da, da h gospodu katehetu pojdeva. Njega imam poleg vas, gospodična, najrajši. Tako je prijazen, dober in lep, kaj ne? Meni se zdi najlepši gospod. Ali vam ne?«

Mati in učiteljica sta se smejali dekletcu.

Tako sta šli učiteljica in učenka h katehetu.

Bil je doma, lepo ju je sprejel, podaril Vidki nekaj svetniških podobic in slikovnico, z Olgo pa se je razgovarjal dolgo o njenih bolestih.

Ko sta odšli, sta bili obe dobre volje in Olga je z olajšanim srcem odnašala s seboj težko butaro knjig.

Poslej je prihajala Olga čestokrat k Rožancu, bodisi po nov izbor knjig, bodisi na kratko kramljanje. Vselej pa jo je spremljala Vidka, radostna, da bo mogla pregledovati ilustracije, ki jih je dajal gospod katehet iz knjižnice.

Zgodilo se je celo, da je kaplan slučajno zunaj mesteca, na potu v Sračje, srečal Olgo v družbi Vidkini. Hodili sta tja šetat. Poslej so se našli še nekolikokrat na potu ter se počasi skupaj vračali.

Med Olgo in Rožancem se je prijateljstvo poglabljalo in utrjevalo. Kaplan je čital mnogo, se bavil z leposlovjem in popularno vedo veh strok. Olga se je vselej iznova uverjala, da je Rožanec predvsem naravno blag, tenkočuten mož, ki je nekdaj sam srčne trpel ter imel zato polno razumevanje tudi za tujo bolest.

Olga je bila napram Rožancu lahko odkritosrčna, kakor ni bila — razen napram Janku Stepišniku — še napram nikomur, niti napram materi. Kaplan je spoznaval v Olgi vzlic vsem njenim doživljajem, pošteno naturno žensko. Nič hlinbe, nič igre, nič prikrivanja ali zavijanja ni bilo v njeni govorici ali misli. Bolest pa jo je le še dvignila in poplemenitila.

Nekega popoldneva je zagledala Olga, da jima hiti Rožanec po cesti naproti. Vidka je lovila ob poti med cvetočo travo citrončka; ker je imela roke polne velikih makov in modric, ga ni mogla ujeti, in metulj se je kakor iz nagajivosti v krogu izpreletaval okoli dekletca, ki je veselo vreščalo in poganjalo se za živalico.

»Kako dražestna idila!« je vzkliknil Rožanec, občudujoč skakljajoče dekletce zlatih lask, žarečih oči, napol odprtih, smehljajočih se ustec in s šopkom makov v roki a nad glavo kakor plamenček frfotajoči metulj. »Preljubo veselje, oj, kje si doma? Vidite, Slomšek je pravilno dejal!«

Olga mu je podala roko.

»Iskal sem vaju že doma,« je dejal, »a so mi povedali kam ste odšli. Povabit sem vaju prišel; za jutri popoldne k sebi. Iz Ljubljane sem prejel nekaj novih knjig — in prijatelj me obišče, jaz pa bi vam ga rad predstavil.«

»Ne, ne, — rajši ne. Čemu bi vaju motila?«

»Nasprotno, prijatelj vas iz mojih pisem že prav dobro pozna. Rad bi se seznanil z damo, ki je prva moja resnična prijateljica. — Kaj ne, da ste?«

»Gotovo. Iz hvaležne duše,« je pritrdila Olga. Sumljivo ga je pogledala naravnost v oči.

»Toda — toda — povejte odkrito, kakor vselej: niste morda spletli kake zarote? Razumete me — —«

»Razumem! Svobodni ste. — A če se kdo zanima za mojo dobro prijateljico, ni to nikaka zavratnost. — Skratka, prosim vas, pridite k meni — zaradi mene, da?«

»Da. Samo zaradi vas pridem ...«

»A če se prijatelj zaljubi v vas, zato vendar ne začnete mrziti mene?« se je šalil.

»Nemogoče. Sicer pa storim vse, da se vaš gospod prijatelj vame ne zaljubi.«

»Dobro. Ali če se zaljubite vi vanj, mar bom potem jaz krivec?«

»Za boga, mar želite tako naglo izgubiti prijateljico? Torej ste se me že naveličali?«

Šalila sta se in se smejala. Ona pa se je čudila sama sebi, kako lahkotno in toplo ji postane v družbi tega moža.

Medtem je metuljček odletel, in Vidka je prihitela h gospodu kaplanu:

»Za vas in za gospodično Olgo sem jih natrgala in jih še natrgam. Glejte, kako so veliki in rdeči!« Dvignila je šopek in stekla zopet k žitnim njivam, da nabere še več cvetov.

Ko je naslednje popoldne prišla Olga z Vidko k Rožancu, sta bili »obe lepi, kakor še nikoli«. Vsaj Rožanec je tako trdil, ko ju je sprejemal v veži, kamor jima je po stopnicah pritekel naproti.

Vedelo so se pozdravili. Kaplan je vodil Vidko po nekoliko prestrmih stopnicah za roko ter ji obetal debelo knjigo z zanimivimi slikami iz polarnih in severnosibirskih krajev. Olga je stopala za njima. Ker Rožanec ni omenil prijatelja, je mislila, da 
pač ni dospel.

Pred durmi v stanovanje pa je kaplan okrenil, poredno se šaleč: »Še zadnjič povem; za zaljubljenost z njegove ali celo z vaše strani odklanjam vnaprej vsako odgovornost! Jaz si umijem roke!«

»Vi Pilatuž!« se je zasmejala Olga in šla za njima v sobo.

Tedaj pa je obstala: pred njo je stal Novak, njen nekdanji čestilec ...

»Moj prijatelj — gospodična Olga Tratarjeva,« je predstavil Rožanec. »A tole je naša Vidka.«

Olgin obraz je zalila rdečica, potem se je naglo okrenila k Rožancu: »Ne Pilatuž, nego Judež ste, da veste ...«

»Ljubi Bog, ti veš, da se mi dela najhujša krivica!« je zajavkal kaplan in se smejal. »Trikrat sem odklonil vsako krivdo, zdaj pa me vendar takole obsojate.«

»Samo jaz sem krivec, ki sem vas želel po dolgem času zopet videti,« je dejal Novak. »Oprostite mi, in ne smatrajte me za vsiljivca.«

Kaplan jih je povabil, naj sedejo. Miza je bila že pogrnjena, in skoraj obenem je prinesla stara služkinja čaja, obloženih kruhkov, peciva, češenj in jagod.

Vidka je imela veliko radost, a krotila se je in posnemala v vsaki kretnji svojo učiteljico. Niti češnje si ni vzela, ves čas je molčala, opazovala, primerjala gospoda in se zamislila.

»Čemu si tako molčeča, Vidka? Kaj razmišljaš?« jo je vprašala Olga in pogladila po temenu.

»Nič, nič — ali smem iti zopet gledat knjigo?«

In sedla je za knjigo.

Tako je trojica kramljala dalje o vsakdanjostih, šoli, političnih razmerah, slovstvu — le Olgine rane niso niti omenili. Po eni uri se je Olga poslovila zelo zadovoljna; prijatelja sta bila enako taktna, da je nista zadrževala.

Domov gredoč pa se je oklenila Vidka učiteljičine roke, se naslonila z glavico nanjo in ji dejala:

»Gospod Novak je zelo prijazen, lep gospod, ne? Ampak gospod kaplan je še lepši, ne?«

»Ah, o tem si razmišljala?« se je nasmejala Olga. »Mar bi bila pozobala več češenj; toliko jih je še ostalo!«

»Saj bi jih — ko jih pa tudi vi niste več hoteli!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga se je trudila, da bi pozabila Janka ali nanj vsaj kolikor mogoče malo mislila. Vdajala se je šolskemu delu z vnemo, se bavila z učenkami temeljito, v svobodnih urah pa se je potapljala v Rožančeve knjige in šetala z Vidko do utrujenosti. Počitnice so se bližale in razmišljala je, če bi sploh šla v Ljubljano k materi, ali pa naj bi prosila mater, da bi prišla z Ernico k nji. Tako bi se odtegnila naključju, da bi morala kdaj videti Janka, njegovo mater in sestro, ali jih celo srečati s Kromarjevo Elzo.

Toda to misel je kmalu zavrgla, kajti Ernice bi ne mogla zatajiti, otrok bi jo izdal, a tudi mati bi ne mogla dosledno prikrivati resnice pred radovedneži.

Ali bi šla za dva meseca v drug kraj? A kam? Vzela bi s seboj mater in otroka. Lepo bi bilo v novi krajini, med novimi ljudmi. Toda ko je začela računati, koliko bi jo dvomesečno letovanje veljalo kjerkoli na deželi, je izprevidela, da je njen načrt predrag.

Žalostna je bila, da ni na svetu človeka, ki bi jo povabil: pridi k meni, dobrodošla si mi, počuti se kakor doma!

Na šetnji iz Sračja domov je omenila Rožancu svoje hrepenenje. Ali kaj, ko nima nikogar, ki bi se je spomnil?

Kaplan je razumel in prikimal. »Da, tudi meni se godi tako, a tudi zaradi službe ne morem nikamor odtod ...« In govorila sta o sreči onih, ki lahko potujejo po svetu, po Evropi, po morju, v druge kraje, druga mesta, ker utegnejo in imajo dovolj denarja.

Nekega dne pa je v učiteljski zbornici Olgo presenetila tovarišica Magda z vprašanjem, je-li ve, da se prihodnjo nedeljo v Ljubljani poroči tovarnar Janko Stepišnik.

Olga je skrila prebledi obraz, sklanjajoč se nad šolskim zvezkom, in zmajala z glavo:

»Ne, ne vem — pa me niti ne zanima.«

»Kako da ne? Včasih sta bila vendar prijatelja, in vse je mislilo, da se vzameta!«

»Res, — toda motila sva se drug v drugem. Že precej časa se ne poznava več. — Prosim da ne govorite več o njem.«

Magda, postarno deklo, se je nasmehnila in odšla zadovoljna. Bila je nesrečnica, ki jo je življenje razočaralo in ji srce napolnilo z zlobo. Nekdaj blago, veselo dekle, je bila zdaj zavistna vsaki ženski, ki je imela čestilca, a je skoraj sovražila vsako, ki je bila lepa; zato ji je bil užitek raznašati neprijetne novice.

Da se vrši Stepišnikova poroka, je Magda zvedela od Manice, ki se je pobahala, da bo gospod bančni ravnatelj Tribnik ženinova priča in da se tudi ona odpelje z avtom v Ljubljano gledat sijajno svatbo.

Manica se je pri tej priliki spomnila, kako so se Olgi na izletu na Grmado naenkrat vsule solze, ko je Tribnik omenil, da se Stepišnik ženi. Z Magdo sta tako uganili vso istino: Aha, razmerje je bilo torej med njima zelo resno. Glejte no! Stepišnik je prihajal k Olgi torej kot ljubimec in ne samo — kakor je zatrjevala Olga — kot materin dobri znanec in njen prijatelj. Hehehe! Olga je špekulirala na Stepišnika in njegove milijone. Milostiva tovarnica je nameravala postati — hahaha, pa se ji je vse pokvarilo! Zato torej je bila nekaj tednov tako bleda in medla, kakor senca. Hm, pa le zakaj se je naenkrat vse razdrlo?

Nekaj dni kasneje je povedala Manica, da sta bili po Tribnikovem pojasnilu Stepišnikova mati in sestra proti Olgi. Kajpada, čisto razumljivo in v redu; Olga je revna učiteljica z ubožne obitelji. Kako pa je le mogla biti tako nespametna, da si je domišljevala, da jo Stepišnik vzame samo zaradi njene lepote in mladosti?

Magda je škodoželjno privoščila Olgi poraz tor odobravala Stepišnikovo odločitev. Čemu naj bi bila Olga srečnejša od nje, ki je pokopala vse nade in je zaradi ostarelosti ne pogleda noben moški? Manico pa je celo pohvalila, da je pametna, da se je oklenila bogatega Tribnika: ve pač dobro, da se ne oženi z njo, saj je povedal, da hoče ostati samec. Naj le uživa mladost! Tega ji nihče ne zameri! Prav ravna. Do življenja ima vendar pravico vsako bitjo, mar ne?

Tako sta se tiste dni Magda in Manica zvezali proti Olgi, a Manica je pridobila Tribnika, da je na avtomobilske izlete jemal tudi Magdo s seboj; kot gardedamo, da se ljudem zavežejo jeziki. Tik šoferja, mladega vojnega invalida od eksplozij očrnelega obraza, je sedela zmerom Magda, zadaj pa Manica s Tribnikom.

Olgo, ki se je bila medtem vdala v usodo, je Magdina vest o bližnji Jankovi poroki vrgla v ponovno razburjenje. V nedeljo se poroči Janko! Ne da bi sploh še upala ali si želela, da se vrne k nji, jo je vendar pretreslo. Skoraj enako močno pa jo je dirnilo Magdino vprašanje. Ta klepetulja torej ve več, kakor bi smela vedeti; iz njenih oči ji je sršela škodoželjnost, ki brez dvoma odpre zatvornice sumničenjem in klevetam. Zopet ni spala vse noči ...

V soboto zvečer je potrkalo na njene duri. Olga je ležala na postelji in strmela predse brez solz. Saj jokati ni mogla več. V prvem trenutku je hotela reči, da je bolna in da ne more sprejeti nikogar. Ko pa je začula kaplanov glas, ki je miril Vidko, se je dvignila, si pogladila lase in odprta.

Rožanec ji je pogledal v oči in vedel vse. Pokimal je in rekel dekletcu:

»Govoriti moram z gospodično. Počakaj tu na hodniku; takoj te pokličem v sobo!«

Nato je zaprl duri. 

»Jutri ne morete ostati doma in sami. Zato sem naprosil gospoda župnika, da maši zamenjava in bom ob pol osmih zjutraj že svoboden. Vabim vas s seboj na Goričane k prijatelju v posel. — Tudi Vidka more z nama. Zvečer se vrnemo in bomo že ob desetih doma. Sprejmete. Prosim, recite: da!«

»Nisem za nobeno družbo — saj veste —« je hotela ugovarjati Olga.

»Pustite! Vem več, nego vi, Olga. A pomenimo se o vsem jutri, hočete? Prosim vas le: slušajte in pojdite z menoj.«

»Pojdem — hvala,« je dihnila.

»Želim vam le miru in sreče,« je dejal in odprl duri. »Torej, Vidka, povej svoji mami, da se odpelješ jutri že ob pol osmih zjutraj z gospodično učiteljico in z menoj na Goričane. Glej, da pojdeš k maši ob šestih, nocoj pa prav zgodaj spat! — Zbogom in do svidenja na kolodvoru, gospodična!«

Vriskajoč je Vidka tekala po Olgini sobi, nato sta odšli obe k njeni materi.

Nedelja je bil krasen solnčen dan. Pred postajo na Goričane jih je pričakoval s kočijo Novak. Trg z njegovim posestvom je ležal dobre pol ure stran od postaje, onstran polja, na položnem pobočju gozdnega hribovja. Vozili so se skozi visoko žito in bujno travo, pod vedrim nebom so prepevali škrjanci, s stolpa je potrkavalo in po vseh potih so hiteli k deseti maši praznično oblečeni kmetje in kmetice.

S hriba je zagrmel topič, za njim drugi, tretji.

»Danes imamo pri nas bobe!« je pojasnil Novak. »Kako, Vidka, ali ješ rada bobe?«

»Nak. Bobov pa že ne. Fižola in boba ne, sicer pa vse,« je odgovorilo dekletce. Novak jo je posadil tik sebe na levico na kozlu, kar se ji je zdelo silno imenitno.

»Ali naši bobi so drugačni kakor vaši,« ji je razlagal Novak; »debeli so kakor pest, mehki in sladki. Boš videla, da jih poješ vsaj tri, če ne celo štirih.«

Tudi Rožanec je bil dobre volje in zgovoren. Vsako leto je posetil prijatelja. Ljudje so ga poznali in pozdravljali, on pa jih je veselo nagovarjal z voza.

Novak je zapeljal pred visoko in izredno široko hišo, z dolgo leseno, zeleno prepleskano ograjo ob hodniku v prvem nadstropju na obeh straneh ter z razsežno verando na vrtni strani. V hišo je bil dohod po gorenjskih stopnicah z dveh strani. Gostje so bili povabljeni najprej na verando, kjer je stala za zajtrk pripravljena miza z veliko vazo vrtnic. Cvetoče plezavke so molile lilaste in bledordeče cvetove tudi preko izrezljane ograje in izza ozidnega vogla. Visoka in zračna veranda s svetlim pohištvom je delala prijeten vtis, zlasti še, ker je bil z nje pregled preko velikega sadnega vrta in na belo okrajno ceste, za njo na železniško progo in za to tudi na Kamniške planine.

»Preden sedemo, izvolite morda, gospodična Olga, v tole sobo, da se uredite ...?« je ponudil Novak in odprl duri.

Olga je stopila v elegantno opremljeno damsko sobo, a novo, nerabljeno. Tudi Rožanec je odšel v odkazano sobo, ki je imela prav tako izhod na verando. Vidko pa je vzel Novak v svojo sobo, ji nalil vode, da si je umila roke, potem sta se vrnila na verando. Kmalu sta prišla tudi Olga in Rožanec.

Na mizi je že stala kava, smetana, sirovo maslo, med, šartelj in steklenice raznih likerjev. Hitro so bili gotovi; nato so si šli na gospodarjevo vabilo ogledat posestvo.

Najprej živinski hlev, visok, zračen, zidan, moderno higijenski urejen, za desetero krav in četvero volov posebej in za četvero konj zase. Živina je bila lepa in snažna. Tudi dvoje teličkov in eno žrebe je bilo tu, kar je Vidko najbolj zanimalo. Poleg kokošnjaka z mnogimi gredami, vališči, pokritim izprehajališčem in z velikansko ogrado. Tu je bilo okoli sto kokoši, več kokelj s piščanci in nekaj petelinov; pegatke so imele oddeljen prostor, tik njih so plavale po veliki luži race in gosi, nedaleč proč je stal stolpičast, morskemu svetilniku podoben golobnjak golšastih, pavovskih in čopkastih golobov, po trati se je izprehajalo dvoje pavovk, a na strehi je stal z razprostrtim repom velik pav.

In mimogredoč so si ogledali gospodarska poslopja, prišli na sadni vrt z izbranim in nizkim drevjem ter dalje po vijočih in polagoma vzpenjajočih se potih do razgledne točke s čebelnjakom in lopico. Po trati za njo so stale po vrsti češnje, vse veje polne šopov zrelih sadov, temnordečih ter rdečih, tam skoro črnih, ondi rumenkasto belih.

Veje so bile tako obtežene s sočnimi sadovi, da jih je vriskajoča Vidka lahko zobala, ne da bi ji bilo treba iztezati roke.

In še više po zložnem pobočju so ležale žitne njive, nato travniki in končno se je začenjala šuma, ki je prehajala na hribu v gost smrekov in jelkov gozd. Večino polja in travnikov je imel Novak po dolini ob cestah na postajo.

Sedeči v lopici so zrli po krajini tja preko Save in do Kamniških snežnikov. Tu in tam vasice, mali in večji gaji, pa polja, travniki, nad njimi vedro nebo s toplim solncem, h kateremu se je ščebetajoč dvigalo toliko radostnih škrjančkov. — Včasih je zapel zvon s stolpa in s hribca na desni je zagrmel topič; kadar je zavel veter, pa je prinašal akorde petja in orgel iz cerkve.

»Krasno imate tu,« je dejala Olga.

»Ali vam je res všeč,« se je zaradoval Novak. »Vabim vas na počitnice z gostjo mamo in Ernico. Srečen bi bil, ako pridete. — Za dva meseca? Mene ne bo dosti doma. V Beogradu imamo skupščino jugoslovanskih gozdarjev z izleti po Šumadiji in Makedoniji — vsaj štirinajst dni me ne bo nazaj. — Pozneje moram na velesejem v Prago, po razne gospodarske stroje. Hiša bo torej skoraj prazna ...«

»Vi Judež, Judež!« je vzkliknila Olga in objestno krenila Rožanca po roki. »Vi izdajalec!« A takoj ga je pogladila: »Vi dobri — zlati prijatelj!«

In okrenila se k Novaku:

»Preveč sta dobra oba. Kaj naj še rečem?« Solze so ji stopile v oči, moža pa sta ji prigovarjala:

»Nič, nič! Samo recite, da sprejmete!«

»Pridite in najsrečnejši bom jaz!« je vzkliknil Novak.

Nič ni mogla odgovoriti. Vstala je in odhajala nizdol. Šla sta za njo. Vidka pa je tekala pred njimi. Novak se je oklenil njene levice, dočim je stopal Rožanec ob desni strani.

»Ne razmišljajte, gospodična Olga!« je dejal Novak. »Solnce sije — življenje je veselo, krasno — samo če hočete! Volja je vse, verujte, gospodična!«

»Upati — zaupati v bodočnost — hoteti, močno, vztrajno hoteti je vse!« je dejal Rožanec, ne da bi jo pogledal. In urno je dodal: »Zdaj pa si oglejmo še hišo!«

Tu je doživela Olga največje presenečenje.

Ko so prešli vse poslopje, Novakovo stanovanje, sprejemnico, spalnico, veliko knjižnico in pisarno so dospeli v sosednje stanovanje, popolnoma opremljeno in urejeno, povsod svetlo, elegantno pohištvo, originalne slike, zrcala, preproge, poleg kopalnica; vse novo, nerabljeno.

»In kdo prebiva tu?« je vprašala Olga.

»Nihče. Čakam — svojo ženo ... Ako ne pride semkaj ona, ki sem si jo izbral, ostane stanovanje pač prazno. — Tak je moj sklep.«

Olga ni odgovorila. Molče je odšla na verando in se naslonila na ograjo med cvetočimi rdečimi plezavkami.

Prebledel je Novak, čelo se mu je nagrbančilo, a ni rekel nobene besede več. Le prijatelja je pogledal, kakor bi ga prosil pomoči. Rožanec se je naslonil tik Olge na ograjo ter ji dejal skoro šepetaje:

»Olga, prijateljica, verujte: Novak vas ljubi, obožuje. — Mož je značaj! Poznam ga od mladosti. Lahko mu zaupate. Nikoli se ne pokesate. Pojdite, recite mu vsaj prijazno besedo ...«

Olga se je okrenila. stopila k Novaku, mu ponudila obe roki in mu dejala:

»Potrpite z menoj! Saj sem vam tako hvaležna!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Tisti večer so sedeli trije — vsak v svoji sobi, tiščali glavo med roke in razmišljali drug o drugem.

Novak je bil srečen. Že na gimnaziji je hrepenel po tri leta mlajši učiteljici, vitkem, vendar polnoudnem dekletu očarljive ljubeznivosti in lepote. Na abiturijentskem plesu v dvorani starega ljubljanskega strelišča ji je po razkošnem Straussovem valčku smelo povedal, da jo ljubi in da sanjari le o tem, da si jo pridobi za ženo. »Samo to hočem, gospodična, močno, neomajeno!« ji je dejal abiturent Novak.

»A če jaz nočem?« se mu je otroško nasmejala.

»Hočem, da tudi vi hočete!« je ponovil energično. »Vse človeško delo je utelešena misel. Volja uteleša vsako misel! Volja oduševlja misel, volja je duša duše! Misel brez volje je brez moči. Misel je naboj, volja gonilna sila. Hočem, da me vzljubite in postanete moja. Hočem in dosežem!«

Olga se je smejala strastnežu, všeč ji je bil fanatični čestilec, a čutila ni zanj ničesar, nego prijazno simpatijo.

Iz Klostenburga ji je pisal plamteča pisma in jo rotil: »Počakajte name! Ljubim vas! Ustvarim vam srečo, kakor je ne more nihče; zakaj nihče vas ne ljubi tako. Hočem se izkazati vrednega, biti vaš z dušo in srcem vdani mož. Hočem in bom, Olga.«

Le včasih mu je odgovorila s pozdravom na razglednici. Toda nič ga ni odbijala njena hladna prijaznost, nič ga ni iztreznilo niti njeno razmerje z Jankom Stepišnikom.

»Varate se,« ji je pisal; »samo bolest vas čaka s tem človekom, ki ne bo nikoli vaš mož. Moja volja ostane neomahljiva.«

In ko je zvedel, da je Olga rodila Ernico, ji je pisal, da je žalosten in trpi ž njo, a da veruje, upa in ljubi neomajno ter si dopoveduje vedno le eno: »Moja boste! Prej ali slej, toda moja.«

Ko je po smrti svojega očeta podedoval urejeno posestvo na Goričanah, je pustil študije, se preselil na Goričane ter se z vso vnemo posvečal gospodarstvu. In priredil je stanovanje sebi in bodoči svoji ženi, ki bo Olga ali nobena. In kadarkoli je storil, si je dejal za Olgo. Ko je prizidal verando, izpeljal peščeno pot k češnjevemu drevoredu, ter zgradil razgledno lopo in čebelnjak, si je dejal: za Olgo! In ko je kupil novo preprogo, si je dejal: za Olgo! Kadar si je izbral novo sliko, veliko brušeno zrcalo, udoben gugalni stol, ali kadarkoli, zmerom si je dejal: za Olgo!

Tako je čekal, trpel, upal in verjel za vedno. »Ona pride in bo moja. Hočem. Mora priti!«

In res je prišla. Samo še malo časa in izpolni se mu najdivnejši sen rane mladosti. Kako čudovito! Kako krasno! Volja je utelesila misel. Novak je strmel predse, srce polno blaženosti, ter je šepetal le eno: »Moja, moja! Končno moja!«

Olga pa je, sedeč doma za mizico, razmišljala:

»Ali je mogoče, da se poročim z Novakom? Kaj mi je ta dobri mož? Ali mi je mogoče občutiti zanj vsaj prijateljstvo? — Za Janka je plamtela moja duša, po njem je drhtelo moje telo, vsaka misel mi je bila pri njem, vsako čustvo mi je oklepalo le njega. Za Novaka pa ni v meni niti misli, niti čuta. — Ah! Ako bi Milan — —«

Planila je pokonci, se zgrabila za senci in ječala: »Moj Bog, kakšna misel zopet! A odpoditi se ne da. Porojena v snu, se mi razrašča in dviga vedno močnejša, me trpinči in mi ne pusti več pokoja. Milan. Rožanec! Prijatelj, blagi moj tolažnik. Da se nista križali njeni poti že pred leti! A zdaj je prepozno. Blazna sem — zaničljiva, saj si duhovnik!«

In zgražala se je nad seboj, se zavedala svoje nesreče in plakala. Kam jo meče srce? Za prvim velikim polomom v novo katastrofo. Kakor plevel mora ruvati iz čustvenih gred prav najlepše rože. Jedva je za silo zatrla ljubezen do Janka, mora zadušiti novo do Milana.

Tedaj je strmela sama nad seboj. »Kaj je z menoj? Danes se je poročil moj prvi ljubljenec, oče mojega otroka, a jaz že razmišljam o Novaku in Rožancu! Tugujem za izgubljeno srečo, odklanjam drugo, a hrepenim po tretji, ki je nedosežna. Saj sem blazna ...«

A naenkrat je vzkipel v nji odpor. Čemu bi zatirala kar je najsvetejše? Ljubezen je najvišji zakon! Ljubezen ne vprašuje in ne uvažuje, ne pozna ne mej, ne pregraj, ne stanu ne poklica, ne starosti, ne ukaza, ne prepovedi.

Ljubezen je ptička, ki gnezdi kjerkoli ji hoče in se ne briga, ali ji ne uniči morda zaroda vihar ali požar; ljubezen je zrno, ki vzklije, vzcvete in obrodi sad makar na pečini, sredi kolovoza ali v kotu kleti ter se izpostavlja nevarnosti, da ga odtrga prvi hujši piš, povozi slučajno kolo ali pohodi slep korak.

A zopet si je dopovedovala: »Ah, saj sem podla, neizrečeno propadla! Kri se mi zbuja, sila, uspavana po žalosti v minulih mesecih, se mi dviga iznova ... meni zavrženki! Kaj razmišljajo moji bolni možgani? Sramotnica sem! Niti ne pogledal bi me več čisti Milan, ako bi slutil moje blodnje ... A kaj naj storim? Vzamem Novaka? Joj mi, saj ne morem nič drugega! On hoče! Že dolga leta hoče — v sužnjost moram, kakor jih je moralo že toliko. Novak — dobri, vse pozabljajoči, vztrajno zvesti mož, tvoja bom, saj ne morem biti niti Jankova niti Milanova. Žrtvujem se za Ernico in svojo dobro mamo ...«

In Olga je jokala pozno v noč.

Na klečalniku v kaplaniji pa je molil Rožanec.

»Ti, večni Bog, sam vidiš, kaj se godi v mojem srcu. Reši me! Ne daj, da se izneverim svoji prisegi — izpolni moj načrt — osvobodi me njene bližine! Reši me, da ostanem Tebi zvest in se mi nikoli ne bo treba sramovati greha, ki ga nočem poznati!«

Že davno je odbilo polnoč, ko je Rožanec še vedno ležal na goli deski ter tiho ječal: »Olga, niti ne slutiš, kako sem nesrečen, ker ti tega povedati ne smem in ne morem. — Bog te razsvetli, Olga, da sprejmeš prijateljevo roko ...«

Naslednjega dopoldneva je Rožanca pozval v pisarno župnik. Nervozno je stopal starec po sobi.

»Sedite, če hočete!« je dejal, ko je prišel kaplan. »Jaz laže govorim, ako takole hodim. — Nerodno je, zelo nerodno, kar vam moram povedati. Od dekana sem prijel pritožbo, zaradi vas!«

»Zaradi mene! Zakaj!«

»Ne zamerite — saj me poznate, toda dolžnost je dolžnost. Saj sem doslej molčal, dasi sem slišal sam tu in tam opazke — zdaj pa ne smem več molčati.«

»Prosim, govorite vendar, gospod župnik!«

»Zaradi učiteljice Tratarjeve. — Shajate se ž njo — izprehajate se javno ž njo. Menda hodite celo k nji. Moj Bog! Ljudje se pohujšujejo, šepetajo, klevetajo. Tristo! Mlati ste že zelo, baba je hudič — posebno če je lepa — —«

»Nič ne vem, gospod župnik! Gospodična Tratarjeva, Olga Tratarjeva mi je v šoli tovarišica, prijateljica in jaz sem ji prijatelj, prav nič več!«

»Oh, oh! Saj to ni mogoče!« je zastokal župnik. »Nemogoče je prijateljstvo med mlado žensko in mladim moškim.«

»Je mogoče, gospod župnik, in upam, da se to prijateljstvo ohrani do naše smrti.«

»Kako mislite?«

»Moj najboljši prijatelj in šolski tovariš, imovit posestnik na Goričanah, Ivan Novak že dolgo ljubi gospodično Tratarjevo. Včeraj pa jo je vpričo mene snubil. Ni še pritrdila. S svoje strani pa storim vse, da se ta zakon sklene čim prej. — To blagovolite sporočiti velečastitemu gospodu dekanu. Za tukajšnje opravljivce in klevetnike se ne brigam; pometajo naj pred lastnimi pragi.«

»Da, da, vedel sem, da vam delajo krivico. Vaše pojasnilo me zato zelo veseli! Takoj čestitam gospodični učiteljici.«

»Ne, prosim, še ne. Naj ostane novica med nami dotlej, da se gospodična odloči in da določimo dan poroke. Vame zaupajte, gospod župnik, kakor ste doslej.«

Nevoljen je odšel Rožanec v svoje stanovanje, župnik pa je takoj napisal listek gospodični Magdi: »Zelo ste se zmotili. Gospodično Olgo Tratarjevo snubi Rožančev prijatelj, posestnik Novak na Goričanah in bo v kratkem poroka.«

In listek je po cerkveniku poslal Magdi v šolo.

Tako se je zgodilo, da sta Olgo v velikem šolskem premoru presenetili učiteljici tovarišici Magda in Manica s skupno, zelo hrupno in vsiljivo čestitko:

»Vso srečo ti želim! Novak je bogat mož! Oh, kakšno terno si zadela! — Pa kdaj bo poroka? Tukaj ali na Goričanah? — Kam pojdeš na svatbeno potovanje? V Italijo? Ah, Benetke! Ali pa na Dunaj! V Monakovo! — Jaz bi šla preko Švice v Pariz. Ah, Pariz in skok v London! Ali pa v Kairo. Aleksandnjo, Gize k piramidam na kamelah, gledat Tutenkamenovo grobnico. Izvrstno!«

Olga je strmela. Odkod vesta? Vendar jima tega ni pravil Rožanec? Ali da bi se bil komu pobahal Novak?

Nasmehnila se je in prekinila njuno blebetanje:

»Prezgodaj! Še mnogo prezgodaj! Poročiti se ni, kakor odpeljati se z avtom na izprehod. Stvar je resna, premisleka vredna ... Morda, morda ne. — Kadar bom nevesta, vama gotovo pošljem obvestilo. Dotlej pa, prosim, rajši o tem ne govorita!«

V zadregi sta odšli in kar v glavo jima ni šlo, kaj pomenja Olgino govorjenje; župnik piše, da je Novak Olgo že snubil in da bo v kratkem poroka. Olga pa se dela, kakor da ni še nič gotovega.

»Ej, hinavka je! Nalašč se dela, kakor da si šele premišlja. Kajpak, taka krasotica — Novak je vendarle čisto navaden kmet — ona pa lahko pričakuje kakšnega graščaka, milijonarja ali bogvekoga!« se je togotila Magda.

Manica je otožno molčala; ravnatelj Tribnik ji že nekaj tednov ni bil zvest. V Ljubljani se je seznanil z barsko harfonistko, črnooko, tenkostaso in tenkonogo Poljakinjo, ter se vozaril tja skoro vsak dan ...

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Rožanec je sklenil, da takoj govori z Olgo.

Toda kako naj pride k nji? V učiteljski zbornici mu je bil pomenek ž njo nemožen, na cesto v Sračje ni maral iti več, da ne bi izzval nove klevete, k sebi na stanovanje je ni mogel klicati ali da bi šel k nji zopet na dom, je bilo takisto nerodno.

Ali župnikovo opozoritev na čenče, ki so se širile po mestu in so dospele že do dekana, ji je moral sporočiti ter jo prositi, naj se odloči za Novaka ali pa — da, ali pa zaprosi sam, naj ga premeste nemudoma kam drugam, da je ne onečasti s svojim občevanjem. Ugibal je in ugibal, kako bi se sestal z Olgo, a nič mu ni prišlo na misel. Minevalo je popoldne. Postajal je nestrpen; končne se je preoblekel, si nataknil civilni ovratnik z majhno črno ovratnico, vzel palico v roko in odšel na izprehod. Na mostu je srečal zdravnika dr. Medena.

»Pozdravljen. Pri Jamnici sem bil. Nezavestno sem jo našel. Po vratu podplutbe in odrtine. Vrag vedi, kaj jo bilo. Ali jo je kdo davil, ali pa se je sama. Meni ne odgovori. Strašen zakon! Ali bi šli vi k nji?«

»Ali se zaveda? Nevarnosti za njo ni več?«

»Nobene! Kar pojdite! Medicin ji ni treba — temveč vaše vzpodbudne besede. — Zdravi! — Zakaj vas ni že tako dolgo nič k »Črnemu volu«?«

Zdravnik je odhitel, Rožanec pa se je napotil k Jamnikovim. V veži je mirila stara ženska vekajoča otroka, ki sta klicala mamo. Sicer ni bilo videti nikogar.

»Kje je gospodar?« je vprašal kaplan.

Skomignila je z rameni. »Kaj vem! Kakor gad je pihal in odšel bogvekam. Prosim, gospodinja je sama v kamri.«

Ko je vstopil in ga je zagledala, je zaječala:

»Zdaj šele prihajate! O, Bog! Zdaj šele!«

»Pravkar sem šele zvedel. — Zdravnik mi je rekel, naj grem k vam.«

»Ah, kaj! Pričakujem vas že od tistega večera doma. A vas ni bilo! Mar niste vedeli, kako ste mi potrebni? Ne, ne, hodili ste rajši z lepo učiteljico — jaz pa, o Bog, o Bog!«

»Kakšne misli, kakšna sumničenja!« je vzkipel kaplan. »Moj prijatelj snubi gospodično Tratarjevo, ki sem ji jaz le svetovalec, tolažnik ... Mar tudi vi pozabljate, da sem jaz duhovnik!«

»Meni vse to nič mar! Človek ste, kakor jaz, samo to vem,« je dejala razburjena. »Svoj križ nosite, kakor jaz, le da jaz pod njim omagujem.«

»Vedeli ste, kje me lahko najdete vsak dan. Čemu me niste poiskali? Vaša očitanja odklanjam.«

»Ah, ne hudujte se, ne zamerite mi!« je vzkliknila, ga zgrabila za roko in jo poljubljala. »Bolelo me je; ko sem vas videla, kako ste se peljali z ono učiteljico — srce mi je otrpnilo — in potem še moj mož! Joj meni, zakaj me ni bilo konec!«

Vrgla se je po strani na blazine in jokala krčevito.

»Pomirite se! Zatecite se k Bogu, zakaj le pri Njem je pomoč za vas. Mislite na svoja otroka, na žensko čast, na ugled hišo in molčite! Molk napram ljudem, a tem zgovornejše pomenkovanje z Bogom! To vam priporočam. Res je, samo človek sem, a tudi pošten duhovnik, ne pozabite nikoli tega. Zbogom!«

Skoraj tekel je iz Jamnikove hiše. Smilila se mu je, obupanka, a hkrati je bil ogorčen. Kakšna bestija je v tej ženski! In naravnost ljubosumna je na Olgo! Tudi do nje so dospele klevete in potrjevala si jih je z lastnim vohunjenjem.«

Stresal je glavo ter izkušal misliti kaj drugega. »Proč! Proč odtod!« je zdihoval in božal iz mesta. Hodil je par ur po cestah in klancih gor in dol. V mraku šele se je vračal. Še trdnejši je bil njegov sklep: Olga se mora odločiti, ali pa se odloči sam. Ali bi pisal Olgi in ji vse razložil? Morda jo sreča blizu njenega stanovanja; krenil je tja. Moral je tja, noge same so ga nosile v njeno bližino. In ko se je ozrl v njeno okno, jo je zagledal. Obraza ji ni mogel več razločiti, a vabila ga je z roko. Braniti se ni mogel; urno je stopil pod okno in pozdravil:

»Dober večer. Iskala sem vas — nujno moram govoriti z vami. Pridite gor, prosim!« je dejala poltiho.

»Bojim se — ljudje — gospodinja,« se je izgovarjal.

»Nikogar ni doma. Gospodinja z Vidko je odšla pravkar in tako kmalu se ne vrneta. — Nihče vas ne more videti. Sicer pa, ako hočete, pridete lahko z zadnje strani. — No, prosim, ne pomišljajte se!«

Ozrl se je in ker je bil trg prazen, je urno vstopil pri glavnem vhodu. Čakala ga je na stopnicah.

»Milan, prijatelj,« je ječala. »Kakšna noč je minila in kakšen dan! Samo na te mislim in te kličem, kličem — zdaj pa sem te priklicala. Saj ne moreš vedeti — saj ne moreš slutiti, kaj se godi v meni. — O, Bog mi pomagaj!« Nenadoma ga je tikala.

Rožancu se je zdelo, kakor bi čitala v njegovem srcu; prav isto bi on nji rad rekel. Toda rekel je le: »Ubožica!« in jo pobožal po glavi.

Teda se ni mogla vzdrževati več, glava ji je omahnila na njegove prsi, oklenila se je z obema rokama njegovih ramen ter zaihtela.

Z jezikom, ki ga je krotil, da se mu ni zapletal, je govoril Rožanec nežno, skoraj šepetaje:

»Olga, sestra moja, bodi pogumna! Poslušaj me in verjemi: samo tvojo srečo hočem. Odloči se in sporoči Novaku, da soglašaš, da mu postaneš žena. Ljubi te že tako dolgo, globoko, vdano, čudovito krasna je njegova zvestoba — dobro se ti bo godilo — lahko mu boš prijazna žena. Spoznaš ga, da je plemenita duša in ga morda že kmalu resnično vzljubiš. Križ storiš preko preteklosti, ki ti zbuja bolest, a zaključiš tudi sedanji položaj, ki je nevzdržljiv. Glej, niti midva ne smeva več občevati ...«

Začel ji je pripovedovati, kako mu je govoril župnik o sumnijah, ki so dospele že do dekanovih ušes in kako je zavrnil klevete s poročilom, da jo snubi Novak.

»Prav to sta mi pripovedovali v šolski zbornici Magda in Manica!« se je čudila Olga. »Odkod sta zvedeli to? Ali sta v zvezi z župnikom? Morda sta pa ti dve raznašali klevete? Mar si ti že govoril o moji poroki?«

»Nikakor ne. Povedal sem župniku le, da te prijatelj snubi, in da storim vse, da se vajin zakon sklene čim preje.«

Tedaj se je Olga spomnila. »Da, le Magda je toliko govorila — Manica pa je molčala. Magda je torej bržčas vohunila in naju tožarita, tebe pri dekanu, a mene pri župniku! Kača!«

Jezno je begala po sobi.

»Odpusti ji, saj se ni zavedala, kaj dela. Vse se uredi — vsi jeziki se zavežejo: reci samo da, in prijatelj ...«

Padla je na stol, se zgrabila za glavo in ležeč na mizi zajokala: »Novak! Zakaj Novak?« Rada bi mu rekla: »Zakaj ne ti — ti: Milan, zakaj ne ti? — Misli, da sem blazna, misli, da sem podlica ali kar hočeš: tebe ljubim — tebe ljubim!« Tako bi mu rada rekla, a samo jokala je in molčala.

On pa ji je položil roko na ramo in dejal:

»Olga, pomiri se in se odloči. Ako se ne odločiš, se ne smeva videti nikoli več. Že jutri naprosim župnika in dekana, naj mi poskrbita mesto drugje. Tu ostati ne morem ... Bog te razsvetli, Olga! — Lahko noč!«

»Samo še trenutek, Milan!« je vzkliknila, planila na noge in se oklenila njegove rame. »Ne zameri! Strašno mi je in kar trpim, niti ne slutiš! Le piši Novaku, da ga vzamem! Lahko noč!«

Energično je zagrabil kljuko in urno odšel. Počasi je stopal po stopnicah navzdol, obstal, prisluhnil; nikjer glasu po hiši. Gospodinje z Vidko torej še ni bilo doma. Iz veže se je videlo brleti na trgu nekaj svetiljk. Ko je prestopil hišni prag, se je ozrl. Nikjer nikogar. Podvizal se je, da je prišel od hiše in krenil v kaplanijo. V trenotku, ko je stopil v vežo, se je oglasil navček s stolpa.

»Naj v miru počiva in večna luč naj mu sveti!« je zavzdihnil Rožanec. Iz kuhinje pa je pritekla stara kuharica.

»Ali ste bili pri njem, gospod? Ta nesrečnik!«

»Nisem. — Kdo je umrl?«

»Petruz! Ubil ga je Žlogarjev hlapec Jur na svislih. Vpričo Mice ga je pobil z gnojnimi vilami. Petruza je bilo grozno gledati — —«

»Strašno! In Jamnica je tudi bolna. — Nič, nič, Jera, nocoj ne bom večerjal. — Samo vina mi prinesite — žejen sem — daleč sem bil na izprehodu.«

Omahoval je v sobo.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

V kratkem je moral zaključiti šolski pouk.

Od zadnjega sestanka zvečer v njeni sobici se Rožanec ni več izprehajal z Olgo in Vidko. Sam pred seboj je izgovarjal, da ima na šoli preveč dela — vršile so se klasifikacije, zaključne konference, prvo obhajilo na praznik sv. Alojzija — kako bi utegnil!

Toda v istini se ji je izogibal. Samo mimogrede sta se včasih pozdravila na šolskem hodniku ali na konferenci, se nasmehnila in okrenila oči drugam. Njega je bolelo srce. Vendar je bil srečen, da je našel v sebi moč, premagati sebe in njo. Sedel je kraj gozda na mali višini, zakrit z vrsto smrek in razmišljal. Sem je zahajal zdaj po ovinkih na izprehod, boječ se, da bi ne srečal Olge z Vidko.

Mračilo se je. Rožanec si je naslonil glavo na roko. Nedaleč se je zasmejalo dekle kakor grlica. Rožanec je posluhnil, sklonil glavo za drevo in čakal. Koraki po cesti spodaj so se že slišali. Mimo sta stopala v mraku moški in ženska. On jo je držal okoli ramen, ona njega okoli pasu; tiščala sta se, da sta bila v mraku videti ena sama oseba. Polglasno sta govorila, strnila glavi in se poljubljala.

Polagoma sta izginjala v temi, vračajoč se v mesto.

»Kako sta srečna! Jaz pa ne smem biti nikoli tako srečen,« je govoril Rožanec sam v sebi. »Ženski, ki jo ljubim, moram z vso zgovorno silo prigovarjati, naj gre prostovoljno v zakon z neljubljenim možem. To prigovarjanje se mi mora zdeti duhovniku častno! In prijatelju mešetarim ljubljenko! Na, tu jo imaš, vzemi jo in imej jo namesto mene!«

Strmeč je dvignil glavo. Tema je izginila, na vzhodu je žarelo — še trenotek in nad obzorjem je vzplaval polni mesec. Tiho je visela na ogromnem svodu prirode večna svetiljka ter razlivala tajinstveno svetlobo po pokrajini. In daleč po gozdu se je dvignil šum, prihajal bližje, se okrepil, naraščal ter zamajal vrhove in veje, a zbežal dalje kakor vzdih — —

Pokorno je sklonil kaplan glavo k zemlji. Čemu te misli? Končano je! Samo ne misliti več, samo ne misliti več! Zavezal se je, prisegel je. Zdaj je kakor prodanec, brez svoje lastne volje.

Kot polotrok, ne poznavajoč življenja, se je bil vdal poklicu z dolžnostmi, katerih dalekosežnosti ni niti slutil. Kolika krivica! In zaman je vsak upor. Torej le misliti ne več! Ne, ne misliti, le vdati, odreči se, resignirati — —

Potrt se je vračal v mesto in krenil preko mostu. Tu je zaslišal kričanje in beganje ljudi. V jasni mesečini je videl, da kažejo nekateri v reko, drugi tekajo po nabrežju, tretji se ukvarjajo z neokretnim čolnom, dva moška pa sta se pravkar pognala v vodo.

»Tamle plava! — Oj, izginila je! — njena roka, — glava!«

»Ah, ni je več!« so vpili gledalci križem.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal kaplan. »Neka gospodična je skočila v reko!«

»Katera?«

»Ne vemo. — Tamle z nabrežja se je strmoglavila v tolmun, kjer je najgloblja voda — vrtinec. Dolgo jo je vrtilo in požiralo, a spet metalo kvišku. Končno je telo odplavalo po reki. — Zaman je vsako reševanje. Gotovo je že mrtva!« so pripovedovali ljudje.

Rožanec je hitel po nabrežju in napeto zrl v vodo. Plavača sta se z naporom vseh sil poganjala po reki, da bi ujela utopljenko, toda valovi so jo odnašali hitreje, ker se pač ni branila več. Očividno je bila nezavestna, morda že mrtva.

Tedaj je priplavalo telo do skale, ki je štrlela iz reke. Nekdaj je stal tu mlin na reki; zadnji njegovi ostanki so še kazali prostor, kjer je pred leti ob visoki, nenadni povodnji poginil mlinar s hčerko deklico, ki mu je bila pravkar prinesla večerjo; povodenj je odnesla in požrla oba z mlinom vred. Le troje mlinskih kamnov še vedno leži v strugi in od temeljev se in ohranila naravna pečina. Ob tej pečini se je ustavilo utopljenkino telo; njena obleka se je menda ujela za skrito ostrino.

Plavača sta se z omagujočimi močmi pognala za pečino, iznova je odplavalo truplo, a že sta ga zgrabila. Eden je splezal na skalo in potegnil žensko k sebi. Zdaj je zlezel še drugi za njim.

Utrujena sta, težko se oddihujeta, sedata, počivata — a dvigata žensko telo, obračata, stresata. Zdaj vstajata, jo postavljata na glavo, poizkušata umetno dihanje dvigajoča njene roke. Zaman!

»Mrtva je — skoraj že mrzla!« zakriči eden izmed reševalcev. Učiteljica z dekliške šole!« zakriči drugi.

Rožanec se opoteče na nabrežju, kakor bi ga bil udaril kdo s kolom po temenu. Vrti se mu, zakrili z rokama in se ujame za ograjo.

»Olga, Olga je,« mu šumi po možganih. »Obupala je — izvršila svoj naklep, ki ga je gojila pred meseci — a zdaj sem jaz kriv njene smrti. Jaz, ki sem ji vžgal nesrečno novo ljubezen! Bog, kaj sem storil?«

Kakor blaznik je strmel k pečini, ob kateri se je zdaj ustavi rešilni čoln. Truplo so spuščali v čoln, reševalca sta plezala s pečine ter zlezla k veslačem. Čoln se je počasi proti toku reke vračal k mostu. Tam so bile stopnice, ondi izkrcajo utopljenko.

Radovedneži so tekli po obeh nabrežjih nazaj k mostu, da vidijo nesrečnico.	Le Rožanec se ni mogel premakniti, noge so se mu tresle, da je klecal s koleni in v čeljustih ga je držal krč, da je bil nem.

Polni mesec pa je razlival svojo bledorumeno svetlobo po reki, da je bila skupina na čolnu vprav fantastično razsvetljena. Hiše so v bledem žaru čudno bleščale. In ko so dvignili utopljenko z dna čolna, je zašumela voda, ki se je odtekala iz njene obleke. Prav takrat je priletel preko reke trop vran, črn in skrivnosten, se zadrl in izginil preko mesta tja proti gozdu.

»Kdo je? Katera učiteljica?« je vprašal nekdo.

»Tista mala črnka — zmerom se je smehljala in šalila,« je odgovoril nekdo od reke.

»Gospodična Manica?«

»Gospodična Kodrova.«

»Ali je mogoče? Motite se! Tujka je!«

Vse križem so vzklikali: »Prostor! Prostor! Gospod duhovnik — morda poslednje sv. olje.«

Rožanec je prodiral skozi množico, obstal ob začetku stopnic, strmel navzdol in težko sopel. In končno so jo prinesli navzgor. Rožanec se je odkril, pristopil k nji.

Bila je Manica Kodrova, mrtvaško bleda, brez diha, brez smehljaja, ki je v življenju ni ostavil nikoli.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Vse učiteljice so se zdaj spominjale, da je bila Manica zadnje čase silno potrta. Prej zgovorna, vesela, šaljiva, zadnje dni molčala, bleda in zamišljena.

Oblegale so Magdo:

»Kaj veš? Zakaj je bila tako potrta?«

Magda pa ni hotela ničesar vedeti.

»Niti ne slutim, zakaj. Povedala mi ni in jaz je nisem vpraševala. Ravnatelj Tribnik ji je bil vedno enako kavalirski. Res je, da je ostajal zadnje čase čestokrat v Ljubljani — menda postane ravnatelj neke nove banke — a avtomobil ji je ostal vsak dan na razpolago. Vozili sva se vsaj dvakrat na teden na daljne izprehode. Jaz sem seveda sedela zmerom pri šoferju; za steklom najmanje vleče ter se vidi najlepše cesta pred avtom — Manica je sedela zadaj sama in molčala.«

»Ali jo je nameraval Tribnik morda zapustiti? Govori se, da se shaja v Ljubljani z neko drugo. Morda jo je to pognalo v smrt? Ali se ni s Tribnikom prepirala? Včasih je imela rdeče oči; nrav od joka?« so vpraševale.

Magda se je zaničljivo zmrdnila.

»Manica je bila preveč pametna. Tribnik je povedal neštetokrat vsakomur, da se ne misli nikdar oženiti. Manica si torej ni delala nekakih iluzij glede Tribnika. Niti ljubosumna ni mogla biti: Tribnik ni nikoli skrival, da so mu všeč vse mlade in lepe ženske. Bil je do Manice vedno enako radodaren, ji kupoval kar si je le želela. Ne, ne, zaradi Tribnika ji ni bilo treba iti v vodo. Vzrok je moral biti drug.«

»Strašno je! Zelo se mi smili revica. Bog naj ji bo milostljiv!« je vzdihnila Janka Mehletova, najstarejša učiteljica.

»Da, samo sočutja je vredna. Pa si slišala, kako govore ljudje, ki se kažejo moraliste vsaj pri takih prilikah?« je vprašala Magda. »Kakršno življenje, taka smrt! Ničvrednica je bila, čeprav v svili in skunksu. Učiteljica, pa se je pečala s takim zloglasnim Don Juanom! A veste, zakaj se zgražajo? Zato, ker so ji bili prej in so ji še po smrti zavidni. Le zavist jih je delala in jih dela moralno ogorčene. Zakaj vse tiste čednostne dame, ki zdaj obsojajo nesrečnico, bi same prav rade jemale, od kogarkoli demantne prstane, svilo in boe. Samo v vodo bi ne skakale, nego glumile še nadalje čestite milostive.«

Vesela Manica pa je ležala sivobleda in trda na kameniti mizi v mrtvašnici. Otroci njenega razreda so ji nanosili toliko šopkov, vrtnic in lilij, da je gledal iz kupov cvetja le še njen obrazek.

Policija je preiskala njeno stanovanjsko sobico in našla nekaj pisem. Nato je odredila obdukcijo trupla. Za naslednje dopoldne je bil določen pogreb. Ogorčeni župnik je odredil, da naj se samomorilka pokoplje brez duhovniškega spremstva in šolsko upraviteljstvo je zato sklenilo, da se udeleži pogreba le mladina njenega bivšega razreda, a izmed učiteljstva samo, kdor hoče, sili pa naj se nikogar.

Zvečer pred pogrebom je prišel k »Črnemu volu« tudi Rožanec. Želel je zvedeti sodbo pokojničinih tovarišev in govoriti z okrajnim zdravnikom, kaj je dognala obdukcija.

Res so bili ondi že Drobnič, Knapič in Zelenič, dr. Meden še ni prišel.

»Naše mesto postaja torej vendarle zanimivo,« se je rogal Drobnič. »Za kanibalskim umorom zdaj romantičen samomor. Sleparskih špekulantov in tatvin pa je vsak dan več. Razvijamo se, hvala Bogu! Listi pišejo o nas, prinašajo slike: strela, naš sloves narašča!«

»Tragično, a?« se je obrnil Knapič h katehetu, ki je prisedel na konec mize. »Roman, a? Bil sem pri njegovem začetku, zvedel prvo poglavje takoj, ko je bilo napisano — gospodična Magda je izvrstna poročevalka! — In videl sem slučajno konec zadnjega poglavja. Čudno, a?«

In pripovedoval je, kako je bil priča začetku Maničinega razmerja s Tribnikom: »Interesantno, a?« — Ko se je snoči pravkar vračal po nabrežju v mesto, je zagledal v mraku jedva dvajset korakov pred seboj, kako je neka dama pritekla k reki in se strmoglavila vanjo. Skočil je in začel kričati na pomoč; potem so začeli ljudje vreti skup in neki delavci so hiteli k čolnu. »Strašno, a? — Videti nesrečo, toda ne moči pomagati — človek bi znorel, a?«

»Pa čemu je vendar skočila v vodo? Iz nesrečne ljubezni?« je vprašal Zelenič. »Taka sentimentalnost je anahronizem.«

»Zaradi celibata, ki je zapovedan samskim učiteljicam, kajpada,« je izjavil Drobnič.

»Ali kaj veste?« se je razveselil Knapič.

»Seveda vem!«

»Hahaha, zdaj pa brž pol litrčka!« je v veži kričal dr. Meden. »Dober večer! O, gospod katehet, končno zopet enkrat! Dela čez glavo, kajne? Tudi meni se ne godi drugače. Vsak teden nova obdukcija in kopa protokolov!«

Družbi je pokimal, katehetu pa podal roko.

»Želel sem zveneti, ali smatrate, da je bila nesrečnica normalne razsodnosti, ko je storila konec svojemu življenju,« je dejal Rožanec. »Ali je bila odgovorna za svoj korak?«

»Čemu vas zanima to?«

»Gospod župnik je mnenja, da bi prepovedal cerkveni pokop — —«

»A, zato! Ampak brez dvoma, gospodična v tistem trenotku ni bila razsodna ter je prav gotovo ne morem smatrati za odgovorno za blazni čin. Če hočete, vam izjavim to tudi pismeno. Nič čudnega ni, da se je siroti končno zmedlo. Njena pisma, ki jih je odprla policija, govore tudi taiku: — kar pa je dognala obdukcija, je razkrilo vse. A to je začasno še tajnost!«

»Da je niti nam ne zaupaš? Vraga, saj nismo babe!« je čeperil Drobnič. »Knapič, daj častno besedo, da boš molčal kot riba! Zelenič, mož beseda! In midva z gospodom katehetom, kajme: parole d'honneur.«

Vsi so glasno pritrdili, dr. Meden pa je dejal.

»Torej: Tribnik se je revice naveličal in ji izrazil na vsa usta; izgini, zdaj imam spet drugo! — Dekle pa se je vanj najresneje zaljubilo. Domišljala si je dolgo, da njemu brez nje ni mogoče živeti, ker ona sama brez njega ne bi mogla živeti. Prepričala pa se je, da nasprotno, Tribnik hoče brez nje spet z drugo prav veselo živeti. Vrhu tega je bila že tretji mesec noseča. Roditelji so ji pomrli, ko je bila še dete; dve stari teti, ki sta jo izšolali, sta fanatični moralistki, ki se jima ni upala povedati resnice; prijateljice, h kateri bi se zatekla, ni imela, sama je bila brez imetka. — Pretila ji je torej gola sramota, disciplinarna preiskava, morda izguba službe. V svoji obupanosti si je pač slikala položaj še črneje, kakor je bil. Tako se ji je zmedlo. Dva dni je tičala skoraj neprestano v cerkvi na kolenih in je doma le še jokala. Torej se ji je zbledelo in storila je konec.«

»Vidite, ugenil sem! Celibat jo je ubil!« je dejal Drobnič. »Ubil je že marsikoga in ga še ubije ...«

Družba je ugovarjala, vnela se je živahna debata, zdravnik je pritegoval Drobniču, naglašajoč, da noben normalen človek ne živi proti narurnim zakonom, le katehet je molčal. Tovarišev ni niti poslušal. Njegove misli so bile pri Olgi in Manici. Izpil je svojo četrtinko, se naglo poslovil in odšel. Njegov sklep je bil gotov.

Naslednjega jutra po črni maši, ki jo je čital za pokojnico, je odšel zajtrkovat v župnišče. Ko je prišel župnik, mu je dejal:

»Čemu odrekate, gospod župnik, krščanski pokop nesrečni učiteljici? Svoj čin je storila v nerazsodnosti. Dr. Meden vam da, če zahtevate, pismeno izjavo, da je v trenotku samomora ni bilo mogoče smatrati za razsodno.«

»Ah, prosim vas, nikar delati izjem! Gospodična učiteljica ali umazana delavka sta kot samomorilki katoliškega obreda nevredni in se ne smeta pokopati na posvečenem delu pokopališča.«

»Okrajni zdravnik je zaprisežena službena oseba in njegovi strokovni izjavi smo dolžni verjeti,« je dejal Rožanec.

»Idite mi s takimi službenimi osebami, kakršen je dr. Meden. Ne, jaz, ki verujem v Boga in strogo vršim božje in cerkvene zapovedi, jaz se ne morem, niti ne smem pokoriti izjavam in sodbam ljudi, ki so brez vere.«

Rožanec je v zadregi utihnil. Nikoli se ni še nikomur uprl, od otoških let je storil vse, kar so zahtevali drugi, višji, ne da bi bil vpraševal, je-li pametno ali nespametno, pravično ali krivično, kar velevajo in zahtevajo.

Te dni pa je toliko razmišljal in vsaka misel v njem se je upirala in zavračala tuje misli, a uveljavljala sebe, lastno sodbo, lastno voljo. Zato je dejal:

»Doslej sva se vedno razumela, gospod župnik, in hvaležen sem vam za vsak pouk. Izkušen, starejši mož ste, in meni, mlajšemu je dolžnost, poslušati vas. Moj predstojnik ste. Ali jaz nisem stroj brez inteligence in brez lastnih misli. Rekel bi torej: starejši mož mora biti zmerom hladnejši v sodbi, treznejši, mirnejši. Vi pa ste zdaj na moje začudenje strastnejši, nestrpnejši od mene, ki sem vendar še dosti mlad.«

»Ah, kaj! Cerkev in verski predpisi so za stare in mlade enako jasni. Veste, da imam prav in ugovora ni!« je dejal župnik, kroteč se, da ne izbruhne.

»Dobro, predpisi! Merodajno mora biti mnenje zdravnikovo; ako mi on potrdi, da je samomorilec storil svoj čin v blaznosti, ravnam po predpisih. — Sicer pa je glavno predpis Jezusa Kristusa, ki je učil, da je treba mrtvece pokopavati. In jaz jo pokopljem!«

»Vi bi si drznili to storiti? Kdo pa ukazuje tukaj: jaz ali vi?«

»Ne jaz, ne vi, nego Jezus Kristus. Edino njemu se pokorim. On naj jo sodi, ne mi! Ne zamerite, ne morem drugače. Poznal sem pokojnico s šole; lehkomiselno otročje, a dobro dekle je bila, vsak jo imel rad — verske dolžnosti je izpolnjevala vestno in redno. — Čemu bi nesrečnico, ki je bila za svoj greh dovolj kaznovana in je šla bolna v smrt, še pred grobom sramotili in izpostavljali ljudski krivični sodbi? Tovariša sva si bila na šoli. Vse mesto bo odobravalo moj korak, in celo nasprotniki bodo morali priznati, da smo katoliški duhovniki vendarle boljši, tolerantnejši, nego je naš sloves po krivdi nekaterih fanatikov.«

»Zelo mi je žal. Toda poslednjič vam rečem: samomorilka se pokoplje brez mojega in vašega spremstva. Ako ne slušate, nosite sami posledice!« je dejal župnik odločno.

Rožanec se je poklonil in brez besede odšel.

Ob devetih je bil pogreb.

Rožanec je prišel brez cerkvenika in brez spremstva. Sam je pred mrtvašnico opravil molitve, sam je korakal pred krsto in sam je blagoslovil krog in krsto.

Za krsto pa so stopali Olga Tratarjeva, in Janka Mehletova, dr. Meden, Drobnič, Zelenič in Knapič ter ves bivši razred pokojnice. Magde ni bilo; zbolela je, da bi se ne zamerila župniku.

Tisti dan je Rožanec obedoval sam. Le kuharici je rekel, da ga nekaj dni ne bo v župnišče na obed, ker ima z učiteljsko družbo pri »Črnem volu« važne pomenke pred zaključkom šolskega leta. Zvečer pa je po daljšem času zopet poiskal Olgo in Vidko ter odšel ž njima daleč na izprehod. Govorili so le o pokojnici, o Vidovem dnevu in o Olginem odpotovanju. Šele pred Olginim stanovanjem je Rožanec omenil:

»Jutri pridem pote, da pojdeva na obed k »Volu«. Še teh par dni želim namreč prebiti v tvoji družbi kolikor mogoče.«

Nji so se zarosile oči, a delal se je, kakor da tega ni opazil in je urno odšel.

Tako je prihajal poslej vsak dan ponjo opoldne in zvečer. Prijeten, redkobeseden jima je bil pogovor. K sreči je blebetala Vidka tem zgovorneje. V oči si nista upala pogledati in si nista rekla nobene besede, ki bi izdala njune muke.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Ljubljanski napredni dnevnik je prinesel par dni nato iz Trstenika obširen dopis; zelo toplo je bila opisana pokojna učiteljica Manica Kodrova, »odlična narodna učiteljica, navdušena Jugoslovanka, simpatična hvaležnim učenkam in njih roditeljem. Vsak človek jo je imel rad. Bila je kakor solnčece, ki je razsvetlila in ogrela vsako družbo. — Priljubljena kakor malokatera, ostane njen spomin nepozabljen.«

In opisana je bila njena tragična smrt, ki jo je zakrivila, duševna obolelost, »ki je — kakor se je dognalo — menda dedična v njeni družini: njen stric je umrl v blaznici, njena mati se je sama usmrtila.«

Naposled pa je bil zgovorno pohvaljen gospod župnik, »ta vobče velespoštovani duhovnik stare korenine, ki je znan sovražnik vsakršnega celotstva in fanatizma, zato splošno priljubljen mož pri vseh strankah našega mesta. On je odredil, da se je vršil za nesrečnico dostojen pogreb. Prav nič se ni pomišljal v pristnem krščanskem sočutju, ter je ukrenil, da se je izvršilo vse po cerkvenem obredu, kar je ostavilo na naše mesto najboljši vtis. To je plemenito in modro ter dokazuje, da je med staro gardo naših župnikov še vedno nekaj celih in širokoobzirnih mož, pred katerimi mora vzklikniti celo najbolj dosleden svobodomislec: Klobuk doli! Vsa čast tudi gospodu katehetu Rožancu, ki je vodil pogrebni izprevod ter je nastopal v duhu vrlega svojega predstojnika. Še več takih duhovnikov! Potem dobi načelna borba glavnih naših političnih strank končno tisto kulturno Obliko, ki bo na čast slovenske domovine!«

Župnik, ki je v duhu sestavljal ovadbo na dekanat proti upornemu kaplanu, je bil presenečen. Kamorkoli je prišel, povsod so ga vpraševali, je-li čital prekrasen dopis ter so mu čestitali. Tako se že dolgo ni bralo o nobenem duhovniku. Vse mesto ga hvali, po deželi se govori o njem z velespoštovanjem. Prav gotovo mu je večina tovarišev zavidna, ker si je znal pridobiti celo odkrite politične nasprotnike.

Župnik ovadbe ni napisal ter je poročal dekanatu, da proti cerkvenemu pogrebu samomorilke ni mogel imeti po uradni izpovedi okrajnega zdravnika in temeljem dokazane hereditarne bolezni pokojničine nikakega pomisleka.</text>
      <sha1>nxig2ze2nl1njimefm22ixk8ql4ff6c</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>207056</id>
      <parentid>207055</parentid>
      <timestamp>2022-07-30T09:35:01Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Veronika Špringer</username>
        <id>8927</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="158693" xml:space="preserve">{{naslov-mp
| naslov = Olga
| normaliziran naslov = 
| avtor = Fran Govekar
| opombe = ''Roman''
| izdano = ''{{mp|delo|Glas naroda}}'' 48/262-290; {{mp|leto|1940}}
| vir = dLib {{fc|dlib|QI7YFTVG|s=5|262}}, {{fc|dlib|3JCVYUWL|s=5|263}}, {{fc|dlib|NXZJL3ER|s=5|264}}, {{fc|dlib|ZWIFF6IE|s=5|265}}, {{fc|dlib|ILRWMZAE|s=5|266}}, {{fc|dlib|LOC45GZQ|s=5|267}}, {{fc|dlib|ATGXL0TK|s=5|268}}, {{fc|dlib|UGNLGEMZ|s=5|269}}, {{fc|dlib|J1JHR7HU|s=5|270}}, {{fc|dlib|T5KBP4IA|s=5|271}}, {{fc|dlib|EYHRWC6M|s=5|272}}, {{fc|dlib|KXCUMZZ7|s=5|273}}, {{fc|dlib|CDPDTWFC|s=5|274}}, {{fc|dlib|0IGVXLP6|s=5|275}}, {{fc|dlib|WXPJ9MKM|s=5|276}}, {{fc|dlib|VYW4JWND|s=5|277}}, {{fc|dlib|UWRIBQCL|s=5|278}}, {{fc|dlib|4ZUWJ4QB|s=5|279}}, {{fc|dlib|GFG9SWW9|s=5|280}}, {{fc|dlib|CW6MVCGI|s=5|281}}, {{fc|dlib|7VL6INZP|s=5|282}}, {{fc|dlib|RZNF6QQR|s=5|283}}, {{fc|dlib|U12ENAG3|s=5|284}}, {{fc|dlib|FQMAMKKE|s=5|285}}, {{fc|dlib|SSK4UKKT|s=5|286}}, {{fc|dlib|2NBB9KJI|s=5|287}}, {{fc|dlib|NBX9IWWK|s=5|288}}, {{fc|dlib|RQNMT2S2|s=5|289}}, {{fc|dlib|3NIZJRZP|s=5|290}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 
}}


»Torej: da ali ne?«

»Ne!«

»Ne? — Vrag te vzemi!«

»Prav žal. — Ampak tvoj kredit je izčrpan. Govoril sem trikrat z generalnim ravnateljem ...«

»Poznam branjevca, strahopetca!«

»Morda je. Ampak sam ni odločal; upravni svet je odklonil, dasi te je ravnatelj priporočal.«

»Kako je torej mogoče? Stara, ugledna tvrdka ...«

»Gotovo ... toda zaupne pozvedbe ...«

»Klevete. Zavistniki lažejo. Ljubi rojaki pač nikdar nikomur ničesar ne privoščijo. Preglejte sami moje knjige.«

»Pusti. Informacije so točne. Obremenjen si preko mere. Niti novih dveh strojev še ni plačal. In Ljubljanska kreditna banka. — Trgovska banka. — Kreditni zavod. — Pa dota tvoji gospodični sestri?«

»Kaj naj storim? — Preostaja mi le Amerika ali revolver.«

»Oženi se!«

»Nemogoče. Olga —!«

»Haha! Potem rajši kar precej revolver ... Ne, prijatelj, svetujem čisto resno: oženi se. Najdem ti bogato nevesto — šest, deset, morda petnajst milijonov ...«

»Kron ali dinarjev?«

»Dinarjev, strela! Hočeš?«

»Ne brij norosti. Kje bi vzel tako nevesto?«

»To je moja skrb. Povej samo, če hočeš.«

»Ali boš zahteval provizijo?«

»Brez provizije ne bo šlo. Nevesto že imam.«

»Ne budači! Kakšna pa je? Počasna stara babica?«

»Krasotica res ni, ampak mlada, elegantna dama ...«

»Idiotka!«

»Izomikana v prvovrstnem institutu ... govori francoski.«

»Nehaj! Kdo je tvoj monstrum?«

»Moja tajnost. Ako te ne zanima, nima smisla, da bi ti pravil. — Dober znanec sem njenemu očetu, občujem prijateljski z njenim bratom ...«

»Za teboj naj morda pobiram ...«

»Nikakor ne. Jaz se ne oženim nikoli. Ali vsaj še tako kmalu ne ... Pripovedujem ti vse le zato, da vidiš ...«

»Da imaš vpliv v njeni hiši. Da se ti mešetarjenje posreči?«

»Take je. Bržčas se mi posreči. Vidiš mojo roko? — Šest do petnajst milijonov ti ponuja. Ali mi daš 2 odstotka provizije? Daj roko: mož beseda! In napišeš mi pravilno obveznico ...«

»Ne dam! Mar so te najeli, da me loviš?«

»Tebe loviti? Hm. Sam veš, koliko si vreden. — Taka nevesta ne lovi ženinov, ki stoje pred bankrotom. Prijatelj sem ti ...«

»Pojdi, pojdi! Zaslužiti hočeš z menoj!«

»Tudi. A z drugim bi zaslužil morda še enkrat toliko, čeprav težje.«

»Čemu težje?«

»Ona si želi v Ljubljano.«

»Aha! Torej kmetiško teslo?«

»Ne, — rekel sem že: resnična dama! Hči velikega indnstrijca, torej iz tvojega miljeja. In povrhu rasa! Prijatelj, rasa! Nič lirike— sam plamen.«

»Agent! Zvodnik!«

»Zate. Pa kakor hočeš: povem, kolikor jo poznam, bi ti jo morda pridobil. Morda ... Potrudil so bom, da ti ugladim pot. Drugo storiš sam. Torej boš dal provizijo?«

»Če mi bo všeč, bom ...«

»Dal boš pa črno na belem, kajti kupčija je kupčija. Zaenkrat mi daj častno besedo.«

»Častna beseda. — Kdo jo torej?«

»Elza Kromarjeva ...«

»Ne poznam. — Odkod?«

»Iz Sel. — Ona te pozna. In všeč si ji. — Oče Gašpar ima ob Savi troje velikih žag na električni pogon, v Selih lesno trgovino — skladišča hlodov in desk so velikanska — troje velikih hiš gradič v Trsovem, konj okoli dvajset, goveje živine blizu petdeset, troje avtomobilov itd.«

Mladi tovarnar Stepišnik je letal po kontorju in si brodil s prsti po košatih laseh. Končno je obstal.

»Pa koliko je stara? Zakaj se ni že omožila? Kakšno preteklost ima, da ji je treba iskati moža na tak način?«

»Prav nobene preteklosti. Kaj pa misliš? Za njo ni vsak kdorsibodi. Odbila jih je že nekaj, ki so se ponujali. Trideset let še nima. Resna ženska. Življenje ji ni potekalo med izbiranjema toalet, ob klavirju, knjigah, žlahtnih rožicah ... Marljiva, energična ženska. Ljubi konje in pse, hodi na lov z bratom ali pa se vozi z avtom. Za zabavo priganja očetovo uradnike in delavce, dekle in hišne. Stroga gospodinja! Skratka: ako to vzame — in to bo moja briga — boš lahko žvižgal na vse banke in posojilnice ...«

»Torej, brata ima ...«

»Da, brat prevzame po očetu industrijo. Zato mora dekle končno iz hiše. Kromar si želi zeta, snahe, vnukov.«

Tovarnar Stepišnik je prisedel k prokuristu Tribniku, si natočil čašo in izpil. Zamišljen je vzel cigareto in jo počasi prižgal. Bolestno cinična poteza se mu je vezala okoli ust.

V kontorju je zavladala tišina. Narahlo je potrkalo in vstopila je gospodična. Črni kodri so ji obkrožali sveža lica. Imela je votlo rjave oči. Nekoliko polne prsi. Bila je zelo simpatično dekle.

»Ali smem prosti?« je dejala Stepišniku in položila na mizo tipkano pismo.

Tribnik se je delal, kakor da gleda delavca, ki je kidal sneg na tovarniškemu dvorišču, a zasledoval je vsako njeno kretnjo.

Stepišnik se je presedel za pisalno mizo in podpisoval, ona pa se je z bokom naklonila nanj, zroč nedolžno predse. Stepišnik jo je pogladil po hrbtu, in gospodična je odhitela.

»Brhko, zdravo dekle,« je dejal Tribnik.

»Grdih žensk sploh ne trpim okoli sebe,« je odgovoril tovarnar, vstal in začel iznova hoditi po kontorju. »Elza Kromparjeva — torej. — A Olga, Olga?«

»Odpoveš ji, kakor vsaki drugi, in stvar je v redu,« je rekel Tribnik. »Tudi jaz delam tako.«

»Ne. Olgo imam resnično rad.«

»Verjamem. Saj je lepa, da malo takih. Tudi jaz bi jo imel rad ...«

»Ne, z njo ni tako ... Olga ni dekle za zabavo. — Dobra, pametna, poštena. — Zares njo bi vzel za ženo — saj ne veš, kako mi je ...«

»Pa jo obdrži! Elzo in Olgo. Zakaj pa ne? Saj si mož za to! Haha! — Ah, čuj, kaj pa bi bilo, ako bi te pustila Olga?«

»Nikoli, a — prokleto — skoraj bi si želel tega ...«

»Pa si res čudak. Olga, Olga! Toda vest te ne peče, ako objemaš tole dekle in bržčas še vse ostale ...«

»Nobena ne šteje prav nič« je odgovoril Stepišnik malomarno. »A ona! Saj niti ne slutiš, kakšna je. — Ali vrag me vzemi s teboj vred. Ali resno misliš, tla bi bilo mogoče z Elzo Kromarjevo?«

»Čisto resno poizkusim. Jamčiti seveda ne morem. V nedeljo se peljem v Sela, v ponedeljek ti morda že lahko poročam. Potem se odpeljeva skupaj tja, da se seznaniš s starim in sinom. Velja?«

»Velja! A nikomur besede!«

»Ne besedo. Zdaj napiši obveznico.«

»A kako plačljivo?«

»Plačljivo pet mesecev po poroki ali v obrokih, toda vsaj v desetih letih z obrestmi, ki jih plačujejo posojilnice.«

Stepišnik je napisal.

»Še štampiljko!« je zahteval Tribnik.

»Evo, tudi to!«

In Tribnik je spravil obveznico v listnico, se poslovil in hitro odšel ...

Stepišnik pa si je naročil novo čašo do vrha, jo duškoma izpraznil in odprl dveri.

»Gospodična Marta, prosim za trenutek.«

V kontor je prihitela rdečelična črnolaska.

»Deklič sladki,« je dejal in jo potisnil nase, »na prodaj sem ... Povej, koliko sem vreden?«

»Na prodaj? Ah, da bi vas jaz mogla kupiti!« se je zasmejalo dekle in ga poljubilo.

»Pa koliko bi dala za me?«

»Milijon!«

»Tako malo?«

»Ah, sto tisoč, milijon milijonov, ako bi jih le imela!«

»Tako me imaš rada?«

»Tako — grozno! — nepopisno!«

»Dušica, dušica!« Poljubljal jo jo. »Vidiš, vesel bom, ako da zame z vso tovarno vred šest, deset, kvečjemu petnajst milijonov ... Sramotno sem cenen, ne?«

Tedaj se je Marta prestrašila.

»To ni šala? Mar vas ženijo?«

»Ne vem ... A če bi našli zame tako težko nevesto, bi se pač oženil. Moram se.«

»Oženiti! In potom bi mene odslovili?« Svetle rjave oči so zalile resnične solze. »O, Bog, kako bom nesrečna!«

»Nič se ti ne zgodi ... pri meni ostaneš in moja boš, zmerom samo moja.« Potegnil jo jo na zofo. »Pa nove svilene nogavice kupi, Martica,« je dejal, »ker tvoje krasne noge morajo priti vedno do veljave. In še vse kaj drugega ti bom kupil. Ampak, Martica, moja moraš biti. Samo moja!«

»Saj bom,« je rekla priliznjeno.

»V trenutku ko zvem, da me varaš, te ne poznam več, ter te odslovim. Zapomni si, Marta. Tako: še en poljub, — in zdaj pa odidi in molči! Kakor grob! Da, da, saj verjamem, da me imaš rada, sladka moja dušica!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Na šolskem pragu sta stali Olga in Manica, deklice pa so paroma prihajale na cesto, pozdravljale ter se razbegnile na vse strani.

»Zaboga, zopet me pričakuje Tribnik!« je pošepnila Olga. »Ostani z menoj!«

»Saj je lep in bogat ... Druge se trgajo zanj,« je odgovorila Manica začudena. »Meni je všeč!«

Preko ceste je hitel k njima gospodek dekliško gladkega obraza in porodno smehljajočih se oči.

»Milostljiva gospica, klanjam se!« — Pritegnil je Olgino roko k ustom in jo poljubil.

»Oh, saj nisem še tako stara!« se je branila.

»Vašo lepoto in mladost poljubljam ter se klanjam tako vzorni učiteljici!«

»Jojmene, cel plaz komplimentov!« se je šalila. »In nič bolj aktualnega mi nimate povedati? — Govorite mi rajši o današnjem kurzu ... o liri, franku, avstrijski kroni, ljubšo mi bo, dasi ne razumem o borzi prav ničesar!«

Šla je urno proti domu in se ozrla.

Tedaj je opazila, da je Manica izginila za vogalom.

»Ali vas zanima gramofon? Prejel sem pravkar nove plošče: opere, operete, modne plese. Krasno! Prosim, obiščite me! Ali mi pa dovolite, da pridem k vam? — Pošljem vam gramofon domov. Ali bolje je pri meni. — Pridite! — v mraku ... Nihče vas ne bo videl — preko parka za hišo — skozi zadnja hišna vrata. Imam tudi imenitnega šampanjca, muzicirala bova in prijetno pokramljala ... Ne bodite tak filister ...«

Olga je onemela. Korake je pospešila, da bi mu čim prej ušla. Kakšna predrznost! Ker je prokurist, ki z uspehom špekulira z ogromnimi vsotami, misli, da mu je vse dovoljeno. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se mu učiteljica ne vdala, ako ji on le z mezincem pomigne. Gospod bančni ravnatelj, kakor ga nazivljajo lizuni, in lizunke, ta malik v Trsteniku! — Pa se je le varal. Niti besedice ni zinila. Zaman je tekel ž njo in ji govoril o velikem spoštovanju. Globoko užaljena je pribežala Olga do hiše, v kateri je stanovala in stekla po stopnicah v svojo sobo.

Ali je to mogoče? je razmišljala. S kakšno pravico ji je stavil tako ponudbo? Pa kar brez okolišev: »Prrdite — v mraku! Ne bodite tak filister! Saj ste vendar moderno dekle!«

Strašen človek! Vse je kipelo po nji. Začela je begati po mrzli sobi. Vsak čas jo kdo zasleduje, ogovarja, jo vabi — povsod zro nanjo moške oči z žaljivo pohoto ... Kamor pride: na ples, veselico, izlet, celo v šolo ... povsod mora poslušati vsiljiva laskanja, nedostojne ponudbe. — In danes tale modni mešetar kar naravnost. »Obiščite me!«

I, kajpak! Mar naj bi se pomišljal, ko mu je toliko drugih brez pomislekom na ponudbo?

Ah, Janku piše! V Trsteniku ji ni več obstanka. Življenje po prevratu se je poživinilo in mesto se ji zdi kakor Sodoma in Gomora. Vse plešo okoli zlatega teleta in na prodaj je vse: devištvo, zakonska zvestoba, načela, vest, čast, značaj. Vse se zdi ljudem dandanes smešno, zastarelo, otroško, filisirsko, kakor bi se govorilo o starih pravljicah. In pisala je Janku Stepišniku.

»Dragi, mili, dobri! Prisegel si mi, ne enkrat, nego stokrat, da me vzameš za ženo in daš svoji hčerki zakonskega očeta. Dovolj dolgo že čakam, zdaj ne morem več. Odloči se: ali za svojo mater ali zame in dete ...«

Ko je dopisala, je bila mirnejša. Zopet se je smehljala. Saj ni prav nič dvomila, da ji Janko odgovori po njeni želji. Kako bi mogel tudi drugače? Častnik je bil in še odlikovan povrh tega. Ponosna je nanj.

Vsa srečna je zasanjala o krasni bodočnosti, ko bosta mož in žena.

Oblekla se je, nesla pismo na pošto in odšla k »Črnemu volu« na obed.

Ko je dospelo Olgino pismo v Stepišnikovo pisarno, sta bila Stepišnik in Tribnik na Trsovem gosta Elze Kromarjeve.

Kakor čisto slučajno sta oba imela opravki v sosednjem mestu istega dne, in Tribnik je vzel Stepišnika na svoj avto; na povratku sta se vozila mimo gradiča, kjer je bila gospodična Elza slučajno sama. Slabo uro sta se ustavila na Trsovem. Ko sta odhajala, ju je Elza povabila za prihodnji teden v Sela.

Olgino pismo je torej z ostalo korespondenco vred prejela Stepišnikova tajnica, gospodična Marta. Imela je pravico odpirati in čitati vsa šefova pisma.

Raztresen se je vrnil Stepišnik z izleta in kar nič se mu ni ljubilo, da bi se poglobil v došle dopise. Tako je le napol poslušal Martino poročilo o posameznim pismu. Končno mu je predložila tudi Olgino.

»To si prečrtajte!« je dejala. »Gospodična Olga je silno huda na gospoda ravnatelja Tribnika ...«

»Zakaj?« je vprašal raztreseno.

»Ker jo je povabil na šampanjca v svojo vilo.«

»Če ni hujšega ... Pa mu je dala košarico?«

»Niti odgovora vrednega ga ni smatrala.«

»Hahaha! Vedel sem ... Blamiral se je. Hahaha! Zelo se mu je moralo pokaditi ... Pa kaj želi Olga?«

»Da jo končno vzamete za ženo ... že zaradi otroka, in strašno vas ima rada, piše.«

Stepišnik je strmel predse in molčal. Marta se mu je naslonila na ramo ter ga gladila po košatih laseh, ki so se mu krotovičili nad čelom.

»Storite konec ž njo!« je rekla nato. »Olga je predobra za igračo ... in nesrečna je. — Peljite se k nji, nujno vas vabi ... povejte ji resnico!«

»Ah, Marta, ko bi ti vedela resnico. Pa že vsaj nisi ljubosumna na Olgo?«

»Ne, preveč sem pametna. Srečna bom, če me boste že vsaj nekoliko ljubili. Če ne, bo konec mojega življenja.«

»Ljubo moje dekletce!« je vzkipel Stepišnik ter jo stisnil k sebi. »Ničesar ne sme biti konec tudi nesrečna bova morala živeti. Tudi ti se omožiš ... celo doto ti dam, za kuma ti pojdem, a prijatelja si ostaneva zmerom ... do smrti.«

Vzel jo je na kolena in jo poljubljal. Hipoma jo je postavil na noge in vstal: »Pa piši Olgi torej, da se pripeljem k nji. A prihodnji teden še ne utegnem. Piši ji prav ljubeznivo. Pohvali jo — in piši ji, da pridem bržčas v nedeljo z jutranjim vlakom.«

Marta je vzela z drugimi dopisi tudi Olgino pismo ter sedla pred pisalni stroj ...

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Zimsko soboto popoldne. Nebo se je ubrisalo, skozi mrak so se že svetile redke zvezde. Kaplan Rožanec je dopisal prijatelju Novaku pismo. Zamišljen je odložil pero in zrl skozi okno na goli vrt.

Iz stolpa cerkve na holmeu za kaplanijo se je oglasil zvon. Kaplan se je prekrižal in sklonil glavo. Zdajci je posluhnil.

Od nekod je zadonel ženski krik. In še drugi in še tretji. Rožanec je stopil k oknu. Zdaj je začul poleg ženskega še dva moška glasova. Nato odmeve udarcev. »Zopet se pretepajo!« mu je šinilo skozi možgane in stekel je po stopnicah. Niti vežnih vrat ni zaprl za seboj ter je hitel preko vrta. Dverce na cesto so bile le prislonjene. Skočil je preko praga in se ozrl.

Na cesti sta se ruvala in bila s pestmi dva fanta. Kuštrasto mlado dekle se je zaganjalo med nju in kričalo. Toda fanta sta bila kakor dvoje naskakujočih se zveri: razmršenih las, raztrganih srajc in vsa povaljana po prahu, sta bila slepa in gluha za okolico. Zaman se je trudilo dekle. Odletelo je, se sesedlo v travi in kričalo:

»Kar pokoljita se! Bo že vsaj mir potem.«

Kakor da jima je navdihnila srečno misel, sta fanta odskočila in v rokah sta se jima zabliskala noža.

V tistem hipu se je pojavil izza ovinka kaplan.

»Kaj počneta?« je zaklical na vso moč. »Jur, Janez!«

Poznal ju je in tudi dekle; bila sta Žlogarjeva hlapca in Čelešnikova dekla Mici, posli sosedov.

»Ali se ne bojita božje sodbe? Z noži! Groza!«

Hlapca sta obstala in si otepala prah. Dekle pa je jezikalo, da ne mara ne enega ne drugega.

»Hajd domov, Mici,« je dejal kaplan. »Vidva pa na delo.«

Dekle je pobegnilo, fanta pa sta počasi krenila vsak na drugo plat. Takrat je prišel po cesti gospodar Čelešnik, pri katerem je služilo dekle. Kaplan mu je povedal, kar je pravkar doživel in Čelešnik se je popraskal za ušesi, in vzdihnil:

»Hudirjeva reč to, kadar začne kri vreti! Za vsakogar. A za te kanacije še posebno. Še napol smrkavca so ju vzeli k vojakom — in na vojni sta se naučila samo najslabšega. Dandanašnji posli, oh! Saj ni verjeti, kakšni so brez vere, vrez vesti — živali! Vse je podivjalo! Zapodil bi sodrgo, a ne najdem boljše. Vse sili v tovarno, k železnici, v Ljubljano. Izbire ni. Mladine sploh ni več spoznati. Pred vojno nas je še poslušala, danes je gluha za vse besede.«

Čelešnik se je razgovoril:

»Čudni časi! Starci smo otroški, a otroci so starci! Kar je bilo včasih grdo in prepovedano, je danes lepo in dobro. Narobe svet! Med kmeti in gospodi je izginil že skoraj vsak razloček. Novi duh je okužil najvišje, kakor najnižje; duh zapravljanja in naslajanja za vsako ceno, češ, samo enkrat se živi!«

»Da, divje izpremembe so nastale v življenju. Spolna strast je objela svet in pohlep po denarju je oslepil človeštvo. Naše pridige, oh ...«

»Da, poslušajo jih samo še starci in starke. Kam plovemo?«

»Za nas duhovnike je vedno težje ...«

»Tudi nam, očetom, materam, gospodarjem ni lahko.«

»A odnehati ne smemo. Čim težje je delo, tem večje bodo zasluge.«

Po teh besedah se je kaplan odpravil proti kaplaniji.

A za Čelešnikovim skednjem je stala dekla Mici in velik kmet, že postaren, na sencih sivih las, ali zdravo ogorel, rojen in zajeten.

»Pridi k meni, Mici!« ji jo govoril. »Nocoj, ali zjutraj, ali popoldne, kadar hočeš. Pridi, sam bom — žene ni doma. Čemu se otepaš z berači? Samo sramoto imaš, v jezike se daješ, a kaj dobiš zato? Jaz pa ti kupim karkoli si želiš. Zakaj jaz imam! Tukaj je!« Iz žepa je potegnil debelo denarnico, iztresel šop bankovcev in jih kazal dekletu: Na, na, vzemi si — enega, dva, tri — kolikor hočeš, samo pridi k meni, Mici.«

Poželjivo je gledala bankovce, saj toliko jih še ni videla tako blizu; po poti se je vrtela in z desnico majala svoje krilo. In smejala se je in je zmajevala z glavo:

»Ne, ne. Kaj vendar mislite, Petruz?«

On pa jo je brutalno zgrabil za roko. Kliknila je, da se je ustrašil, jo izpustil in se oziral naokoli; Mici je stekla preko Čelešnikovega vrta. Pred hišnimi vrati se je ustavila in se zasmejala kmetu nazaj. Nato pa izginila v veži.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

V nedeljo zjutraj je prejela Olga brzojav:

»Žal, zadržan. Morda prihodnjo nedeljo. Vse ti pove Tribnik. — Janko.«

Kakor črn oblak je padla težka slutnja na Olgino dušo. Pravkar še vsa radostno razburjena, da se danes domeni z Jankom, ki ji prinese vest, da je z materjo in sestro končno vso urejeno, je bila zdaj uničena. Brzojavka, tako redkobesedna in mrzla, ji je govorila:

»Nikoli več ga ne bo. Niti to, niti prihodnjo nedeljo! Iznebiti se te hoče. Strast po neki ženski ga je objela, strast po veliki doti ga je omamila. Vse je izgubljeno!«

Že opravljena, da odhiti na kolodvor Janku naproti, je buljila bleda predse in si pritiskala roke na srce.

In Tribnik je Jankov zaupnik. Ali je to mogoče? Kajpa, bančnik in tovarnar delata skupne kupčije, uspehi sklepajo pobratinstva. Tako je postal Tribnik Jankov posredovalec celo pri nji.

Ne, ne sprejme ga. V jezike bi se dala, ako bi govorila s takim podležem sama v svoji sobi.

Skočila je in hotela oditi. »Ničesar nočem zvedeti po Tribniku! Kar mi hoče povedati Janko, naj mi piše, ali pove sam.«

Šla je k vratom, a prav takrat je potrkalo in hkrati je stopil Tribnik. Miren, veselo se smehljajoč s svojimi živimi, porednimi očmi, je priskakljal v sobo.

»Klanjam se! O, vaše oči! Saj se vas kar bojim! Kako pa naj govorim, kako naj gledam, kako naj se vedem, da vam bo prav? Kar storim, mi zamerite. Niti roke si vam ne upam več poljubiti, da me zopet ne užalite. — Oh, res, kakor divja mačka ste, ki se je še pogladiti ne sme.«

čebljal je kakor razvajen deček ter se smejal z grimasami strahu, kujavosti in predrznosti.

Olga se je stoje naslonila ob mizo, niti sesti ga ni povabila ter je samo strmela vanj. Ta šegavec deških udov in manir je ljubljenec uglednih žen in deklet? Zanj se pulijo resni možje? On ima največji vpliv v Trsteniku?

»Kaj mi poveste?« je iztisnila. »Brzojavka gospoda Stepišnika me je presenetila ...«

»Saj je tudi mene. Upal sem, da preživimo skupaj lepo nedeljo. Snoči pa mi je nenadoma telefoniral: nemogoče. Pojdi k nji, razloži in me opraviči. Hm, resnično, revež je.«

»Kaj se mu je zgodilo?«

»Še nič. Saj se brani, kolikor se more. A boji se — med nama: tovarna mu stoji čisto na robu. Pred katastrofo.«

»Tega meni ni povedal. Nasprotno —«

»Hahaha! Vsak industrijec in trgovec zatrjuje dandanes vedno nasprotno tega, kar je resnica. In čemu bi vas strašil? Pomagati mu ne morete. — Zdaj pa ne gre tajiti več: pri kraju je, če se tako ne reši. Zunanja konkurenca, carine, tovornine in še raznoteri križi nam ubijajo industrijo. Tudi Stepišnikova se vzdržuje le še umetno. A kreditorji mu postajajo nestrpni, banke nočejo pomagati več. Skratka: Stepišnik živi v peklenskih skrbeh.«

Olgi je bilo strašno in čudila se je sama sebi, kako ji je mahoma odleglo. V duši ji je postalo skoraj lahko.

Zopet je bila gledala preveč črno. Njene sumnje postajajo v resnici že bolestne. Nič ni govora, da bi se ji Janko izneveril, nobene druge ženske ni, ki bi ga ji jemala. Samo trenutna gmotna zadeva ga je zadržala. Dnes teden pa bo zopet tu.

»Torej, danes išče pač rešitve iz zagate?«

Tribnik se je poredno nasmehnil:

»Zlomka, kar uganili ste! Sijajna glavica. Pri piki ste zadeli; prav zdajle je pri rešilni akciji; hahaha! In meni mora biti hvaležen. Jaz sem mu ugladil pot — vse je v redu — uspeh mu je zajamčen in, če me vse ne vara, nocoj bo Stepišnik že lahko zopet čisto mirno spal.«

»Ah, srečna sem. Hvala vam!«

Nehote je iztegnila roko. Tribnik jo je prijel narahlo, kakor bi bila iz stekla, jo dvignil k ustom in vprašal:

»Ali smem? Ob kako je majhna in nežna.« Poljubil je roko in izpustil. »In zdaj se ne jezite nič več name? Ako je moja ljubezen greh, sem seveda tolik grešnik, da ne najdem nikoli odpuščanja. Ljubim vas in hrepenim po vas! Noč in dan mislim samo na vas.«

»Jankov prijatelj ste, pravite?«

»Vi pa njegovo dekle, da. A kaj me to briga? Prijatelj sem mu v kupčiji, v ljubezni pa tekmec. Ne morem drugače. Povedal sem mu to v obraz. Čemu bi skrival? Ljubim vas odkrito in vse storim, da postanete moja. V svoj oltar vas postavim, kakor se bere, in bom klečal pred vami ... Gospodična, Stepišnik vas ne vzame nikoli za ženo. Ne varajte se! Kako morete še upati? Imejte vendar pamet! Ne more vas vzeti in niti ne sme. Ako ga ljubite, razumite to! Svoboden sem, neodvisen. Z vsem, česarkoli si morete želeti, vas obsujem, nikoli se ne pokesate; samo bodite moja!«

Iznova jo jo lovil za roko in govoril vanjo. Sladko mu je zvenel glas in njegov obraz je bil lep.

»Saj ste opravili, gospod,« je dejala Olga mrzlo. »Hvala in — zbogom.«

»In nič odgovora?«

»Razumeli ste me. Dovolj!«

»Gospodična Olga, premislite si! Bodite pametni! Škoda vas je. Jaz čakam — čakam. — Klanjam se!«

In urno je odšel.

Tribnik ni lagal. V soboto zvečer je prejel Janko Stepišnik povabilo v Sela. Telefoniral mu je Tribnik.

»V nedeljo! Pričakujejo to. Vse pripravljeno!«

Tako sta se Stepišnik in Tribnik dogovorila, da gre Stepišnik v Sela snubit. Tribnik pa Olgo pripravi na konec razmerja.

Okoli enajstih se je pripeljal Stepišnik s svojim avtom. Žage so stale in povsod je bilo pospravljeno. Janko se jo čudil snažnosti in redu. Ko mu je prišel Stanko Kromar naproti, sta se spomnila, med vojno sta se kot častnika že videla, občevala nekaj ur, potem pa se razšla na razne fronte. Tako sta pozabila drug na drugega. Zdaj sta takoj začela obujati spomine ter prišla k staremu Kromarju kot dobra znanca.

Čmerno je koračil starec med širokimi skladnicami hlodov, desk, železniških pragov, med kopicami brzojavnih drogov ter jelovine. Daleč tja so se vrstile skladnice po troje: ogromne množine sirovega in rezanega lesa. Prijetno je dišalo po smoli, tam na koncu pa po lesnem oglju, nakupičenem pod podreški v črnih vrečah in svobodno.

Milijoni so ležali tu, starec pa je javkal:

»Težki časi! Težki časi! Vse mota vzeti vrag. Štrajkarji nas podavijo. Blaga toliko, a vagonov ni na razpolago. Obupno! — In zdaj še splošna omejitev železniškega prometa! Zadušimo se v lastnih produktih! Trst je prenapolnjen, Reka pa zaprta. — Strašno! Vse noči ne spim od skrbi. Ako pojde tako dalje, izprežem. Umaknem se na Trsovo, pa naj se Stanko ubija naprej, če hoče.«

Nato se je tegotil na konkurenco bosanskih šum, ki jih eksploatirajo ti prekleti čifuti: Eislern, Worthieb, Koertner, Geza Kohn in kakor se zovejo. Polovico prekrasnih državnih gozdov v Bosni imajo v zakupu ti državni parasiti: posekajo ogromne množine lesa ter ubijajo z nizko režijo in nizkimi cenami vsako konkurenco. Joj! V ministrstvu sede menda sami nevedneži, ki ne slušajo strokovnjakov. Država izgublja milijone, a vsa poštena konkurenca jedva še sope. Ali pa vladata korupcija in provizionarstvo.

Potrpežljivo je Stepišnik poslušal starčeve tožbe, saj ga je tako poučil Tribnik. »Javkal ti bo kakor berač ob božji poti. Ti pa mu samo pritrjuj in ga občuduj. Kar na debelo ga hvali!«

Tako je torej Stepišnik vzklikal le: »Resnično! Tako je! Iz duše mi govorite!« In je končno izjavil: »V Sloveniji pa ste vendarle firma, ki ji ni niti približno podobne! He, med prvimi ste! Vse vas priznava in občuduje. — O, da bi imel le stotinko vašega znanja in ugleda! Lahko je vašemu gospodu sinu, ki ima takega učitelja in očeta v vas, gospod Kromar. Ako sploh kdo, ste vi zaslužili visoko odlikovanje.«

Kromarju so se razlezle skrbi polne gube na obrazu in zadovoljno se je smehljal.

»Nič stokanja več!« je rekel. »Saj se vam pač prav tako godi, kajne? Ampak ne damo se ...«

Stepišnik je bil oprezen in ni priznal ničesar: »Ne, ne damo se. Meni je treba le več reda v hiši — sposobne žene in gospodinje — nekaj kapitala, da izplačam sestro, da nabavim še par novih strojev; potem me prospevanje naše tovarne prav nič ne skrbi. — Ej, kako krasne živali!«

Od hiše sem je pritekla tropa lovskih psov. Veselo je lajala in skakala okoli družbe. Za psi je prihajala Elza, visoka in resna. V športni obleki, preprosti in trezni. Niti prijazen nasmehljaj ji ni šinil preko obraza, ko mu je molče ponudila veliko, a skrbno gojeno roko. Le svoje temne oči je zapičila v njegove, kakor bi mu hotela v videti v dušo.

Poljubil ji je roko. 

»Občudujem gospoda papana in gospoda brata. A zavidam ju tudi za tako gospodinjo. Nedavno na Trsovem in danes tu; povsod vidim vašo osebo ... Vaše oči, vaše roke, vašo voljo! Meni bi bilo treba nujno vsega tega!«

»Saj imate gospo mamo in gospodično sestro!« je dejala Elza hladno.

»Oče, ki mi je umrl pred tremi leti, ju žalibog ni tako vzgojil. Zdaj je prepozno, sam sem za vse ...«

»Jaz sem se vzgojila sama. Pred petnajstimi leti, ko je umrla naša mama, sem iskala v delu spočetka utehe, potem sem izprevidela, da je moje delo podjetju potrebno in zdaj delam iz veselja. Brez dela mi ni pravega življenja,« je pripovedovala Elza.

»Niti meni ne,« je pritegnil Stepišnik. »A preveč ga je. Tovarna je velika, osebja mnogo —«

»Vem. Opisal mi ga je gospod Tribnik. Lepa industrija!«

Stari in mladi Kromar sta se bavila s psi ter korakala pred njima, ki sta zaostajala in zaostala.

»Kar idita v pisarno! Prideva že za vama!« jima je zaklicala Elza. »Ali hočete pogledati mojega Romea?« se je ozrla v Stepišnika. »Včasih sem mnogo jezdarila —«

»A zakaj ne več?« je vprašal in stopil v konjski hlev. Dva krasna ježna konja sta stala ondi.

»Sami mi je dolgočasno. Stanko ne utegne, ker vedno potuje, oče pa je prestar. In vi?«

»Ne znam, a naučim se. In jazdarila bova skupaj. — Hočete, gospodična?«

»Tole Julijo? Stankova je, a mi jo podari, če hočem.« Božala je po vratu visoko črno kobilo.

»Hočete, gospodična Elza?«

Ponudil ji je obe roki. Zopet je v njegove zapičila svoje oči, molčala nekaj trenutkov, potem pa vprašala:

»Pa resno hočete?«

»Resno. Nestrpen sem ...«

»Jaz ne. Ne mudi se mi ...«

»Nihče vas ni želel tako, kakor jaz! V vas bi našel ženo in tovariša, ki sta mi tako silno potrebna.«

Tedaj mu je dala roke.

»Žena in tovariš ... da, to vam hočem biti.«

Poljubil ji je roko in si jo položil na laket. Roko v roki sta odšla v pisarno. Nato je ostal na obedu. Popoldne so napravili izlet v dveh avtih v Podgorico. Elza je šofira sama.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga je pričakovala, da prejme v torek ali vsaj v sredo Jankovo pismo. Toda pisma ni bilo niti v četrtek, niti v petek. Njen nemir je naraščal. Mirila se je, se karala, izzivala svoj ponos. Zaman. Postalo ji je neznosno. Torej je bila njena slutnja vendarle prava! In Tribnik je povedal resnico?

Bila je kakor izgubljena. V razredu je gledala pred seboj petdeset otroških obrazov, a ni videla nobenega; čula je toliko glasov, a razumela ni nobenega. Ker videla je le Jankov obraz in slišala le njegov glas. A duša ji je bolestno vpraševala v daljavo: »Kaj misliš, Janko? Kaj praviš moj ljubi?« Ždela je doma in z vsemi čutnicami poslušala tja ven; kaj se godi ondi? Kaj mi grozi od ondod? A v duši ji je odgovarjal glas: Izdal te je! Nikoli več ga ne bo!

A stresla je glavo: »Lažeš! Janko me ne izda. Ne more, ne sme me izdati! Ljubi me in ljubi Erno. Mož je, častnik, kavalir! Prisegel mi je ...«

»Ali zakaj ni prišel in zakaj mi ne piše? Mar je zbolel? Morda se mu akcija za sanacijo denarnih težkoč ni obnesla? Obupan je in brez utehe? Ali je odpotoval in pride pismo šele jutri?«

V soboto zjutraj pa se ni mogla krotiti več. Napisala mu je pismo.

»Nikoli se Ti nisem vsiljevala in tudi tole pismo Ti pišem proti svojemu ponosu. Sramujem se, ko se ponižujem in Te prosim: piši ali pridi sam! Pridi in ponovi strašne besede Tribnikove. Ubij me, če res hočeš, dušo in srce sam in ne uporabljaj podleža za rablja! Ljubim Te! Ljubim! — Zato imej usmiljenje z menoj in stori konec naglo — nemudoma! Te negotovosti ne morem prenašati več ...«

Ko je dopisala, se ji je odprl vir solz in jokala je brezkončno. Zaman si je izpirala oči, ostale so ji steklene in obrobljene, obraz pa ji je bil suh in bled. Z naporom poslednjih sil je sedela v šoli in le mehanično vršila dolžnost.

Med odmorom je šla v zbornico, sedla v kot za mizo in strmela v kup šolskih zvezkov pred seboj.

Manica se je prismejala k nji in jo objela okoli ranjen: »Duša, kaj pa je s teboj? Bolna?«

»Bolna ... Jedva čakam, da pojdem domov.«

»Jokala si?«

»Glava me boli. — Ležat pojdem — ne čakaj me in pusti me samo. — Umiriti se moram.«

»Kaj se je zgodilo?&quot;

»Nič. Ne izprašaj! Bolna sem — idi!«

Manica je začudena odšla.

Ko pa je Olga dvignila pogled, je videla, da jo gleda katehet Rožanec. Nasproti za mizo je sedel in čital brevir. Prijazno se je poklonil, njegove oči pa so izpraševale: čemu tako tužna? Posiljeno se mu je nasmehnila, sklonila glavo, si jo naslonila na roko in iznova strmela predse.

Ko je minil premor in so odhajali tovariši in tovarišice v razrede, se je Rožanec približal Olgi.

»Žalostna? A ne samujte in ne molčite! Potožite in laže vam bo ... Verjemite da dež za solncem mora priti.«

»Zame menda nikoli več!«

»Tudi za vas ... Toda zdajle ne utegneva. Ako mi zaupate, pridite, da se pogovorila. Za vsako rano najdemo zdravilo ali pa jo izrežemo. Do svidenja!«

Strmela je za njim. Kakor bi bila steklena, ji je videl v dušo. »Dober človek. Srce vidi pač dalje kakor oko in sliši ostreje kakor uho. Iz oči in glasu mu gledata dobrota. Kar bi se čulo pri vsakomer drugem kot vsiljivost, je pri njem sočutje in volja, da bi pomagal ...«

Olgi se je razjasnilo v duši. Za tugo mora priti nova radost. Mirnejša je odšla domov. Zopet je upala, da dospe jutri Jankovo pismo, ki jo osvobodi skrbi in sumenj. Ali pa jo preseneti in se pripelje sam.

In pismo je res prišlo.


»Predraga moja!

Nikoli Ti nisem pisal teže kakor danes. Ves teden se mučim sam s seboj, a najraje bi zgrabil revolver in storil konec. Ljubim Te, kakor nisem ljubil še nobene ženske, a usoda hoče tako, da Te za ženo vzeti ne morem, ne smem.

Povedal sem Ti že često, da je mati glavni dedič tovarne in da sva dobila s sestro vsak le delež. Sin edinec sem in mati me ima nepopisno rada. A prav zato, pravi, ne dovoli nikdar, da bi se zvezal z dekletom, ki ni vsaj iz enako bogate in ugledne hiše.

Prijatelj Tribnik Ti je povedal, kako stojimo. — In mati je zaprisegla, da izroči rajši tovarno moji sestri, ako je ne poslušam. Sestra naj se omoži z možem, ki ji ga ona določi, jaz pa naj si iščem srečo po svetu, koder in kakor mi drago. Vidiš, takole mi grozi dan na dan. Stvari torej ni kar naglo prelomiti. Veruj mi, da sem nestrpno čakal trenutka, ko mi postaneš žena. Trudil sem se, da bi pregovoril mater. Vedno sem se nadejal, da ji izženem predsodke. Upal sem, da se končno vendar sprijazni z mislijo na Te. Zaman.

Prosim Te, potrpi, zaupaj mi in verjemi, da Te ljubim. Ako nočeš ostati več v Trsteniku, pridi v Ljubljano; tu ali kjer hočeš, Ti uredim udobno stanovanje. Pusti službo, vzemi k sebi mater in Ernico ter živi svobodno kakor neodvisna dama. Vsak mesec Ti dam, kolikor potrebuješ in Vas oskrbim, da ne boste pogrešali ničesar. Jaz pa Te bom povečal in ljubila se bova zvesto, pa naj se zgodi karkoli. Makar da bi se res moral oženiti z drugo žensko: nikoli ne prestanem biti Tvoj. Olga, samo Tvoj. Inteligentna ženska si. Zato sem odkritosrčen. Saj vem, da me razumeš in izprevidiš, da danes ne morem in ne smem storiti drugega. Strašna je današnja doba; vse je kupčija. Rešiva se s svojo ljubeznijo v zatišje, kamor ne seže podli svet in ostaniva srečna vzlic vsemu in proti vsemu! — V tej nadi ostajam Tvoj

Janko.«


Olga je strmela predse. Saj ni mogla verjeti, da čita resnično Jankovo pismo. Končno je planila, zmečkala pismo, ga raztrgala na koščke ter cepetala po njih.

Tak podlež. Gotovo se že ženi in je poslal Tribnika samo zato, da jo pripravi na svoj zločin. O, prav je slutila; nikoli več ga ne bo k nji; izdal jo je, prodal se je drugi! In sedla jo k mizi ter napisala:


»Gospod! — Moški vašega poštenja, vaše vesti in vašega značaja je v mojih očeh propalica! Prosim, da me ne poznate več! — Olga.«


Nato je stekla na ulico, vrgla pismo v poštno skrinjico in se vrnila. Krčila je pesti in sikala: »Ti lopov! Tako še nisi bil ponižan in kaznovan! Ko prečitaš moje pismo, boš sodil o ženskah drugače. Dovolj je bilo mojega omahovanja in samozatajevanja. Jutri končno zveš istino. Zdaj sva bot — in pred očmi mi ne smeš nikoli več!«

Ako se ne premisli. Morda pa se le že premisli? Morebiti mu postane žal ... Spomni se, kako sta se ljubila, kako sta bila srečna. In se vrne. Zaradi hčerke se mora vrniti, saj jo ljubi in je ponosen na angelsko lepo dete.

Naenkrat ji je postalo grozno, padla je na postelj in zaječala: »Moj Bog, takle naj bo konec?«

Strašno se je varala. Janko je bil kakor vsi drugi: slabič, brezvestnež, eden izmed tolikerih, ki bi hoteli le uživati, ki imajo polna usta sladkih besed in priseg, a ob besedi »žrtev« izgube pogum in značaj. Zaman so bili vsi upi, vse njene žrtve, vsa njena zvestoba: ona ostane nezakonska mati. V posmeh, kvečjemu v pomilovanje svetu. In otrok ostane nezakonček. Povsod zaničevan, odrivan zbadan.

Učiteljica nezakonska mati; kdo jo spoštuje, kdo ji zaupa? Kakor za duhovnike je tudi za učiteljice čistost zakon, ki se brez kazni in sramote ne sme pogaziti. Kaj jo čaka poslej in kaj bo z otrokom? In njena mati! — Kako prenese to sramoto? Trdno je mati doslej verovala, da jo Janko vzame za ženo; kako naj ji pove zdaj, da o zakonu ni več govora?

Zase, za svojo čast je ravnala pravilno, saj se kot pošteno dekle ni mogla vesti prav nič drugače. Toda je li ravnala modro in na korist otroka in matere?

Zamajal se ji je ponos, omahnila ji je trma. Ne, ni ravnala pravilno. Mislila je le na svojo čast — preošabna je bila, preveč sebična, zato je pozabila na usodo hčerkino in materino. Prenaglila se je. Togota ji jo omračila razsodnost.

Ponižati bi se bila morala, se odpovedati vsaj začasno — saj kdo ve, morda bi jo bil Janko vendarle še vzel — vsaj po smrti svoje matere, ko bi postal samosvoj in neodvisen. Potajiti bi se bila morala, se zadovoljiti z Jankovo ponudbo že zaradi otroka in matere.

Koliko je priležnic, ki jim svet poljublja roke in jih spoštuje kakor najbolj čestite zakonske žene! In koliko je bivših priležnic, ki so postale končno le prav ugledne žene! Pa če bi tudi ne dosegla nikoli tega; zaradi bodočnosti otrokove bi se morala žrtvovati. Materi ne sme biti za otroka nobena žrtev pretežka. Naj bi si pomežikoval svet, se ji za hrbtom posmehoval — kaj ji mar! Samo da bi dela hčerki dobro vzgojo, samo da bi materi olepšala zadnja leta življenja.

Ah, čemu se ni ponižala! Zakaj se ni žrtvovala! Slaba mati je — slaba hči ...

Že dolgo je begala po sobi, zdaj pa se je ustavila, pogledala na uro in se odločila. »Odpeljem se v Ljubljano in poiščem Janka. Še je čas! Ponižam se, — vse sprejmem, kar mi ponuja Janko. Za hčerko! Za mater! In — ah — tudi zase! Saj ga še vedno ljubim!«

Užalil jo je, ponižal. Vendar ga hoče prositi, naj ji odpusti, da je pisala tako odurno in sirovo. Živci so bili krivi, samo živci ... Oprosti naj ji, vzame naj jo s seboj, stori naj ž njo kar hoče; samo proč odtod!

Nervozno je oblekla in odhitela. Zadnji čas je, da ujame brzovlak. V dveh urah bo že lahko pri Janku. Gotovo se začudi, a razveseli, ko jo zagleda. In potem se dogovorita. Vse se mora poravnati.

Strah, da bi zamudila vlak, je podil Olgo, da je tekla po ulicah. Nič se ni brigala za ljudi, ki so se čudili lepi učiteljici, da dirja kakor paglavka.

V stolpu pa je udarila eno in takoj nato se je oglasil veliki zvon, ki je vabil v cerkev. Po Olgi je zagomazelo. Zaboga, že ena! Cele tri ure se je pomišljala. Vlak odhaja v par minutah. Z obema rokama je oprijela krilo, ga dvignila nekoliko, da se ji ni opletalo okoli kolen ter se spustila v dir. Nikjer ni bilo človeka, a pred postajo je že stal vlak, iz stroja mu je švigal stolpčast dim, železničarji so begali ob vozovih in potniki so vstopali.

Tedaj je lokomotiva zabrlizgala, zadnja vratca vagona so se zaloputnila, sprevodnik je skočil na vlak, ki je začel odhajati.

»Zaman! Zaman!« je čula iz klopotanja njegovih koles. Opotekala se je in vedela le eno: »Konec, konec je!«

Tema je bila okoli nje, dasi je z neba sijalo solnce; neizmerno žalostno, prazno in tiho se ji je zdelo vse, dasi so po jagnedih prepevali ščinkavci in sinice ter je prihajala od nekod vesela melodija harmonike.

Kakor senca se je vlekla po poti ob reki, ki je vršala globoko spodaj po skaloviti strugi.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

»Kdor se loti cerkve, bo premagan! Kralji in cesarji so bili ponižani in osramočeni, ker so se drznili upreti papežu. Peter skala stoji, je stala in bo stala, zakaj niti pekel ji ne more do živega. To si zapomnite, možje, pa zbogom!«

Pravkar se je poslavljal župnik od tropa mož, meščanov in kmetov, ko je vstopil Rožanec.

Vrnil se je šele iz cerkve od desete maše in pridige. Ko je zajtrkoval spodaj v obednici in slišal, da je v župni pisarni več ljudi, je stopil gor, da morda pomaga župniku. Imela sta navado, da sta se pred obedom pred župniščem nekoliko izprehljala in nato skupno obedovala.

Možje pa so že odhajali. Ostal je samo Jamnik, po domače Petruz, bogat popotnik iz Zabrežja. »Prosim, svetujte mi, gospod župnik!« je dejal pravkar. »Kaj naj storim, gospod kaplan? — Žena mi je izpridila s hlapcem.«

Kratko in jasno je razloži svojo zakonsko nesrečo.

»Kakšna sramota za faro,« se je ogorčil župnik. »Držati bi bili pač morali ženo na uzdi. Premehki ste bili, Petruz, zato je podivjala. Cerkev ve, kako je presojati ženske. A zakonci ste zaslepljeni in mislite, da si najlaže ohranite žensko zvestobo, ako ji dajete potuho. Zdaj vidite!«

Močno se je razburil župnik, Petruz pa je vzdihoval in zmajeval z glavo.

»A kaj naj storim?« je vprašal. »Taka ženska — kako naj mi bo še gospodinja? — In otroka! Kdo jima bo zdaj mati? Pa tudi jaz — saj nisem še tako star. O, Bog, že dva dni in dve noči premišljujem, a ne vem, kam naj se obrnem. Tako velika hiša — toliko poslov! Da mi je to storila!« Jeza in bolest sta bili v njegovi tožbi.

»A ona? Kaj pa pravi? Ali se kesa?« je poizvedoval župnik.

»Kajpak. Zmerja me in trdi, da je nedolžna. Naposled je povezala nekaj reči in odšla domov v Sračje. Kesanja pač ne pozna — vlačuga!«

»Vidite, Jamnik. Jaz bi mislil in dejal, takole težavno stvar je treba parkat še prepasti. Prenagliti se ne smete. Vi niste stari, a ona je precej mlajša. Morda se je samo enkrat spotaknila in le slučajno padla. Gruntu je gospodinja potrebna in vam in otrokom je potrebna ...« je razmišljal župnik glasno, ne da bi bil vedel, kam bi krenil z besedo.

»Saj to je! A čemu bi jaz trpel za ženine grehe? Zakaj naj bi se zmajala Petruzova hiša, ako je padla ona? — Vrag jo vzemi! K advokatu pojdem, da naju ločijo — vi, gospod župnik, pa mi pomagajte, da dobim drugo, boljšo, pametno ženo in gospodinjo!« je dejal Jamnik.

Župnik je dvignil roke. »Za božjo voljo, kaj vendar mislite! Sodnija vas lahko loči, a cerkev vas zakonske zveze ne odveze nikoli. Nemogoče! Do smrti ste in ostanete njen mož in iznova oženiti se ne morete nikoli več!«

»Pa to je krivično! To ni pametno, gospod župnik! Ako me žena ne mara, zakaj naj bi jaz zato postal menih! Če je ona ničvrednica, zakaj bi si jaz ne smel vzeti poštene druge ženske? — To ni mogoče! Le premislite: leta in leta naj živim sredi mladih dekel, mar naj bom med njimi kakor hrastov panj? — Nemogoče! In kdo naj se mi briga za otroke, posle, živino, polje. Prepleta reč, da jo je moral sam satan premotiti,« se je togotil Jamnik.

»Ali dovolite, da jaz izpregovorim z vašo ženo ...?« se je oglasil kaplan.

»Zakaj pa ne?« je dejal Jamnik posmehljivo. »A kaj dosežete s tem? Če bi me tudi na kolenih prosila odpuščanja, tega ji vendar ne morem nikoli odpustiti.«

»Ali ste vi brez greha?« je vprašal kaplan. Ostro ga je gledal v oči in ponovil: »Slamnik, povejte: mar ste vi brez greha? — Ali imate pravico očitati ženi nezvestobo? Ne, nič ne odgovarjajte meni! Sami s seboj se pomenite in potem šele sodite; ampak sebe in ženo sodite enako! Dolžnosti imata iste.«

V zadregi se je dvignil Jamnik. »Vi obračate, gospod kaplan,« je dejal negotovo. »O ženi smo govorili, ženo sem zalotil v kamri, — mene ni zalotil nikoli še nihče! Meni se ne more očitati niti toliko, kolikor je za nohtom črnega!«

»Da, res je; le Bog vse vidi in vse ve. A z ženo smem govoriti, kaj ne? In tudi vaše besede o ločitvi in o novem zakonu ji povem. — Potem pa se pogovorimo dalje. — Ali je vam tako prav?«

»Prav. Morde — no — saj sem jo imel rad. — Storite kar je pametno in koristno za hišo in otroke!« je odgovoril Jamnik, vzel palico in odšel.

»Izvrstno ste ga prijeli,« se je smejal župnik. »To je bila poteza, ki mi slučajno ni prišla na misel. — Ampak vaše posredovanje ostane v vsakem primeru brez uspeha.«

»Zakaj?«

»Ker se prešuštvo ne da izbrisati nikoli več. — Morda ga pozabljajo meščani, toda kmetje ne. Kmet gleda na zakon drugače kakor meščani, ciniki, moralni nagniteži. Kmet nezvestobe nikoli ne pozabi. Prešestnico ali ubije ali zapodi od hiše. Komprimisa kmetiški zakonec ne pozna. Naj kmetiški fant ne. Ali niste čitali? Fant vojak se je ustrelil, ko je zvedel, da mu je ljubljeno dekle nezvesto. Da, naš kmet čuti žensko nezvestobo kot neodpustljiv greh in neizbrisen madež. Kajpak so dandanes tudi že med kmeti pokvarjenci. Vojna jih jo okužila. Zlasti mladino. A v splošnem so taki vendarle še izjema!«

Odšla sta šetat pred župnišče in razpravljala do obeda.

»Sumim, da Jamnik laže ali vsaj pretirava,« je dejal kratko kaplan.

»Pazite: morda laže tudi ona!« je menil župnik. »Lahko se osmešite. Jaz bi ju pustil na miru. No, pa kakor hočete.«

Ob dveh popoldne je imel Rožanec v cerkvi nauk. Po svoji navadi je po obedu odšel tudi to nedeljo na izprehod ob reki, da bi se po ovinku vrnil preko mostu v mesto in cerkev.

Toplo in prijetno je sijalo solnce. Mesto na drugi strani je slikovito ležalo po obronkih visoke planote, na kateri so se širila polja in logi, med njimi vasi in selišča. Reka je drvela, šumela in se penila okoli skal, ki so se bile odkrušile od bregov in zdrknile v globoko strugo.

Lep je bil razgled s samotne poti za reko. A Rožanec ga je užival že tolikokrat in danes se je pečal le s pridigo, ki jo je sestavjal v duhu. O zakonu in devištvu, o čistosti in razuzdanosti je nameraval govoriti. Doživljaj s Čelešnikovimi in Žlogarjevimi posli, pogovor z župnikom in Jamnikom o prešostvu in zakonski zvestobi mu je vzbudil misli, ki jih je hotel razpravljati z lece. Zamišljen je korakal dalje.

Naenkrat se je zdrznil. Iz skupine hrastičev, jedva sto korakov pred njim, je pritekla ženska. Roke je dvigala nad glavo, si zakrivala obraz, švignila poševno preko ceste s krikom izginila z nabrežja.

»Zaboga, samomorilka!« mu je šinilo skozi možgane in že je na vso moč tekel ter se oziral po pomoči. Nikjer ni bilo človeka. Naj li sam skoči v valove? Čolni so še daleč tam ob mostu. Kaj naj stori, da jo reši?

Zgrabil je vejo borovca, da bi se spustil po strmem obrežju navzdol, a upehan je obstal. Pod potjo je zagledal Olgo. Ležala je nezavestna na obrazu. Gost grm je zadržal njeno telo, da ni zdrknilo strmoglavo v vodo.

Dvignil jo je, oprtal na ramo, plezal vkreber in jo nesel na travo pod hrast. Pokleknil je, si njen gorenji život naslonil na koleno ter jo klical. A ni se prebudila. Telo ji je drgetalo in lice, bledo in sivo, se je zdrizalo. Ko bi imel vode! Šumela in grgotala je pač tam spodaj, tu pa ni bilo pri roki niti kaplje. Tako jo je mogel le stresti in klicati, ji dvigati glavo, ter jo polagati na tla. Končno je spregledala, zavzdihnila. Spoznala ga je.

»Gospod katehet,« se je začudila. Nato pa je zajokala! »Moj Bog! Moj Bog!«

»Ali morete vstati! Dovolite, da vas spremim domov?« jo je vprašal sočutno. »Postalo vam je slabo. Padli ste — se onesvestili. Bolni ste, — zdravnika pokličem.«

Olga pa je jokala. »Oh, čemu še živim! Ne, nisem bolna. Le tako strašno sem nesrečna, da sem želela umreti!« je povedala.

»Ubožica! Tako mlada — in umreti? Hudo ste morali trpeti! Slutil sem. — Na obrazu, v očeh sem vam čital. — Zakaj me niste poslušali, zakaj niste prišli? Duhovnik sem, vaš tovariš, vaš prijatelj, če hočete. — Zaupajte se mi, gospodična Olga; morda vendarle najdeva lek za vaše gorje.«

»Ni ga! Samo smrt — večna tema!«

»Ne, ne. Glejte, kako krasno sije solnce. Tudi vam sije. Bog se smeje na vas in vas pozivlje, da živite, da ste srečni in dajete srečo družini. Verjemite, nobena noč ni tako črna, in dolga, da bi je ne pregnala zlata in rožnata zarja! Ali, smrt prihaja vedno prezgodaj, zakaj živeti je sreča. Vsaka bilka rada živi, najmanjši črv se brani umreti. A človeku je življenje uživanje v delu, dobroti, ljubezni, občudovanju krasote nebeškega stvarstva, čudovosti božanskih isker v človeških izumih. O, sreča je živeti, gospodična Olga!«

Tiho je ihtela vase in si tiščala robec na oči. On pa ji je govoril o luči, ljubezni in življenju, ki so najvišja sreča, zvezani med seboj tako močno, kakor tema, mržnja in smrt, edina nesreča človečkih vrlin, ki so le razcveli popki bolesti in skrbi. Kal dolgo prenašane bolesti prinaša kot sad vse zmakujočo moč volje in krasote božansko blagega srca. Po bolesti se vzpne človek do popolnosti.

»Pojdiva, Vse vam zaupam,« je dejala Olga.

Šla sta počasi ob reki, krenila čez most, dospela v vas in prišla od nasprotne strani in zopet preko drugega mostu nazaj v mesto. Srečala nista nikogar. Ljudje so bili že doma, ker je bilo do popoldanskega cerkvenega opravila še pol ure. V kratkih stavkih mu je povedala tragedijo svoje ljubezni.

V Ljubljani se je bila na neki veselici takoj po prevratu seznanila z Jankom Stepišnikom. Vse je plamtelo od sreče, da smo Slovenci postali svobodni in smo pod jugoslovanskim kraljem končno udruženi v veliki državi. Vsak Slovenec je nosil takrat srce na dlani, dušo na jeziku. Objemal bi se bil z vsakim človekom. Bili smo pijani od sreče in ponosa.

Tudi ona je šla z materjo na tisto veselico. Petje, godba, govori in vzklikanje, kakor bruhanje ognjenika, ki se je končno osvobodil napetosti. Neznanci so se radosti razgovarjali in si stiskali roke, kakor bi si bili prijatelji že davno.

In takrat je prišel Janko k njuni mizi. Niti predstavil se jima ni, nego je kar prisedel in njima pripovedoval. Očaral je mater in njo. Eleganten častnik, ki je bil med vojno v tolikerih deželah, je videl toliko lepega in doživel toliko strašnega. In šele polagoma je zvedela iz njegovega pripovedovanja, da je sin edinec tovarnarja bogataša.

O, nič ji ni dvoril, le njegove oči so ji govorile, da mu je všeč. Nič si ni domišljala zaradi tega, a ko sta se z materjo vrnili domov, sta si povedali, da se še nikoli nista tako srečali s tako simpatičnim mladeničem.

Štirinajst dni nato je prišel Janko semkaj in jo poiskal v stanovanju. Slučajno, mimogrede z avtom. Da ji sporoči materin pozdrav; v Ljubljani jo je bil srečal, spremljal domov in se razgovarjal o njej. Tako je pravil. A vedela je, da je prišel nalašč in le zato, da vidi zopet njo. Samo nekaj minut je ostal, toda njegove oči so ga izdajale. In ko je bila zopet v Ljubljani, jo je našel in naj je bila kjerkoli; Janko je prihitel za njo, prisedel, se pošalil in pokramljal ž njo in mamo.

Kaj bi tajila. Materi, vdovi skromnega uradnika, se je Janko prikupil, ona pa ga je vzljubila. Saj je bil tako lep, moder, energičen mož! A zatajevala se je in se vedla vedno resnobno. Prav dobro se je zavedala, da je revna učiteljica.

Toda po nekaterih mesecih je začel prihajati celo k materi na dom in je govoril ž njo o meni, kakor da je čisto naravno, da postaneva mož in žena. Mater je bilo sram, ko ga je morala sprejemati v sebi s skoraj beraškim pohištvom, a bila je nepopisno srečna. Le meni ni rekel dolgo nobene besede o svoji nameri. — Naenkrat mu je umrl oče; zadela ga je kap. Janka pa ni bilo dolgo več niti k mami niti k meni. Skrivaj sva jokali vsaka zase in če sva ga omenili, sva druga drugi dopovedovali, da nisva gojili nade v skupno bodočnost. Tovarnar je in gotovo se skoro oženi, kajpak. Govorili sva hladno, a srce nama je krvavelo.

A prišel je zopet, me vpričo mame objel in zagotavljal, da je bil z dušo vedno pri meni. Zaradi očetove smrti je imel toliko dela, da nikakor ni utegnil priti k nama. Seveda sva bili nepopisno srečni.

On pa je prihajal odtlej skoraj vsako nedeljo par ur semkaj v Trstenik in mi prisegel, da me vzame za ženo takoj, ko se uredi tovarna in se izplača sestri poslednji obrok dediščine. To pa se zgodi v par mesecih.

Človek sem, mlada, vročega srca, vroče krvi, gospod katehet. In tako se je zgodilo meni, kakor že tolikerim. Obupala bi bila, toda znal mi je izposlovati daljši bolniški dopust. Malone leto dni sem ostala pri materi; rodila sem hčerko, jo dojila nekaj mesecev, potem pa zopet nastopila službo. Mati se je preselila, in zdaj mislijo ljudje, da ima na reji tuje dete. Jaz pa vidim hčerko jedva vsaka dva meseca. Detetu je že poldrugo leto, a Janko prisege še ni izpolnil. Vedno se je nanovo izgovarjal. Materi in meni pa je postajal položaj neznosen. Lani me je snubil posestnik Novak, letos me je snubil knjigovodja Kropar, a odklonila sem ju, dasi sta prijetna človeka.

Kaplan se je zdrznil ob Novakovem imenu ter naglo vprašal: »Odkod poznate Novaka?«

»Že iz let na pripravnici v Ljubljani; on gimnazist, jaz preparandka; samo dve leti je bil pred menoj. Značajen, nežen mož je — moderen, podjeten človek!« je odgovorila Olga.

»Torej vam je simpatičen?«

»Da, zelo. Vem, da me ljubi še vedno — vzklic vsemu. Le jaz bi ga ne mogla ljubiti ...«

»Mislite? A se varate. Kakor mesec se izpreminja srce. Na svojo srečo. Zakaj sicer bi bilo življenje neznosno.«

»Ljubiti resnično je mogoče le enkrat.«

»A če se človek zave, da je ljubil nevredneža ali nevrednico ter najde bitje, ki ... — No, prekinil sem vas. Prosim, pripovedujte dalje.«

In Olga je slikala svoja vedno bridkejša razočaranja z Jankom, svoje težke slutnje in končno današnjo katastrofo. Pripovedovala mu je o svojem ogorčenju nad Jankovo ponudbo, svojo divjo bolest, obup in pripravljenost na vsako žrtev zaradi hčerke in matere.

Ko je zamudila vlak, se je zgrozila sama nad seboj, uvidela je, da je Janko uničil ne le njeno bodočnost, nego zlomil tudi njen značaj in ponos. Pripravil jo je tako daleč, da je hotela postati njegova sužnja. Tedaj se je uprlo vse v nji. Preveč je pretrpela ponižanja, muk in sramote ter se čutila najbolj nesrečno bitje na vsi zemlji. In hotela je skočiti v reko.

»Sirota!« je dejal kaplan. »Rad bi snel vsaj polovico bremena z vaših ramen, a dati vam morem le nekaj besed. Ne obupajte! Bog ni hotel vaše smrti in vas je rešil. Živite! je njegov ukaz. Le On ve, ni li za vas sreča, da ste pisali tovarnarju, tako odločno in da ste zamudili vlak. Le On ve, čemu je bilo to dobro. Njegova volja je, da ste omagali, preden ste storili usodni korak v reko. — Vsakdo nosi svoj križ in pada pod njim; toda za nobeno ceno ne smemo obležati pod njegovo pezo in ne dati po njem zmečkati. Bog hoče, da vstajamo, in stopamo dalje in vedno navzgor. Zaupajte: vse se izpremeni, in kjer vidite danes le temo, posije morda skoro najlepše solnce ... In nikar si ne domišljujte, da ste najbolj nesrečno bitje! Spoznali ste ljubezen — imate lepo dete, dobro mater, krasen poklic — ne, mnogo sreče uživate — a so ljudje, ki niso užili ne tega ne onega ter nimajo nikogar na svetu. In vendar moško prenašajo svoj križ. In nosili ga bodo do konca. — Torej kvišku glavo! — Pred vašim domom sva. Samo še to prosim: ne storite ničesar, ne da bi se prej posvetovali z menoj. Prijatelj sem vam. In verujte: ta beseda v mojih ustih ni fraza!«

»Hvala! Ne pozabim vaših besed. — Zbogom!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Anton Naglič, učitelj idealist, je umrl še prav mlad ter
ostavil vdovo z napol odraslo hčerjo, Marijo. Dobro vzgojena Marija, lepo in živahno dekle, se je kmalu omožila z ljubljanskim trgovskim potnikom Novakom. Dobila sta sina edinca Ivana, ki pa ni maral trgovskega poklica. Šel je na gimnazijo. Oče mu tega ni branil.

Jakob Rožanec, klepar v delavnici Južne železnice, se je uženil s preprostim delavskim dekletom. Imela sta več otrok. Tudi njun najmlajši sin Milan bi bil kakor njegovi bratje delavec. Toda za nadarjenega dečka se je zavzel njegov učitelj. Poslal ga je na ljubljansko gimnazijo, mu preskrbel pri dobrih ljudeh nekaj podpor in kmalu tudi majhno ustanovo. Že v četrti šoli si je Milan pomagal s inštrukcijami.

Dijaka Milan in Ivan sta postala na gimnaziji tovariša in prijatelja. Milan je mnogo prihajal v Novakovo hišo, in dečka sta ostala do mature nerazdružljiva. Nato sta se jima pota ločila. Ivan Novak je odšel v Klosterneuburg, Milan Rožanec pa je imel višje želje: hrepenel je po filologiji. A roditelja mu nista mogla pomagati. Kako naj profesionist Južne železnice vzdržuje sina na dunajski univerzi! V hiši je za šestero želodcev često nedostajalo kruha.

Vrhu tega pa je Milanu, vitkemu, visokemu gimnazistu, mati že vsa zadnja leta prigovarjala, naj bo »pameten« in naj se umakne nadaljnji bedi in borbi za vsakdanji kruh. Postane naj duhovnik. Potem bo preskrbljen. Živel bo lahko neodvisno in se bo posvečal neoviran knjigam, pisanju in klavirju. Nadarjen je, sposoben; brez dvoma bo lahko hitro napredoval v poklicu. Profesor lahko postane, še doktor, samo če bo hotel, in veljalo ga ne bo nič, zakaj vse plačata škof in cerkev, kakor sta že marsikomu.

Oče je pritrjeval materi:

»V vsakem drugem poklicu boš na slabšem. Na Dunaj ali v Gradec, vidiš, da ne moreš, k pošti ali železnici greš lahko, ampak delo ondi pač ne bo zate, ker je z večine mehanično. Če se oženiš in dobiš par otrok, ti služba ne prinese niti toliko zaslužka, da bi bil vedno dobro oblečen in dvakrat na dan sit. V lemenatu pa te preskrbe z vsem in služb boš potem imel na izbero. Da! Samo od tebe je odvisno, da napreduješ, katehetski izpit napraviš in lahko prideš na šole.«

Milan je uvideval, da je res »najbolj pametno« ako opusti hrepenenje po nedosežnih idealih in da se sprijazni z mislijo, da postane duhovnik.

A ljubil je dekle. Včasih je sanjaril, da bo njegova žena; pesniška pisma ji je pošiljal, a končno ji je položil svojo usodo v roke. Vprašal jo je, kaj naj stari; ona pa ni marala nositi odgovornosti. Pritrdila je mnenju materinemu in mu svetovala, naj gre za ciljem, ki je zanj najugodnejši.

Težko je bilo Milanu, a mladost in izpremenjeno življenje v semenišču sta mu pomagala, da je prebolel prvo ljubezen. In počasi je odmrl v asketičnih vajah vsem mikom sveta, se poglabljal v misterije vere ter se utrjeval bolj in bolj v zavesti, da postane delec cerkve, ki ji je avtoriteta močnejša kakor vsem prestolom na zemlji.

Zopet je bil odličnjak, in knezožkof ga je hvalil pri vsaki priliki. Ko je bral prvo sveto mašo, je bil sirota. Roditelja sta mu umrla, bratje in sestre pa so se razkropili po svetu. Milan je bil žalosten, a knezoškof ga je razveselil z vestjo, da ga ne pošlje na kmete, nego takoj v Trstenik, kjer bo imel svojim spodobnostim ugodnejšo okolico.

Mesto je ležalo ob reki, pod zelenimi gorami, in tik njega so se vrstile vasice, ki so spadale pod mestno župnijo. Rožanec je bil tem zadovoljnejši v tem okolju, ker do Ljubljane z brzovlakom ni imel daleč. Dela ni bilo preveč; mal samostan ga je prevzemal toliko, da sta stari župnik in mladi kaplan upravljala faro izlahka.

Rožanca je zlasti veliko katehetstvo: stik z mladino ga je osveževal, občevanje z ostalim učiteljstvom pa, čeprav bolj mimogrede, navezovalo na življenje.

Bil jo vsakomur simpatičen mlad mož, krepke rasti, moško izklesanega obličja, gostih temnih las in uglajenega nastopanja. Ker je mnogo čital, ni poznal niti političnega fanatizma.

V kratkem se je spočetka naivni Rožanec tudi v izpovednici prepričal, da je življenje v marsikaterem oziru drugačno, nego se mu je predstavljalo v nekdanji mistiki lemenata in idealni domišljiji novomašniški. Vdan poklicu, se jo branil popolnega iztreznjenja, trudeč se, da bi preveč ne obsojal slabosti ljudi. Z vso vestnostjo je izvrševal dolžnosti in je bil srečen, ako je mogel komurkoli storiti uslugo ali dobroto.

Na šoli je bilo poleg voditelja še troje učiteljev in četvero učiteljic. Dve sta bili že starikavi samosvoji dami dve pa mladi lepotici: Olga Tratarjeva, resnobna, visoka, ponositega držanja, zlatolaska velikih modrih oči in Manica Kodrova, zdrava, debelušna črnka, vedno temno zardela in se otroško smehljajoča. Z vsemi je bil prijazen, a vedno ga je zanimala Olga. Rad je kratko pokramljal ž njo in je bil zadovoljen, ker je našel vselej v pogovoru ž njo odmev, ki je ugajal njegovemu razumu in srcu.

Zdaj pa je strmel: tako krasno, omikano in vzgledno vzgojevano dekle in tako nesrečno! Čutil je globoko sočutje ž njo, a obenem radost, da ji je v bolesti lahko nesebičen prijatelj. Pomaga ji premagati prve, najtežje mesece; potem se ji rana zaceli in — Bog pomagaj dalje!

Tisti ponedeljek popoldne se je Rožanec odpravil iz mesta, da izpregovori z Jamnico odločilno besedo. Urno je korakal preko mostu in skozi malo Zabrežje s par imovitimi posestniki, hodil med polji in travniki ter dospel do Rostaharjeve hiše v Sračju.

Domači so bili na polju; našel je v veži staro Rostaharico, ki je kuhala v kotlu pičo prašičem in pripravljala ostali družini večerjo.

Vprašal je po hčeri Jamnici: kmetica se je razveselila.

»Gospod, le naženite jo nazaj k možu! Kaj bi se brigala tako neumno, saj pravim. Z možmi je pač treba potrpeti in jih prenašati kakor vsako božjo kazen, saj pravim. Bog sam ve, čemu je za žene tako prav: morda za našo izveličanje in za duše v vicah, saj pravim. Moški ni z nobene strani nič dobrega in nič pametnega, ženska pa je in ostane zmerom reva, kamor jo postaviš ali položiš, saj pravim. Ampak Bog že ve, zakaj mora biti tako; zato ni nobene pomoči, kujaj se ali smejaj, saj pravim, tako jim povem, gospod kaplan!«

Rožanec je našel Jamnico v hiši s šivanjem v naročju. Iz velike zadrege je zardela, ko je nenadoma prišel in ni vedela, ali bi vstala ali obsedela, potem se je zatekla k joku in si zakrila s šivanjem obraz.

Rožanec je sedel nasproti ženi in je čakal, da se pomiri. Bila je velika, močna, še mlada ženska, temne polti in gostih črnih las, ki so ji bili spleteni vrhu glavo v dvoje debelih kit. Ko je še parkrat zaihtela, je naposled dejala:

»Če ste gospod, prišli na Jamnikovo željo, vam ne morem ničesar drugega povedati, kakor: kakršen je lump sam, teko misli tudi o ženi.«

»Ali znate nemški?« je začudil kaplan. »Kar ste rekli, je nemški pregovor.«

»Kako bi ne znala! Saj sem hodila na ljubljanske šolo in sem brala in še berem marsikaj. — On pa ne zna niti slovenske knjige gladko brati — a se dela, kakor bi bil snedel modrost vsega sveta, ta tepec!«

»A hlapec v — kamri?« je vprašal Rožanec.

»Osel! Namreč Jamnik!« je vzkipela. »Tone je prišel po letošnji koledar in ker sem ga imela v kamri, sem šla ponj, Tone pa je brez slabega namena stopil za menoj.«

»In nič drugega?«

»Prisežem nič drugega. Sam Bog nebeški ve, da še mislila nisem nič drugega. Ampak bi lahko mislila in če bi bila tudi kaj storila, bi Jamniku samo enako plačala z enakim.«

»Ne razumem. Govorite! Jamnik je prepričan, da ste mu nezvesti. — O ločitvi govori, o novi ženitvi — kaj mislite storiti?« je vprašal kaplan.

»Ta svetohlinec! V cerkvi se plazi po tleh, kakor bi hotel polizati ves prah izpred oltarjev, izven cerkve pa ne pusti na miru nobenega ženskega predpasnika! — Vsako leto moram zapoditi kako žensko iz hiše, ker ne morem gledati, kako tišči za njo. Zaradi mene pa je ljubosumen. Z nikomer ne smem izpregovoriti niti besede in obklada me z najgršimi psovkami, sramoti pred posli in otroki z nesramnimi sumničevanji, ako le kam grem brez njega. Ločiti sem se hotela jaz že večkrat, a starši niso pustili, zdaj pa obrača in natolcuje on mene.«

Kar vrelo je iz nje, kaplan pa jo je skušal ohladiti s pripombo: »Dolžite ga grehov, a dokazov nimate! Zdi se mi, da se oba samo sumničita.«

»Ne, ne! Jaz ne sumim brez vzrokov,« se je branila Jamnica. »A težko je govoriti z vami o tem; tu ni izpovednica, in — in — ne zamerite, gospod kaplan, tako mladi ste še! Zakonskega življenja ne poznate — ne veste, kako je ženi, ki ima norega starca za moža.«

»Nič ne silim, da mi zaupate,« je odgovoril kaplan. »A prosim vas: mislite na svoje otroke! Zanje gre. In za vse, ki ste še mladi. Pa tudi zanj, ki brez gospodinje ne more ostati. Pridite v župnišče ali pa v izpovednico gospoda župnika; star je, laže mu odkrijete dušo.«

»Grehov nimam odkrivati niti gospodu župniku, ker jih
nimam — ah, skoraj mi bo žal, da jih nimam! Tak mož ni vreden moje zvestobe. A da bi hodila v izpovednico tožit moža, kaj mi to pomaga? Pustiva, gospod kaplan! Jamnik že ve, kaj mu je storiti; naj pride pome! In kaj mi mora priseči, sem mu povedala. — A zdaj potrpite, prosim, da vam prinesem kozarec vina in kos kruha, daleč imate nazaj.«

Urno se je dvignila, Rožanec se je branil, a ni si dala vzeti dolžnosti, da mu postreže. Stekla je v vežo, kaplan pa je gledal za njo. Tako sveža, prožna je bila navzlic svoji debelušnosti.

Polagoma se je večerilo. Solnco je pravkar zapadlo za goro. Kaplanu se je mudilo, da bo pred temo doma. A že se je vračala s steklenico in s krožnikom, za njo pa je prihajal oče Rastahar. Golorok, le preko eno rame je imel ogrnjen suknjič. Pravkar se je vrnil s polja, postaren, a še krepak.

Pozdravil je, priganjal kaplana, naj pije in je govoril o vremenu, bodoči letini, živini, a Jamnikovega spora s hčerjo ni niti omenil.

Ko pa je dejal: »Vsak pameten človek si nadene na hrbet le toliko breme, kolikršn ozmaga, sicer se mu ljudje lahko smejejo, čeprav se sam še tako širokousti!« je Rožanec razumel, da namiguje na starca Jamnika s premlado ženo.

Poslovil se je. ter hotel oditi. Jamnica pa si je vrgla robec na glavo in dejala:

»Pokažem vam bližnjico pod klancem, če dovolite. Tod ste v pol uri doma.«

In krenila sta preko vrta.

Medtem se je bilo popolnoma zmračilo, meseca ni bilo in prve zvezde so se užigale.

Jamnica je govorila o očetovem posestvu in gospodarstvu, o bratu, ki je na kmetijski šoli na Grmu in ki ju prevzame, ko se čez par let oženi. Medtem sta dospela na malo višino, s katero je bilo le še par korakov do glavne ceste v mesto. Tu se je ustavila in rekla:

»Veste, gospod, četrta božja zapoved ni popolna. Govori le o dolžnostih otrok do staršev, nič pa o dolžnosti staršev do otrok. Mene so moji starši vrgli v oblast moža, ki ni bil nikoli to, kar bi moral biti. Različna sva si v izobrazbi in starosti, a predvsem v značaju. Moja zvestoba je vsak dan večja žrtev. Saj si ne morete predstavljati, kaj pretrpim! In tega so krivi moji starši!«

Zjokala se je in poihtevajoč jezna pripovedovala:

»Močna, zdrava moram prenašati sirovosti starega ljubosumneža, ki ni zanič, a zalezuje druge ženske! Ušla bi po svetu, a zaradi otrok si ne znam pomagati.«

Rožanec jo je pomirjeval:

»Vsak nosi svoj križ, Jamnica!«

»Ah!« je vzkliknila, »to so samo lepe besede. Kaj naj storim? To mi povejte! Moje življenje je uničeno!«

Sesedla se je ter jokala: »Le pojdite! Ne zamerite, gospod. A nesrečna sem, da mi ni več živeti,« je dejala.

»Bog vas pomiri! Zbogom!«

Razrušen je skoraj zbežal proti domu.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Katehet Rožanec je prišel iz razreda in zagledal Olgo. Odhajala je pravkar v učiteljsko zbornico s snopom šolskih zvezkov pod pazduho. Stopil je za njo. Skoraj je minil teden po njunem prvem izprehodu, ki ju je zvezal v intimnostih, o katerih ni v mestu sicer vedel nihče.

A ko je prišel v zbornico, je bilo v njej več učiteljev in učiteljic. Nekateri so se tiho pogovarjali ali čitali ali popravljali po zvezkih. Ogledujoč njih obraze, se je čudil, kako malo je bilo med njimi svežih in zdravih, dasi večina ni bila stara. Nervoznost ali izčrpanost se je izražala v njih kretnjah in govorici. Siva, upadla obličja, suhotna ali bolehno zabuhla telesa, ugasle oči, borna obleka: koliko trpljenja in odrekovanja, pa koliko idealizma zahteva učiteljski poklic!

Tudi Olga je bila bleda in suhotna. Sedla je pred svoj snop in začela delati. Katehet si je poiskal na nasprotnem kotu mizico, vzel brevir in čital. Želel je govoriti ž njo. Morda se mu to skoro posreči, ko mine premor.

Ni se varal. V desetih minutah so odšli vsi tovariši in tovarišice zopet po razredih, le Olga je ostala. Tedaj se ji je približal in dejal:

»Marljiva. — Delo je najboljše zdravilo, kaj ne? Lepo vas pozdravljam.«

Pogledala ga je z očmi, polnimi tuge, a ustne so se ji tresle, ko je odgovorila:

»Še boli — zelo boli. A premagam! Moram premagati!«

»Tako je prav. Volja zmaguje vedno. — Imate dovolj zanimivih, dorih knjig na razpolago?« je naglo okrenil govor.

»Nimam. Mar jih imate vi, gospod katehet, in bi mi jih posodili?«

»Rad. Pridite in oglejte si sami mojo knjižnico!«

»K vam? Ali vas ne kompromitiram?«

»Saj pridete lahko s prijateljico. Ali z gospodom Drobničem,« je dejal Rožanec.

»Kako ste prijazni! Pridem.«

»Dobro — a nekaj bi še rad vprašal, če dovolite?«

»Ničesar vam ne prikrivam.«

»Pravili ste mi, da ste imeli dva resna snubca.«

»Ah, čemu to vprašanje?«

»Rad bi vedel samo eno: ali jima je bilo znano, da imate hčerko?«

»Da. Celo videla sta jo. Tu oba sta mi izjavljala, da bi hčerko ljubila, kakor svojo; saj je tako ljubeznivo dete. Zlasti Novak se ni mogel ločiti od Ernice, in otroče ga je klicalo »tlic, tlic!« — A čemu vprašujete? Da bi obnovila zveze z njima? Ne, ne. To je izključeno. Ljubiti bi ne mogla nobenega. Nikoli nikogar več. Končano — prosim, ne govoriva več o tem!«

»Hotel sem le vedeti, kakšnih značajev sta bila vaša snubca. — Še so torej celi možje na svetu — vzlic vseobči svetovni dekadenci. To me veseli. — A po knjige le pridite: morda kako popoldne po pouku. Ako me ne bo doma, ne zamerite: najdete me naslednjega dne. In glavo kvišku!«

Poklonil se je in odšel iz zbornice. Njegov sklop je bil storjen. Novaku piše, da se je slučajno bliže seznanil z Olgo, mu razloži njeno nesrečo in ga povabi, naj se v kratkem pripelje k njemu. Olga je biser, ki je padel po brezvestnosti neznačajnika v blato; ako je še ljubi, naj ta biser pobere — žal mu ne bo. Tako hoče pisati Novaku. Morda ga bo Olga kmalu gledala z drugimi očmi.

Ko pa je Rožanec dospel domov, je našel Jamnika, ki je že čakal nanj.

»Gospod župnik me pošiljajo k vam,« je dejal nejevoljno. »Govorili ste z mojo ženo, so mi povedali, pa bi zdaj rad zvedel, kaj ste opravili. Otroka večkrat jokata in hočeta k nji. Meni je te komedije zadosti. Ali naj se vrne domov, ali pa ji pošljem še otroka v Sračje.«

»Ponjo pojdite in gotovo se vrne!« je odgovoril Rožanec. »Zaradi otrok se vrne. Izpregovorite prvo besedo!«

»Jaz? Jaz naj se ponižam? Nikoli! Nikoli ne bom take ženske prosil! Če bi otrok ne bilo, bi ne izgubljal niti besede več zanjo,« je izjavljal kmet; »meni je ni treba.«

»Jamnik, Bog vas kaznuje, ker ste tako krivični; mlado, zvesto ženo imate, a jo obrekujete zaradi grehov, katerih ste le sami krivi!«

»Hahaha! Torej tudi vas je pridobila s svojimi lažmi? Nesramnica! Zalotil sem jo sam v kamri z mladim hlapcem — oba rdeča kot škrlat — pa ji še verjamete, da je zvesta? Za Boga, samo minuto prej bi bil moral priti in zasačil bi ju bil,« je jezno ugovarjal Jamnik.

»Ne, sami ste grešnik in dolžite njo iz ljubosumnosti. Brigajte se več zanjo — ne iščite drugih žensk; najboljšo ženo boste imeli!« ga je zavračal kaplan ogorčen.

»Drugega mi nimate povedati?« se je rogal Jamnik. »O, jezik ima! Čisto vas je preslepila. Torej pa zbogom. Ako hoče domov, naj pride; zaradi otrok in poslov jo bom trpel pod streho. A za ženo je ne maram več. Samo zavoljo sramote bom molčal. Ljudje naj ne zvedo, kaj je zagrešila. Kako bom poslej živel jaz, pa nikomur nič mari.«

In jezen je odšel.

Rožanec je strmel za njim in bilo mu je tesno pri srcu. Komu naj verjame? Ona je govorila tako prepričevalno, da je nedolžna in da je kriv razpora le on — on pa odločno dolži njo in vztraja na sumnji, da mu je žena prešestnika.

Kaj naj stori? Nevoljen je korakal po sobi ter razmišljal. Ako lažeta oba.? Kako naj dožene istino? O, kakšni časi. Zazvonilo je poldne in moral je na obed v župnišče.

Po obedu je Rožanec povedal župniku, kaj mu je dejal Jamnik.

»Da, kje je resnica?« je vzdihnil dobri starec. »Ignoramus! Le Bogu je znana. Midva je ne bova več iskala; naj se pobotata, kakor sama hočeta. Samo da ni javnega pohujšanja — Bog ne prizadeni!«

»Mi duhovniki bi morali pač imeti pravico onemogočiti take zakone!« se je jezil kaplan. »Vse kar je prav; ali zakrament sv. zakona v takih okolnostih je burka, pri kateri bi cerkev ne smela sodelovati s svojim blagoslovom.«

»Kako mislite? Nemogoče! Upirati se vendar ne smemo!«

»Saj to je! Ne smemo se in moramo poročati ljudi, ki očividno niso vredni in sposobni zakonskega življenja. Namesto src in duš mehanično povezujemo v božjem imenu ali dva kupa bankovcev, ali starca in mladenko, ali jetičnico in kipeče zdravje, ali zver in jagnje. In kar nič se ne brigamo, sta li ženin in nevesta v svoji volji res svobodna ali pa se poročata pod pritiskom. Države se pripravljajo, da bodo smele zakonito soodločati glede sklepanja zakonskih zvez — zahtevala se bodo zlasti zdravniška izpričevala — a cerkev bi morala skrbeti, da dobe zakoni moralno zdravo podlago.«

»Kako ste prišli do teh misli?« se je čudil župnik. »Že sam sem često razmišljal o tem ...«

»Tako misli vsak človek, ki ima dušo in vest,« je dejal kaplan. »Na primer ta Tomčev zakon in tale Jamnikova zakonska afera dokazujeta iznova pravilnost takega naziranja. Tomec še ni leto dni oženjen, a žena ga že vara s pomočnikom; kajpada trgovec je prava razvalina, žena živo srebro, pomočnik pa mlad gizdalin. In tale Jamnik! Žena mu je ušla iz studa in brezčutne ljubezni. — Še je poštena, a če ne bo več dolgo, bo kriv le Jamnik.«

»Mogoče. A vedno je bilo tako; ljudi ne zvezujejo le ljubezen in cerkveni zakoni, nego tudi realni, gospodarski interesi,« je miril župnik. »Ako bi se sklepali zakoni vedno le iz ljubezni, bi bilo na svetu gotovo lepše. Toda navadno so realnosti močnejše od čustvenih razlogov; marsikdo bi rad vzel ljubljeno dekle, a je ne more ali ne sme. Mar naj se cerkev vtika v take konflikte? Ne, ne gre. Mi storimo svojo dolžnost in — si umijemo roke.«

»Kakor Pilat, da! In Baraba je vedno iznova svoboden, poštenjak pa vedno iznova križan.«

Zelo nevoljen se je vrnil Rožanec v kaplanijo, a pisati Novaku je pozabil docela.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga je jokala in vedno iznova čitala pismo, ki je dospelo pravkar.


»Ljuba hči, zelo sem žalostna. Kaj si vendar mislila? Že zaradi Ernice bi morala potrpeti. Ali naj nosi dete vse življenje neizbrisani madež, da je nezakonsko in naj nikoli nima očeta. In tudi Ti se tako ne oprostiš sramote, ki je moja najhujša bolest. Vem, da trpiš zaradi tega sama največ in da si hotela storiti konec svojemu dvomljivemu položaju. Toda s preveliko osornostjo napram Janku si pokvarila vse.

Tvoj nesrečni temperament! Kakor otrok si še vedno, da se ne znaš krotiti. Po očetu si taka: vse ali nič. Zato pa je pri vsi nadarjenosti ostal do smrti siromak. Potrpeti ni hotel, poniževati se ni znal. Samo na pravice se je skliceval trmasti zaslepljenec. Pa so zato tepci, hinavci in stremuhi napredovali preko njega in se mu smejali. Prav taka si Ti. Z glavo skozi zid bi hotela iti. Toda zdaj si še mnogo na slabšem. Ali je to pametno, ljuba Olga? Prosim Te zaradi Ernice, premisli si in popravi, da Ti ne bo do smrti žal. Gospod Janko mi je poslal priloženo pismo. Kakor vidiš, je ves obupan. Tudi on je revež. Saj bi Te rad vzel za ženo, a še ne sme in ne more. Zaupaj v božjo pomoč, morda se vse prav kmalu izpremeni. Žrtvuj se, prosim Te, draga Olga. ponižaj se, prinašaj bremena, ki si si ga sama naložila, saj veš, da nisi brez krivde, in potrpi. Gospod Janko je vendarle dober človek, čeprav je bil lahkomiseln.

Prosim Te, pripelji se čimprej semkaj, da se pogovoriva. Vse hočem zopet urediti. Ernica je zdrava in pridna ter Te poljublja, kakor jaz, Tvoja

mama.«


Temu pismu je bilo priloženo Jankovo pismo.


»Velespoštovana gospa:—

V nedeljo sem pisal Olgi. Razložil sem ji moško in pošteno, da bi jo prav sad takoj poročil, a da tega, žal še ne smem storiti. Brez prikrivanja sem Olgi zopet pojasnil, kako mi mati grozi, da izroči tovarno sestri, mene pa odpravi z deležem, ako je ne poslušam in ne pustim Vaše hčere. Prosil sem torej Olgo, naj počaka še nekaj časa, morda le par let. Zaradi Ernice in zaradi Vas sem ji predlagal, naj pusti službo. Vsi trije lahko stanujete skupaj v Ljubljani. Tam najamem večje stanovanje, ga na svoje stroške lepo opremim ter poskrbim, da boste poslej živeli udobno in mirno. Nihče bi ne vedel tega. Saj Vam je, gospa, pač razumljivo, da ne maram in ni treba, da bi bila Olga še nadalje učiteljica tam zunaj na deželi, kjer jo morem redkokdaj in še takrat skrivaj videti le za kratke trenutke.

Z najboljšimi nameni, iz hrepenenja po svoji hčerki sem ji predlagal vso to. Ampak Olga me je razžalila tako kruto in obsula s takimi besedami, da mi jih ni mogoče ponavljati. Tega nisem pričakoval in tega nisem zaslužil. Strašno sem razočaran nad Olgo in čim dalje premišljam, tembolj uvidevam, da sem se silno zmotil. Zato ji vračam besedo in jo odvezujem vsega, kar mi je obetala. Kar se je zgodilo, sva kriva oba. Prav žal mi je, a popraviti se ne da več.

To vam naznanjam čisto odkritosrčno, v ostalem pa sem Vam z velespoštovanjem vedno vdani — Janko.«


Torej mater je nahujskal, se dela nesrečnega in kruto razžaljenega, obenem pa mi obrača hrbet — je razmišljala Olga. Kakšen neznačajnež! In lastna mati mi očita, da je Ernica nezakonsko dete, da sem osramočena za vse življenje in mi prigovarja, naj postanem priležnica možu, ki mi je s prisegami obetal zakon. Nihče me ne razume — na vsem svetu nimam človeka, ki bi mi potrdil, da sem ravnala kot pošteno dekle. Ah, Rožanec je edini! Njemu pokažem obe pismi. Naj ju prečita in pove, kaj naj storim, ako sem storila napak. Njemu zaupani; prijatelj mi je. Da, ž njim se posvetujem, saj mi je rekel, naj ne storim ničesar, ne da bi se prej pogovorila ž njim.

Hitri koraki po stopnicah so jo predramili iz razmišljanja. Manica prihaja! Ne sme je videti objokane.

Olga je skočila k umivalniku ter si močila oči in obličje. Tedaj so se odprle duri. Res je bila Manica, debeluška.

»Hajd, obleci se! Pa kar brž! Izlet napravimo skoraj vsa naša šola; Magda, midve, Zeleznič, Knapič, šofiral pa bo sam gospod ravnatelj Tribnik,« je kričala Manica, begala po sobi, se ogledovala v zrcalu in si popravljala črne kodre pod rdečo čepico.

»Hvala — nikamor ne grem. Zlasti pa s Tribnikom ne.«

»Ali se ga morda bojiš? Nikar! Smešno bi bilo. On dvori vsaki, celo meni, hahaha! Za nos ga vodi, kakor ga vodimo vse, hahaha! Na izlet pa se le peljemo, z avtom na Grmado. Tam popijemo kavo in še pred mrakom bomo doma. Hajd, hajd, ne bodi čemerna. Glej, dan je prekrasen!«

In Manica je skakala po sobi, iskala Olgino čepico in jopico ter jo vlekla s seboj.

Olga se ji ni upirala. Vedela je, da bi bilo zaman. Mar naj ji pripoveduje, da ji je pravkar obupno v duši, ali naj ji razlaga svojo tajnost ali pa zopet laže, da je bolna?

Ne, saj je res dan prekrasen — prilika je tu — raztrese se, morda za nekaj minut pozabi svojo žalost — jutri pa pojde h gospodu Rožancu in se posvetuje ž njim.

Pravkar je pribobnel in pritrobil Tribnikov avto, dolg in širok, kakor mal čoln. V elegantnem loku je avto zavil pred hišo Olginega stanovanja, tovarišica in tovariša na vozu pa so od radostnega uživanja kričali in se krohotali.

Tribnik je smehljaje salutiral, skočil z voza in odprl vratca k sedežem zadaj.

Olga in Manica sta skočili v avto in sedli. Tribnik se je vrnil h krmilu in v trenutku je avto že drčal preko mostu. Ob Tribniku je sedela učiteljica Magda, za njima učitelja Knaflič in Zelenič, na najodličnejšem prostoru pa Olga in Manica.

Pomlad je prihajala; že je sijalo solnce toplo in prijetno. Pred par dnevi je deževalo in ceste so bile brez prahu, a zrak čist in svež. Švigali so skozi vasi, polja, travnike, drčali skozi smrekov log, zavili po drevoredu jagnedov na desno, dospeli v veliko vas in se vozili zopet med polji in tratami na levi ter med griči na desni dalje in dalje.

Končno so se približali cilju. Še par minut je plezal avto vkreber, hrupel in treskal, naposled se je ustavil pred kmetiško hišo ob pobočju. Jedva streljaj nad njo je stala grajska razvalina — Grmada. Med šalami in kriki so poskakali z voza, postarana kmetica krmčmarica se je prismehljala iz hiše, si otirala roke ob predpasnik in se jim nemo klanjala. Naročali so kave, sirovega masla pa veliko ajdovega kruha. A najprej pojdejo k razgledu na razvalini.

Tribnik je bil tu kakor doma, zato je hitel naprej z gospodično Magdo. Knapič se je pridružil Manici, a Zelenič je korakal zadaj z Olgo.

Slab zabavnik je bil Zelenič. Zanimal se je bolj za rastlinstvo, kamenje in hrošče, nego za dekleta, zato je kmalu popolnoma pozabil Olgo, ki jo je spremljal.

Olgi je bilo čisto prav, saj so ji bile misli pri hčerki in materi, a vprašanje: kaj storiti? — se ni dalo odgnati.

Tribnik, Magda in Manica so bili zlezli medtem že na ozidje porušenega grajskega stolpa. Zmagoslavno so klicali, vreščali in dopovedovali Knapiču in Zeleniču, kako se jim ponuja diven razgled preko doline, vasi, Save, prav tja do Šmarne gore in pa tam na desni preko planjave prav do ljubljanskega gradu. Zvabiti se je dal navzgor le Knapič.

Olga se je izognila razvalini in si poiskala solnčni prostor, kjer je sedla in zamišljena strmela predse. Videla ni ničesar, saj ji je bila duša polna skrbi in kolebanja.

Mahoma je stal Tribnik pred njo.

»Čemu tako otožni, gospodična?« je vprašal, kakor bi se ne bilo med njima nikdar nič zgodilo.

Prisiljeno se je nasmehnila in mu odgovorila z muko:

»Človeku res ni vedno na smeh.«

»Vam bi moralo biti vedno na smeh,« je dejal Tribnik. »Krasni ste kakor malokatero dekle — sreča se vam ponuja; samo zgrabite jo!«

»Kje? Odkod?« je zmajala z glavo.

»Ne delajte se nevedne! Mar naj grulim, kakor golob — ali naj pesnim kakor študent, gospodična Olga? Povedal nem vam — dokazal! Samo če hočete — —«

»Gospod ravnatelj, jasno sem vam že izrazila svoje mnenje; za take besede sem gluha in nema!«

Vstala je in se ozirala po tovariših, da bi storila konec temu mučnemu prizoru.

»Kakšne besede? Gospodična Olga, jaz poznam svet — vi pa ga ne poznate. Zelo zastarelih načel ste. Moderna doba ima boljšo filozofijo. Verujte mi, jasni pogoji so dandanes tudi v ljubezni najboljše jamstvo sreče; ponujam vam vse, česar si morete le želeti — povrhu kavalirstvo v vsakem oziru — toda oženim se ne, vsaj zdaj še ne. Zakon v današnji obliki se mi zdi popolnoma nemogoč. Toda ljudje so kakor otroci, ki mačka ne pusto na miru, čeprav vedo, da jih bo končno opraskal. Zakoni se baje sklepajo v nebesih, a vsak zakon se izpremeni prej ali pozneje v pekel. Zato se nočem ženiti. — Morda pa se vendarle z vami. Le vezati se ne dam. Gospodična Olga, zagotavljam vas, da se vam ne bo treba kesati. — Jaz nisem Janko — —«

Brez odgovora se je Olga pridružila Manici, ki je z vikom in smehom pritekla navzdol. Tudi Tribnik se je pridružil ostali družbi, ki se je veselo kramljaje vračala h krčmi.

Kmetica je prinašala na pogrnjeno mizo kavo, postavila nanjo štruco sirovega masla ter ogromne kose ajdovega kruha. Z velikim tekom so se lotili vsega, najbolj lačna pa je bila Manica. In šalili so se ter se veselo razgovarjali. Le Tribnik je molčal.

»Danes dva meseca pojdem na imenitno poroko,« se je končno oglasil tudi bančnik. »Tako že dolgo ni bilo v Ljubljani. Sto svatov! Trideset avtov!«

»Kdo se ženi?« je vprašala Manica.

»Moj prijatelj, tovarnar Janko Stepišnik,« je odgovoril Tribnik malomarno. »Saj bi rajši ostal samec, kakor jaz, a priženi — hej, imenitno!«

»A katero vzame?« je vprašal Zelenič.

»Kromarjevo iz Sel — težke milijone bo imela za doto.«

»Torej sklepa zopet polna vreča zakon s polno vrečo,« je vzdihnila Manica in natepala kos na debelo z maslom namazanega kruha. »Če bi imel človek vsaj stotinko tega bogastva, pa bi bil srečen!« In govorili so o bogatih zakonih.

Olga je slonela kakor kip za mizo in ni mogla izpregovoriti niti besede. Jasno ji je bilo zdaj, da ji je pisal Janko že kot ženin Kromarjeve Elze, da je bilo njegovo pismo materi le hinavščina.

Zdaj, ko je bilo brez dvoma izgubljeno vse, ji je postalo v duši strašno. Šiloma je zadrževala solze, a vsule so se ji po licih. Zapazil jih je Knapič, ki ji je sedel nasproti.

»No, no, kaj pa je, gospodična? Tako ste bledi in te solze?«

»Ali ti je slabo?« je vpraševala Manica. »Vožnje z avtom nisi vajena. Morda zato?«

»Da, da, zato. — Le pustite. Vse mine ...« je šepetala Olga in vstala izza mize. »Izprehodim se — takoj bo zopet dobro.«

Odšli sta z Manico počasi nizdol hriba in prišli na cesto.

»Odkod? — Pozdravljeni!« je klical nekdo.

Ko sta se ozrli, sta videli Rožanca, ki se je bližal v kočiji. Povedali sta mu, kje so, in ko je Manica omenila, da je Olgi plaho od nagle vožnjo z avtom, je vzkliknil kaplan:

»Nočete rajše z menoj domov, gospodična Tratarjeva?«

Takoj je zgrabila priliko in se je odpeljala s prijateljem. Manica pa se je vrnila.

Molče sta se vozila nekaj časa. Zaradi kočijaža nista mogla govoriti.

»Še boli?« se je sklonil k njenemu ušesu.

»Oženi se! Čez dva meseca!« je odgovorila tiho.

»Torej ste zopet svobodni! Prav je tako; verujte, prav je tako!«

Naslonila se je globoko nazaj, si zakrila oči z robcem in tiho jokala predse.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Manica ni bila doklej nikoli pozabila počakati Olgo po šolskem pouku in ni minil dan, ne da bi prišla tudi na Olgino stanovanje. Vsaj par sto korakov je morala iti z Olgo opoldne, in vsaj urico je morala popoldne ali zvečer pokramljati s prijateljico Olgo.

Po izletu na Grmado pa ni Manica več čakala Olge, niti ni prišla več v poset. Olgi je bilo prav. Hrupna, zmerom žaleča se Manica bi jo samo mučila. Olga si je želela biti sama s svojo bolestjo, s svojimi skrbmi. Sama jih je hotela premagati in zadušiti. Svoje tajnosti ni bila Manici zaupala doslej. Da bi se ji razkrivala zdaj, ko sta se pridružila sramoti nezakonske matere še sramota ostavljenke in skrb zaradi temne bodočnosti, ji je bilo nemogoče.

Manica bi je pač niti ne razumela; morda bi jo celo obsojala. Prav gotovo pa ne bi znala brzdati jezika ter bi Olgin roman raztrosila med tovariši. Potem bi napolnil škandal vse mesto. A potem? — Olga niti razmišljati ni hotela, kaj vse bi se lahko porodilo iz neopreznega čebljanja Manice.

Tako je bila Olga teden po izletu skoraj vedno sama; z muko in naporom vseh duševnih sil je izvrševala učiteljske dolžnosti ter je po pouku vselej skoraj bežala domov. Nekaj dni ni mogla prihajati niti na obed, nego si je sama kuhala na samovarju. Saj ni imela teka. Vsakršna družba ji je bila zoprna. Vsak smeh jo je zadel kakor udarec po srcu, vsak razgovor se ji je zdel prazen in nadležen.

Toda v tej samoti ji je bilo neznosno, ker misliti je morala le na Janka, ki se je prodal bogatinki. On, mož, bivši častnik! Vse zaradi denarja. Gnus in neizmerno zaničevanje človeštva sta polnila Olgino srce. Vsepovsod je videla prostituirane ljudi zaradi denarja; vse je kupčija. Moški se vežejo z zoprnimi ženskami le zaradi visokih dot in bodočega udobnega življenja.

Olga je poznala žene in slišala je pripovedovati o njih, ki so bile soproge v javnosti uglednih mož, ki pa so bile angaževane kot ljubice srečnih konjunkturistov ter so brez sramu prejemale mesečne plače za svoje cinično delo. Poznala je gospodične, ki so se javno vedle kot idealno poštene in nad vsak sum vzvišene device, ki na so se skrivaj prodajale, uganjale prostitucijo z bogatimi starci ter vzdrževale hkrati najčistejše ljubezensko razmerje z jedva doraslimi mladeniči. »Enega za srce, drugega ali celo po dva, tri pa za razum!« je bilo njihovo geslo. In Olga je poznala može, ki so dovoljevali ženam ljubimkanja, da so si zagotovili dobro klientelo in krog poslovnih prijateljev. Strašna, cinična doba!

Olgi je bilo tem bolj hudo, ker je postala sama žrtev takega modernega Don Juana. Ako Tribnik izblebeta njen doživljaj s Stepišnikom, bo svet smatral tudi njo za enako onim špekulantkam, ki žive in se ravnajo po taksi: en poljub za par svilenih nogavic — en objem za modern klobuk, eno »stalno« razmerje za kožuhovinasto garnituro in pogojeno plačo. Tudi njo bo lahko smatral vsakdo za lahkoživo koristolovko, žensko brez časti in vesti. Nihče ne bo verjel, da je bil Janko Stepišnik njena prva, sveta ljubezen, ki mu je žrtvovala čast v neizmernem zaupanju.

Neko popoldne po pouku je zaslišala, da jo nekdo kliče skozi odprto okno: »Halo, gospodična Olga, kje pa vendar tičite?«

Olga je stopila k oknu, tovariš Knapič pa se je začudil:

»Kaj zlomka vam pa je, da ste naenkrat tako shujšana in bleda, a?«

»Res, ni mi dobro. — Od našega izleta se ne čutim zdrave. Morda sem se prehladila,« se je mučila Olga, a hkrati je nehote zardela.

»No, no, menda ni nič hudega. — Zdajle se mi zdite zopet zdrave barve; le obrazek se vam je nekam zožil in v očeh imate nekaj — nekaj bolestnega. Nervoznost, a? Štirinajst dni dopusta si vzemite, pa bodo živci zopet v redu.«

Olgi je padel kamen s srca, ko je poslušala tovariša. Tribnik torej ni izdal družbi njene afere. Samo njo je hotel udariti po srcu — napram drugim pa je varoval prijateljevo tajnost.

»Hotel sem vprašati: kako sodite zdaj o naši ljubeznivi gospodični Manici, a?« je nadaljeval Knapič, se oprl s palico zadaj in zibal na desno in levo. »Kdo bi si bil to mislil, a? Ej, ej, današnja dekleta — strašno, a?«

»Ničesar ne vem. Kaj se je zgodilo?«

»Mar se niti vam ne zaupa?« se je čudil učitelj.

»Že ves teden je nisem videla,« je pojasnjevala Olga. »Slučajno. A res, k meni je ni bilo ...«

»Je-li mogoče? Ničesar ne veste? Saj se vendar smejeta že obe šoli! O, Tribnik je ptič! Ljubice nabira kakor jagode. Imel jih je že cel paternošter; zadnja, precej debela jagoda je gospodična Manica. Fino, a?«

»Kaj govorite! To so klevete ...«

»Oh, da, da, čudne čase živimo, gospodična Olga. Kmalu pošten moški že ne bo mogel več verjeti, da je na svetu še sploh kakšna dostojna ženska ...«

»In moški? A kdo pa je zapeljivec? In kdo žrtev? A? Gospod kolega, ali more poštena ženska verjeti, da je na zemlji še sploh kak dostojen moški?«

Knapič se je branil njenega roganja.

»Moški je zmerom dostojen! — Tu gre za žene, neveste, bodoče matere, gospodična. Moški se nikoli ne onečasti, ženska pa se s prvim padcem upropasti ... Star človeški zakon je pač tak, neovrgljiva tradicija dokazuje to večno istino. Moški hodi lahko skozi najgloblje blato, a si ne škoduje, žensko pa najmanjši blatni brizg zamaže za vse večne čase. — Žalostno, a istinito!«

»Prav nič istinito, gospod tovariš,« je ugovarjala Olga, ter zbrala vse sile. »Kakor je vaše naziranje o dvojni morali že silno zastarelo in že neštetokrat ovrženo, prav tako se silno motite, da žensko že najmanjši blatni brizg zamaže za večno. Ni res! Dandanes je prav nasprotno resnica: če je ženska bogata, ji čisto nič ne škoduje, čeprav se je od pet do temena valjala po najgostejši brozgi; nasprotno, prav ženske najbolj umazane preteklosti se može dandanes najhitreje, samo če so dovolj petične ali prav posebno telesno mične. Današnje moške pač nagnitost privlačuje, a čistost celo odbija. Revna, poštena dekleta sede, ona najslabša pa se može. — Tako da se resnično vpraša: ali je dandanes na svetu sploh še kakšen razsoden in časten moški, a?«

»No, no, nikar se ne razburjajte! Saj nisem mislil nič hudega. Hotel sem se le pogovoriti z vami, kako sodite o naši ljubi gospodični Manici. — Nervozni ste — dovolj — ne zamerite — pa lahko noč!«

Knapič je odšel. Olga pa se je vrnila za mizo. Novica jo je potila. Tudi Manica naj je zašla na pot, katero hodi dandanes na milijone žensk? Tudi to vedro, tako naivno dekle naj se je polakomilo denarja, toalet, draguljev? Manica, dobro vzgojeno, izobraženo, čuvstveno dekletce, je sposobna, da se zaveže in proda?

Bojazljivo trkanje na duri jo je zbudilo iz tegobnega razmišljanja. Vstopil je deček. »Gospod katehet pošiljajo tole,« je dejal, izročil je pismo in zbežal.


»Velespoštovana gospodična!

Iščem vas, a ne najdem, vabil sem vas, a brez odziva. Rana pa še vedno skeli? A zdravnik je odveč? Nič zato, verujem, da se Vam vendarle še povrne sreča. Samo če hočete. Pozdravlja Vas

resnični prijatelj.«


Razjokala se je Olga nad pismom Milana Rožanca. — Potem je sklenila, da pojde v četrtek popoldne k njemu — povedat vse, potožit, iskat utehe in novih moči.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olgina najljubša učenka je bila 8-letna Vidka, hčerka vdove in gospodinje v hiši, v kateri je Olga stanovala že tretjo leto. Nesreča je hotela, da je zbolela Vidka prav v dneh, ko bi bila njena družba Olgi najbolj koristna. Morala je ležati, in zdravnik je izrekel bojazen, da je bolezen nalezljiva. Tako tudi Olga ni smela k Vidki.

V torek se je Olga domislila: »Od daleč potolažim in razveselim otroka!« Pozno popoldne je odšla na šolski vrt, kjer so že cvetele vrtnice; odtrgala je troje raznobojnih, napol razcvetelih popkov in se vrnila domov, da jih takoj s kako sličico vred pošlje ljubi učenki.

Pravkar je stopala preko mostu, ko jo začula za seboj avtomobilski rog. Ta glas ji je bil znan. Tribnik se pelje. Rada bi se bila skrila, toda prepozno — avto je že hrupel po mostu. Olga je dvignila svoje tri vrtnice, kakor da jih duha, a je med nje skrila svoj obraz. Avto je švignil mimo nje in zavil na desno. Olga pa je videla, da se vozita Tribnik in majhna dama. Bila je Manica.

Ko je dospela Olga domov, jo je čakalo novo presenečenje. Vrata v gospodinjino stanovanje so bila odprta, in ko se je ozrla vanje, je zagledala postelj in v nji Vidko.

»Gospodična, sem že zdrava! Jutri že lahko vstanem, je rekel zdravnik,« je zaklicalo dekletce. In prišla je gospodinja ter povedala, da se zdravnikova bojazen na srečo ni uresničila, ker bolezen ni bila nalezljiva, da je Vidka resnično že skoraj zdrava in da ji je zdravnik dovolil, da jutri ostavi postelj.

Olga je stekla k Vidki, jo pobožala po laseh in licu. »In tele vrtnice sem ti prinesla, Vidka, vidiš, da sem mislila na te ter da mi je bilo prav hudo, ker me niso pustili k tebi, ubožici.«

»O, kako mi je bilo dolgčas, gospodična! Kar uiti sem hotela k vam, a me niso pustili. Ali me vzamete jutri s seboj na izprehod?«

»Jutri še ne, je še prezgodaj, toda v četrtek!« ji je obljubila Olga. »In veš, kam pojdeva? H gospodu katehetu. Pokaže nama polno omaro krasnih knjig in tudi zate najdeva morda kaj posebno zanimivega.«

Veselo je zaploskala Vidka:

»Da, da h gospodu katehetu pojdeva. Njega imam poleg vas, gospodična, najrajši. Tako je prijazen, dober in lep, kaj ne? Meni se zdi najlepši gospod. Ali vam ne?«

Mati in učiteljica sta se smejali dekletcu.

Tako sta šli učiteljica in učenka h katehetu.

Bil je doma, lepo ju je sprejel, podaril Vidki nekaj svetniških podobic in slikovnico, z Olgo pa se je razgovarjal dolgo o njenih bolestih.

Ko sta odšli, sta bili obe dobre volje in Olga je z olajšanim srcem odnašala s seboj težko butaro knjig.

Poslej je prihajala Olga čestokrat k Rožancu, bodisi po nov izbor knjig, bodisi na kratko kramljanje. Vselej pa jo je spremljala Vidka, radostna, da bo mogla pregledovati ilustracije, ki jih je dajal gospod katehet iz knjižnice.

Zgodilo se je celo, da je kaplan slučajno zunaj mesteca, na potu v Sračje, srečal Olgo v družbi Vidkini. Hodili sta tja šetat. Poslej so se našli še nekolikokrat na potu ter se počasi skupaj vračali.

Med Olgo in Rožancem se je prijateljstvo poglabljalo in utrjevalo. Kaplan je čital mnogo, se bavil z leposlovjem in popularno vedo veh strok. Olga se je vselej iznova uverjala, da je Rožanec predvsem naravno blag, tenkočuten mož, ki je nekdaj sam srčne trpel ter imel zato polno razumevanje tudi za tujo bolest.

Olga je bila napram Rožancu lahko odkritosrčna, kakor ni bila — razen napram Janku Stepišniku — še napram nikomur, niti napram materi. Kaplan je spoznaval v Olgi vzlic vsem njenim doživljajem, pošteno naturno žensko. Nič hlinbe, nič igre, nič prikrivanja ali zavijanja ni bilo v njeni govorici ali misli. Bolest pa jo je le še dvignila in poplemenitila.

Nekega popoldneva je zagledala Olga, da jima hiti Rožanec po cesti naproti. Vidka je lovila ob poti med cvetočo travo citrončka; ker je imela roke polne velikih makov in modric, ga ni mogla ujeti, in metulj se je kakor iz nagajivosti v krogu izpreletaval okoli dekletca, ki je veselo vreščalo in poganjalo se za živalico.

»Kako dražestna idila!« je vzkliknil Rožanec, občudujoč skakljajoče dekletce zlatih lask, žarečih oči, napol odprtih, smehljajočih se ustec in s šopkom makov v roki a nad glavo kakor plamenček frfotajoči metulj. »Preljubo veselje, oj, kje si doma? Vidite, Slomšek je pravilno dejal!«

Olga mu je podala roko.

»Iskal sem vaju že doma,« je dejal, »a so mi povedali kam ste odšli. Povabit sem vaju prišel; za jutri popoldne k sebi. Iz Ljubljane sem prejel nekaj novih knjig — in prijatelj me obišče, jaz pa bi vam ga rad predstavil.«

»Ne, ne, — rajši ne. Čemu bi vaju motila?«

»Nasprotno, prijatelj vas iz mojih pisem že prav dobro pozna. Rad bi se seznanil z damo, ki je prva moja resnična prijateljica. — Kaj ne, da ste?«

»Gotovo. Iz hvaležne duše,« je pritrdila Olga. Sumljivo ga je pogledala naravnost v oči.

»Toda — toda — povejte odkrito, kakor vselej: niste morda spletli kake zarote? Razumete me — —«

»Razumem! Svobodni ste. — A če se kdo zanima za mojo dobro prijateljico, ni to nikaka zavratnost. — Skratka, prosim vas, pridite k meni — zaradi mene, da?«

»Da. Samo zaradi vas pridem ...«

»A če se prijatelj zaljubi v vas, zato vendar ne začnete mrziti mene?« se je šalil.

»Nemogoče. Sicer pa storim vse, da se vaš gospod prijatelj vame ne zaljubi.«

»Dobro. Ali če se zaljubite vi vanj, mar bom potem jaz krivec?«

»Za boga, mar želite tako naglo izgubiti prijateljico? Torej ste se me že naveličali?«

Šalila sta se in se smejala. Ona pa se je čudila sama sebi, kako lahkotno in toplo ji postane v družbi tega moža.

Medtem je metuljček odletel, in Vidka je prihitela h gospodu kaplanu:

»Za vas in za gospodično Olgo sem jih natrgala in jih še natrgam. Glejte, kako so veliki in rdeči!« Dvignila je šopek in stekla zopet k žitnim njivam, da nabere še več cvetov.

Ko je naslednje popoldne prišla Olga z Vidko k Rožancu, sta bili »obe lepi, kakor še nikoli«. Vsaj Rožanec je tako trdil, ko ju je sprejemal v veži, kamor jima je po stopnicah pritekel naproti.

Vedelo so se pozdravili. Kaplan je vodil Vidko po nekoliko prestrmih stopnicah za roko ter ji obetal debelo knjigo z zanimivimi slikami iz polarnih in severnosibirskih krajev. Olga je stopala za njima. Ker Rožanec ni omenil prijatelja, je mislila, da 
pač ni dospel.

Pred durmi v stanovanje pa je kaplan okrenil, poredno se šaleč: »Še zadnjič povem; za zaljubljenost z njegove ali celo z vaše strani odklanjam vnaprej vsako odgovornost! Jaz si umijem roke!«

»Vi Pilatuž!« se je zasmejala Olga in šla za njima v sobo.

Tedaj pa je obstala: pred njo je stal Novak, njen nekdanji čestilec ...

»Moj prijatelj — gospodična Olga Tratarjeva,« je predstavil Rožanec. »A tole je naša Vidka.«

Olgin obraz je zalila rdečica, potem se je naglo okrenila k Rožancu: »Ne Pilatuž, nego Judež ste, da veste ...«

»Ljubi Bog, ti veš, da se mi dela najhujša krivica!« je zajavkal kaplan in se smejal. »Trikrat sem odklonil vsako krivdo, zdaj pa me vendar takole obsojate.«

»Samo jaz sem krivec, ki sem vas želel po dolgem času zopet videti,« je dejal Novak. »Oprostite mi, in ne smatrajte me za vsiljivca.«

Kaplan jih je povabil, naj sedejo. Miza je bila že pogrnjena, in skoraj obenem je prinesla stara služkinja čaja, obloženih kruhkov, peciva, češenj in jagod.

Vidka je imela veliko radost, a krotila se je in posnemala v vsaki kretnji svojo učiteljico. Niti češnje si ni vzela, ves čas je molčala, opazovala, primerjala gospoda in se zamislila.

»Čemu si tako molčeča, Vidka? Kaj razmišljaš?« jo je vprašala Olga in pogladila po temenu.

»Nič, nič — ali smem iti zopet gledat knjigo?«

In sedla je za knjigo.

Tako je trojica kramljala dalje o vsakdanjostih, šoli, političnih razmerah, slovstvu — le Olgine rane niso niti omenili. Po eni uri se je Olga poslovila zelo zadovoljna; prijatelja sta bila enako taktna, da je nista zadrževala.

Domov gredoč pa se je oklenila Vidka učiteljičine roke, se naslonila z glavico nanjo in ji dejala:

»Gospod Novak je zelo prijazen, lep gospod, ne? Ampak gospod kaplan je še lepši, ne?«

»Ah, o tem si razmišljala?« se je nasmejala Olga. »Mar bi bila pozobala več češenj; toliko jih je še ostalo!«

»Saj bi jih — ko jih pa tudi vi niste več hoteli!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga se je trudila, da bi pozabila Janka ali nanj vsaj kolikor mogoče malo mislila. Vdajala se je šolskemu delu z vnemo, se bavila z učenkami temeljito, v svobodnih urah pa se je potapljala v Rožančeve knjige in šetala z Vidko do utrujenosti. Počitnice so se bližale in razmišljala je, če bi sploh šla v Ljubljano k materi, ali pa naj bi prosila mater, da bi prišla z Ernico k nji. Tako bi se odtegnila naključju, da bi morala kdaj videti Janka, njegovo mater in sestro, ali jih celo srečati s Kromarjevo Elzo.

Toda to misel je kmalu zavrgla, kajti Ernice bi ne mogla zatajiti, otrok bi jo izdal, a tudi mati bi ne mogla dosledno prikrivati resnice pred radovedneži.

Ali bi šla za dva meseca v drug kraj? A kam? Vzela bi s seboj mater in otroka. Lepo bi bilo v novi krajini, med novimi ljudmi. Toda ko je začela računati, koliko bi jo dvomesečno letovanje veljalo kjerkoli na deželi, je izprevidela, da je njen načrt predrag.

Žalostna je bila, da ni na svetu človeka, ki bi jo povabil: pridi k meni, dobrodošla si mi, počuti se kakor doma!

Na šetnji iz Sračja domov je omenila Rožancu svoje hrepenenje. Ali kaj, ko nima nikogar, ki bi se je spomnil?

Kaplan je razumel in prikimal. »Da, tudi meni se godi tako, a tudi zaradi službe ne morem nikamor odtod ...« In govorila sta o sreči onih, ki lahko potujejo po svetu, po Evropi, po morju, v druge kraje, druga mesta, ker utegnejo in imajo dovolj denarja.

Nekega dne pa je v učiteljski zbornici Olgo presenetila tovarišica Magda z vprašanjem, je-li ve, da se prihodnjo nedeljo v Ljubljani poroči tovarnar Janko Stepišnik.

Olga je skrila prebledi obraz, sklanjajoč se nad šolskim zvezkom, in zmajala z glavo:

»Ne, ne vem — pa me niti ne zanima.«

»Kako da ne? Včasih sta bila vendar prijatelja, in vse je mislilo, da se vzameta!«

»Res, — toda motila sva se drug v drugem. Že precej časa se ne poznava več. — Prosim da ne govorite več o njem.«

Magda, postarno deklo, se je nasmehnila in odšla zadovoljna. Bila je nesrečnica, ki jo je življenje razočaralo in ji srce napolnilo z zlobo. Nekdaj blago, veselo dekle, je bila zdaj zavistna vsaki ženski, ki je imela čestilca, a je skoraj sovražila vsako, ki je bila lepa; zato ji je bil užitek raznašati neprijetne novice.

Da se vrši Stepišnikova poroka, je Magda zvedela od Manice, ki se je pobahala, da bo gospod bančni ravnatelj Tribnik ženinova priča in da se tudi ona odpelje z avtom v Ljubljano gledat sijajno svatbo.

Manica se je pri tej priliki spomnila, kako so se Olgi na izletu na Grmado naenkrat vsule solze, ko je Tribnik omenil, da se Stepišnik ženi. Z Magdo sta tako uganili vso istino: Aha, razmerje je bilo torej med njima zelo resno. Glejte no! Stepišnik je prihajal k Olgi torej kot ljubimec in ne samo — kakor je zatrjevala Olga — kot materin dobri znanec in njen prijatelj. Hehehe! Olga je špekulirala na Stepišnika in njegove milijone. Milostiva tovarnica je nameravala postati — hahaha, pa se ji je vse pokvarilo! Zato torej je bila nekaj tednov tako bleda in medla, kakor senca. Hm, pa le zakaj se je naenkrat vse razdrlo?

Nekaj dni kasneje je povedala Manica, da sta bili po Tribnikovem pojasnilu Stepišnikova mati in sestra proti Olgi. Kajpada, čisto razumljivo in v redu; Olga je revna učiteljica z ubožne obitelji. Kako pa je le mogla biti tako nespametna, da si je domišljevala, da jo Stepišnik vzame samo zaradi njene lepote in mladosti?

Magda je škodoželjno privoščila Olgi poraz tor odobravala Stepišnikovo odločitev. Čemu naj bi bila Olga srečnejša od nje, ki je pokopala vse nade in je zaradi ostarelosti ne pogleda noben moški? Manico pa je celo pohvalila, da je pametna, da se je oklenila bogatega Tribnika: ve pač dobro, da se ne oženi z njo, saj je povedal, da hoče ostati samec. Naj le uživa mladost! Tega ji nihče ne zameri! Prav ravna. Do življenja ima vendar pravico vsako bitjo, mar ne?

Tako sta se tiste dni Magda in Manica zvezali proti Olgi, a Manica je pridobila Tribnika, da je na avtomobilske izlete jemal tudi Magdo s seboj; kot gardedamo, da se ljudem zavežejo jeziki. Tik šoferja, mladega vojnega invalida od eksplozij očrnelega obraza, je sedela zmerom Magda, zadaj pa Manica s Tribnikom.

Olgo, ki se je bila medtem vdala v usodo, je Magdina vest o bližnji Jankovi poroki vrgla v ponovno razburjenje. V nedeljo se poroči Janko! Ne da bi sploh še upala ali si želela, da se vrne k nji, jo je vendar pretreslo. Skoraj enako močno pa jo je dirnilo Magdino vprašanje. Ta klepetulja torej ve več, kakor bi smela vedeti; iz njenih oči ji je sršela škodoželjnost, ki brez dvoma odpre zatvornice sumničenjem in klevetam. Zopet ni spala vse noči ...

V soboto zvečer je potrkalo na njene duri. Olga je ležala na postelji in strmela predse brez solz. Saj jokati ni mogla več. V prvem trenutku je hotela reči, da je bolna in da ne more sprejeti nikogar. Ko pa je začula kaplanov glas, ki je miril Vidko, se je dvignila, si pogladila lase in odprta.

Rožanec ji je pogledal v oči in vedel vse. Pokimal je in rekel dekletcu:

»Govoriti moram z gospodično. Počakaj tu na hodniku; takoj te pokličem v sobo!«

Nato je zaprl duri. 

»Jutri ne morete ostati doma in sami. Zato sem naprosil gospoda župnika, da maši zamenjava in bom ob pol osmih zjutraj že svoboden. Vabim vas s seboj na Goričane k prijatelju v posel. — Tudi Vidka more z nama. Zvečer se vrnemo in bomo že ob desetih doma. Sprejmete. Prosim, recite: da!«

»Nisem za nobeno družbo — saj veste —« je hotela ugovarjati Olga.

»Pustite! Vem več, nego vi, Olga. A pomenimo se o vsem jutri, hočete? Prosim vas le: slušajte in pojdite z menoj.«

»Pojdem — hvala,« je dihnila.

»Želim vam le miru in sreče,« je dejal in odprl duri. »Torej, Vidka, povej svoji mami, da se odpelješ jutri že ob pol osmih zjutraj z gospodično učiteljico in z menoj na Goričane. Glej, da pojdeš k maši ob šestih, nocoj pa prav zgodaj spat! — Zbogom in do svidenja na kolodvoru, gospodična!«

Vriskajoč je Vidka tekala po Olgini sobi, nato sta odšli obe k njeni materi.

Nedelja je bil krasen solnčen dan. Pred postajo na Goričane jih je pričakoval s kočijo Novak. Trg z njegovim posestvom je ležal dobre pol ure stran od postaje, onstran polja, na položnem pobočju gozdnega hribovja. Vozili so se skozi visoko žito in bujno travo, pod vedrim nebom so prepevali škrjanci, s stolpa je potrkavalo in po vseh potih so hiteli k deseti maši praznično oblečeni kmetje in kmetice.

S hriba je zagrmel topič, za njim drugi, tretji.

»Danes imamo pri nas bobe!« je pojasnil Novak. »Kako, Vidka, ali ješ rada bobe?«

»Nak. Bobov pa že ne. Fižola in boba ne, sicer pa vse,« je odgovorilo dekletce. Novak jo je posadil tik sebe na levico na kozlu, kar se ji je zdelo silno imenitno.

»Ali naši bobi so drugačni kakor vaši,« ji je razlagal Novak; »debeli so kakor pest, mehki in sladki. Boš videla, da jih poješ vsaj tri, če ne celo štirih.«

Tudi Rožanec je bil dobre volje in zgovoren. Vsako leto je posetil prijatelja. Ljudje so ga poznali in pozdravljali, on pa jih je veselo nagovarjal z voza.

Novak je zapeljal pred visoko in izredno široko hišo, z dolgo leseno, zeleno prepleskano ograjo ob hodniku v prvem nadstropju na obeh straneh ter z razsežno verando na vrtni strani. V hišo je bil dohod po gorenjskih stopnicah z dveh strani. Gostje so bili povabljeni najprej na verando, kjer je stala za zajtrk pripravljena miza z veliko vazo vrtnic. Cvetoče plezavke so molile lilaste in bledordeče cvetove tudi preko izrezljane ograje in izza ozidnega vogla. Visoka in zračna veranda s svetlim pohištvom je delala prijeten vtis, zlasti še, ker je bil z nje pregled preko velikega sadnega vrta in na belo okrajno ceste, za njo na železniško progo in za to tudi na Kamniške planine.

»Preden sedemo, izvolite morda, gospodična Olga, v tole sobo, da se uredite ...?« je ponudil Novak in odprl duri.

Olga je stopila v elegantno opremljeno damsko sobo, a novo, nerabljeno. Tudi Rožanec je odšel v odkazano sobo, ki je imela prav tako izhod na verando. Vidko pa je vzel Novak v svojo sobo, ji nalil vode, da si je umila roke, potem sta se vrnila na verando. Kmalu sta prišla tudi Olga in Rožanec.

Na mizi je že stala kava, smetana, sirovo maslo, med, šartelj in steklenice raznih likerjev. Hitro so bili gotovi; nato so si šli na gospodarjevo vabilo ogledat posestvo.

Najprej živinski hlev, visok, zračen, zidan, moderno higijenski urejen, za desetero krav in četvero volov posebej in za četvero konj zase. Živina je bila lepa in snažna. Tudi dvoje teličkov in eno žrebe je bilo tu, kar je Vidko najbolj zanimalo. Poleg kokošnjaka z mnogimi gredami, vališči, pokritim izprehajališčem in z velikansko ogrado. Tu je bilo okoli sto kokoši, več kokelj s piščanci in nekaj petelinov; pegatke so imele oddeljen prostor, tik njih so plavale po veliki luži race in gosi, nedaleč proč je stal stolpičast, morskemu svetilniku podoben golobnjak golšastih, pavovskih in čopkastih golobov, po trati se je izprehajalo dvoje pavovk, a na strehi je stal z razprostrtim repom velik pav.

In mimogredoč so si ogledali gospodarska poslopja, prišli na sadni vrt z izbranim in nizkim drevjem ter dalje po vijočih in polagoma vzpenjajočih se potih do razgledne točke s čebelnjakom in lopico. Po trati za njo so stale po vrsti češnje, vse veje polne šopov zrelih sadov, temnordečih ter rdečih, tam skoro črnih, ondi rumenkasto belih.

Veje so bile tako obtežene s sočnimi sadovi, da jih je vriskajoča Vidka lahko zobala, ne da bi ji bilo treba iztezati roke.

In še više po zložnem pobočju so ležale žitne njive, nato travniki in končno se je začenjala šuma, ki je prehajala na hribu v gost smrekov in jelkov gozd. Večino polja in travnikov je imel Novak po dolini ob cestah na postajo.

Sedeči v lopici so zrli po krajini tja preko Save in do Kamniških snežnikov. Tu in tam vasice, mali in večji gaji, pa polja, travniki, nad njimi vedro nebo s toplim solncem, h kateremu se je ščebetajoč dvigalo toliko radostnih škrjančkov. — Včasih je zapel zvon s stolpa in s hribca na desni je zagrmel topič; kadar je zavel veter, pa je prinašal akorde petja in orgel iz cerkve.

»Krasno imate tu,« je dejala Olga.

»Ali vam je res všeč,« se je zaradoval Novak. »Vabim vas na počitnice z gostjo mamo in Ernico. Srečen bi bil, ako pridete. — Za dva meseca? Mene ne bo dosti doma. V Beogradu imamo skupščino jugoslovanskih gozdarjev z izleti po Šumadiji in Makedoniji — vsaj štirinajst dni me ne bo nazaj. — Pozneje moram na velesejem v Prago, po razne gospodarske stroje. Hiša bo torej skoraj prazna ...«

»Vi Judež, Judež!« je vzkliknila Olga in objestno krenila Rožanca po roki. »Vi izdajalec!« A takoj ga je pogladila: »Vi dobri — zlati prijatelj!«

In okrenila se k Novaku:

»Preveč sta dobra oba. Kaj naj še rečem?« Solze so ji stopile v oči, moža pa sta ji prigovarjala:

»Nič, nič! Samo recite, da sprejmete!«

»Pridite in najsrečnejši bom jaz!« je vzkliknil Novak.

Nič ni mogla odgovoriti. Vstala je in odhajala nizdol. Šla sta za njo. Vidka pa je tekala pred njimi. Novak se je oklenil njene levice, dočim je stopal Rožanec ob desni strani.

»Ne razmišljajte, gospodična Olga!« je dejal Novak. »Solnce sije — življenje je veselo, krasno — samo če hočete! Volja je vse, verujte, gospodična!«

»Upati — zaupati v bodočnost — hoteti, močno, vztrajno hoteti je vse!« je dejal Rožanec, ne da bi jo pogledal. In urno je dodal: »Zdaj pa si oglejmo še hišo!«

Tu je doživela Olga največje presenečenje.

Ko so prešli vse poslopje, Novakovo stanovanje, sprejemnico, spalnico, veliko knjižnico in pisarno so dospeli v sosednje stanovanje, popolnoma opremljeno in urejeno, povsod svetlo, elegantno pohištvo, originalne slike, zrcala, preproge, poleg kopalnica; vse novo, nerabljeno.

»In kdo prebiva tu?« je vprašala Olga.

»Nihče. Čakam — svojo ženo ... Ako ne pride semkaj ona, ki sem si jo izbral, ostane stanovanje pač prazno. — Tak je moj sklep.«

Olga ni odgovorila. Molče je odšla na verando in se naslonila na ograjo med cvetočimi rdečimi plezavkami.

Prebledel je Novak, čelo se mu je nagrbančilo, a ni rekel nobene besede več. Le prijatelja je pogledal, kakor bi ga prosil pomoči. Rožanec se je naslonil tik Olge na ograjo ter ji dejal skoro šepetaje:

»Olga, prijateljica, verujte: Novak vas ljubi, obožuje. — Mož je značaj! Poznam ga od mladosti. Lahko mu zaupate. Nikoli se ne pokesate. Pojdite, recite mu vsaj prijazno besedo ...«

Olga se je okrenila. stopila k Novaku, mu ponudila obe roki in mu dejala:

»Potrpite z menoj! Saj sem vam tako hvaležna!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Tisti večer so sedeli trije — vsak v svoji sobi, tiščali glavo med roke in razmišljali drug o drugem.

Novak je bil srečen. Že na gimnaziji je hrepenel po tri leta mlajši učiteljici, vitkem, vendar polnoudnem dekletu očarljive ljubeznivosti in lepote. Na abiturijentskem plesu v dvorani starega ljubljanskega strelišča ji je po razkošnem Straussovem valčku smelo povedal, da jo ljubi in da sanjari le o tem, da si jo pridobi za ženo. »Samo to hočem, gospodična, močno, neomajeno!« ji je dejal abiturent Novak.

»A če jaz nočem?« se mu je otroško nasmejala.

»Hočem, da tudi vi hočete!« je ponovil energično. »Vse človeško delo je utelešena misel. Volja uteleša vsako misel! Volja oduševlja misel, volja je duša duše! Misel brez volje je brez moči. Misel je naboj, volja gonilna sila. Hočem, da me vzljubite in postanete moja. Hočem in dosežem!«

Olga se je smejala strastnežu, všeč ji je bil fanatični čestilec, a čutila ni zanj ničesar, nego prijazno simpatijo.

Iz Klostenburga ji je pisal plamteča pisma in jo rotil: »Počakajte name! Ljubim vas! Ustvarim vam srečo, kakor je ne more nihče; zakaj nihče vas ne ljubi tako. Hočem se izkazati vrednega, biti vaš z dušo in srcem vdani mož. Hočem in bom, Olga.«

Le včasih mu je odgovorila s pozdravom na razglednici. Toda nič ga ni odbijala njena hladna prijaznost, nič ga ni iztreznilo niti njeno razmerje z Jankom Stepišnikom.

»Varate se,« ji je pisal; »samo bolest vas čaka s tem človekom, ki ne bo nikoli vaš mož. Moja volja ostane neomahljiva.«

In ko je zvedel, da je Olga rodila Ernico, ji je pisal, da je žalosten in trpi ž njo, a da veruje, upa in ljubi neomajno ter si dopoveduje vedno le eno: »Moja boste! Prej ali slej, toda moja.«

Ko je po smrti svojega očeta podedoval urejeno posestvo na Goričanah, je pustil študije, se preselil na Goričane ter se z vso vnemo posvečal gospodarstvu. In priredil je stanovanje sebi in bodoči svoji ženi, ki bo Olga ali nobena. In kadarkoli je storil, si je dejal za Olgo. Ko je prizidal verando, izpeljal peščeno pot k češnjevemu drevoredu, ter zgradil razgledno lopo in čebelnjak, si je dejal: za Olgo! In ko je kupil novo preprogo, si je dejal: za Olgo! Kadar si je izbral novo sliko, veliko brušeno zrcalo, udoben gugalni stol, ali kadarkoli, zmerom si je dejal: za Olgo!

Tako je čekal, trpel, upal in verjel za vedno. »Ona pride in bo moja. Hočem. Mora priti!«

In res je prišla. Samo še malo časa in izpolni se mu najdivnejši sen rane mladosti. Kako čudovito! Kako krasno! Volja je utelesila misel. Novak je strmel predse, srce polno blaženosti, ter je šepetal le eno: »Moja, moja! Končno moja!«

Olga pa je, sedeč doma za mizico, razmišljala:

»Ali je mogoče, da se poročim z Novakom? Kaj mi je ta dobri mož? Ali mi je mogoče občutiti zanj vsaj prijateljstvo? — Za Janka je plamtela moja duša, po njem je drhtelo moje telo, vsaka misel mi je bila pri njem, vsako čustvo mi je oklepalo le njega. Za Novaka pa ni v meni niti misli, niti čuta. — Ah! Ako bi Milan — —«

Planila je pokonci, se zgrabila za senci in ječala: »Moj Bog, kakšna misel zopet! A odpoditi se ne da. Porojena v snu, se mi razrašča in dviga vedno močnejša, me trpinči in mi ne pusti več pokoja. Milan. Rožanec! Prijatelj, blagi moj tolažnik. Da se nista križali njeni poti že pred leti! A zdaj je prepozno. Blazna sem — zaničljiva, saj si duhovnik!«

In zgražala se je nad seboj, se zavedala svoje nesreče in plakala. Kam jo meče srce? Za prvim velikim polomom v novo katastrofo. Kakor plevel mora ruvati iz čustvenih gred prav najlepše rože. Jedva je za silo zatrla ljubezen do Janka, mora zadušiti novo do Milana.

Tedaj je strmela sama nad seboj. »Kaj je z menoj? Danes se je poročil moj prvi ljubljenec, oče mojega otroka, a jaz že razmišljam o Novaku in Rožancu! Tugujem za izgubljeno srečo, odklanjam drugo, a hrepenim po tretji, ki je nedosežna. Saj sem blazna ...«

A naenkrat je vzkipel v nji odpor. Čemu bi zatirala kar je najsvetejše? Ljubezen je najvišji zakon! Ljubezen ne vprašuje in ne uvažuje, ne pozna ne mej, ne pregraj, ne stanu ne poklica, ne starosti, ne ukaza, ne prepovedi.

Ljubezen je ptička, ki gnezdi kjerkoli ji hoče in se ne briga, ali ji ne uniči morda zaroda vihar ali požar; ljubezen je zrno, ki vzklije, vzcvete in obrodi sad makar na pečini, sredi kolovoza ali v kotu kleti ter se izpostavlja nevarnosti, da ga odtrga prvi hujši piš, povozi slučajno kolo ali pohodi slep korak.

A zopet si je dopovedovala: »Ah, saj sem podla, neizrečeno propadla! Kri se mi zbuja, sila, uspavana po žalosti v minulih mesecih, se mi dviga iznova ... meni zavrženki! Kaj razmišljajo moji bolni možgani? Sramotnica sem! Niti ne pogledal bi me več čisti Milan, ako bi slutil moje blodnje ... A kaj naj storim? Vzamem Novaka? Joj mi, saj ne morem nič drugega! On hoče! Že dolga leta hoče — v sužnjost moram, kakor jih je moralo že toliko. Novak — dobri, vse pozabljajoči, vztrajno zvesti mož, tvoja bom, saj ne morem biti niti Jankova niti Milanova. Žrtvujem se za Ernico in svojo dobro mamo ...«

In Olga je jokala pozno v noč.

Na klečalniku v kaplaniji pa je molil Rožanec.

»Ti, večni Bog, sam vidiš, kaj se godi v mojem srcu. Reši me! Ne daj, da se izneverim svoji prisegi — izpolni moj načrt — osvobodi me njene bližine! Reši me, da ostanem Tebi zvest in se mi nikoli ne bo treba sramovati greha, ki ga nočem poznati!«

Že davno je odbilo polnoč, ko je Rožanec še vedno ležal na goli deski ter tiho ječal: »Olga, niti ne slutiš, kako sem nesrečen, ker ti tega povedati ne smem in ne morem. — Bog te razsvetli, Olga, da sprejmeš prijateljevo roko ...«

Naslednjega dopoldneva je Rožanca pozval v pisarno župnik. Nervozno je stopal starec po sobi.

»Sedite, če hočete!« je dejal, ko je prišel kaplan. »Jaz laže govorim, ako takole hodim. — Nerodno je, zelo nerodno, kar vam moram povedati. Od dekana sem prijel pritožbo, zaradi vas!«

»Zaradi mene! Zakaj!«

»Ne zamerite — saj me poznate, toda dolžnost je dolžnost. Saj sem doslej molčal, dasi sem slišal sam tu in tam opazke — zdaj pa ne smem več molčati.«

»Prosim, govorite vendar, gospod župnik!«

»Zaradi učiteljice Tratarjeve. — Shajate se ž njo — izprehajate se javno ž njo. Menda hodite celo k nji. Moj Bog! Ljudje se pohujšujejo, šepetajo, klevetajo. Tristo! Mlati ste že zelo, baba je hudič — posebno če je lepa — —«

»Nič ne vem, gospod župnik! Gospodična Tratarjeva, Olga Tratarjeva mi je v šoli tovarišica, prijateljica in jaz sem ji prijatelj, prav nič več!«

»Oh, oh! Saj to ni mogoče!« je zastokal župnik. »Nemogoče je prijateljstvo med mlado žensko in mladim moškim.«

»Je mogoče, gospod župnik, in upam, da se to prijateljstvo ohrani do naše smrti.«

»Kako mislite?«

»Moj najboljši prijatelj in šolski tovariš, imovit posestnik na Goričanah, Ivan Novak že dolgo ljubi gospodično Tratarjevo. Včeraj pa jo je vpričo mene snubil. Ni še pritrdila. S svoje strani pa storim vse, da se ta zakon sklene čim prej. — To blagovolite sporočiti velečastitemu gospodu dekanu. Za tukajšnje opravljivce in klevetnike se ne brigam; pometajo naj pred lastnimi pragi.«

»Da, da, vedel sem, da vam delajo krivico. Vaše pojasnilo me zato zelo veseli! Takoj čestitam gospodični učiteljici.«

»Ne, prosim, še ne. Naj ostane novica med nami dotlej, da se gospodična odloči in da določimo dan poroke. Vame zaupajte, gospod župnik, kakor ste doslej.«

Nevoljen je odšel Rožanec v svoje stanovanje, župnik pa je takoj napisal listek gospodični Magdi: »Zelo ste se zmotili. Gospodično Olgo Tratarjevo snubi Rožančev prijatelj, posestnik Novak na Goričanah in bo v kratkem poroka.«

In listek je po cerkveniku poslal Magdi v šolo.

Tako se je zgodilo, da sta Olgo v velikem šolskem premoru presenetili učiteljici tovarišici Magda in Manica s skupno, zelo hrupno in vsiljivo čestitko:

»Vso srečo ti želim! Novak je bogat mož! Oh, kakšno terno si zadela! — Pa kdaj bo poroka? Tukaj ali na Goričanah? — Kam pojdeš na svatbeno potovanje? V Italijo? Ah, Benetke! Ali pa na Dunaj! V Monakovo! — Jaz bi šla preko Švice v Pariz. Ah, Pariz in skok v London! Ali pa v Kairo. Aleksandnjo, Gize k piramidam na kamelah, gledat Tutenkamenovo grobnico. Izvrstno!«

Olga je strmela. Odkod vesta? Vendar jima tega ni pravil Rožanec? Ali da bi se bil komu pobahal Novak?

Nasmehnila se je in prekinila njuno blebetanje:

»Prezgodaj! Še mnogo prezgodaj! Poročiti se ni, kakor odpeljati se z avtom na izprehod. Stvar je resna, premisleka vredna ... Morda, morda ne. — Kadar bom nevesta, vama gotovo pošljem obvestilo. Dotlej pa, prosim, rajši o tem ne govorita!«

V zadregi sta odšli in kar v glavo jima ni šlo, kaj pomenja Olgino govorjenje; župnik piše, da je Novak Olgo že snubil in da bo v kratkem poroka. Olga pa se dela, kakor da ni še nič gotovega.

»Ej, hinavka je! Nalašč se dela, kakor da si šele premišlja. Kajpak, taka krasotica — Novak je vendarle čisto navaden kmet — ona pa lahko pričakuje kakšnega graščaka, milijonarja ali bogvekoga!« se je togotila Magda.

Manica je otožno molčala; ravnatelj Tribnik ji že nekaj tednov ni bil zvest. V Ljubljani se je seznanil z barsko harfonistko, črnooko, tenkostaso in tenkonogo Poljakinjo, ter se vozaril tja skoro vsak dan ...

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Rožanec je sklenil, da takoj govori z Olgo.

Toda kako naj pride k nji? V učiteljski zbornici mu je bil pomenek ž njo nemožen, na cesto v Sračje ni maral iti več, da ne bi izzval nove klevete, k sebi na stanovanje je ni mogel klicati ali da bi šel k nji zopet na dom, je bilo takisto nerodno.

Ali župnikovo opozoritev na čenče, ki so se širile po mestu in so dospele že do dekana, ji je moral sporočiti ter jo prositi, naj se odloči za Novaka ali pa — da, ali pa zaprosi sam, naj ga premeste nemudoma kam drugam, da je ne onečasti s svojim občevanjem. Ugibal je in ugibal, kako bi se sestal z Olgo, a nič mu ni prišlo na misel. Minevalo je popoldne. Postajal je nestrpen; končne se je preoblekel, si nataknil civilni ovratnik z majhno črno ovratnico, vzel palico v roko in odšel na izprehod. Na mostu je srečal zdravnika dr. Medena.

»Pozdravljen. Pri Jamnici sem bil. Nezavestno sem jo našel. Po vratu podplutbe in odrtine. Vrag vedi, kaj jo bilo. Ali jo je kdo davil, ali pa se je sama. Meni ne odgovori. Strašen zakon! Ali bi šli vi k nji?«

»Ali se zaveda? Nevarnosti za njo ni več?«

»Nobene! Kar pojdite! Medicin ji ni treba — temveč vaše vzpodbudne besede. — Zdravi! — Zakaj vas ni že tako dolgo nič k »Črnemu volu«?«

Zdravnik je odhitel, Rožanec pa se je napotil k Jamnikovim. V veži je mirila stara ženska vekajoča otroka, ki sta klicala mamo. Sicer ni bilo videti nikogar.

»Kje je gospodar?« je vprašal kaplan.

Skomignila je z rameni. »Kaj vem! Kakor gad je pihal in odšel bogvekam. Prosim, gospodinja je sama v kamri.«

Ko je vstopil in ga je zagledala, je zaječala:

»Zdaj šele prihajate! O, Bog! Zdaj šele!«

»Pravkar sem šele zvedel. — Zdravnik mi je rekel, naj grem k vam.«

»Ah, kaj! Pričakujem vas že od tistega večera doma. A vas ni bilo! Mar niste vedeli, kako ste mi potrebni? Ne, ne, hodili ste rajši z lepo učiteljico — jaz pa, o Bog, o Bog!«

»Kakšne misli, kakšna sumničenja!« je vzkipel kaplan. »Moj prijatelj snubi gospodično Tratarjevo, ki sem ji jaz le svetovalec, tolažnik ... Mar tudi vi pozabljate, da sem jaz duhovnik!«

»Meni vse to nič mar! Človek ste, kakor jaz, samo to vem,« je dejala razburjena. »Svoj križ nosite, kakor jaz, le da jaz pod njim omagujem.«

»Vedeli ste, kje me lahko najdete vsak dan. Čemu me niste poiskali? Vaša očitanja odklanjam.«

»Ah, ne hudujte se, ne zamerite mi!« je vzkliknila, ga zgrabila za roko in jo poljubljala. »Bolelo me je; ko sem vas videla, kako ste se peljali z ono učiteljico — srce mi je otrpnilo — in potem še moj mož! Joj meni, zakaj me ni bilo konec!«

Vrgla se je po strani na blazine in jokala krčevito.

»Pomirite se! Zatecite se k Bogu, zakaj le pri Njem je pomoč za vas. Mislite na svoja otroka, na žensko čast, na ugled hišo in molčite! Molk napram ljudem, a tem zgovornejše pomenkovanje z Bogom! To vam priporočam. Res je, samo človek sem, a tudi pošten duhovnik, ne pozabite nikoli tega. Zbogom!«

Skoraj tekel je iz Jamnikove hiše. Smilila se mu je, obupanka, a hkrati je bil ogorčen. Kakšna bestija je v tej ženski! In naravnost ljubosumna je na Olgo! Tudi do nje so dospele klevete in potrjevala si jih je z lastnim vohunjenjem.«

Stresal je glavo ter izkušal misliti kaj drugega. »Proč! Proč odtod!« je zdihoval in božal iz mesta. Hodil je par ur po cestah in klancih gor in dol. V mraku šele se je vračal. Še trdnejši je bil njegov sklep: Olga se mora odločiti, ali pa se odloči sam. Ali bi pisal Olgi in ji vse razložil? Morda jo sreča blizu njenega stanovanja; krenil je tja. Moral je tja, noge same so ga nosile v njeno bližino. In ko se je ozrl v njeno okno, jo je zagledal. Obraza ji ni mogel več razločiti, a vabila ga je z roko. Braniti se ni mogel; urno je stopil pod okno in pozdravil:

»Dober večer. Iskala sem vas — nujno moram govoriti z vami. Pridite gor, prosim!« je dejala poltiho.

»Bojim se — ljudje — gospodinja,« se je izgovarjal.

»Nikogar ni doma. Gospodinja z Vidko je odšla pravkar in tako kmalu se ne vrneta. — Nihče vas ne more videti. Sicer pa, ako hočete, pridete lahko z zadnje strani. — No, prosim, ne pomišljajte se!«

Ozrl se je in ker je bil trg prazen, je urno vstopil pri glavnem vhodu. Čakala ga je na stopnicah.

»Milan, prijatelj,« je ječala. »Kakšna noč je minila in kakšen dan! Samo na te mislim in te kličem, kličem — zdaj pa sem te priklicala. Saj ne moreš vedeti — saj ne moreš slutiti, kaj se godi v meni. — O, Bog mi pomagaj!« Nenadoma ga je tikala.

Rožancu se je zdelo, kakor bi čitala v njegovem srcu; prav isto bi on nji rad rekel. Toda rekel je le: »Ubožica!« in jo pobožal po glavi.

Teda se ni mogla vzdrževati več, glava ji je omahnila na njegove prsi, oklenila se je z obema rokama njegovih ramen ter zaihtela.

Z jezikom, ki ga je krotil, da se mu ni zapletal, je govoril Rožanec nežno, skoraj šepetaje:

»Olga, sestra moja, bodi pogumna! Poslušaj me in verjemi: samo tvojo srečo hočem. Odloči se in sporoči Novaku, da soglašaš, da mu postaneš žena. Ljubi te že tako dolgo, globoko, vdano, čudovito krasna je njegova zvestoba — dobro se ti bo godilo — lahko mu boš prijazna žena. Spoznaš ga, da je plemenita duša in ga morda že kmalu resnično vzljubiš. Križ storiš preko preteklosti, ki ti zbuja bolest, a zaključiš tudi sedanji položaj, ki je nevzdržljiv. Glej, niti midva ne smeva več občevati ...«

Začel ji je pripovedovati, kako mu je govoril župnik o sumnijah, ki so dospele že do dekanovih ušes in kako je zavrnil klevete s poročilom, da jo snubi Novak.

»Prav to sta mi pripovedovali v šolski zbornici Magda in Manica!« se je čudila Olga. »Odkod sta zvedeli to? Ali sta v zvezi z župnikom? Morda sta pa ti dve raznašali klevete? Mar si ti že govoril o moji poroki?«

»Nikakor ne. Povedal sem župniku le, da te prijatelj snubi, in da storim vse, da se vajin zakon sklene čim preje.«

Tedaj se je Olga spomnila. »Da, le Magda je toliko govorila — Manica pa je molčala. Magda je torej bržčas vohunila in naju tožarita, tebe pri dekanu, a mene pri župniku! Kača!«

Jezno je begala po sobi.

»Odpusti ji, saj se ni zavedala, kaj dela. Vse se uredi — vsi jeziki se zavežejo: reci samo da, in prijatelj ...«

Padla je na stol, se zgrabila za glavo in ležeč na mizi zajokala: »Novak! Zakaj Novak?« Rada bi mu rekla: »Zakaj ne ti — ti: Milan, zakaj ne ti? — Misli, da sem blazna, misli, da sem podlica ali kar hočeš: tebe ljubim — tebe ljubim!« Tako bi mu rada rekla, a samo jokala je in molčala.

On pa ji je položil roko na ramo in dejal:

»Olga, pomiri se in se odloči. Ako se ne odločiš, se ne smeva videti nikoli več. Že jutri naprosim župnika in dekana, naj mi poskrbita mesto drugje. Tu ostati ne morem ... Bog te razsvetli, Olga! — Lahko noč!«

»Samo še trenutek, Milan!« je vzkliknila, planila na noge in se oklenila njegove rame. »Ne zameri! Strašno mi je in kar trpim, niti ne slutiš! Le piši Novaku, da ga vzamem! Lahko noč!«

Energično je zagrabil kljuko in urno odšel. Počasi je stopal po stopnicah navzdol, obstal, prisluhnil; nikjer glasu po hiši. Gospodinje z Vidko torej še ni bilo doma. Iz veže se je videlo brleti na trgu nekaj svetiljk. Ko je prestopil hišni prag, se je ozrl. Nikjer nikogar. Podvizal se je, da je prišel od hiše in krenil v kaplanijo. V trenotku, ko je stopil v vežo, se je oglasil navček s stolpa.

»Naj v miru počiva in večna luč naj mu sveti!« je zavzdihnil Rožanec. Iz kuhinje pa je pritekla stara kuharica.

»Ali ste bili pri njem, gospod? Ta nesrečnik!«

»Nisem. — Kdo je umrl?«

»Petruz! Ubil ga je Žlogarjev hlapec Jur na svislih. Vpričo Mice ga je pobil z gnojnimi vilami. Petruza je bilo grozno gledati — —«

»Strašno! In Jamnica je tudi bolna. — Nič, nič, Jera, nocoj ne bom večerjal. — Samo vina mi prinesite — žejen sem — daleč sem bil na izprehodu.«

Omahoval je v sobo.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

V kratkem je moral zaključiti šolski pouk.

Od zadnjega sestanka zvečer v njeni sobici se Rožanec ni več izprehajal z Olgo in Vidko. Sam pred seboj je izgovarjal, da ima na šoli preveč dela — vršile so se klasifikacije, zaključne konference, prvo obhajilo na praznik sv. Alojzija — kako bi utegnil!

Toda v istini se ji je izogibal. Samo mimogrede sta se včasih pozdravila na šolskem hodniku ali na konferenci, se nasmehnila in okrenila oči drugam. Njega je bolelo srce. Vendar je bil srečen, da je našel v sebi moč, premagati sebe in njo. Sedel je kraj gozda na mali višini, zakrit z vrsto smrek in razmišljal. Sem je zahajal zdaj po ovinkih na izprehod, boječ se, da bi ne srečal Olge z Vidko.

Mračilo se je. Rožanec si je naslonil glavo na roko. Nedaleč se je zasmejalo dekle kakor grlica. Rožanec je posluhnil, sklonil glavo za drevo in čakal. Koraki po cesti spodaj so se že slišali. Mimo sta stopala v mraku moški in ženska. On jo je držal okoli ramen, ona njega okoli pasu; tiščala sta se, da sta bila v mraku videti ena sama oseba. Polglasno sta govorila, strnila glavi in se poljubljala.

Polagoma sta izginjala v temi, vračajoč se v mesto.

»Kako sta srečna! Jaz pa ne smem biti nikoli tako srečen,« je govoril Rožanec sam v sebi. »Ženski, ki jo ljubim, moram z vso zgovorno silo prigovarjati, naj gre prostovoljno v zakon z neljubljenim možem. To prigovarjanje se mi mora zdeti duhovniku častno! In prijatelju mešetarim ljubljenko! Na, tu jo imaš, vzemi jo in imej jo namesto mene!«

Strmeč je dvignil glavo. Tema je izginila, na vzhodu je žarelo — še trenotek in nad obzorjem je vzplaval polni mesec. Tiho je visela na ogromnem svodu prirode večna svetiljka ter razlivala tajinstveno svetlobo po pokrajini. In daleč po gozdu se je dvignil šum, prihajal bližje, se okrepil, naraščal ter zamajal vrhove in veje, a zbežal dalje kakor vzdih — —

Pokorno je sklonil kaplan glavo k zemlji. Čemu te misli? Končano je! Samo ne misliti več, samo ne misliti več! Zavezal se je, prisegel je. Zdaj je kakor prodanec, brez svoje lastne volje.

Kot polotrok, ne poznavajoč življenja, se je bil vdal poklicu z dolžnostmi, katerih dalekosežnosti ni niti slutil. Kolika krivica! In zaman je vsak upor. Torej le misliti ne več! Ne, ne misliti, le vdati, odreči se, resignirati — —

Potrt se je vračal v mesto in krenil preko mostu. Tu je zaslišal kričanje in beganje ljudi. V jasni mesečini je videl, da kažejo nekateri v reko, drugi tekajo po nabrežju, tretji se ukvarjajo z neokretnim čolnom, dva moška pa sta se pravkar pognala v vodo.

»Tamle plava! — Oj, izginila je! — njena roka, — glava!«

»Ah, ni je več!« so vpili gledalci križem.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal kaplan. »Neka gospodična je skočila v reko!«

»Katera?«

»Ne vemo. — Tamle z nabrežja se je strmoglavila v tolmun, kjer je najgloblja voda — vrtinec. Dolgo jo je vrtilo in požiralo, a spet metalo kvišku. Končno je telo odplavalo po reki. — Zaman je vsako reševanje. Gotovo je že mrtva!« so pripovedovali ljudje.

Rožanec je hitel po nabrežju in napeto zrl v vodo. Plavača sta se z naporom vseh sil poganjala po reki, da bi ujela utopljenko, toda valovi so jo odnašali hitreje, ker se pač ni branila več. Očividno je bila nezavestna, morda že mrtva.

Tedaj je priplavalo telo do skale, ki je štrlela iz reke. Nekdaj je stal tu mlin na reki; zadnji njegovi ostanki so še kazali prostor, kjer je pred leti ob visoki, nenadni povodnji poginil mlinar s hčerko deklico, ki mu je bila pravkar prinesla večerjo; povodenj je odnesla in požrla oba z mlinom vred. Le troje mlinskih kamnov še vedno leži v strugi in od temeljev se in ohranila naravna pečina. Ob tej pečini se je ustavilo utopljenkino telo; njena obleka se je menda ujela za skrito ostrino.

Plavača sta se z omagujočimi močmi pognala za pečino, iznova je odplavalo truplo, a že sta ga zgrabila. Eden je splezal na skalo in potegnil žensko k sebi. Zdaj je zlezel še drugi za njim.

Utrujena sta, težko se oddihujeta, sedata, počivata — a dvigata žensko telo, obračata, stresata. Zdaj vstajata, jo postavljata na glavo, poizkušata umetno dihanje dvigajoča njene roke. Zaman!

»Mrtva je — skoraj že mrzla!« zakriči eden izmed reševalcev. Učiteljica z dekliške šole!« zakriči drugi.

Rožanec se opoteče na nabrežju, kakor bi ga bil udaril kdo s kolom po temenu. Vrti se mu, zakrili z rokama in se ujame za ograjo.

»Olga, Olga je,« mu šumi po možganih. »Obupala je — izvršila svoj naklep, ki ga je gojila pred meseci — a zdaj sem jaz kriv njene smrti. Jaz, ki sem ji vžgal nesrečno novo ljubezen! Bog, kaj sem storil?«

Kakor blaznik je strmel k pečini, ob kateri se je zdaj ustavi rešilni čoln. Truplo so spuščali v čoln, reševalca sta plezala s pečine ter zlezla k veslačem. Čoln se je počasi proti toku reke vračal k mostu. Tam so bile stopnice, ondi izkrcajo utopljenko.

Radovedneži so tekli po obeh nabrežjih nazaj k mostu, da vidijo nesrečnico.	Le Rožanec se ni mogel premakniti, noge so se mu tresle, da je klecal s koleni in v čeljustih ga je držal krč, da je bil nem.

Polni mesec pa je razlival svojo bledorumeno svetlobo po reki, da je bila skupina na čolnu vprav fantastično razsvetljena. Hiše so v bledem žaru čudno bleščale. In ko so dvignili utopljenko z dna čolna, je zašumela voda, ki se je odtekala iz njene obleke. Prav takrat je priletel preko reke trop vran, črn in skrivnosten, se zadrl in izginil preko mesta tja proti gozdu.

»Kdo je? Katera učiteljica?« je vprašal nekdo.

»Tista mala črnka — zmerom se je smehljala in šalila,« je odgovoril nekdo od reke.

»Gospodična Manica?«

»Gospodična Kodrova.«

»Ali je mogoče? Motite se! Tujka je!«

Vse križem so vzklikali: »Prostor! Prostor! Gospod duhovnik — morda poslednje sv. olje.«

Rožanec je prodiral skozi množico, obstal ob začetku stopnic, strmel navzdol in težko sopel. In končno so jo prinesli navzgor. Rožanec se je odkril, pristopil k nji.

Bila je Manica Kodrova, mrtvaško bleda, brez diha, brez smehljaja, ki je v življenju ni ostavil nikoli.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Vse učiteljice so se zdaj spominjale, da je bila Manica zadnje čase silno potrta. Prej zgovorna, vesela, šaljiva, zadnje dni molčala, bleda in zamišljena.

Oblegale so Magdo:

»Kaj veš? Zakaj je bila tako potrta?«

Magda pa ni hotela ničesar vedeti.

»Niti ne slutim, zakaj. Povedala mi ni in jaz je nisem vpraševala. Ravnatelj Tribnik ji je bil vedno enako kavalirski. Res je, da je ostajal zadnje čase čestokrat v Ljubljani — menda postane ravnatelj neke nove banke — a avtomobil ji je ostal vsak dan na razpolago. Vozili sva se vsaj dvakrat na teden na daljne izprehode. Jaz sem seveda sedela zmerom pri šoferju; za steklom najmanje vleče ter se vidi najlepše cesta pred avtom — Manica je sedela zadaj sama in molčala.«

»Ali jo je nameraval Tribnik morda zapustiti? Govori se, da se shaja v Ljubljani z neko drugo. Morda jo je to pognalo v smrt? Ali se ni s Tribnikom prepirala? Včasih je imela rdeče oči; nrav od joka?« so vpraševale.

Magda se je zaničljivo zmrdnila.

»Manica je bila preveč pametna. Tribnik je povedal neštetokrat vsakomur, da se ne misli nikdar oženiti. Manica si torej ni delala nekakih iluzij glede Tribnika. Niti ljubosumna ni mogla biti: Tribnik ni nikoli skrival, da so mu všeč vse mlade in lepe ženske. Bil je do Manice vedno enako radodaren, ji kupoval kar si je le želela. Ne, ne, zaradi Tribnika ji ni bilo treba iti v vodo. Vzrok je moral biti drug.«

»Strašno je! Zelo se mi smili revica. Bog naj ji bo milostljiv!« je vzdihnila Janka Mehletova, najstarejša učiteljica.

»Da, samo sočutja je vredna. Pa si slišala, kako govore ljudje, ki se kažejo moraliste vsaj pri takih prilikah?« je vprašala Magda. »Kakršno življenje, taka smrt! Ničvrednica je bila, čeprav v svili in skunksu. Učiteljica, pa se je pečala s takim zloglasnim Don Juanom! A veste, zakaj se zgražajo? Zato, ker so ji bili prej in so ji še po smrti zavidni. Le zavist jih je delala in jih dela moralno ogorčene. Zakaj vse tiste čednostne dame, ki zdaj obsojajo nesrečnico, bi same prav rade jemale, od kogarkoli demantne prstane, svilo in boe. Samo v vodo bi ne skakale, nego glumile še nadalje čestite milostive.«

Vesela Manica pa je ležala sivobleda in trda na kameniti mizi v mrtvašnici. Otroci njenega razreda so ji nanosili toliko šopkov, vrtnic in lilij, da je gledal iz kupov cvetja le še njen obrazek.

Policija je preiskala njeno stanovanjsko sobico in našla nekaj pisem. Nato je odredila obdukcijo trupla. Za naslednje dopoldne je bil določen pogreb. Ogorčeni župnik je odredil, da naj se samomorilka pokoplje brez duhovniškega spremstva in šolsko upraviteljstvo je zato sklenilo, da se udeleži pogreba le mladina njenega bivšega razreda, a izmed učiteljstva samo, kdor hoče, sili pa naj se nikogar.

Zvečer pred pogrebom je prišel k »Črnemu volu« tudi Rožanec. Želel je zvedeti sodbo pokojničinih tovarišev in govoriti z okrajnim zdravnikom, kaj je dognala obdukcija.

Res so bili ondi že Drobnič, Knapič in Zelenič, dr. Meden še ni prišel.

»Naše mesto postaja torej vendarle zanimivo,« se je rogal Drobnič. »Za kanibalskim umorom zdaj romantičen samomor. Sleparskih špekulantov in tatvin pa je vsak dan več. Razvijamo se, hvala Bogu! Listi pišejo o nas, prinašajo slike: strela, naš sloves narašča!«

»Tragično, a?« se je obrnil Knapič h katehetu, ki je prisedel na konec mize. »Roman, a? Bil sem pri njegovem začetku, zvedel prvo poglavje takoj, ko je bilo napisano — gospodična Magda je izvrstna poročevalka! — In videl sem slučajno konec zadnjega poglavja. Čudno, a?«

In pripovedoval je, kako je bil priča začetku Maničinega razmerja s Tribnikom: »Interesantno, a?« — Ko se je snoči pravkar vračal po nabrežju v mesto, je zagledal v mraku jedva dvajset korakov pred seboj, kako je neka dama pritekla k reki in se strmoglavila vanjo. Skočil je in začel kričati na pomoč; potem so začeli ljudje vreti skup in neki delavci so hiteli k čolnu. »Strašno, a? — Videti nesrečo, toda ne moči pomagati — človek bi znorel, a?«

»Pa čemu je vendar skočila v vodo? Iz nesrečne ljubezni?« je vprašal Zelenič. »Taka sentimentalnost je anahronizem.«

»Zaradi celibata, ki je zapovedan samskim učiteljicam, kajpada,« je izjavil Drobnič.

»Ali kaj veste?« se je razveselil Knapič.

»Seveda vem!«

»Hahaha, zdaj pa brž pol litrčka!« je v veži kričal dr. Meden. »Dober večer! O, gospod katehet, končno zopet enkrat! Dela čez glavo, kajne? Tudi meni se ne godi drugače. Vsak teden nova obdukcija in kopa protokolov!«

Družbi je pokimal, katehetu pa podal roko.

»Želel sem zveneti, ali smatrate, da je bila nesrečnica normalne razsodnosti, ko je storila konec svojemu življenju,« je dejal Rožanec. »Ali je bila odgovorna za svoj korak?«

»Čemu vas zanima to?«

»Gospod župnik je mnenja, da bi prepovedal cerkveni pokop — —«

»A, zato! Ampak brez dvoma, gospodična v tistem trenotku ni bila razsodna ter je prav gotovo ne morem smatrati za odgovorno za blazni čin. Če hočete, vam izjavim to tudi pismeno. Nič čudnega ni, da se je siroti končno zmedlo. Njena pisma, ki jih je odprla policija, govore tudi taiku: — kar pa je dognala obdukcija, je razkrilo vse. A to je začasno še tajnost!«

»Da je niti nam ne zaupaš? Vraga, saj nismo babe!« je čeperil Drobnič. »Knapič, daj častno besedo, da boš molčal kot riba! Zelenič, mož beseda! In midva z gospodom katehetom, kajme: parole d'honneur.«

Vsi so glasno pritrdili, dr. Meden pa je dejal.

»Torej: Tribnik se je revice naveličal in ji izrazil na vsa usta; izgini, zdaj imam spet drugo! — Dekle pa se je vanj najresneje zaljubilo. Domišljala si je dolgo, da njemu brez nje ni mogoče živeti, ker ona sama brez njega ne bi mogla živeti. Prepričala pa se je, da nasprotno, Tribnik hoče brez nje spet z drugo prav veselo živeti. Vrhu tega je bila že tretji mesec noseča. Roditelji so ji pomrli, ko je bila še dete; dve stari teti, ki sta jo izšolali, sta fanatični moralistki, ki se jima ni upala povedati resnice; prijateljice, h kateri bi se zatekla, ni imela, sama je bila brez imetka. — Pretila ji je torej gola sramota, disciplinarna preiskava, morda izguba službe. V svoji obupanosti si je pač slikala položaj še črneje, kakor je bil. Tako se ji je zmedlo. Dva dni je tičala skoraj neprestano v cerkvi na kolenih in je doma le še jokala. Torej se ji je zbledelo in storila je konec.«

»Vidite, ugenil sem! Celibat jo je ubil!« je dejal Drobnič. »Ubil je že marsikoga in ga še ubije ...«

Družba je ugovarjala, vnela se je živahna debata, zdravnik je pritegoval Drobniču, naglašajoč, da noben normalen človek ne živi proti narurnim zakonom, le katehet je molčal. Tovarišev ni niti poslušal. Njegove misli so bile pri Olgi in Manici. Izpil je svojo četrtinko, se naglo poslovil in odšel. Njegov sklep je bil gotov.

Naslednjega jutra po črni maši, ki jo je čital za pokojnico, je odšel zajtrkovat v župnišče. Ko je prišel župnik, mu je dejal:

»Čemu odrekate, gospod župnik, krščanski pokop nesrečni učiteljici? Svoj čin je storila v nerazsodnosti. Dr. Meden vam da, če zahtevate, pismeno izjavo, da je v trenotku samomora ni bilo mogoče smatrati za razsodno.«

»Ah, prosim vas, nikar delati izjem! Gospodična učiteljica ali umazana delavka sta kot samomorilki katoliškega obreda nevredni in se ne smeta pokopati na posvečenem delu pokopališča.«

»Okrajni zdravnik je zaprisežena službena oseba in njegovi strokovni izjavi smo dolžni verjeti,« je dejal Rožanec.

»Idite mi s takimi službenimi osebami, kakršen je dr. Meden. Ne, jaz, ki verujem v Boga in strogo vršim božje in cerkvene zapovedi, jaz se ne morem, niti ne smem pokoriti izjavam in sodbam ljudi, ki so brez vere.«

Rožanec je v zadregi utihnil. Nikoli se ni še nikomur uprl, od otoških let je storil vse, kar so zahtevali drugi, višji, ne da bi bil vpraševal, je-li pametno ali nespametno, pravično ali krivično, kar velevajo in zahtevajo.

Te dni pa je toliko razmišljal in vsaka misel v njem se je upirala in zavračala tuje misli, a uveljavljala sebe, lastno sodbo, lastno voljo. Zato je dejal:

»Doslej sva se vedno razumela, gospod župnik, in hvaležen sem vam za vsak pouk. Izkušen, starejši mož ste, in meni, mlajšemu je dolžnost, poslušati vas. Moj predstojnik ste. Ali jaz nisem stroj brez inteligence in brez lastnih misli. Rekel bi torej: starejši mož mora biti zmerom hladnejši v sodbi, treznejši, mirnejši. Vi pa ste zdaj na moje začudenje strastnejši, nestrpnejši od mene, ki sem vendar še dosti mlad.«

»Ah, kaj! Cerkev in verski predpisi so za stare in mlade enako jasni. Veste, da imam prav in ugovora ni!« je dejal župnik, kroteč se, da ne izbruhne.

»Dobro, predpisi! Merodajno mora biti mnenje zdravnikovo; ako mi on potrdi, da je samomorilec storil svoj čin v blaznosti, ravnam po predpisih. — Sicer pa je glavno predpis Jezusa Kristusa, ki je učil, da je treba mrtvece pokopavati. In jaz jo pokopljem!«

»Vi bi si drznili to storiti? Kdo pa ukazuje tukaj: jaz ali vi?«

»Ne jaz, ne vi, nego Jezus Kristus. Edino njemu se pokorim. On naj jo sodi, ne mi! Ne zamerite, ne morem drugače. Poznal sem pokojnico s šole; lehkomiselno otročje, a dobro dekle je bila, vsak jo imel rad — verske dolžnosti je izpolnjevala vestno in redno. — Čemu bi nesrečnico, ki je bila za svoj greh dovolj kaznovana in je šla bolna v smrt, še pred grobom sramotili in izpostavljali ljudski krivični sodbi? Tovariša sva si bila na šoli. Vse mesto bo odobravalo moj korak, in celo nasprotniki bodo morali priznati, da smo katoliški duhovniki vendarle boljši, tolerantnejši, nego je naš sloves po krivdi nekaterih fanatikov.«

»Zelo mi je žal. Toda poslednjič vam rečem: samomorilka se pokoplje brez mojega in vašega spremstva. Ako ne slušate, nosite sami posledice!« je dejal župnik odločno.

Rožanec se je poklonil in brez besede odšel.

Ob devetih je bil pogreb.

Rožanec je prišel brez cerkvenika in brez spremstva. Sam je pred mrtvašnico opravil molitve, sam je korakal pred krsto in sam je blagoslovil krog in krsto.

Za krsto pa so stopali Olga Tratarjeva, in Janka Mehletova, dr. Meden, Drobnič, Zelenič in Knapič ter ves bivši razred pokojnice. Magde ni bilo; zbolela je, da bi se ne zamerila župniku.

Tisti dan je Rožanec obedoval sam. Le kuharici je rekel, da ga nekaj dni ne bo v župnišče na obed, ker ima z učiteljsko družbo pri »Črnem volu« važne pomenke pred zaključkom šolskega leta. Zvečer pa je po daljšem času zopet poiskal Olgo in Vidko ter odšel ž njima daleč na izprehod. Govorili so le o pokojnici, o Vidovem dnevu in o Olginem odpotovanju. Šele pred Olginim stanovanjem je Rožanec omenil:

»Jutri pridem pote, da pojdeva na obed k »Volu«. Še teh par dni želim namreč prebiti v tvoji družbi kolikor mogoče.«

Nji so se zarosile oči, a delal se je, kakor da tega ni opazil in je urno odšel.

Tako je prihajal poslej vsak dan ponjo opoldne in zvečer. Prijeten, redkobeseden jima je bil pogovor. K sreči je blebetala Vidka tem zgovorneje. V oči si nista upala pogledati in si nista rekla nobene besede, ki bi izdala njune muke.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Ljubljanski napredni dnevnik je prinesel par dni nato iz Trstenika obširen dopis; zelo toplo je bila opisana pokojna učiteljica Manica Kodrova, »odlična narodna učiteljica, navdušena Jugoslovanka, simpatična hvaležnim učenkam in njih roditeljem. Vsak človek jo je imel rad. Bila je kakor solnčece, ki je razsvetlila in ogrela vsako družbo. — Priljubljena kakor malokatera, ostane njen spomin nepozabljen.«

In opisana je bila njena tragična smrt, ki jo je zakrivila, duševna obolelost, »ki je — kakor se je dognalo — menda dedična v njeni družini: njen stric je umrl v blaznici, njena mati se je sama usmrtila.«

Naposled pa je bil zgovorno pohvaljen gospod župnik, »ta vobče velespoštovani duhovnik stare korenine, ki je znan sovražnik vsakršnega celotstva in fanatizma, zato splošno priljubljen mož pri vseh strankah našega mesta. On je odredil, da se je vršil za nesrečnico dostojen pogreb. Prav nič se ni pomišljal v pristnem krščanskem sočutju, ter je ukrenil, da se je izvršilo vse po cerkvenem obredu, kar je ostavilo na naše mesto najboljši vtis. To je plemenito in modro ter dokazuje, da je med staro gardo naših župnikov še vedno nekaj celih in širokoobzirnih mož, pred katerimi mora vzklikniti celo najbolj dosleden svobodomislec: Klobuk doli! Vsa čast tudi gospodu katehetu Rožancu, ki je vodil pogrebni izprevod ter je nastopal v duhu vrlega svojega predstojnika. Še več takih duhovnikov! Potem dobi načelna borba glavnih naših političnih strank končno tisto kulturno Obliko, ki bo na čast slovenske domovine!«

Župnik, ki je v duhu sestavljal ovadbo na dekanat proti upornemu kaplanu, je bil presenečen. Kamorkoli je prišel, povsod so ga vpraševali, je-li čital prekrasen dopis ter so mu čestitali. Tako se že dolgo ni bralo o nobenem duhovniku. Vse mesto ga hvali, po deželi se govori o njem z velespoštovanjem. Prav gotovo mu je večina tovarišev zavidna, ker si je znal pridobiti celo odkrite politične nasprotnike.

Župnik ovadbe ni napisal ter je poročal dekanatu, da proti cerkvenemu pogrebu samomorilke ni mogel imeti po uradni izpovedi okrajnega zdravnika in temeljem dokazane hereditarne bolezni pokojničine nikakega pomisleka.

Nekoliko nerodno mu je bilo le, da je moral povabiti Rožanca zopet na skupni obed. Toda pomagal si je s tem, da je trdil, da ni bil te dni od razburjenja za nobeno družbo.

»Saj veste, da vas imam rad! Ampak k steni se tudi ne dam kar tako pritisniti,« mu je dejal. »Konfliktov ne maram. In krivice delati nočem nikomur. Morda bi se vse življenje kesal, ako bi se izkazalo, da ste imeli vi prav. Samo nikomur ne pravite, da sva se za trenutek sporekla.«

Rožanec je rad obljubil, da bo molčal, saj je bil starec vendar resnično dobra duša. Ostal bi bil rajši pri »Črnem volu« še nadalje. Toda zdelo se mu je spodobnejše, da ostane v župnikovi družbi.

Niti z besedico ni bil izdal nikomur razkola z župnikom ter je rekel učiteljem pri »Črnem volu«, da želi le za nekaj dni hrano zaradi svojega želodca izpremeniti, obenem pa hoče prebiti vsaj še par dni v družbi prijateljeve neveste, gospodične Tratarjeve.

Olga se je hotela takoj po zaključni šolski maši in razdelitvi izpričeval odpeljati k materi v Ljubljano. Kovčegi in potna košara so bili že polni ter pripravljeni, da jih odda na vlak. Novak je pisal Olgi pismo, polno sreče in priseg, da se ji niti za trenutek ne bo treba kesati svojega pristanka, da ji uredi življenje čisto po njeni volji in je v njeni svobodi ne bo nikdar niti najmanj omejeval. Že sedaj izjavlja svečano, da bo smatral njeno Ernico za svoje dete, ki ga, ako želi, pohčeri.

Rožancu pa se je zahvaljeval.

»Milan, saj niti ne slutiš, kaj si mi storil. Kakšna žena, kakšna tovarišica in prijateljica mi bo Olga! Njena visoka inteligenca, izobraženost, pa njena krasota! Ne moreš si misliti, kako sem srečen. Kakor dijak sem otroški, kakor pesnik sanjarim noči in dneve. Dela imam ogromno. Toda danes mesec dni bo vse v redu. Olga bo že tu z Ernico in materjo za stalno. Glede poroke ukrenem, da se izvrši po enkratnem cerkvenem oklicu. V nedeljo pojdem v Ljubljano na njen dom, da se o vsem dogovorim, natančno.«

»Zdaj Te le še prosim, dragi Milan, da poskrbiš, da naju boš lahko Ti poročil, ki si mi ustvaril srečo. Prosim Te torej, da si izgovoriš na dan najine poroke dopust.«

Rožancu je bilo pri srcu, da bi tulil. Kakor bi se Novak rogal njegovi bolesti; kakor bi oral po njegovem krvavečem srcu, je občutil Novakovo radost.

To je bilo preveč. Strpelo ga ni nikjer. Hitel je vsak čas v cerkev ter iskal utehe in pomirjenja v molitvi, toda občutil je v prazni cerkvi le strašno osamelost. Zavedal se je svoje srečnosti, toda kesanja ni bilo v njem.

Oglašal pa se je v njegovem srcu vedno in vedno samo en glas: »Norec, kaj si storil? Povej svetu resnico in začni živeti iznova, širše, višje in svetlejše življenje! Še je čas! Stopi pred Olgo in ji reči: Ne dam te. Moja si! Dovolj sem se mučil; v meni vreta energija in podjetnost. Poiščem si drugo službo — talentom in marljivosti so prav sedaj le naj stežaj odprte vse duri. Njega bom hvalil, ki mi je končno pokazal pot, ki sem jo izgrešil. — Pojdi, pojdi k Olgi! Pričakuje te. Samoo besedo reci in s teboj pojde do konca sveta.«

Tako se je mučil, begal iz cerkve v družbo, poslušal pogovore, a ničesar ni čul, strmel je predse in pil. Kakor bi vse gorelo po njem, ga je žgalo neprestano, a žeje ni mogel ugasiti. In pobegnil je, zgražajoč se sam nad seboj, v naravo, blodil je po gozdih, a ni videl in ni slišal ničesar ter čul vedno isti glas:

»Norec, Norec! Cerkev je bila mogočna brez tebe in ostane brez tebe — ti pa si en sam: živi, uživaj! Zdaj ali nikoli! Kar zdaj zamudiš, ne ujameš nikdar več. Ne domišljaj si, da se svet briga za usodo takega le ničnega kaplana, kakršen si. Stori kar hočeš, jutri niti pišče ne cmevkne več zaradi tega. Sam si svoje sreče ali propasti kovač; vse drugo na zemlji in na nebu je brez pomena.«

A Rožanec ni šel k Olgi in ne ukrenil ničesar.

Prisiljeno se smehljajoč je spremil Olgo z Vidko še poslednje pozno popoldne na izprehodu do Sračjega in nazaj. Vso pot sta se razgovarjala o rečeh, ki ju niso prav nič zanimale, samo da se je pomikala beseda za besedo, brez zvoka in odmeva v srcu.

Vidka se je radovala lepega izpričevala ter je pripovedovala o svojih součenkah, njih deklamacijah, prepevanju in telovadnih nastopih na dopoldanski vidovdanski slavnosti v telovadnici. Rožanec in Olga sta korakala vsak ob eni strani ceste ter se trudila, da se ne ozreta in približata drug drugemu.

V obeh je kljuvalo: »Samo še nocoj je mogoče. — Zdajle ali nikdar! Le ena beseda — le ena kretnja je potrebna in — vse bo drugače ...«

In drgetaje sta čakala te besede in te kretnje, hrepenela in se bala — se klicala in svarila ...

Mesec je vstal izza gore ter zagrnil krajino v svojo bledo razsvetljavo. Že so se videli stolpi onstran reke; samo še zadnji klanec je bilo pustiti za seboj in mesto bi ležalo pod njima.

»Nikoli več, Olga,« si je mislil Rožanec. A rekel je: »Lepo vreme se obeta. Barometer se vztrajno dviga. Čelešnik se mi je s košnjo pohvalil. Le delavcev mu je premalo.«

»Okoli vratu bi ti padla, Milan!« si je mislila Olga. A dejala je: »Ali si opazil, koliko kosov se je zaplodilo? Zjutraj in zvečer pojo, da je krasota poslušati. Na vsakem vrtu jih je par — na skrajno točko slemena sedajo ter pojo dolge melodije s čudovito vztrajnostjo. Kosi so ptičji baritonisti. Se ti ne zdi?«

»Doktor Meden me je povabil na svoje lovišče. Morda se res začnem baviti s tem športom. Ne zaradi streljanja divjačine, a zaradi narave: botaniziral bi, opazoval živalstvo — naravoslovje sem posebno ljubil na gimnaziji,« je pripovedoval Rožanec in je opisoval vrlin svojih profesorjev. A mislil je: »Vedno bom moral misliti nate, Olga.«

(se nadaljuje)</text>
      <sha1>2m156rv9wljv36t5qulxczabmhkyqzn</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>207057</id>
      <parentid>207056</parentid>
      <timestamp>2022-07-30T09:36:11Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Veronika Špringer</username>
        <id>8927</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="158709" xml:space="preserve">{{naslov-mp
| naslov = Olga
| normaliziran naslov = 
| avtor = Fran Govekar
| opombe = ''Roman''
| izdano = ''{{mp|delo|Glas naroda}}'' 48/262-290 in 49/1-...; {{mp|leto|1940}}
| vir = dLib {{fc|dlib|QI7YFTVG|s=5|262}}, {{fc|dlib|3JCVYUWL|s=5|263}}, {{fc|dlib|NXZJL3ER|s=5|264}}, {{fc|dlib|ZWIFF6IE|s=5|265}}, {{fc|dlib|ILRWMZAE|s=5|266}}, {{fc|dlib|LOC45GZQ|s=5|267}}, {{fc|dlib|ATGXL0TK|s=5|268}}, {{fc|dlib|UGNLGEMZ|s=5|269}}, {{fc|dlib|J1JHR7HU|s=5|270}}, {{fc|dlib|T5KBP4IA|s=5|271}}, {{fc|dlib|EYHRWC6M|s=5|272}}, {{fc|dlib|KXCUMZZ7|s=5|273}}, {{fc|dlib|CDPDTWFC|s=5|274}}, {{fc|dlib|0IGVXLP6|s=5|275}}, {{fc|dlib|WXPJ9MKM|s=5|276}}, {{fc|dlib|VYW4JWND|s=5|277}}, {{fc|dlib|UWRIBQCL|s=5|278}}, {{fc|dlib|4ZUWJ4QB|s=5|279}}, {{fc|dlib|GFG9SWW9|s=5|280}}, {{fc|dlib|CW6MVCGI|s=5|281}}, {{fc|dlib|7VL6INZP|s=5|282}}, {{fc|dlib|RZNF6QQR|s=5|283}}, {{fc|dlib|U12ENAG3|s=5|284}}, {{fc|dlib|FQMAMKKE|s=5|285}}, {{fc|dlib|SSK4UKKT|s=5|286}}, {{fc|dlib|2NBB9KJI|s=5|287}}, {{fc|dlib|NBX9IWWK|s=5|288}}, {{fc|dlib|RQNMT2S2|s=5|289}}, {{fc|dlib|3NIZJRZP|s=5|290}} ...
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 
}}


»Torej: da ali ne?«

»Ne!«

»Ne? — Vrag te vzemi!«

»Prav žal. — Ampak tvoj kredit je izčrpan. Govoril sem trikrat z generalnim ravnateljem ...«

»Poznam branjevca, strahopetca!«

»Morda je. Ampak sam ni odločal; upravni svet je odklonil, dasi te je ravnatelj priporočal.«

»Kako je torej mogoče? Stara, ugledna tvrdka ...«

»Gotovo ... toda zaupne pozvedbe ...«

»Klevete. Zavistniki lažejo. Ljubi rojaki pač nikdar nikomur ničesar ne privoščijo. Preglejte sami moje knjige.«

»Pusti. Informacije so točne. Obremenjen si preko mere. Niti novih dveh strojev še ni plačal. In Ljubljanska kreditna banka. — Trgovska banka. — Kreditni zavod. — Pa dota tvoji gospodični sestri?«

»Kaj naj storim? — Preostaja mi le Amerika ali revolver.«

»Oženi se!«

»Nemogoče. Olga —!«

»Haha! Potem rajši kar precej revolver ... Ne, prijatelj, svetujem čisto resno: oženi se. Najdem ti bogato nevesto — šest, deset, morda petnajst milijonov ...«

»Kron ali dinarjev?«

»Dinarjev, strela! Hočeš?«

»Ne brij norosti. Kje bi vzel tako nevesto?«

»To je moja skrb. Povej samo, če hočeš.«

»Ali boš zahteval provizijo?«

»Brez provizije ne bo šlo. Nevesto že imam.«

»Ne budači! Kakšna pa je? Počasna stara babica?«

»Krasotica res ni, ampak mlada, elegantna dama ...«

»Idiotka!«

»Izomikana v prvovrstnem institutu ... govori francoski.«

»Nehaj! Kdo je tvoj monstrum?«

»Moja tajnost. Ako te ne zanima, nima smisla, da bi ti pravil. — Dober znanec sem njenemu očetu, občujem prijateljski z njenim bratom ...«

»Za teboj naj morda pobiram ...«

»Nikakor ne. Jaz se ne oženim nikoli. Ali vsaj še tako kmalu ne ... Pripovedujem ti vse le zato, da vidiš ...«

»Da imaš vpliv v njeni hiši. Da se ti mešetarjenje posreči?«

»Take je. Bržčas se mi posreči. Vidiš mojo roko? — Šest do petnajst milijonov ti ponuja. Ali mi daš 2 odstotka provizije? Daj roko: mož beseda! In napišeš mi pravilno obveznico ...«

»Ne dam! Mar so te najeli, da me loviš?«

»Tebe loviti? Hm. Sam veš, koliko si vreden. — Taka nevesta ne lovi ženinov, ki stoje pred bankrotom. Prijatelj sem ti ...«

»Pojdi, pojdi! Zaslužiti hočeš z menoj!«

»Tudi. A z drugim bi zaslužil morda še enkrat toliko, čeprav težje.«

»Čemu težje?«

»Ona si želi v Ljubljano.«

»Aha! Torej kmetiško teslo?«

»Ne, — rekel sem že: resnična dama! Hči velikega indnstrijca, torej iz tvojega miljeja. In povrhu rasa! Prijatelj, rasa! Nič lirike— sam plamen.«

»Agent! Zvodnik!«

»Zate. Pa kakor hočeš: povem, kolikor jo poznam, bi ti jo morda pridobil. Morda ... Potrudil so bom, da ti ugladim pot. Drugo storiš sam. Torej boš dal provizijo?«

»Če mi bo všeč, bom ...«

»Dal boš pa črno na belem, kajti kupčija je kupčija. Zaenkrat mi daj častno besedo.«

»Častna beseda. — Kdo jo torej?«

»Elza Kromarjeva ...«

»Ne poznam. — Odkod?«

»Iz Sel. — Ona te pozna. In všeč si ji. — Oče Gašpar ima ob Savi troje velikih žag na električni pogon, v Selih lesno trgovino — skladišča hlodov in desk so velikanska — troje velikih hiš gradič v Trsovem, konj okoli dvajset, goveje živine blizu petdeset, troje avtomobilov itd.«

Mladi tovarnar Stepišnik je letal po kontorju in si brodil s prsti po košatih laseh. Končno je obstal.

»Pa koliko je stara? Zakaj se ni že omožila? Kakšno preteklost ima, da ji je treba iskati moža na tak način?«

»Prav nobene preteklosti. Kaj pa misliš? Za njo ni vsak kdorsibodi. Odbila jih je že nekaj, ki so se ponujali. Trideset let še nima. Resna ženska. Življenje ji ni potekalo med izbiranjema toalet, ob klavirju, knjigah, žlahtnih rožicah ... Marljiva, energična ženska. Ljubi konje in pse, hodi na lov z bratom ali pa se vozi z avtom. Za zabavo priganja očetovo uradnike in delavce, dekle in hišne. Stroga gospodinja! Skratka: ako to vzame — in to bo moja briga — boš lahko žvižgal na vse banke in posojilnice ...«

»Torej, brata ima ...«

»Da, brat prevzame po očetu industrijo. Zato mora dekle končno iz hiše. Kromar si želi zeta, snahe, vnukov.«

Tovarnar Stepišnik je prisedel k prokuristu Tribniku, si natočil čašo in izpil. Zamišljen je vzel cigareto in jo počasi prižgal. Bolestno cinična poteza se mu je vezala okoli ust.

V kontorju je zavladala tišina. Narahlo je potrkalo in vstopila je gospodična. Črni kodri so ji obkrožali sveža lica. Imela je votlo rjave oči. Nekoliko polne prsi. Bila je zelo simpatično dekle.

»Ali smem prosti?« je dejala Stepišniku in položila na mizo tipkano pismo.

Tribnik se je delal, kakor da gleda delavca, ki je kidal sneg na tovarniškemu dvorišču, a zasledoval je vsako njeno kretnjo.

Stepišnik se je presedel za pisalno mizo in podpisoval, ona pa se je z bokom naklonila nanj, zroč nedolžno predse. Stepišnik jo je pogladil po hrbtu, in gospodična je odhitela.

»Brhko, zdravo dekle,« je dejal Tribnik.

»Grdih žensk sploh ne trpim okoli sebe,« je odgovoril tovarnar, vstal in začel iznova hoditi po kontorju. »Elza Kromparjeva — torej. — A Olga, Olga?«

»Odpoveš ji, kakor vsaki drugi, in stvar je v redu,« je rekel Tribnik. »Tudi jaz delam tako.«

»Ne. Olgo imam resnično rad.«

»Verjamem. Saj je lepa, da malo takih. Tudi jaz bi jo imel rad ...«

»Ne, z njo ni tako ... Olga ni dekle za zabavo. — Dobra, pametna, poštena. — Zares njo bi vzel za ženo — saj ne veš, kako mi je ...«

»Pa jo obdrži! Elzo in Olgo. Zakaj pa ne? Saj si mož za to! Haha! — Ah, čuj, kaj pa bi bilo, ako bi te pustila Olga?«

»Nikoli, a — prokleto — skoraj bi si želel tega ...«

»Pa si res čudak. Olga, Olga! Toda vest te ne peče, ako objemaš tole dekle in bržčas še vse ostale ...«

»Nobena ne šteje prav nič« je odgovoril Stepišnik malomarno. »A ona! Saj niti ne slutiš, kakšna je. — Ali vrag me vzemi s teboj vred. Ali resno misliš, tla bi bilo mogoče z Elzo Kromarjevo?«

»Čisto resno poizkusim. Jamčiti seveda ne morem. V nedeljo se peljem v Sela, v ponedeljek ti morda že lahko poročam. Potem se odpeljeva skupaj tja, da se seznaniš s starim in sinom. Velja?«

»Velja! A nikomur besede!«

»Ne besedo. Zdaj napiši obveznico.«

»A kako plačljivo?«

»Plačljivo pet mesecev po poroki ali v obrokih, toda vsaj v desetih letih z obrestmi, ki jih plačujejo posojilnice.«

Stepišnik je napisal.

»Še štampiljko!« je zahteval Tribnik.

»Evo, tudi to!«

In Tribnik je spravil obveznico v listnico, se poslovil in hitro odšel ...

Stepišnik pa si je naročil novo čašo do vrha, jo duškoma izpraznil in odprl dveri.

»Gospodična Marta, prosim za trenutek.«

V kontor je prihitela rdečelična črnolaska.

»Deklič sladki,« je dejal in jo potisnil nase, »na prodaj sem ... Povej, koliko sem vreden?«

»Na prodaj? Ah, da bi vas jaz mogla kupiti!« se je zasmejalo dekle in ga poljubilo.

»Pa koliko bi dala za me?«

»Milijon!«

»Tako malo?«

»Ah, sto tisoč, milijon milijonov, ako bi jih le imela!«

»Tako me imaš rada?«

»Tako — grozno! — nepopisno!«

»Dušica, dušica!« Poljubljal jo jo. »Vidiš, vesel bom, ako da zame z vso tovarno vred šest, deset, kvečjemu petnajst milijonov ... Sramotno sem cenen, ne?«

Tedaj se je Marta prestrašila.

»To ni šala? Mar vas ženijo?«

»Ne vem ... A če bi našli zame tako težko nevesto, bi se pač oženil. Moram se.«

»Oženiti! In potom bi mene odslovili?« Svetle rjave oči so zalile resnične solze. »O, Bog, kako bom nesrečna!«

»Nič se ti ne zgodi ... pri meni ostaneš in moja boš, zmerom samo moja.« Potegnil jo jo na zofo. »Pa nove svilene nogavice kupi, Martica,« je dejal, »ker tvoje krasne noge morajo priti vedno do veljave. In še vse kaj drugega ti bom kupil. Ampak, Martica, moja moraš biti. Samo moja!«

»Saj bom,« je rekla priliznjeno.

»V trenutku ko zvem, da me varaš, te ne poznam več, ter te odslovim. Zapomni si, Marta. Tako: še en poljub, — in zdaj pa odidi in molči! Kakor grob! Da, da, saj verjamem, da me imaš rada, sladka moja dušica!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Na šolskem pragu sta stali Olga in Manica, deklice pa so paroma prihajale na cesto, pozdravljale ter se razbegnile na vse strani.

»Zaboga, zopet me pričakuje Tribnik!« je pošepnila Olga. »Ostani z menoj!«

»Saj je lep in bogat ... Druge se trgajo zanj,« je odgovorila Manica začudena. »Meni je všeč!«

Preko ceste je hitel k njima gospodek dekliško gladkega obraza in porodno smehljajočih se oči.

»Milostljiva gospica, klanjam se!« — Pritegnil je Olgino roko k ustom in jo poljubil.

»Oh, saj nisem še tako stara!« se je branila.

»Vašo lepoto in mladost poljubljam ter se klanjam tako vzorni učiteljici!«

»Jojmene, cel plaz komplimentov!« se je šalila. »In nič bolj aktualnega mi nimate povedati? — Govorite mi rajši o današnjem kurzu ... o liri, franku, avstrijski kroni, ljubšo mi bo, dasi ne razumem o borzi prav ničesar!«

Šla je urno proti domu in se ozrla.

Tedaj je opazila, da je Manica izginila za vogalom.

»Ali vas zanima gramofon? Prejel sem pravkar nove plošče: opere, operete, modne plese. Krasno! Prosim, obiščite me! Ali mi pa dovolite, da pridem k vam? — Pošljem vam gramofon domov. Ali bolje je pri meni. — Pridite! — v mraku ... Nihče vas ne bo videl — preko parka za hišo — skozi zadnja hišna vrata. Imam tudi imenitnega šampanjca, muzicirala bova in prijetno pokramljala ... Ne bodite tak filister ...«

Olga je onemela. Korake je pospešila, da bi mu čim prej ušla. Kakšna predrznost! Ker je prokurist, ki z uspehom špekulira z ogromnimi vsotami, misli, da mu je vse dovoljeno. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se mu učiteljica ne vdala, ako ji on le z mezincem pomigne. Gospod bančni ravnatelj, kakor ga nazivljajo lizuni, in lizunke, ta malik v Trsteniku! — Pa se je le varal. Niti besedice ni zinila. Zaman je tekel ž njo in ji govoril o velikem spoštovanju. Globoko užaljena je pribežala Olga do hiše, v kateri je stanovala in stekla po stopnicah v svojo sobo.

Ali je to mogoče? je razmišljala. S kakšno pravico ji je stavil tako ponudbo? Pa kar brez okolišev: »Prrdite — v mraku! Ne bodite tak filister! Saj ste vendar moderno dekle!«

Strašen človek! Vse je kipelo po nji. Začela je begati po mrzli sobi. Vsak čas jo kdo zasleduje, ogovarja, jo vabi — povsod zro nanjo moške oči z žaljivo pohoto ... Kamor pride: na ples, veselico, izlet, celo v šolo ... povsod mora poslušati vsiljiva laskanja, nedostojne ponudbe. — In danes tale modni mešetar kar naravnost. »Obiščite me!«

I, kajpak! Mar naj bi se pomišljal, ko mu je toliko drugih brez pomislekom na ponudbo?

Ah, Janku piše! V Trsteniku ji ni več obstanka. Življenje po prevratu se je poživinilo in mesto se ji zdi kakor Sodoma in Gomora. Vse plešo okoli zlatega teleta in na prodaj je vse: devištvo, zakonska zvestoba, načela, vest, čast, značaj. Vse se zdi ljudem dandanes smešno, zastarelo, otroško, filisirsko, kakor bi se govorilo o starih pravljicah. In pisala je Janku Stepišniku.

»Dragi, mili, dobri! Prisegel si mi, ne enkrat, nego stokrat, da me vzameš za ženo in daš svoji hčerki zakonskega očeta. Dovolj dolgo že čakam, zdaj ne morem več. Odloči se: ali za svojo mater ali zame in dete ...«

Ko je dopisala, je bila mirnejša. Zopet se je smehljala. Saj ni prav nič dvomila, da ji Janko odgovori po njeni želji. Kako bi mogel tudi drugače? Častnik je bil in še odlikovan povrh tega. Ponosna je nanj.

Vsa srečna je zasanjala o krasni bodočnosti, ko bosta mož in žena.

Oblekla se je, nesla pismo na pošto in odšla k »Črnemu volu« na obed.

Ko je dospelo Olgino pismo v Stepišnikovo pisarno, sta bila Stepišnik in Tribnik na Trsovem gosta Elze Kromarjeve.

Kakor čisto slučajno sta oba imela opravki v sosednjem mestu istega dne, in Tribnik je vzel Stepišnika na svoj avto; na povratku sta se vozila mimo gradiča, kjer je bila gospodična Elza slučajno sama. Slabo uro sta se ustavila na Trsovem. Ko sta odhajala, ju je Elza povabila za prihodnji teden v Sela.

Olgino pismo je torej z ostalo korespondenco vred prejela Stepišnikova tajnica, gospodična Marta. Imela je pravico odpirati in čitati vsa šefova pisma.

Raztresen se je vrnil Stepišnik z izleta in kar nič se mu ni ljubilo, da bi se poglobil v došle dopise. Tako je le napol poslušal Martino poročilo o posameznim pismu. Končno mu je predložila tudi Olgino.

»To si prečrtajte!« je dejala. »Gospodična Olga je silno huda na gospoda ravnatelja Tribnika ...«

»Zakaj?« je vprašal raztreseno.

»Ker jo je povabil na šampanjca v svojo vilo.«

»Če ni hujšega ... Pa mu je dala košarico?«

»Niti odgovora vrednega ga ni smatrala.«

»Hahaha! Vedel sem ... Blamiral se je. Hahaha! Zelo se mu je moralo pokaditi ... Pa kaj želi Olga?«

»Da jo končno vzamete za ženo ... že zaradi otroka, in strašno vas ima rada, piše.«

Stepišnik je strmel predse in molčal. Marta se mu je naslonila na ramo ter ga gladila po košatih laseh, ki so se mu krotovičili nad čelom.

»Storite konec ž njo!« je rekla nato. »Olga je predobra za igračo ... in nesrečna je. — Peljite se k nji, nujno vas vabi ... povejte ji resnico!«

»Ah, Marta, ko bi ti vedela resnico. Pa že vsaj nisi ljubosumna na Olgo?«

»Ne, preveč sem pametna. Srečna bom, če me boste že vsaj nekoliko ljubili. Če ne, bo konec mojega življenja.«

»Ljubo moje dekletce!« je vzkipel Stepišnik ter jo stisnil k sebi. »Ničesar ne sme biti konec tudi nesrečna bova morala živeti. Tudi ti se omožiš ... celo doto ti dam, za kuma ti pojdem, a prijatelja si ostaneva zmerom ... do smrti.«

Vzel jo je na kolena in jo poljubljal. Hipoma jo je postavil na noge in vstal: »Pa piši Olgi torej, da se pripeljem k nji. A prihodnji teden še ne utegnem. Piši ji prav ljubeznivo. Pohvali jo — in piši ji, da pridem bržčas v nedeljo z jutranjim vlakom.«

Marta je vzela z drugimi dopisi tudi Olgino pismo ter sedla pred pisalni stroj ...

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Zimsko soboto popoldne. Nebo se je ubrisalo, skozi mrak so se že svetile redke zvezde. Kaplan Rožanec je dopisal prijatelju Novaku pismo. Zamišljen je odložil pero in zrl skozi okno na goli vrt.

Iz stolpa cerkve na holmeu za kaplanijo se je oglasil zvon. Kaplan se je prekrižal in sklonil glavo. Zdajci je posluhnil.

Od nekod je zadonel ženski krik. In še drugi in še tretji. Rožanec je stopil k oknu. Zdaj je začul poleg ženskega še dva moška glasova. Nato odmeve udarcev. »Zopet se pretepajo!« mu je šinilo skozi možgane in stekel je po stopnicah. Niti vežnih vrat ni zaprl za seboj ter je hitel preko vrta. Dverce na cesto so bile le prislonjene. Skočil je preko praga in se ozrl.

Na cesti sta se ruvala in bila s pestmi dva fanta. Kuštrasto mlado dekle se je zaganjalo med nju in kričalo. Toda fanta sta bila kakor dvoje naskakujočih se zveri: razmršenih las, raztrganih srajc in vsa povaljana po prahu, sta bila slepa in gluha za okolico. Zaman se je trudilo dekle. Odletelo je, se sesedlo v travi in kričalo:

»Kar pokoljita se! Bo že vsaj mir potem.«

Kakor da jima je navdihnila srečno misel, sta fanta odskočila in v rokah sta se jima zabliskala noža.

V tistem hipu se je pojavil izza ovinka kaplan.

»Kaj počneta?« je zaklical na vso moč. »Jur, Janez!«

Poznal ju je in tudi dekle; bila sta Žlogarjeva hlapca in Čelešnikova dekla Mici, posli sosedov.

»Ali se ne bojita božje sodbe? Z noži! Groza!«

Hlapca sta obstala in si otepala prah. Dekle pa je jezikalo, da ne mara ne enega ne drugega.

»Hajd domov, Mici,« je dejal kaplan. »Vidva pa na delo.«

Dekle je pobegnilo, fanta pa sta počasi krenila vsak na drugo plat. Takrat je prišel po cesti gospodar Čelešnik, pri katerem je služilo dekle. Kaplan mu je povedal, kar je pravkar doživel in Čelešnik se je popraskal za ušesi, in vzdihnil:

»Hudirjeva reč to, kadar začne kri vreti! Za vsakogar. A za te kanacije še posebno. Še napol smrkavca so ju vzeli k vojakom — in na vojni sta se naučila samo najslabšega. Dandanašnji posli, oh! Saj ni verjeti, kakšni so brez vere, vrez vesti — živali! Vse je podivjalo! Zapodil bi sodrgo, a ne najdem boljše. Vse sili v tovarno, k železnici, v Ljubljano. Izbire ni. Mladine sploh ni več spoznati. Pred vojno nas je še poslušala, danes je gluha za vse besede.«

Čelešnik se je razgovoril:

»Čudni časi! Starci smo otroški, a otroci so starci! Kar je bilo včasih grdo in prepovedano, je danes lepo in dobro. Narobe svet! Med kmeti in gospodi je izginil že skoraj vsak razloček. Novi duh je okužil najvišje, kakor najnižje; duh zapravljanja in naslajanja za vsako ceno, češ, samo enkrat se živi!«

»Da, divje izpremembe so nastale v življenju. Spolna strast je objela svet in pohlep po denarju je oslepil človeštvo. Naše pridige, oh ...«

»Da, poslušajo jih samo še starci in starke. Kam plovemo?«

»Za nas duhovnike je vedno težje ...«

»Tudi nam, očetom, materam, gospodarjem ni lahko.«

»A odnehati ne smemo. Čim težje je delo, tem večje bodo zasluge.«

Po teh besedah se je kaplan odpravil proti kaplaniji.

A za Čelešnikovim skednjem je stala dekla Mici in velik kmet, že postaren, na sencih sivih las, ali zdravo ogorel, rojen in zajeten.

»Pridi k meni, Mici!« ji jo govoril. »Nocoj, ali zjutraj, ali popoldne, kadar hočeš. Pridi, sam bom — žene ni doma. Čemu se otepaš z berači? Samo sramoto imaš, v jezike se daješ, a kaj dobiš zato? Jaz pa ti kupim karkoli si želiš. Zakaj jaz imam! Tukaj je!« Iz žepa je potegnil debelo denarnico, iztresel šop bankovcev in jih kazal dekletu: Na, na, vzemi si — enega, dva, tri — kolikor hočeš, samo pridi k meni, Mici.«

Poželjivo je gledala bankovce, saj toliko jih še ni videla tako blizu; po poti se je vrtela in z desnico majala svoje krilo. In smejala se je in je zmajevala z glavo:

»Ne, ne. Kaj vendar mislite, Petruz?«

On pa jo je brutalno zgrabil za roko. Kliknila je, da se je ustrašil, jo izpustil in se oziral naokoli; Mici je stekla preko Čelešnikovega vrta. Pred hišnimi vrati se je ustavila in se zasmejala kmetu nazaj. Nato pa izginila v veži.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

V nedeljo zjutraj je prejela Olga brzojav:

»Žal, zadržan. Morda prihodnjo nedeljo. Vse ti pove Tribnik. — Janko.«

Kakor črn oblak je padla težka slutnja na Olgino dušo. Pravkar še vsa radostno razburjena, da se danes domeni z Jankom, ki ji prinese vest, da je z materjo in sestro končno vso urejeno, je bila zdaj uničena. Brzojavka, tako redkobesedna in mrzla, ji je govorila:

»Nikoli več ga ne bo. Niti to, niti prihodnjo nedeljo! Iznebiti se te hoče. Strast po neki ženski ga je objela, strast po veliki doti ga je omamila. Vse je izgubljeno!«

Že opravljena, da odhiti na kolodvor Janku naproti, je buljila bleda predse in si pritiskala roke na srce.

In Tribnik je Jankov zaupnik. Ali je to mogoče? Kajpa, bančnik in tovarnar delata skupne kupčije, uspehi sklepajo pobratinstva. Tako je postal Tribnik Jankov posredovalec celo pri nji.

Ne, ne sprejme ga. V jezike bi se dala, ako bi govorila s takim podležem sama v svoji sobi.

Skočila je in hotela oditi. »Ničesar nočem zvedeti po Tribniku! Kar mi hoče povedati Janko, naj mi piše, ali pove sam.«

Šla je k vratom, a prav takrat je potrkalo in hkrati je stopil Tribnik. Miren, veselo se smehljajoč s svojimi živimi, porednimi očmi, je priskakljal v sobo.

»Klanjam se! O, vaše oči! Saj se vas kar bojim! Kako pa naj govorim, kako naj gledam, kako naj se vedem, da vam bo prav? Kar storim, mi zamerite. Niti roke si vam ne upam več poljubiti, da me zopet ne užalite. — Oh, res, kakor divja mačka ste, ki se je še pogladiti ne sme.«

čebljal je kakor razvajen deček ter se smejal z grimasami strahu, kujavosti in predrznosti.

Olga se je stoje naslonila ob mizo, niti sesti ga ni povabila ter je samo strmela vanj. Ta šegavec deških udov in manir je ljubljenec uglednih žen in deklet? Zanj se pulijo resni možje? On ima največji vpliv v Trsteniku?

»Kaj mi poveste?« je iztisnila. »Brzojavka gospoda Stepišnika me je presenetila ...«

»Saj je tudi mene. Upal sem, da preživimo skupaj lepo nedeljo. Snoči pa mi je nenadoma telefoniral: nemogoče. Pojdi k nji, razloži in me opraviči. Hm, resnično, revež je.«

»Kaj se mu je zgodilo?«

»Še nič. Saj se brani, kolikor se more. A boji se — med nama: tovarna mu stoji čisto na robu. Pred katastrofo.«

»Tega meni ni povedal. Nasprotno —«

»Hahaha! Vsak industrijec in trgovec zatrjuje dandanes vedno nasprotno tega, kar je resnica. In čemu bi vas strašil? Pomagati mu ne morete. — Zdaj pa ne gre tajiti več: pri kraju je, če se tako ne reši. Zunanja konkurenca, carine, tovornine in še raznoteri križi nam ubijajo industrijo. Tudi Stepišnikova se vzdržuje le še umetno. A kreditorji mu postajajo nestrpni, banke nočejo pomagati več. Skratka: Stepišnik živi v peklenskih skrbeh.«

Olgi je bilo strašno in čudila se je sama sebi, kako ji je mahoma odleglo. V duši ji je postalo skoraj lahko.

Zopet je bila gledala preveč črno. Njene sumnje postajajo v resnici že bolestne. Nič ni govora, da bi se ji Janko izneveril, nobene druge ženske ni, ki bi ga ji jemala. Samo trenutna gmotna zadeva ga je zadržala. Dnes teden pa bo zopet tu.

»Torej, danes išče pač rešitve iz zagate?«

Tribnik se je poredno nasmehnil:

»Zlomka, kar uganili ste! Sijajna glavica. Pri piki ste zadeli; prav zdajle je pri rešilni akciji; hahaha! In meni mora biti hvaležen. Jaz sem mu ugladil pot — vse je v redu — uspeh mu je zajamčen in, če me vse ne vara, nocoj bo Stepišnik že lahko zopet čisto mirno spal.«

»Ah, srečna sem. Hvala vam!«

Nehote je iztegnila roko. Tribnik jo je prijel narahlo, kakor bi bila iz stekla, jo dvignil k ustom in vprašal:

»Ali smem? Ob kako je majhna in nežna.« Poljubil je roko in izpustil. »In zdaj se ne jezite nič več name? Ako je moja ljubezen greh, sem seveda tolik grešnik, da ne najdem nikoli odpuščanja. Ljubim vas in hrepenim po vas! Noč in dan mislim samo na vas.«

»Jankov prijatelj ste, pravite?«

»Vi pa njegovo dekle, da. A kaj me to briga? Prijatelj sem mu v kupčiji, v ljubezni pa tekmec. Ne morem drugače. Povedal sem mu to v obraz. Čemu bi skrival? Ljubim vas odkrito in vse storim, da postanete moja. V svoj oltar vas postavim, kakor se bere, in bom klečal pred vami ... Gospodična, Stepišnik vas ne vzame nikoli za ženo. Ne varajte se! Kako morete še upati? Imejte vendar pamet! Ne more vas vzeti in niti ne sme. Ako ga ljubite, razumite to! Svoboden sem, neodvisen. Z vsem, česarkoli si morete želeti, vas obsujem, nikoli se ne pokesate; samo bodite moja!«

Iznova jo jo lovil za roko in govoril vanjo. Sladko mu je zvenel glas in njegov obraz je bil lep.

»Saj ste opravili, gospod,« je dejala Olga mrzlo. »Hvala in — zbogom.«

»In nič odgovora?«

»Razumeli ste me. Dovolj!«

»Gospodična Olga, premislite si! Bodite pametni! Škoda vas je. Jaz čakam — čakam. — Klanjam se!«

In urno je odšel.

Tribnik ni lagal. V soboto zvečer je prejel Janko Stepišnik povabilo v Sela. Telefoniral mu je Tribnik.

»V nedeljo! Pričakujejo to. Vse pripravljeno!«

Tako sta se Stepišnik in Tribnik dogovorila, da gre Stepišnik v Sela snubit. Tribnik pa Olgo pripravi na konec razmerja.

Okoli enajstih se je pripeljal Stepišnik s svojim avtom. Žage so stale in povsod je bilo pospravljeno. Janko se jo čudil snažnosti in redu. Ko mu je prišel Stanko Kromar naproti, sta se spomnila, med vojno sta se kot častnika že videla, občevala nekaj ur, potem pa se razšla na razne fronte. Tako sta pozabila drug na drugega. Zdaj sta takoj začela obujati spomine ter prišla k staremu Kromarju kot dobra znanca.

Čmerno je koračil starec med širokimi skladnicami hlodov, desk, železniških pragov, med kopicami brzojavnih drogov ter jelovine. Daleč tja so se vrstile skladnice po troje: ogromne množine sirovega in rezanega lesa. Prijetno je dišalo po smoli, tam na koncu pa po lesnem oglju, nakupičenem pod podreški v črnih vrečah in svobodno.

Milijoni so ležali tu, starec pa je javkal:

»Težki časi! Težki časi! Vse mota vzeti vrag. Štrajkarji nas podavijo. Blaga toliko, a vagonov ni na razpolago. Obupno! — In zdaj še splošna omejitev železniškega prometa! Zadušimo se v lastnih produktih! Trst je prenapolnjen, Reka pa zaprta. — Strašno! Vse noči ne spim od skrbi. Ako pojde tako dalje, izprežem. Umaknem se na Trsovo, pa naj se Stanko ubija naprej, če hoče.«

Nato se je tegotil na konkurenco bosanskih šum, ki jih eksploatirajo ti prekleti čifuti: Eislern, Worthieb, Koertner, Geza Kohn in kakor se zovejo. Polovico prekrasnih državnih gozdov v Bosni imajo v zakupu ti državni parasiti: posekajo ogromne množine lesa ter ubijajo z nizko režijo in nizkimi cenami vsako konkurenco. Joj! V ministrstvu sede menda sami nevedneži, ki ne slušajo strokovnjakov. Država izgublja milijone, a vsa poštena konkurenca jedva še sope. Ali pa vladata korupcija in provizionarstvo.

Potrpežljivo je Stepišnik poslušal starčeve tožbe, saj ga je tako poučil Tribnik. »Javkal ti bo kakor berač ob božji poti. Ti pa mu samo pritrjuj in ga občuduj. Kar na debelo ga hvali!«

Tako je torej Stepišnik vzklikal le: »Resnično! Tako je! Iz duše mi govorite!« In je končno izjavil: »V Sloveniji pa ste vendarle firma, ki ji ni niti približno podobne! He, med prvimi ste! Vse vas priznava in občuduje. — O, da bi imel le stotinko vašega znanja in ugleda! Lahko je vašemu gospodu sinu, ki ima takega učitelja in očeta v vas, gospod Kromar. Ako sploh kdo, ste vi zaslužili visoko odlikovanje.«

Kromarju so se razlezle skrbi polne gube na obrazu in zadovoljno se je smehljal.

»Nič stokanja več!« je rekel. »Saj se vam pač prav tako godi, kajne? Ampak ne damo se ...«

Stepišnik je bil oprezen in ni priznal ničesar: »Ne, ne damo se. Meni je treba le več reda v hiši — sposobne žene in gospodinje — nekaj kapitala, da izplačam sestro, da nabavim še par novih strojev; potem me prospevanje naše tovarne prav nič ne skrbi. — Ej, kako krasne živali!«

Od hiše sem je pritekla tropa lovskih psov. Veselo je lajala in skakala okoli družbe. Za psi je prihajala Elza, visoka in resna. V športni obleki, preprosti in trezni. Niti prijazen nasmehljaj ji ni šinil preko obraza, ko mu je molče ponudila veliko, a skrbno gojeno roko. Le svoje temne oči je zapičila v njegove, kakor bi mu hotela v videti v dušo.

Poljubil ji je roko. 

»Občudujem gospoda papana in gospoda brata. A zavidam ju tudi za tako gospodinjo. Nedavno na Trsovem in danes tu; povsod vidim vašo osebo ... Vaše oči, vaše roke, vašo voljo! Meni bi bilo treba nujno vsega tega!«

»Saj imate gospo mamo in gospodično sestro!« je dejala Elza hladno.

»Oče, ki mi je umrl pred tremi leti, ju žalibog ni tako vzgojil. Zdaj je prepozno, sam sem za vse ...«

»Jaz sem se vzgojila sama. Pred petnajstimi leti, ko je umrla naša mama, sem iskala v delu spočetka utehe, potem sem izprevidela, da je moje delo podjetju potrebno in zdaj delam iz veselja. Brez dela mi ni pravega življenja,« je pripovedovala Elza.

»Niti meni ne,« je pritegnil Stepišnik. »A preveč ga je. Tovarna je velika, osebja mnogo —«

»Vem. Opisal mi ga je gospod Tribnik. Lepa industrija!«

Stari in mladi Kromar sta se bavila s psi ter korakala pred njima, ki sta zaostajala in zaostala.

»Kar idita v pisarno! Prideva že za vama!« jima je zaklicala Elza. »Ali hočete pogledati mojega Romea?« se je ozrla v Stepišnika. »Včasih sem mnogo jezdarila —«

»A zakaj ne več?« je vprašal in stopil v konjski hlev. Dva krasna ježna konja sta stala ondi.

»Sami mi je dolgočasno. Stanko ne utegne, ker vedno potuje, oče pa je prestar. In vi?«

»Ne znam, a naučim se. In jazdarila bova skupaj. — Hočete, gospodična?«

»Tole Julijo? Stankova je, a mi jo podari, če hočem.« Božala je po vratu visoko črno kobilo.

»Hočete, gospodična Elza?«

Ponudil ji je obe roki. Zopet je v njegove zapičila svoje oči, molčala nekaj trenutkov, potem pa vprašala:

»Pa resno hočete?«

»Resno. Nestrpen sem ...«

»Jaz ne. Ne mudi se mi ...«

»Nihče vas ni želel tako, kakor jaz! V vas bi našel ženo in tovariša, ki sta mi tako silno potrebna.«

Tedaj mu je dala roke.

»Žena in tovariš ... da, to vam hočem biti.«

Poljubil ji je roko in si jo položil na laket. Roko v roki sta odšla v pisarno. Nato je ostal na obedu. Popoldne so napravili izlet v dveh avtih v Podgorico. Elza je šofira sama.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga je pričakovala, da prejme v torek ali vsaj v sredo Jankovo pismo. Toda pisma ni bilo niti v četrtek, niti v petek. Njen nemir je naraščal. Mirila se je, se karala, izzivala svoj ponos. Zaman. Postalo ji je neznosno. Torej je bila njena slutnja vendarle prava! In Tribnik je povedal resnico?

Bila je kakor izgubljena. V razredu je gledala pred seboj petdeset otroških obrazov, a ni videla nobenega; čula je toliko glasov, a razumela ni nobenega. Ker videla je le Jankov obraz in slišala le njegov glas. A duša ji je bolestno vpraševala v daljavo: »Kaj misliš, Janko? Kaj praviš moj ljubi?« Ždela je doma in z vsemi čutnicami poslušala tja ven; kaj se godi ondi? Kaj mi grozi od ondod? A v duši ji je odgovarjal glas: Izdal te je! Nikoli več ga ne bo!

A stresla je glavo: »Lažeš! Janko me ne izda. Ne more, ne sme me izdati! Ljubi me in ljubi Erno. Mož je, častnik, kavalir! Prisegel mi je ...«

»Ali zakaj ni prišel in zakaj mi ne piše? Mar je zbolel? Morda se mu akcija za sanacijo denarnih težkoč ni obnesla? Obupan je in brez utehe? Ali je odpotoval in pride pismo šele jutri?«

V soboto zjutraj pa se ni mogla krotiti več. Napisala mu je pismo.

»Nikoli se Ti nisem vsiljevala in tudi tole pismo Ti pišem proti svojemu ponosu. Sramujem se, ko se ponižujem in Te prosim: piši ali pridi sam! Pridi in ponovi strašne besede Tribnikove. Ubij me, če res hočeš, dušo in srce sam in ne uporabljaj podleža za rablja! Ljubim Te! Ljubim! — Zato imej usmiljenje z menoj in stori konec naglo — nemudoma! Te negotovosti ne morem prenašati več ...«

Ko je dopisala, se ji je odprl vir solz in jokala je brezkončno. Zaman si je izpirala oči, ostale so ji steklene in obrobljene, obraz pa ji je bil suh in bled. Z naporom poslednjih sil je sedela v šoli in le mehanično vršila dolžnost.

Med odmorom je šla v zbornico, sedla v kot za mizo in strmela v kup šolskih zvezkov pred seboj.

Manica se je prismejala k nji in jo objela okoli ranjen: »Duša, kaj pa je s teboj? Bolna?«

»Bolna ... Jedva čakam, da pojdem domov.«

»Jokala si?«

»Glava me boli. — Ležat pojdem — ne čakaj me in pusti me samo. — Umiriti se moram.«

»Kaj se je zgodilo?&quot;

»Nič. Ne izprašaj! Bolna sem — idi!«

Manica je začudena odšla.

Ko pa je Olga dvignila pogled, je videla, da jo gleda katehet Rožanec. Nasproti za mizo je sedel in čital brevir. Prijazno se je poklonil, njegove oči pa so izpraševale: čemu tako tužna? Posiljeno se mu je nasmehnila, sklonila glavo, si jo naslonila na roko in iznova strmela predse.

Ko je minil premor in so odhajali tovariši in tovarišice v razrede, se je Rožanec približal Olgi.

»Žalostna? A ne samujte in ne molčite! Potožite in laže vam bo ... Verjemite da dež za solncem mora priti.«

»Zame menda nikoli več!«

»Tudi za vas ... Toda zdajle ne utegneva. Ako mi zaupate, pridite, da se pogovorila. Za vsako rano najdemo zdravilo ali pa jo izrežemo. Do svidenja!«

Strmela je za njim. Kakor bi bila steklena, ji je videl v dušo. »Dober človek. Srce vidi pač dalje kakor oko in sliši ostreje kakor uho. Iz oči in glasu mu gledata dobrota. Kar bi se čulo pri vsakomer drugem kot vsiljivost, je pri njem sočutje in volja, da bi pomagal ...«

Olgi se je razjasnilo v duši. Za tugo mora priti nova radost. Mirnejša je odšla domov. Zopet je upala, da dospe jutri Jankovo pismo, ki jo osvobodi skrbi in sumenj. Ali pa jo preseneti in se pripelje sam.

In pismo je res prišlo.


»Predraga moja!

Nikoli Ti nisem pisal teže kakor danes. Ves teden se mučim sam s seboj, a najraje bi zgrabil revolver in storil konec. Ljubim Te, kakor nisem ljubil še nobene ženske, a usoda hoče tako, da Te za ženo vzeti ne morem, ne smem.

Povedal sem Ti že često, da je mati glavni dedič tovarne in da sva dobila s sestro vsak le delež. Sin edinec sem in mati me ima nepopisno rada. A prav zato, pravi, ne dovoli nikdar, da bi se zvezal z dekletom, ki ni vsaj iz enako bogate in ugledne hiše.

Prijatelj Tribnik Ti je povedal, kako stojimo. — In mati je zaprisegla, da izroči rajši tovarno moji sestri, ako je ne poslušam. Sestra naj se omoži z možem, ki ji ga ona določi, jaz pa naj si iščem srečo po svetu, koder in kakor mi drago. Vidiš, takole mi grozi dan na dan. Stvari torej ni kar naglo prelomiti. Veruj mi, da sem nestrpno čakal trenutka, ko mi postaneš žena. Trudil sem se, da bi pregovoril mater. Vedno sem se nadejal, da ji izženem predsodke. Upal sem, da se končno vendar sprijazni z mislijo na Te. Zaman.

Prosim Te, potrpi, zaupaj mi in verjemi, da Te ljubim. Ako nočeš ostati več v Trsteniku, pridi v Ljubljano; tu ali kjer hočeš, Ti uredim udobno stanovanje. Pusti službo, vzemi k sebi mater in Ernico ter živi svobodno kakor neodvisna dama. Vsak mesec Ti dam, kolikor potrebuješ in Vas oskrbim, da ne boste pogrešali ničesar. Jaz pa Te bom povečal in ljubila se bova zvesto, pa naj se zgodi karkoli. Makar da bi se res moral oženiti z drugo žensko: nikoli ne prestanem biti Tvoj. Olga, samo Tvoj. Inteligentna ženska si. Zato sem odkritosrčen. Saj vem, da me razumeš in izprevidiš, da danes ne morem in ne smem storiti drugega. Strašna je današnja doba; vse je kupčija. Rešiva se s svojo ljubeznijo v zatišje, kamor ne seže podli svet in ostaniva srečna vzlic vsemu in proti vsemu! — V tej nadi ostajam Tvoj

Janko.«


Olga je strmela predse. Saj ni mogla verjeti, da čita resnično Jankovo pismo. Končno je planila, zmečkala pismo, ga raztrgala na koščke ter cepetala po njih.

Tak podlež. Gotovo se že ženi in je poslal Tribnika samo zato, da jo pripravi na svoj zločin. O, prav je slutila; nikoli več ga ne bo k nji; izdal jo je, prodal se je drugi! In sedla jo k mizi ter napisala:


»Gospod! — Moški vašega poštenja, vaše vesti in vašega značaja je v mojih očeh propalica! Prosim, da me ne poznate več! — Olga.«


Nato je stekla na ulico, vrgla pismo v poštno skrinjico in se vrnila. Krčila je pesti in sikala: »Ti lopov! Tako še nisi bil ponižan in kaznovan! Ko prečitaš moje pismo, boš sodil o ženskah drugače. Dovolj je bilo mojega omahovanja in samozatajevanja. Jutri končno zveš istino. Zdaj sva bot — in pred očmi mi ne smeš nikoli več!«

Ako se ne premisli. Morda pa se le že premisli? Morebiti mu postane žal ... Spomni se, kako sta se ljubila, kako sta bila srečna. In se vrne. Zaradi hčerke se mora vrniti, saj jo ljubi in je ponosen na angelsko lepo dete.

Naenkrat ji je postalo grozno, padla je na postelj in zaječala: »Moj Bog, takle naj bo konec?«

Strašno se je varala. Janko je bil kakor vsi drugi: slabič, brezvestnež, eden izmed tolikerih, ki bi hoteli le uživati, ki imajo polna usta sladkih besed in priseg, a ob besedi »žrtev« izgube pogum in značaj. Zaman so bili vsi upi, vse njene žrtve, vsa njena zvestoba: ona ostane nezakonska mati. V posmeh, kvečjemu v pomilovanje svetu. In otrok ostane nezakonček. Povsod zaničevan, odrivan zbadan.

Učiteljica nezakonska mati; kdo jo spoštuje, kdo ji zaupa? Kakor za duhovnike je tudi za učiteljice čistost zakon, ki se brez kazni in sramote ne sme pogaziti. Kaj jo čaka poslej in kaj bo z otrokom? In njena mati! — Kako prenese to sramoto? Trdno je mati doslej verovala, da jo Janko vzame za ženo; kako naj ji pove zdaj, da o zakonu ni več govora?

Zase, za svojo čast je ravnala pravilno, saj se kot pošteno dekle ni mogla vesti prav nič drugače. Toda je li ravnala modro in na korist otroka in matere?

Zamajal se ji je ponos, omahnila ji je trma. Ne, ni ravnala pravilno. Mislila je le na svojo čast — preošabna je bila, preveč sebična, zato je pozabila na usodo hčerkino in materino. Prenaglila se je. Togota ji jo omračila razsodnost.

Ponižati bi se bila morala, se odpovedati vsaj začasno — saj kdo ve, morda bi jo bil Janko vendarle še vzel — vsaj po smrti svoje matere, ko bi postal samosvoj in neodvisen. Potajiti bi se bila morala, se zadovoljiti z Jankovo ponudbo že zaradi otroka in matere.

Koliko je priležnic, ki jim svet poljublja roke in jih spoštuje kakor najbolj čestite zakonske žene! In koliko je bivših priležnic, ki so postale končno le prav ugledne žene! Pa če bi tudi ne dosegla nikoli tega; zaradi bodočnosti otrokove bi se morala žrtvovati. Materi ne sme biti za otroka nobena žrtev pretežka. Naj bi si pomežikoval svet, se ji za hrbtom posmehoval — kaj ji mar! Samo da bi dela hčerki dobro vzgojo, samo da bi materi olepšala zadnja leta življenja.

Ah, čemu se ni ponižala! Zakaj se ni žrtvovala! Slaba mati je — slaba hči ...

Že dolgo je begala po sobi, zdaj pa se je ustavila, pogledala na uro in se odločila. »Odpeljem se v Ljubljano in poiščem Janka. Še je čas! Ponižam se, — vse sprejmem, kar mi ponuja Janko. Za hčerko! Za mater! In — ah — tudi zase! Saj ga še vedno ljubim!«

Užalil jo je, ponižal. Vendar ga hoče prositi, naj ji odpusti, da je pisala tako odurno in sirovo. Živci so bili krivi, samo živci ... Oprosti naj ji, vzame naj jo s seboj, stori naj ž njo kar hoče; samo proč odtod!

Nervozno je oblekla in odhitela. Zadnji čas je, da ujame brzovlak. V dveh urah bo že lahko pri Janku. Gotovo se začudi, a razveseli, ko jo zagleda. In potem se dogovorita. Vse se mora poravnati.

Strah, da bi zamudila vlak, je podil Olgo, da je tekla po ulicah. Nič se ni brigala za ljudi, ki so se čudili lepi učiteljici, da dirja kakor paglavka.

V stolpu pa je udarila eno in takoj nato se je oglasil veliki zvon, ki je vabil v cerkev. Po Olgi je zagomazelo. Zaboga, že ena! Cele tri ure se je pomišljala. Vlak odhaja v par minutah. Z obema rokama je oprijela krilo, ga dvignila nekoliko, da se ji ni opletalo okoli kolen ter se spustila v dir. Nikjer ni bilo človeka, a pred postajo je že stal vlak, iz stroja mu je švigal stolpčast dim, železničarji so begali ob vozovih in potniki so vstopali.

Tedaj je lokomotiva zabrlizgala, zadnja vratca vagona so se zaloputnila, sprevodnik je skočil na vlak, ki je začel odhajati.

»Zaman! Zaman!« je čula iz klopotanja njegovih koles. Opotekala se je in vedela le eno: »Konec, konec je!«

Tema je bila okoli nje, dasi je z neba sijalo solnce; neizmerno žalostno, prazno in tiho se ji je zdelo vse, dasi so po jagnedih prepevali ščinkavci in sinice ter je prihajala od nekod vesela melodija harmonike.

Kakor senca se je vlekla po poti ob reki, ki je vršala globoko spodaj po skaloviti strugi.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

»Kdor se loti cerkve, bo premagan! Kralji in cesarji so bili ponižani in osramočeni, ker so se drznili upreti papežu. Peter skala stoji, je stala in bo stala, zakaj niti pekel ji ne more do živega. To si zapomnite, možje, pa zbogom!«

Pravkar se je poslavljal župnik od tropa mož, meščanov in kmetov, ko je vstopil Rožanec.

Vrnil se je šele iz cerkve od desete maše in pridige. Ko je zajtrkoval spodaj v obednici in slišal, da je v župni pisarni več ljudi, je stopil gor, da morda pomaga župniku. Imela sta navado, da sta se pred obedom pred župniščem nekoliko izprehljala in nato skupno obedovala.

Možje pa so že odhajali. Ostal je samo Jamnik, po domače Petruz, bogat popotnik iz Zabrežja. »Prosim, svetujte mi, gospod župnik!« je dejal pravkar. »Kaj naj storim, gospod kaplan? — Žena mi je izpridila s hlapcem.«

Kratko in jasno je razloži svojo zakonsko nesrečo.

»Kakšna sramota za faro,« se je ogorčil župnik. »Držati bi bili pač morali ženo na uzdi. Premehki ste bili, Petruz, zato je podivjala. Cerkev ve, kako je presojati ženske. A zakonci ste zaslepljeni in mislite, da si najlaže ohranite žensko zvestobo, ako ji dajete potuho. Zdaj vidite!«

Močno se je razburil župnik, Petruz pa je vzdihoval in zmajeval z glavo.

»A kaj naj storim?« je vprašal. »Taka ženska — kako naj mi bo še gospodinja? — In otroka! Kdo jima bo zdaj mati? Pa tudi jaz — saj nisem še tako star. O, Bog, že dva dni in dve noči premišljujem, a ne vem, kam naj se obrnem. Tako velika hiša — toliko poslov! Da mi je to storila!« Jeza in bolest sta bili v njegovi tožbi.

»A ona? Kaj pa pravi? Ali se kesa?« je poizvedoval župnik.

»Kajpak. Zmerja me in trdi, da je nedolžna. Naposled je povezala nekaj reči in odšla domov v Sračje. Kesanja pač ne pozna — vlačuga!«

»Vidite, Jamnik. Jaz bi mislil in dejal, takole težavno stvar je treba parkat še prepasti. Prenagliti se ne smete. Vi niste stari, a ona je precej mlajša. Morda se je samo enkrat spotaknila in le slučajno padla. Gruntu je gospodinja potrebna in vam in otrokom je potrebna ...« je razmišljal župnik glasno, ne da bi bil vedel, kam bi krenil z besedo.

»Saj to je! A čemu bi jaz trpel za ženine grehe? Zakaj naj bi se zmajala Petruzova hiša, ako je padla ona? — Vrag jo vzemi! K advokatu pojdem, da naju ločijo — vi, gospod župnik, pa mi pomagajte, da dobim drugo, boljšo, pametno ženo in gospodinjo!« je dejal Jamnik.

Župnik je dvignil roke. »Za božjo voljo, kaj vendar mislite! Sodnija vas lahko loči, a cerkev vas zakonske zveze ne odveze nikoli. Nemogoče! Do smrti ste in ostanete njen mož in iznova oženiti se ne morete nikoli več!«

»Pa to je krivično! To ni pametno, gospod župnik! Ako me žena ne mara, zakaj naj bi jaz zato postal menih! Če je ona ničvrednica, zakaj bi si jaz ne smel vzeti poštene druge ženske? — To ni mogoče! Le premislite: leta in leta naj živim sredi mladih dekel, mar naj bom med njimi kakor hrastov panj? — Nemogoče! In kdo naj se mi briga za otroke, posle, živino, polje. Prepleta reč, da jo je moral sam satan premotiti,« se je togotil Jamnik.

»Ali dovolite, da jaz izpregovorim z vašo ženo ...?« se je oglasil kaplan.

»Zakaj pa ne?« je dejal Jamnik posmehljivo. »A kaj dosežete s tem? Če bi me tudi na kolenih prosila odpuščanja, tega ji vendar ne morem nikoli odpustiti.«

»Ali ste vi brez greha?« je vprašal kaplan. Ostro ga je gledal v oči in ponovil: »Slamnik, povejte: mar ste vi brez greha? — Ali imate pravico očitati ženi nezvestobo? Ne, nič ne odgovarjajte meni! Sami s seboj se pomenite in potem šele sodite; ampak sebe in ženo sodite enako! Dolžnosti imata iste.«

V zadregi se je dvignil Jamnik. »Vi obračate, gospod kaplan,« je dejal negotovo. »O ženi smo govorili, ženo sem zalotil v kamri, — mene ni zalotil nikoli še nihče! Meni se ne more očitati niti toliko, kolikor je za nohtom črnega!«

»Da, res je; le Bog vse vidi in vse ve. A z ženo smem govoriti, kaj ne? In tudi vaše besede o ločitvi in o novem zakonu ji povem. — Potem pa se pogovorimo dalje. — Ali je vam tako prav?«

»Prav. Morde — no — saj sem jo imel rad. — Storite kar je pametno in koristno za hišo in otroke!« je odgovoril Jamnik, vzel palico in odšel.

»Izvrstno ste ga prijeli,« se je smejal župnik. »To je bila poteza, ki mi slučajno ni prišla na misel. — Ampak vaše posredovanje ostane v vsakem primeru brez uspeha.«

»Zakaj?«

»Ker se prešuštvo ne da izbrisati nikoli več. — Morda ga pozabljajo meščani, toda kmetje ne. Kmet gleda na zakon drugače kakor meščani, ciniki, moralni nagniteži. Kmet nezvestobe nikoli ne pozabi. Prešestnico ali ubije ali zapodi od hiše. Komprimisa kmetiški zakonec ne pozna. Naj kmetiški fant ne. Ali niste čitali? Fant vojak se je ustrelil, ko je zvedel, da mu je ljubljeno dekle nezvesto. Da, naš kmet čuti žensko nezvestobo kot neodpustljiv greh in neizbrisen madež. Kajpak so dandanes tudi že med kmeti pokvarjenci. Vojna jih jo okužila. Zlasti mladino. A v splošnem so taki vendarle še izjema!«

Odšla sta šetat pred župnišče in razpravljala do obeda.

»Sumim, da Jamnik laže ali vsaj pretirava,« je dejal kratko kaplan.

»Pazite: morda laže tudi ona!« je menil župnik. »Lahko se osmešite. Jaz bi ju pustil na miru. No, pa kakor hočete.«

Ob dveh popoldne je imel Rožanec v cerkvi nauk. Po svoji navadi je po obedu odšel tudi to nedeljo na izprehod ob reki, da bi se po ovinku vrnil preko mostu v mesto in cerkev.

Toplo in prijetno je sijalo solnce. Mesto na drugi strani je slikovito ležalo po obronkih visoke planote, na kateri so se širila polja in logi, med njimi vasi in selišča. Reka je drvela, šumela in se penila okoli skal, ki so se bile odkrušile od bregov in zdrknile v globoko strugo.

Lep je bil razgled s samotne poti za reko. A Rožanec ga je užival že tolikokrat in danes se je pečal le s pridigo, ki jo je sestavjal v duhu. O zakonu in devištvu, o čistosti in razuzdanosti je nameraval govoriti. Doživljaj s Čelešnikovimi in Žlogarjevimi posli, pogovor z župnikom in Jamnikom o prešostvu in zakonski zvestobi mu je vzbudil misli, ki jih je hotel razpravljati z lece. Zamišljen je korakal dalje.

Naenkrat se je zdrznil. Iz skupine hrastičev, jedva sto korakov pred njim, je pritekla ženska. Roke je dvigala nad glavo, si zakrivala obraz, švignila poševno preko ceste s krikom izginila z nabrežja.

»Zaboga, samomorilka!« mu je šinilo skozi možgane in že je na vso moč tekel ter se oziral po pomoči. Nikjer ni bilo človeka. Naj li sam skoči v valove? Čolni so še daleč tam ob mostu. Kaj naj stori, da jo reši?

Zgrabil je vejo borovca, da bi se spustil po strmem obrežju navzdol, a upehan je obstal. Pod potjo je zagledal Olgo. Ležala je nezavestna na obrazu. Gost grm je zadržal njeno telo, da ni zdrknilo strmoglavo v vodo.

Dvignil jo je, oprtal na ramo, plezal vkreber in jo nesel na travo pod hrast. Pokleknil je, si njen gorenji život naslonil na koleno ter jo klical. A ni se prebudila. Telo ji je drgetalo in lice, bledo in sivo, se je zdrizalo. Ko bi imel vode! Šumela in grgotala je pač tam spodaj, tu pa ni bilo pri roki niti kaplje. Tako jo je mogel le stresti in klicati, ji dvigati glavo, ter jo polagati na tla. Končno je spregledala, zavzdihnila. Spoznala ga je.

»Gospod katehet,« se je začudila. Nato pa je zajokala! »Moj Bog! Moj Bog!«

»Ali morete vstati! Dovolite, da vas spremim domov?« jo je vprašal sočutno. »Postalo vam je slabo. Padli ste — se onesvestili. Bolni ste, — zdravnika pokličem.«

Olga pa je jokala. »Oh, čemu še živim! Ne, nisem bolna. Le tako strašno sem nesrečna, da sem želela umreti!« je povedala.

»Ubožica! Tako mlada — in umreti? Hudo ste morali trpeti! Slutil sem. — Na obrazu, v očeh sem vam čital. — Zakaj me niste poslušali, zakaj niste prišli? Duhovnik sem, vaš tovariš, vaš prijatelj, če hočete. — Zaupajte se mi, gospodična Olga; morda vendarle najdeva lek za vaše gorje.«

»Ni ga! Samo smrt — večna tema!«

»Ne, ne. Glejte, kako krasno sije solnce. Tudi vam sije. Bog se smeje na vas in vas pozivlje, da živite, da ste srečni in dajete srečo družini. Verjemite, nobena noč ni tako črna, in dolga, da bi je ne pregnala zlata in rožnata zarja! Ali, smrt prihaja vedno prezgodaj, zakaj živeti je sreča. Vsaka bilka rada živi, najmanjši črv se brani umreti. A človeku je življenje uživanje v delu, dobroti, ljubezni, občudovanju krasote nebeškega stvarstva, čudovosti božanskih isker v človeških izumih. O, sreča je živeti, gospodična Olga!«

Tiho je ihtela vase in si tiščala robec na oči. On pa ji je govoril o luči, ljubezni in življenju, ki so najvišja sreča, zvezani med seboj tako močno, kakor tema, mržnja in smrt, edina nesreča človečkih vrlin, ki so le razcveli popki bolesti in skrbi. Kal dolgo prenašane bolesti prinaša kot sad vse zmakujočo moč volje in krasote božansko blagega srca. Po bolesti se vzpne človek do popolnosti.

»Pojdiva, Vse vam zaupam,« je dejala Olga.

Šla sta počasi ob reki, krenila čez most, dospela v vas in prišla od nasprotne strani in zopet preko drugega mostu nazaj v mesto. Srečala nista nikogar. Ljudje so bili že doma, ker je bilo do popoldanskega cerkvenega opravila še pol ure. V kratkih stavkih mu je povedala tragedijo svoje ljubezni.

V Ljubljani se je bila na neki veselici takoj po prevratu seznanila z Jankom Stepišnikom. Vse je plamtelo od sreče, da smo Slovenci postali svobodni in smo pod jugoslovanskim kraljem končno udruženi v veliki državi. Vsak Slovenec je nosil takrat srce na dlani, dušo na jeziku. Objemal bi se bil z vsakim človekom. Bili smo pijani od sreče in ponosa.

Tudi ona je šla z materjo na tisto veselico. Petje, godba, govori in vzklikanje, kakor bruhanje ognjenika, ki se je končno osvobodil napetosti. Neznanci so se radosti razgovarjali in si stiskali roke, kakor bi si bili prijatelji že davno.

In takrat je prišel Janko k njuni mizi. Niti predstavil se jima ni, nego je kar prisedel in njima pripovedoval. Očaral je mater in njo. Eleganten častnik, ki je bil med vojno v tolikerih deželah, je videl toliko lepega in doživel toliko strašnega. In šele polagoma je zvedela iz njegovega pripovedovanja, da je sin edinec tovarnarja bogataša.

O, nič ji ni dvoril, le njegove oči so ji govorile, da mu je všeč. Nič si ni domišljala zaradi tega, a ko sta se z materjo vrnili domov, sta si povedali, da se še nikoli nista tako srečali s tako simpatičnim mladeničem.

Štirinajst dni nato je prišel Janko semkaj in jo poiskal v stanovanju. Slučajno, mimogrede z avtom. Da ji sporoči materin pozdrav; v Ljubljani jo je bil srečal, spremljal domov in se razgovarjal o njej. Tako je pravil. A vedela je, da je prišel nalašč in le zato, da vidi zopet njo. Samo nekaj minut je ostal, toda njegove oči so ga izdajale. In ko je bila zopet v Ljubljani, jo je našel in naj je bila kjerkoli; Janko je prihitel za njo, prisedel, se pošalil in pokramljal ž njo in mamo.

Kaj bi tajila. Materi, vdovi skromnega uradnika, se je Janko prikupil, ona pa ga je vzljubila. Saj je bil tako lep, moder, energičen mož! A zatajevala se je in se vedla vedno resnobno. Prav dobro se je zavedala, da je revna učiteljica.

Toda po nekaterih mesecih je začel prihajati celo k materi na dom in je govoril ž njo o meni, kakor da je čisto naravno, da postaneva mož in žena. Mater je bilo sram, ko ga je morala sprejemati v sebi s skoraj beraškim pohištvom, a bila je nepopisno srečna. Le meni ni rekel dolgo nobene besede o svoji nameri. — Naenkrat mu je umrl oče; zadela ga je kap. Janka pa ni bilo dolgo več niti k mami niti k meni. Skrivaj sva jokali vsaka zase in če sva ga omenili, sva druga drugi dopovedovali, da nisva gojili nade v skupno bodočnost. Tovarnar je in gotovo se skoro oženi, kajpak. Govorili sva hladno, a srce nama je krvavelo.

A prišel je zopet, me vpričo mame objel in zagotavljal, da je bil z dušo vedno pri meni. Zaradi očetove smrti je imel toliko dela, da nikakor ni utegnil priti k nama. Seveda sva bili nepopisno srečni.

On pa je prihajal odtlej skoraj vsako nedeljo par ur semkaj v Trstenik in mi prisegel, da me vzame za ženo takoj, ko se uredi tovarna in se izplača sestri poslednji obrok dediščine. To pa se zgodi v par mesecih.

Človek sem, mlada, vročega srca, vroče krvi, gospod katehet. In tako se je zgodilo meni, kakor že tolikerim. Obupala bi bila, toda znal mi je izposlovati daljši bolniški dopust. Malone leto dni sem ostala pri materi; rodila sem hčerko, jo dojila nekaj mesecev, potem pa zopet nastopila službo. Mati se je preselila, in zdaj mislijo ljudje, da ima na reji tuje dete. Jaz pa vidim hčerko jedva vsaka dva meseca. Detetu je že poldrugo leto, a Janko prisege še ni izpolnil. Vedno se je nanovo izgovarjal. Materi in meni pa je postajal položaj neznosen. Lani me je snubil posestnik Novak, letos me je snubil knjigovodja Kropar, a odklonila sem ju, dasi sta prijetna človeka.

Kaplan se je zdrznil ob Novakovem imenu ter naglo vprašal: »Odkod poznate Novaka?«

»Že iz let na pripravnici v Ljubljani; on gimnazist, jaz preparandka; samo dve leti je bil pred menoj. Značajen, nežen mož je — moderen, podjeten človek!« je odgovorila Olga.

»Torej vam je simpatičen?«

»Da, zelo. Vem, da me ljubi še vedno — vzklic vsemu. Le jaz bi ga ne mogla ljubiti ...«

»Mislite? A se varate. Kakor mesec se izpreminja srce. Na svojo srečo. Zakaj sicer bi bilo življenje neznosno.«

»Ljubiti resnično je mogoče le enkrat.«

»A če se človek zave, da je ljubil nevredneža ali nevrednico ter najde bitje, ki ... — No, prekinil sem vas. Prosim, pripovedujte dalje.«

In Olga je slikala svoja vedno bridkejša razočaranja z Jankom, svoje težke slutnje in končno današnjo katastrofo. Pripovedovala mu je o svojem ogorčenju nad Jankovo ponudbo, svojo divjo bolest, obup in pripravljenost na vsako žrtev zaradi hčerke in matere.

Ko je zamudila vlak, se je zgrozila sama nad seboj, uvidela je, da je Janko uničil ne le njeno bodočnost, nego zlomil tudi njen značaj in ponos. Pripravil jo je tako daleč, da je hotela postati njegova sužnja. Tedaj se je uprlo vse v nji. Preveč je pretrpela ponižanja, muk in sramote ter se čutila najbolj nesrečno bitje na vsi zemlji. In hotela je skočiti v reko.

»Sirota!« je dejal kaplan. »Rad bi snel vsaj polovico bremena z vaših ramen, a dati vam morem le nekaj besed. Ne obupajte! Bog ni hotel vaše smrti in vas je rešil. Živite! je njegov ukaz. Le On ve, ni li za vas sreča, da ste pisali tovarnarju, tako odločno in da ste zamudili vlak. Le On ve, čemu je bilo to dobro. Njegova volja je, da ste omagali, preden ste storili usodni korak v reko. — Vsakdo nosi svoj križ in pada pod njim; toda za nobeno ceno ne smemo obležati pod njegovo pezo in ne dati po njem zmečkati. Bog hoče, da vstajamo, in stopamo dalje in vedno navzgor. Zaupajte: vse se izpremeni, in kjer vidite danes le temo, posije morda skoro najlepše solnce ... In nikar si ne domišljujte, da ste najbolj nesrečno bitje! Spoznali ste ljubezen — imate lepo dete, dobro mater, krasen poklic — ne, mnogo sreče uživate — a so ljudje, ki niso užili ne tega ne onega ter nimajo nikogar na svetu. In vendar moško prenašajo svoj križ. In nosili ga bodo do konca. — Torej kvišku glavo! — Pred vašim domom sva. Samo še to prosim: ne storite ničesar, ne da bi se prej posvetovali z menoj. Prijatelj sem vam. In verujte: ta beseda v mojih ustih ni fraza!«

»Hvala! Ne pozabim vaših besed. — Zbogom!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Anton Naglič, učitelj idealist, je umrl še prav mlad ter
ostavil vdovo z napol odraslo hčerjo, Marijo. Dobro vzgojena Marija, lepo in živahno dekle, se je kmalu omožila z ljubljanskim trgovskim potnikom Novakom. Dobila sta sina edinca Ivana, ki pa ni maral trgovskega poklica. Šel je na gimnazijo. Oče mu tega ni branil.

Jakob Rožanec, klepar v delavnici Južne železnice, se je uženil s preprostim delavskim dekletom. Imela sta več otrok. Tudi njun najmlajši sin Milan bi bil kakor njegovi bratje delavec. Toda za nadarjenega dečka se je zavzel njegov učitelj. Poslal ga je na ljubljansko gimnazijo, mu preskrbel pri dobrih ljudeh nekaj podpor in kmalu tudi majhno ustanovo. Že v četrti šoli si je Milan pomagal s inštrukcijami.

Dijaka Milan in Ivan sta postala na gimnaziji tovariša in prijatelja. Milan je mnogo prihajal v Novakovo hišo, in dečka sta ostala do mature nerazdružljiva. Nato sta se jima pota ločila. Ivan Novak je odšel v Klosterneuburg, Milan Rožanec pa je imel višje želje: hrepenel je po filologiji. A roditelja mu nista mogla pomagati. Kako naj profesionist Južne železnice vzdržuje sina na dunajski univerzi! V hiši je za šestero želodcev često nedostajalo kruha.

Vrhu tega pa je Milanu, vitkemu, visokemu gimnazistu, mati že vsa zadnja leta prigovarjala, naj bo »pameten« in naj se umakne nadaljnji bedi in borbi za vsakdanji kruh. Postane naj duhovnik. Potem bo preskrbljen. Živel bo lahko neodvisno in se bo posvečal neoviran knjigam, pisanju in klavirju. Nadarjen je, sposoben; brez dvoma bo lahko hitro napredoval v poklicu. Profesor lahko postane, še doktor, samo če bo hotel, in veljalo ga ne bo nič, zakaj vse plačata škof in cerkev, kakor sta že marsikomu.

Oče je pritrjeval materi:

»V vsakem drugem poklicu boš na slabšem. Na Dunaj ali v Gradec, vidiš, da ne moreš, k pošti ali železnici greš lahko, ampak delo ondi pač ne bo zate, ker je z večine mehanično. Če se oženiš in dobiš par otrok, ti služba ne prinese niti toliko zaslužka, da bi bil vedno dobro oblečen in dvakrat na dan sit. V lemenatu pa te preskrbe z vsem in služb boš potem imel na izbero. Da! Samo od tebe je odvisno, da napreduješ, katehetski izpit napraviš in lahko prideš na šole.«

Milan je uvideval, da je res »najbolj pametno« ako opusti hrepenenje po nedosežnih idealih in da se sprijazni z mislijo, da postane duhovnik.

A ljubil je dekle. Včasih je sanjaril, da bo njegova žena; pesniška pisma ji je pošiljal, a končno ji je položil svojo usodo v roke. Vprašal jo je, kaj naj stari; ona pa ni marala nositi odgovornosti. Pritrdila je mnenju materinemu in mu svetovala, naj gre za ciljem, ki je zanj najugodnejši.

Težko je bilo Milanu, a mladost in izpremenjeno življenje v semenišču sta mu pomagala, da je prebolel prvo ljubezen. In počasi je odmrl v asketičnih vajah vsem mikom sveta, se poglabljal v misterije vere ter se utrjeval bolj in bolj v zavesti, da postane delec cerkve, ki ji je avtoriteta močnejša kakor vsem prestolom na zemlji.

Zopet je bil odličnjak, in knezožkof ga je hvalil pri vsaki priliki. Ko je bral prvo sveto mašo, je bil sirota. Roditelja sta mu umrla, bratje in sestre pa so se razkropili po svetu. Milan je bil žalosten, a knezoškof ga je razveselil z vestjo, da ga ne pošlje na kmete, nego takoj v Trstenik, kjer bo imel svojim spodobnostim ugodnejšo okolico.

Mesto je ležalo ob reki, pod zelenimi gorami, in tik njega so se vrstile vasice, ki so spadale pod mestno župnijo. Rožanec je bil tem zadovoljnejši v tem okolju, ker do Ljubljane z brzovlakom ni imel daleč. Dela ni bilo preveč; mal samostan ga je prevzemal toliko, da sta stari župnik in mladi kaplan upravljala faro izlahka.

Rožanca je zlasti veliko katehetstvo: stik z mladino ga je osveževal, občevanje z ostalim učiteljstvom pa, čeprav bolj mimogrede, navezovalo na življenje.

Bil jo vsakomur simpatičen mlad mož, krepke rasti, moško izklesanega obličja, gostih temnih las in uglajenega nastopanja. Ker je mnogo čital, ni poznal niti političnega fanatizma.

V kratkem se je spočetka naivni Rožanec tudi v izpovednici prepričal, da je življenje v marsikaterem oziru drugačno, nego se mu je predstavljalo v nekdanji mistiki lemenata in idealni domišljiji novomašniški. Vdan poklicu, se jo branil popolnega iztreznjenja, trudeč se, da bi preveč ne obsojal slabosti ljudi. Z vso vestnostjo je izvrševal dolžnosti in je bil srečen, ako je mogel komurkoli storiti uslugo ali dobroto.

Na šoli je bilo poleg voditelja še troje učiteljev in četvero učiteljic. Dve sta bili že starikavi samosvoji dami dve pa mladi lepotici: Olga Tratarjeva, resnobna, visoka, ponositega držanja, zlatolaska velikih modrih oči in Manica Kodrova, zdrava, debelušna črnka, vedno temno zardela in se otroško smehljajoča. Z vsemi je bil prijazen, a vedno ga je zanimala Olga. Rad je kratko pokramljal ž njo in je bil zadovoljen, ker je našel vselej v pogovoru ž njo odmev, ki je ugajal njegovemu razumu in srcu.

Zdaj pa je strmel: tako krasno, omikano in vzgledno vzgojevano dekle in tako nesrečno! Čutil je globoko sočutje ž njo, a obenem radost, da ji je v bolesti lahko nesebičen prijatelj. Pomaga ji premagati prve, najtežje mesece; potem se ji rana zaceli in — Bog pomagaj dalje!

Tisti ponedeljek popoldne se je Rožanec odpravil iz mesta, da izpregovori z Jamnico odločilno besedo. Urno je korakal preko mostu in skozi malo Zabrežje s par imovitimi posestniki, hodil med polji in travniki ter dospel do Rostaharjeve hiše v Sračju.

Domači so bili na polju; našel je v veži staro Rostaharico, ki je kuhala v kotlu pičo prašičem in pripravljala ostali družini večerjo.

Vprašal je po hčeri Jamnici: kmetica se je razveselila.

»Gospod, le naženite jo nazaj k možu! Kaj bi se brigala tako neumno, saj pravim. Z možmi je pač treba potrpeti in jih prenašati kakor vsako božjo kazen, saj pravim. Bog sam ve, čemu je za žene tako prav: morda za našo izveličanje in za duše v vicah, saj pravim. Moški ni z nobene strani nič dobrega in nič pametnega, ženska pa je in ostane zmerom reva, kamor jo postaviš ali položiš, saj pravim. Ampak Bog že ve, zakaj mora biti tako; zato ni nobene pomoči, kujaj se ali smejaj, saj pravim, tako jim povem, gospod kaplan!«

Rožanec je našel Jamnico v hiši s šivanjem v naročju. Iz velike zadrege je zardela, ko je nenadoma prišel in ni vedela, ali bi vstala ali obsedela, potem se je zatekla k joku in si zakrila s šivanjem obraz.

Rožanec je sedel nasproti ženi in je čakal, da se pomiri. Bila je velika, močna, še mlada ženska, temne polti in gostih črnih las, ki so ji bili spleteni vrhu glavo v dvoje debelih kit. Ko je še parkrat zaihtela, je naposled dejala:

»Če ste gospod, prišli na Jamnikovo željo, vam ne morem ničesar drugega povedati, kakor: kakršen je lump sam, teko misli tudi o ženi.«

»Ali znate nemški?« je začudil kaplan. »Kar ste rekli, je nemški pregovor.«

»Kako bi ne znala! Saj sem hodila na ljubljanske šolo in sem brala in še berem marsikaj. — On pa ne zna niti slovenske knjige gladko brati — a se dela, kakor bi bil snedel modrost vsega sveta, ta tepec!«

»A hlapec v — kamri?« je vprašal Rožanec.

»Osel! Namreč Jamnik!« je vzkipela. »Tone je prišel po letošnji koledar in ker sem ga imela v kamri, sem šla ponj, Tone pa je brez slabega namena stopil za menoj.«

»In nič drugega?«

»Prisežem nič drugega. Sam Bog nebeški ve, da še mislila nisem nič drugega. Ampak bi lahko mislila in če bi bila tudi kaj storila, bi Jamniku samo enako plačala z enakim.«

»Ne razumem. Govorite! Jamnik je prepričan, da ste mu nezvesti. — O ločitvi govori, o novi ženitvi — kaj mislite storiti?« je vprašal kaplan.

»Ta svetohlinec! V cerkvi se plazi po tleh, kakor bi hotel polizati ves prah izpred oltarjev, izven cerkve pa ne pusti na miru nobenega ženskega predpasnika! — Vsako leto moram zapoditi kako žensko iz hiše, ker ne morem gledati, kako tišči za njo. Zaradi mene pa je ljubosumen. Z nikomer ne smem izpregovoriti niti besede in obklada me z najgršimi psovkami, sramoti pred posli in otroki z nesramnimi sumničevanji, ako le kam grem brez njega. Ločiti sem se hotela jaz že večkrat, a starši niso pustili, zdaj pa obrača in natolcuje on mene.«

Kar vrelo je iz nje, kaplan pa jo je skušal ohladiti s pripombo: »Dolžite ga grehov, a dokazov nimate! Zdi se mi, da se oba samo sumničita.«

»Ne, ne! Jaz ne sumim brez vzrokov,« se je branila Jamnica. »A težko je govoriti z vami o tem; tu ni izpovednica, in — in — ne zamerite, gospod kaplan, tako mladi ste še! Zakonskega življenja ne poznate — ne veste, kako je ženi, ki ima norega starca za moža.«

»Nič ne silim, da mi zaupate,« je odgovoril kaplan. »A prosim vas: mislite na svoje otroke! Zanje gre. In za vse, ki ste še mladi. Pa tudi zanj, ki brez gospodinje ne more ostati. Pridite v župnišče ali pa v izpovednico gospoda župnika; star je, laže mu odkrijete dušo.«

»Grehov nimam odkrivati niti gospodu župniku, ker jih
nimam — ah, skoraj mi bo žal, da jih nimam! Tak mož ni vreden moje zvestobe. A da bi hodila v izpovednico tožit moža, kaj mi to pomaga? Pustiva, gospod kaplan! Jamnik že ve, kaj mu je storiti; naj pride pome! In kaj mi mora priseči, sem mu povedala. — A zdaj potrpite, prosim, da vam prinesem kozarec vina in kos kruha, daleč imate nazaj.«

Urno se je dvignila, Rožanec se je branil, a ni si dala vzeti dolžnosti, da mu postreže. Stekla je v vežo, kaplan pa je gledal za njo. Tako sveža, prožna je bila navzlic svoji debelušnosti.

Polagoma se je večerilo. Solnco je pravkar zapadlo za goro. Kaplanu se je mudilo, da bo pred temo doma. A že se je vračala s steklenico in s krožnikom, za njo pa je prihajal oče Rastahar. Golorok, le preko eno rame je imel ogrnjen suknjič. Pravkar se je vrnil s polja, postaren, a še krepak.

Pozdravil je, priganjal kaplana, naj pije in je govoril o vremenu, bodoči letini, živini, a Jamnikovega spora s hčerjo ni niti omenil.

Ko pa je dejal: »Vsak pameten človek si nadene na hrbet le toliko breme, kolikršn ozmaga, sicer se mu ljudje lahko smejejo, čeprav se sam še tako širokousti!« je Rožanec razumel, da namiguje na starca Jamnika s premlado ženo.

Poslovil se je. ter hotel oditi. Jamnica pa si je vrgla robec na glavo in dejala:

»Pokažem vam bližnjico pod klancem, če dovolite. Tod ste v pol uri doma.«

In krenila sta preko vrta.

Medtem se je bilo popolnoma zmračilo, meseca ni bilo in prve zvezde so se užigale.

Jamnica je govorila o očetovem posestvu in gospodarstvu, o bratu, ki je na kmetijski šoli na Grmu in ki ju prevzame, ko se čez par let oženi. Medtem sta dospela na malo višino, s katero je bilo le še par korakov do glavne ceste v mesto. Tu se je ustavila in rekla:

»Veste, gospod, četrta božja zapoved ni popolna. Govori le o dolžnostih otrok do staršev, nič pa o dolžnosti staršev do otrok. Mene so moji starši vrgli v oblast moža, ki ni bil nikoli to, kar bi moral biti. Različna sva si v izobrazbi in starosti, a predvsem v značaju. Moja zvestoba je vsak dan večja žrtev. Saj si ne morete predstavljati, kaj pretrpim! In tega so krivi moji starši!«

Zjokala se je in poihtevajoč jezna pripovedovala:

»Močna, zdrava moram prenašati sirovosti starega ljubosumneža, ki ni zanič, a zalezuje druge ženske! Ušla bi po svetu, a zaradi otrok si ne znam pomagati.«

Rožanec jo je pomirjeval:

»Vsak nosi svoj križ, Jamnica!«

»Ah!« je vzkliknila, »to so samo lepe besede. Kaj naj storim? To mi povejte! Moje življenje je uničeno!«

Sesedla se je ter jokala: »Le pojdite! Ne zamerite, gospod. A nesrečna sem, da mi ni več živeti,« je dejala.

»Bog vas pomiri! Zbogom!«

Razrušen je skoraj zbežal proti domu.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Katehet Rožanec je prišel iz razreda in zagledal Olgo. Odhajala je pravkar v učiteljsko zbornico s snopom šolskih zvezkov pod pazduho. Stopil je za njo. Skoraj je minil teden po njunem prvem izprehodu, ki ju je zvezal v intimnostih, o katerih ni v mestu sicer vedel nihče.

A ko je prišel v zbornico, je bilo v njej več učiteljev in učiteljic. Nekateri so se tiho pogovarjali ali čitali ali popravljali po zvezkih. Ogledujoč njih obraze, se je čudil, kako malo je bilo med njimi svežih in zdravih, dasi večina ni bila stara. Nervoznost ali izčrpanost se je izražala v njih kretnjah in govorici. Siva, upadla obličja, suhotna ali bolehno zabuhla telesa, ugasle oči, borna obleka: koliko trpljenja in odrekovanja, pa koliko idealizma zahteva učiteljski poklic!

Tudi Olga je bila bleda in suhotna. Sedla je pred svoj snop in začela delati. Katehet si je poiskal na nasprotnem kotu mizico, vzel brevir in čital. Želel je govoriti ž njo. Morda se mu to skoro posreči, ko mine premor.

Ni se varal. V desetih minutah so odšli vsi tovariši in tovarišice zopet po razredih, le Olga je ostala. Tedaj se ji je približal in dejal:

»Marljiva. — Delo je najboljše zdravilo, kaj ne? Lepo vas pozdravljam.«

Pogledala ga je z očmi, polnimi tuge, a ustne so se ji tresle, ko je odgovorila:

»Še boli — zelo boli. A premagam! Moram premagati!«

»Tako je prav. Volja zmaguje vedno. — Imate dovolj zanimivih, dorih knjig na razpolago?« je naglo okrenil govor.

»Nimam. Mar jih imate vi, gospod katehet, in bi mi jih posodili?«

»Rad. Pridite in oglejte si sami mojo knjižnico!«

»K vam? Ali vas ne kompromitiram?«

»Saj pridete lahko s prijateljico. Ali z gospodom Drobničem,« je dejal Rožanec.

»Kako ste prijazni! Pridem.«

»Dobro — a nekaj bi še rad vprašal, če dovolite?«

»Ničesar vam ne prikrivam.«

»Pravili ste mi, da ste imeli dva resna snubca.«

»Ah, čemu to vprašanje?«

»Rad bi vedel samo eno: ali jima je bilo znano, da imate hčerko?«

»Da. Celo videla sta jo. Tu oba sta mi izjavljala, da bi hčerko ljubila, kakor svojo; saj je tako ljubeznivo dete. Zlasti Novak se ni mogel ločiti od Ernice, in otroče ga je klicalo »tlic, tlic!« — A čemu vprašujete? Da bi obnovila zveze z njima? Ne, ne. To je izključeno. Ljubiti bi ne mogla nobenega. Nikoli nikogar več. Končano — prosim, ne govoriva več o tem!«

»Hotel sem le vedeti, kakšnih značajev sta bila vaša snubca. — Še so torej celi možje na svetu — vzlic vseobči svetovni dekadenci. To me veseli. — A po knjige le pridite: morda kako popoldne po pouku. Ako me ne bo doma, ne zamerite: najdete me naslednjega dne. In glavo kvišku!«

Poklonil se je in odšel iz zbornice. Njegov sklop je bil storjen. Novaku piše, da se je slučajno bliže seznanil z Olgo, mu razloži njeno nesrečo in ga povabi, naj se v kratkem pripelje k njemu. Olga je biser, ki je padel po brezvestnosti neznačajnika v blato; ako je še ljubi, naj ta biser pobere — žal mu ne bo. Tako hoče pisati Novaku. Morda ga bo Olga kmalu gledala z drugimi očmi.

Ko pa je Rožanec dospel domov, je našel Jamnika, ki je že čakal nanj.

»Gospod župnik me pošiljajo k vam,« je dejal nejevoljno. »Govorili ste z mojo ženo, so mi povedali, pa bi zdaj rad zvedel, kaj ste opravili. Otroka večkrat jokata in hočeta k nji. Meni je te komedije zadosti. Ali naj se vrne domov, ali pa ji pošljem še otroka v Sračje.«

»Ponjo pojdite in gotovo se vrne!« je odgovoril Rožanec. »Zaradi otrok se vrne. Izpregovorite prvo besedo!«

»Jaz? Jaz naj se ponižam? Nikoli! Nikoli ne bom take ženske prosil! Če bi otrok ne bilo, bi ne izgubljal niti besede več zanjo,« je izjavljal kmet; »meni je ni treba.«

»Jamnik, Bog vas kaznuje, ker ste tako krivični; mlado, zvesto ženo imate, a jo obrekujete zaradi grehov, katerih ste le sami krivi!«

»Hahaha! Torej tudi vas je pridobila s svojimi lažmi? Nesramnica! Zalotil sem jo sam v kamri z mladim hlapcem — oba rdeča kot škrlat — pa ji še verjamete, da je zvesta? Za Boga, samo minuto prej bi bil moral priti in zasačil bi ju bil,« je jezno ugovarjal Jamnik.

»Ne, sami ste grešnik in dolžite njo iz ljubosumnosti. Brigajte se več zanjo — ne iščite drugih žensk; najboljšo ženo boste imeli!« ga je zavračal kaplan ogorčen.

»Drugega mi nimate povedati?« se je rogal Jamnik. »O, jezik ima! Čisto vas je preslepila. Torej pa zbogom. Ako hoče domov, naj pride; zaradi otrok in poslov jo bom trpel pod streho. A za ženo je ne maram več. Samo zavoljo sramote bom molčal. Ljudje naj ne zvedo, kaj je zagrešila. Kako bom poslej živel jaz, pa nikomur nič mari.«

In jezen je odšel.

Rožanec je strmel za njim in bilo mu je tesno pri srcu. Komu naj verjame? Ona je govorila tako prepričevalno, da je nedolžna in da je kriv razpora le on — on pa odločno dolži njo in vztraja na sumnji, da mu je žena prešestnika.

Kaj naj stori? Nevoljen je korakal po sobi ter razmišljal. Ako lažeta oba.? Kako naj dožene istino? O, kakšni časi. Zazvonilo je poldne in moral je na obed v župnišče.

Po obedu je Rožanec povedal župniku, kaj mu je dejal Jamnik.

»Da, kje je resnica?« je vzdihnil dobri starec. »Ignoramus! Le Bogu je znana. Midva je ne bova več iskala; naj se pobotata, kakor sama hočeta. Samo da ni javnega pohujšanja — Bog ne prizadeni!«

»Mi duhovniki bi morali pač imeti pravico onemogočiti take zakone!« se je jezil kaplan. »Vse kar je prav; ali zakrament sv. zakona v takih okolnostih je burka, pri kateri bi cerkev ne smela sodelovati s svojim blagoslovom.«

»Kako mislite? Nemogoče! Upirati se vendar ne smemo!«

»Saj to je! Ne smemo se in moramo poročati ljudi, ki očividno niso vredni in sposobni zakonskega življenja. Namesto src in duš mehanično povezujemo v božjem imenu ali dva kupa bankovcev, ali starca in mladenko, ali jetičnico in kipeče zdravje, ali zver in jagnje. In kar nič se ne brigamo, sta li ženin in nevesta v svoji volji res svobodna ali pa se poročata pod pritiskom. Države se pripravljajo, da bodo smele zakonito soodločati glede sklepanja zakonskih zvez — zahtevala se bodo zlasti zdravniška izpričevala — a cerkev bi morala skrbeti, da dobe zakoni moralno zdravo podlago.«

»Kako ste prišli do teh misli?« se je čudil župnik. »Že sam sem često razmišljal o tem ...«

»Tako misli vsak človek, ki ima dušo in vest,« je dejal kaplan. »Na primer ta Tomčev zakon in tale Jamnikova zakonska afera dokazujeta iznova pravilnost takega naziranja. Tomec še ni leto dni oženjen, a žena ga že vara s pomočnikom; kajpada trgovec je prava razvalina, žena živo srebro, pomočnik pa mlad gizdalin. In tale Jamnik! Žena mu je ušla iz studa in brezčutne ljubezni. — Še je poštena, a če ne bo več dolgo, bo kriv le Jamnik.«

»Mogoče. A vedno je bilo tako; ljudi ne zvezujejo le ljubezen in cerkveni zakoni, nego tudi realni, gospodarski interesi,« je miril župnik. »Ako bi se sklepali zakoni vedno le iz ljubezni, bi bilo na svetu gotovo lepše. Toda navadno so realnosti močnejše od čustvenih razlogov; marsikdo bi rad vzel ljubljeno dekle, a je ne more ali ne sme. Mar naj se cerkev vtika v take konflikte? Ne, ne gre. Mi storimo svojo dolžnost in — si umijemo roke.«

»Kakor Pilat, da! In Baraba je vedno iznova svoboden, poštenjak pa vedno iznova križan.«

Zelo nevoljen se je vrnil Rožanec v kaplanijo, a pisati Novaku je pozabil docela.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga je jokala in vedno iznova čitala pismo, ki je dospelo pravkar.


»Ljuba hči, zelo sem žalostna. Kaj si vendar mislila? Že zaradi Ernice bi morala potrpeti. Ali naj nosi dete vse življenje neizbrisani madež, da je nezakonsko in naj nikoli nima očeta. In tudi Ti se tako ne oprostiš sramote, ki je moja najhujša bolest. Vem, da trpiš zaradi tega sama največ in da si hotela storiti konec svojemu dvomljivemu položaju. Toda s preveliko osornostjo napram Janku si pokvarila vse.

Tvoj nesrečni temperament! Kakor otrok si še vedno, da se ne znaš krotiti. Po očetu si taka: vse ali nič. Zato pa je pri vsi nadarjenosti ostal do smrti siromak. Potrpeti ni hotel, poniževati se ni znal. Samo na pravice se je skliceval trmasti zaslepljenec. Pa so zato tepci, hinavci in stremuhi napredovali preko njega in se mu smejali. Prav taka si Ti. Z glavo skozi zid bi hotela iti. Toda zdaj si še mnogo na slabšem. Ali je to pametno, ljuba Olga? Prosim Te zaradi Ernice, premisli si in popravi, da Ti ne bo do smrti žal. Gospod Janko mi je poslal priloženo pismo. Kakor vidiš, je ves obupan. Tudi on je revež. Saj bi Te rad vzel za ženo, a še ne sme in ne more. Zaupaj v božjo pomoč, morda se vse prav kmalu izpremeni. Žrtvuj se, prosim Te, draga Olga. ponižaj se, prinašaj bremena, ki si si ga sama naložila, saj veš, da nisi brez krivde, in potrpi. Gospod Janko je vendarle dober človek, čeprav je bil lahkomiseln.

Prosim Te, pripelji se čimprej semkaj, da se pogovoriva. Vse hočem zopet urediti. Ernica je zdrava in pridna ter Te poljublja, kakor jaz, Tvoja

mama.«


Temu pismu je bilo priloženo Jankovo pismo.


»Velespoštovana gospa:—

V nedeljo sem pisal Olgi. Razložil sem ji moško in pošteno, da bi jo prav sad takoj poročil, a da tega, žal še ne smem storiti. Brez prikrivanja sem Olgi zopet pojasnil, kako mi mati grozi, da izroči tovarno sestri, mene pa odpravi z deležem, ako je ne poslušam in ne pustim Vaše hčere. Prosil sem torej Olgo, naj počaka še nekaj časa, morda le par let. Zaradi Ernice in zaradi Vas sem ji predlagal, naj pusti službo. Vsi trije lahko stanujete skupaj v Ljubljani. Tam najamem večje stanovanje, ga na svoje stroške lepo opremim ter poskrbim, da boste poslej živeli udobno in mirno. Nihče bi ne vedel tega. Saj Vam je, gospa, pač razumljivo, da ne maram in ni treba, da bi bila Olga še nadalje učiteljica tam zunaj na deželi, kjer jo morem redkokdaj in še takrat skrivaj videti le za kratke trenutke.

Z najboljšimi nameni, iz hrepenenja po svoji hčerki sem ji predlagal vso to. Ampak Olga me je razžalila tako kruto in obsula s takimi besedami, da mi jih ni mogoče ponavljati. Tega nisem pričakoval in tega nisem zaslužil. Strašno sem razočaran nad Olgo in čim dalje premišljam, tembolj uvidevam, da sem se silno zmotil. Zato ji vračam besedo in jo odvezujem vsega, kar mi je obetala. Kar se je zgodilo, sva kriva oba. Prav žal mi je, a popraviti se ne da več.

To vam naznanjam čisto odkritosrčno, v ostalem pa sem Vam z velespoštovanjem vedno vdani — Janko.«


Torej mater je nahujskal, se dela nesrečnega in kruto razžaljenega, obenem pa mi obrača hrbet — je razmišljala Olga. Kakšen neznačajnež! In lastna mati mi očita, da je Ernica nezakonsko dete, da sem osramočena za vse življenje in mi prigovarja, naj postanem priležnica možu, ki mi je s prisegami obetal zakon. Nihče me ne razume — na vsem svetu nimam človeka, ki bi mi potrdil, da sem ravnala kot pošteno dekle. Ah, Rožanec je edini! Njemu pokažem obe pismi. Naj ju prečita in pove, kaj naj storim, ako sem storila napak. Njemu zaupani; prijatelj mi je. Da, ž njim se posvetujem, saj mi je rekel, naj ne storim ničesar, ne da bi se prej pogovorila ž njim.

Hitri koraki po stopnicah so jo predramili iz razmišljanja. Manica prihaja! Ne sme je videti objokane.

Olga je skočila k umivalniku ter si močila oči in obličje. Tedaj so se odprle duri. Res je bila Manica, debeluška.

»Hajd, obleci se! Pa kar brž! Izlet napravimo skoraj vsa naša šola; Magda, midve, Zeleznič, Knapič, šofiral pa bo sam gospod ravnatelj Tribnik,« je kričala Manica, begala po sobi, se ogledovala v zrcalu in si popravljala črne kodre pod rdečo čepico.

»Hvala — nikamor ne grem. Zlasti pa s Tribnikom ne.«

»Ali se ga morda bojiš? Nikar! Smešno bi bilo. On dvori vsaki, celo meni, hahaha! Za nos ga vodi, kakor ga vodimo vse, hahaha! Na izlet pa se le peljemo, z avtom na Grmado. Tam popijemo kavo in še pred mrakom bomo doma. Hajd, hajd, ne bodi čemerna. Glej, dan je prekrasen!«

In Manica je skakala po sobi, iskala Olgino čepico in jopico ter jo vlekla s seboj.

Olga se ji ni upirala. Vedela je, da bi bilo zaman. Mar naj ji pripoveduje, da ji je pravkar obupno v duši, ali naj ji razlaga svojo tajnost ali pa zopet laže, da je bolna?

Ne, saj je res dan prekrasen — prilika je tu — raztrese se, morda za nekaj minut pozabi svojo žalost — jutri pa pojde h gospodu Rožancu in se posvetuje ž njim.

Pravkar je pribobnel in pritrobil Tribnikov avto, dolg in širok, kakor mal čoln. V elegantnem loku je avto zavil pred hišo Olginega stanovanja, tovarišica in tovariša na vozu pa so od radostnega uživanja kričali in se krohotali.

Tribnik je smehljaje salutiral, skočil z voza in odprl vratca k sedežem zadaj.

Olga in Manica sta skočili v avto in sedli. Tribnik se je vrnil h krmilu in v trenutku je avto že drčal preko mostu. Ob Tribniku je sedela učiteljica Magda, za njima učitelja Knaflič in Zelenič, na najodličnejšem prostoru pa Olga in Manica.

Pomlad je prihajala; že je sijalo solnce toplo in prijetno. Pred par dnevi je deževalo in ceste so bile brez prahu, a zrak čist in svež. Švigali so skozi vasi, polja, travnike, drčali skozi smrekov log, zavili po drevoredu jagnedov na desno, dospeli v veliko vas in se vozili zopet med polji in tratami na levi ter med griči na desni dalje in dalje.

Končno so se približali cilju. Še par minut je plezal avto vkreber, hrupel in treskal, naposled se je ustavil pred kmetiško hišo ob pobočju. Jedva streljaj nad njo je stala grajska razvalina — Grmada. Med šalami in kriki so poskakali z voza, postarana kmetica krmčmarica se je prismehljala iz hiše, si otirala roke ob predpasnik in se jim nemo klanjala. Naročali so kave, sirovega masla pa veliko ajdovega kruha. A najprej pojdejo k razgledu na razvalini.

Tribnik je bil tu kakor doma, zato je hitel naprej z gospodično Magdo. Knapič se je pridružil Manici, a Zelenič je korakal zadaj z Olgo.

Slab zabavnik je bil Zelenič. Zanimal se je bolj za rastlinstvo, kamenje in hrošče, nego za dekleta, zato je kmalu popolnoma pozabil Olgo, ki jo je spremljal.

Olgi je bilo čisto prav, saj so ji bile misli pri hčerki in materi, a vprašanje: kaj storiti? — se ni dalo odgnati.

Tribnik, Magda in Manica so bili zlezli medtem že na ozidje porušenega grajskega stolpa. Zmagoslavno so klicali, vreščali in dopovedovali Knapiču in Zeleniču, kako se jim ponuja diven razgled preko doline, vasi, Save, prav tja do Šmarne gore in pa tam na desni preko planjave prav do ljubljanskega gradu. Zvabiti se je dal navzgor le Knapič.

Olga se je izognila razvalini in si poiskala solnčni prostor, kjer je sedla in zamišljena strmela predse. Videla ni ničesar, saj ji je bila duša polna skrbi in kolebanja.

Mahoma je stal Tribnik pred njo.

»Čemu tako otožni, gospodična?« je vprašal, kakor bi se ne bilo med njima nikdar nič zgodilo.

Prisiljeno se je nasmehnila in mu odgovorila z muko:

»Človeku res ni vedno na smeh.«

»Vam bi moralo biti vedno na smeh,« je dejal Tribnik. »Krasni ste kakor malokatero dekle — sreča se vam ponuja; samo zgrabite jo!«

»Kje? Odkod?« je zmajala z glavo.

»Ne delajte se nevedne! Mar naj grulim, kakor golob — ali naj pesnim kakor študent, gospodična Olga? Povedal nem vam — dokazal! Samo če hočete — —«

»Gospod ravnatelj, jasno sem vam že izrazila svoje mnenje; za take besede sem gluha in nema!«

Vstala je in se ozirala po tovariših, da bi storila konec temu mučnemu prizoru.

»Kakšne besede? Gospodična Olga, jaz poznam svet — vi pa ga ne poznate. Zelo zastarelih načel ste. Moderna doba ima boljšo filozofijo. Verujte mi, jasni pogoji so dandanes tudi v ljubezni najboljše jamstvo sreče; ponujam vam vse, česar si morete le želeti — povrhu kavalirstvo v vsakem oziru — toda oženim se ne, vsaj zdaj še ne. Zakon v današnji obliki se mi zdi popolnoma nemogoč. Toda ljudje so kakor otroci, ki mačka ne pusto na miru, čeprav vedo, da jih bo končno opraskal. Zakoni se baje sklepajo v nebesih, a vsak zakon se izpremeni prej ali pozneje v pekel. Zato se nočem ženiti. — Morda pa se vendarle z vami. Le vezati se ne dam. Gospodična Olga, zagotavljam vas, da se vam ne bo treba kesati. — Jaz nisem Janko — —«

Brez odgovora se je Olga pridružila Manici, ki je z vikom in smehom pritekla navzdol. Tudi Tribnik se je pridružil ostali družbi, ki se je veselo kramljaje vračala h krčmi.

Kmetica je prinašala na pogrnjeno mizo kavo, postavila nanjo štruco sirovega masla ter ogromne kose ajdovega kruha. Z velikim tekom so se lotili vsega, najbolj lačna pa je bila Manica. In šalili so se ter se veselo razgovarjali. Le Tribnik je molčal.

»Danes dva meseca pojdem na imenitno poroko,« se je končno oglasil tudi bančnik. »Tako že dolgo ni bilo v Ljubljani. Sto svatov! Trideset avtov!«

»Kdo se ženi?« je vprašala Manica.

»Moj prijatelj, tovarnar Janko Stepišnik,« je odgovoril Tribnik malomarno. »Saj bi rajši ostal samec, kakor jaz, a priženi — hej, imenitno!«

»A katero vzame?« je vprašal Zelenič.

»Kromarjevo iz Sel — težke milijone bo imela za doto.«

»Torej sklepa zopet polna vreča zakon s polno vrečo,« je vzdihnila Manica in natepala kos na debelo z maslom namazanega kruha. »Če bi imel človek vsaj stotinko tega bogastva, pa bi bil srečen!« In govorili so o bogatih zakonih.

Olga je slonela kakor kip za mizo in ni mogla izpregovoriti niti besede. Jasno ji je bilo zdaj, da ji je pisal Janko že kot ženin Kromarjeve Elze, da je bilo njegovo pismo materi le hinavščina.

Zdaj, ko je bilo brez dvoma izgubljeno vse, ji je postalo v duši strašno. Šiloma je zadrževala solze, a vsule so se ji po licih. Zapazil jih je Knapič, ki ji je sedel nasproti.

»No, no, kaj pa je, gospodična? Tako ste bledi in te solze?«

»Ali ti je slabo?« je vpraševala Manica. »Vožnje z avtom nisi vajena. Morda zato?«

»Da, da, zato. — Le pustite. Vse mine ...« je šepetala Olga in vstala izza mize. »Izprehodim se — takoj bo zopet dobro.«

Odšli sta z Manico počasi nizdol hriba in prišli na cesto.

»Odkod? — Pozdravljeni!« je klical nekdo.

Ko sta se ozrli, sta videli Rožanca, ki se je bližal v kočiji. Povedali sta mu, kje so, in ko je Manica omenila, da je Olgi plaho od nagle vožnjo z avtom, je vzkliknil kaplan:

»Nočete rajše z menoj domov, gospodična Tratarjeva?«

Takoj je zgrabila priliko in se je odpeljala s prijateljem. Manica pa se je vrnila.

Molče sta se vozila nekaj časa. Zaradi kočijaža nista mogla govoriti.

»Še boli?« se je sklonil k njenemu ušesu.

»Oženi se! Čez dva meseca!« je odgovorila tiho.

»Torej ste zopet svobodni! Prav je tako; verujte, prav je tako!«

Naslonila se je globoko nazaj, si zakrila oči z robcem in tiho jokala predse.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Manica ni bila doklej nikoli pozabila počakati Olgo po šolskem pouku in ni minil dan, ne da bi prišla tudi na Olgino stanovanje. Vsaj par sto korakov je morala iti z Olgo opoldne, in vsaj urico je morala popoldne ali zvečer pokramljati s prijateljico Olgo.

Po izletu na Grmado pa ni Manica več čakala Olge, niti ni prišla več v poset. Olgi je bilo prav. Hrupna, zmerom žaleča se Manica bi jo samo mučila. Olga si je želela biti sama s svojo bolestjo, s svojimi skrbmi. Sama jih je hotela premagati in zadušiti. Svoje tajnosti ni bila Manici zaupala doslej. Da bi se ji razkrivala zdaj, ko sta se pridružila sramoti nezakonske matere še sramota ostavljenke in skrb zaradi temne bodočnosti, ji je bilo nemogoče.

Manica bi je pač niti ne razumela; morda bi jo celo obsojala. Prav gotovo pa ne bi znala brzdati jezika ter bi Olgin roman raztrosila med tovariši. Potem bi napolnil škandal vse mesto. A potem? — Olga niti razmišljati ni hotela, kaj vse bi se lahko porodilo iz neopreznega čebljanja Manice.

Tako je bila Olga teden po izletu skoraj vedno sama; z muko in naporom vseh duševnih sil je izvrševala učiteljske dolžnosti ter je po pouku vselej skoraj bežala domov. Nekaj dni ni mogla prihajati niti na obed, nego si je sama kuhala na samovarju. Saj ni imela teka. Vsakršna družba ji je bila zoprna. Vsak smeh jo je zadel kakor udarec po srcu, vsak razgovor se ji je zdel prazen in nadležen.

Toda v tej samoti ji je bilo neznosno, ker misliti je morala le na Janka, ki se je prodal bogatinki. On, mož, bivši častnik! Vse zaradi denarja. Gnus in neizmerno zaničevanje človeštva sta polnila Olgino srce. Vsepovsod je videla prostituirane ljudi zaradi denarja; vse je kupčija. Moški se vežejo z zoprnimi ženskami le zaradi visokih dot in bodočega udobnega življenja.

Olga je poznala žene in slišala je pripovedovati o njih, ki so bile soproge v javnosti uglednih mož, ki pa so bile angaževane kot ljubice srečnih konjunkturistov ter so brez sramu prejemale mesečne plače za svoje cinično delo. Poznala je gospodične, ki so se javno vedle kot idealno poštene in nad vsak sum vzvišene device, ki na so se skrivaj prodajale, uganjale prostitucijo z bogatimi starci ter vzdrževale hkrati najčistejše ljubezensko razmerje z jedva doraslimi mladeniči. »Enega za srce, drugega ali celo po dva, tri pa za razum!« je bilo njihovo geslo. In Olga je poznala može, ki so dovoljevali ženam ljubimkanja, da so si zagotovili dobro klientelo in krog poslovnih prijateljev. Strašna, cinična doba!

Olgi je bilo tem bolj hudo, ker je postala sama žrtev takega modernega Don Juana. Ako Tribnik izblebeta njen doživljaj s Stepišnikom, bo svet smatral tudi njo za enako onim špekulantkam, ki žive in se ravnajo po taksi: en poljub za par svilenih nogavic — en objem za modern klobuk, eno »stalno« razmerje za kožuhovinasto garnituro in pogojeno plačo. Tudi njo bo lahko smatral vsakdo za lahkoživo koristolovko, žensko brez časti in vesti. Nihče ne bo verjel, da je bil Janko Stepišnik njena prva, sveta ljubezen, ki mu je žrtvovala čast v neizmernem zaupanju.

Neko popoldne po pouku je zaslišala, da jo nekdo kliče skozi odprto okno: »Halo, gospodična Olga, kje pa vendar tičite?«

Olga je stopila k oknu, tovariš Knapič pa se je začudil:

»Kaj zlomka vam pa je, da ste naenkrat tako shujšana in bleda, a?«

»Res, ni mi dobro. — Od našega izleta se ne čutim zdrave. Morda sem se prehladila,« se je mučila Olga, a hkrati je nehote zardela.

»No, no, menda ni nič hudega. — Zdajle se mi zdite zopet zdrave barve; le obrazek se vam je nekam zožil in v očeh imate nekaj — nekaj bolestnega. Nervoznost, a? Štirinajst dni dopusta si vzemite, pa bodo živci zopet v redu.«

Olgi je padel kamen s srca, ko je poslušala tovariša. Tribnik torej ni izdal družbi njene afere. Samo njo je hotel udariti po srcu — napram drugim pa je varoval prijateljevo tajnost.

»Hotel sem vprašati: kako sodite zdaj o naši ljubeznivi gospodični Manici, a?« je nadaljeval Knapič, se oprl s palico zadaj in zibal na desno in levo. »Kdo bi si bil to mislil, a? Ej, ej, današnja dekleta — strašno, a?«

»Ničesar ne vem. Kaj se je zgodilo?«

»Mar se niti vam ne zaupa?« se je čudil učitelj.

»Že ves teden je nisem videla,« je pojasnjevala Olga. »Slučajno. A res, k meni je ni bilo ...«

»Je-li mogoče? Ničesar ne veste? Saj se vendar smejeta že obe šoli! O, Tribnik je ptič! Ljubice nabira kakor jagode. Imel jih je že cel paternošter; zadnja, precej debela jagoda je gospodična Manica. Fino, a?«

»Kaj govorite! To so klevete ...«

»Oh, da, da, čudne čase živimo, gospodična Olga. Kmalu pošten moški že ne bo mogel več verjeti, da je na svetu še sploh kakšna dostojna ženska ...«

»In moški? A kdo pa je zapeljivec? In kdo žrtev? A? Gospod kolega, ali more poštena ženska verjeti, da je na zemlji še sploh kak dostojen moški?«

Knapič se je branil njenega roganja.

»Moški je zmerom dostojen! — Tu gre za žene, neveste, bodoče matere, gospodična. Moški se nikoli ne onečasti, ženska pa se s prvim padcem upropasti ... Star človeški zakon je pač tak, neovrgljiva tradicija dokazuje to večno istino. Moški hodi lahko skozi najgloblje blato, a si ne škoduje, žensko pa najmanjši blatni brizg zamaže za vse večne čase. — Žalostno, a istinito!«

»Prav nič istinito, gospod tovariš,« je ugovarjala Olga, ter zbrala vse sile. »Kakor je vaše naziranje o dvojni morali že silno zastarelo in že neštetokrat ovrženo, prav tako se silno motite, da žensko že najmanjši blatni brizg zamaže za večno. Ni res! Dandanes je prav nasprotno resnica: če je ženska bogata, ji čisto nič ne škoduje, čeprav se je od pet do temena valjala po najgostejši brozgi; nasprotno, prav ženske najbolj umazane preteklosti se može dandanes najhitreje, samo če so dovolj petične ali prav posebno telesno mične. Današnje moške pač nagnitost privlačuje, a čistost celo odbija. Revna, poštena dekleta sede, ona najslabša pa se može. — Tako da se resnično vpraša: ali je dandanes na svetu sploh še kakšen razsoden in časten moški, a?«

»No, no, nikar se ne razburjajte! Saj nisem mislil nič hudega. Hotel sem se le pogovoriti z vami, kako sodite o naši ljubi gospodični Manici. — Nervozni ste — dovolj — ne zamerite — pa lahko noč!«

Knapič je odšel. Olga pa se je vrnila za mizo. Novica jo je potila. Tudi Manica naj je zašla na pot, katero hodi dandanes na milijone žensk? Tudi to vedro, tako naivno dekle naj se je polakomilo denarja, toalet, draguljev? Manica, dobro vzgojeno, izobraženo, čuvstveno dekletce, je sposobna, da se zaveže in proda?

Bojazljivo trkanje na duri jo je zbudilo iz tegobnega razmišljanja. Vstopil je deček. »Gospod katehet pošiljajo tole,« je dejal, izročil je pismo in zbežal.


»Velespoštovana gospodična!

Iščem vas, a ne najdem, vabil sem vas, a brez odziva. Rana pa še vedno skeli? A zdravnik je odveč? Nič zato, verujem, da se Vam vendarle še povrne sreča. Samo če hočete. Pozdravlja Vas

resnični prijatelj.«


Razjokala se je Olga nad pismom Milana Rožanca. — Potem je sklenila, da pojde v četrtek popoldne k njemu — povedat vse, potožit, iskat utehe in novih moči.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olgina najljubša učenka je bila 8-letna Vidka, hčerka vdove in gospodinje v hiši, v kateri je Olga stanovala že tretjo leto. Nesreča je hotela, da je zbolela Vidka prav v dneh, ko bi bila njena družba Olgi najbolj koristna. Morala je ležati, in zdravnik je izrekel bojazen, da je bolezen nalezljiva. Tako tudi Olga ni smela k Vidki.

V torek se je Olga domislila: »Od daleč potolažim in razveselim otroka!« Pozno popoldne je odšla na šolski vrt, kjer so že cvetele vrtnice; odtrgala je troje raznobojnih, napol razcvetelih popkov in se vrnila domov, da jih takoj s kako sličico vred pošlje ljubi učenki.

Pravkar je stopala preko mostu, ko jo začula za seboj avtomobilski rog. Ta glas ji je bil znan. Tribnik se pelje. Rada bi se bila skrila, toda prepozno — avto je že hrupel po mostu. Olga je dvignila svoje tri vrtnice, kakor da jih duha, a je med nje skrila svoj obraz. Avto je švignil mimo nje in zavil na desno. Olga pa je videla, da se vozita Tribnik in majhna dama. Bila je Manica.

Ko je dospela Olga domov, jo je čakalo novo presenečenje. Vrata v gospodinjino stanovanje so bila odprta, in ko se je ozrla vanje, je zagledala postelj in v nji Vidko.

»Gospodična, sem že zdrava! Jutri že lahko vstanem, je rekel zdravnik,« je zaklicalo dekletce. In prišla je gospodinja ter povedala, da se zdravnikova bojazen na srečo ni uresničila, ker bolezen ni bila nalezljiva, da je Vidka resnično že skoraj zdrava in da ji je zdravnik dovolil, da jutri ostavi postelj.

Olga je stekla k Vidki, jo pobožala po laseh in licu. »In tele vrtnice sem ti prinesla, Vidka, vidiš, da sem mislila na te ter da mi je bilo prav hudo, ker me niso pustili k tebi, ubožici.«

»O, kako mi je bilo dolgčas, gospodična! Kar uiti sem hotela k vam, a me niso pustili. Ali me vzamete jutri s seboj na izprehod?«

»Jutri še ne, je še prezgodaj, toda v četrtek!« ji je obljubila Olga. »In veš, kam pojdeva? H gospodu katehetu. Pokaže nama polno omaro krasnih knjig in tudi zate najdeva morda kaj posebno zanimivega.«

Veselo je zaploskala Vidka:

»Da, da h gospodu katehetu pojdeva. Njega imam poleg vas, gospodična, najrajši. Tako je prijazen, dober in lep, kaj ne? Meni se zdi najlepši gospod. Ali vam ne?«

Mati in učiteljica sta se smejali dekletcu.

Tako sta šli učiteljica in učenka h katehetu.

Bil je doma, lepo ju je sprejel, podaril Vidki nekaj svetniških podobic in slikovnico, z Olgo pa se je razgovarjal dolgo o njenih bolestih.

Ko sta odšli, sta bili obe dobre volje in Olga je z olajšanim srcem odnašala s seboj težko butaro knjig.

Poslej je prihajala Olga čestokrat k Rožancu, bodisi po nov izbor knjig, bodisi na kratko kramljanje. Vselej pa jo je spremljala Vidka, radostna, da bo mogla pregledovati ilustracije, ki jih je dajal gospod katehet iz knjižnice.

Zgodilo se je celo, da je kaplan slučajno zunaj mesteca, na potu v Sračje, srečal Olgo v družbi Vidkini. Hodili sta tja šetat. Poslej so se našli še nekolikokrat na potu ter se počasi skupaj vračali.

Med Olgo in Rožancem se je prijateljstvo poglabljalo in utrjevalo. Kaplan je čital mnogo, se bavil z leposlovjem in popularno vedo veh strok. Olga se je vselej iznova uverjala, da je Rožanec predvsem naravno blag, tenkočuten mož, ki je nekdaj sam srčne trpel ter imel zato polno razumevanje tudi za tujo bolest.

Olga je bila napram Rožancu lahko odkritosrčna, kakor ni bila — razen napram Janku Stepišniku — še napram nikomur, niti napram materi. Kaplan je spoznaval v Olgi vzlic vsem njenim doživljajem, pošteno naturno žensko. Nič hlinbe, nič igre, nič prikrivanja ali zavijanja ni bilo v njeni govorici ali misli. Bolest pa jo je le še dvignila in poplemenitila.

Nekega popoldneva je zagledala Olga, da jima hiti Rožanec po cesti naproti. Vidka je lovila ob poti med cvetočo travo citrončka; ker je imela roke polne velikih makov in modric, ga ni mogla ujeti, in metulj se je kakor iz nagajivosti v krogu izpreletaval okoli dekletca, ki je veselo vreščalo in poganjalo se za živalico.

»Kako dražestna idila!« je vzkliknil Rožanec, občudujoč skakljajoče dekletce zlatih lask, žarečih oči, napol odprtih, smehljajočih se ustec in s šopkom makov v roki a nad glavo kakor plamenček frfotajoči metulj. »Preljubo veselje, oj, kje si doma? Vidite, Slomšek je pravilno dejal!«

Olga mu je podala roko.

»Iskal sem vaju že doma,« je dejal, »a so mi povedali kam ste odšli. Povabit sem vaju prišel; za jutri popoldne k sebi. Iz Ljubljane sem prejel nekaj novih knjig — in prijatelj me obišče, jaz pa bi vam ga rad predstavil.«

»Ne, ne, — rajši ne. Čemu bi vaju motila?«

»Nasprotno, prijatelj vas iz mojih pisem že prav dobro pozna. Rad bi se seznanil z damo, ki je prva moja resnična prijateljica. — Kaj ne, da ste?«

»Gotovo. Iz hvaležne duše,« je pritrdila Olga. Sumljivo ga je pogledala naravnost v oči.

»Toda — toda — povejte odkrito, kakor vselej: niste morda spletli kake zarote? Razumete me — —«

»Razumem! Svobodni ste. — A če se kdo zanima za mojo dobro prijateljico, ni to nikaka zavratnost. — Skratka, prosim vas, pridite k meni — zaradi mene, da?«

»Da. Samo zaradi vas pridem ...«

»A če se prijatelj zaljubi v vas, zato vendar ne začnete mrziti mene?« se je šalil.

»Nemogoče. Sicer pa storim vse, da se vaš gospod prijatelj vame ne zaljubi.«

»Dobro. Ali če se zaljubite vi vanj, mar bom potem jaz krivec?«

»Za boga, mar želite tako naglo izgubiti prijateljico? Torej ste se me že naveličali?«

Šalila sta se in se smejala. Ona pa se je čudila sama sebi, kako lahkotno in toplo ji postane v družbi tega moža.

Medtem je metuljček odletel, in Vidka je prihitela h gospodu kaplanu:

»Za vas in za gospodično Olgo sem jih natrgala in jih še natrgam. Glejte, kako so veliki in rdeči!« Dvignila je šopek in stekla zopet k žitnim njivam, da nabere še več cvetov.

Ko je naslednje popoldne prišla Olga z Vidko k Rožancu, sta bili »obe lepi, kakor še nikoli«. Vsaj Rožanec je tako trdil, ko ju je sprejemal v veži, kamor jima je po stopnicah pritekel naproti.

Vedelo so se pozdravili. Kaplan je vodil Vidko po nekoliko prestrmih stopnicah za roko ter ji obetal debelo knjigo z zanimivimi slikami iz polarnih in severnosibirskih krajev. Olga je stopala za njima. Ker Rožanec ni omenil prijatelja, je mislila, da 
pač ni dospel.

Pred durmi v stanovanje pa je kaplan okrenil, poredno se šaleč: »Še zadnjič povem; za zaljubljenost z njegove ali celo z vaše strani odklanjam vnaprej vsako odgovornost! Jaz si umijem roke!«

»Vi Pilatuž!« se je zasmejala Olga in šla za njima v sobo.

Tedaj pa je obstala: pred njo je stal Novak, njen nekdanji čestilec ...

»Moj prijatelj — gospodična Olga Tratarjeva,« je predstavil Rožanec. »A tole je naša Vidka.«

Olgin obraz je zalila rdečica, potem se je naglo okrenila k Rožancu: »Ne Pilatuž, nego Judež ste, da veste ...«

»Ljubi Bog, ti veš, da se mi dela najhujša krivica!« je zajavkal kaplan in se smejal. »Trikrat sem odklonil vsako krivdo, zdaj pa me vendar takole obsojate.«

»Samo jaz sem krivec, ki sem vas želel po dolgem času zopet videti,« je dejal Novak. »Oprostite mi, in ne smatrajte me za vsiljivca.«

Kaplan jih je povabil, naj sedejo. Miza je bila že pogrnjena, in skoraj obenem je prinesla stara služkinja čaja, obloženih kruhkov, peciva, češenj in jagod.

Vidka je imela veliko radost, a krotila se je in posnemala v vsaki kretnji svojo učiteljico. Niti češnje si ni vzela, ves čas je molčala, opazovala, primerjala gospoda in se zamislila.

»Čemu si tako molčeča, Vidka? Kaj razmišljaš?« jo je vprašala Olga in pogladila po temenu.

»Nič, nič — ali smem iti zopet gledat knjigo?«

In sedla je za knjigo.

Tako je trojica kramljala dalje o vsakdanjostih, šoli, političnih razmerah, slovstvu — le Olgine rane niso niti omenili. Po eni uri se je Olga poslovila zelo zadovoljna; prijatelja sta bila enako taktna, da je nista zadrževala.

Domov gredoč pa se je oklenila Vidka učiteljičine roke, se naslonila z glavico nanjo in ji dejala:

»Gospod Novak je zelo prijazen, lep gospod, ne? Ampak gospod kaplan je še lepši, ne?«

»Ah, o tem si razmišljala?« se je nasmejala Olga. »Mar bi bila pozobala več češenj; toliko jih je še ostalo!«

»Saj bi jih — ko jih pa tudi vi niste več hoteli!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Olga se je trudila, da bi pozabila Janka ali nanj vsaj kolikor mogoče malo mislila. Vdajala se je šolskemu delu z vnemo, se bavila z učenkami temeljito, v svobodnih urah pa se je potapljala v Rožančeve knjige in šetala z Vidko do utrujenosti. Počitnice so se bližale in razmišljala je, če bi sploh šla v Ljubljano k materi, ali pa naj bi prosila mater, da bi prišla z Ernico k nji. Tako bi se odtegnila naključju, da bi morala kdaj videti Janka, njegovo mater in sestro, ali jih celo srečati s Kromarjevo Elzo.

Toda to misel je kmalu zavrgla, kajti Ernice bi ne mogla zatajiti, otrok bi jo izdal, a tudi mati bi ne mogla dosledno prikrivati resnice pred radovedneži.

Ali bi šla za dva meseca v drug kraj? A kam? Vzela bi s seboj mater in otroka. Lepo bi bilo v novi krajini, med novimi ljudmi. Toda ko je začela računati, koliko bi jo dvomesečno letovanje veljalo kjerkoli na deželi, je izprevidela, da je njen načrt predrag.

Žalostna je bila, da ni na svetu človeka, ki bi jo povabil: pridi k meni, dobrodošla si mi, počuti se kakor doma!

Na šetnji iz Sračja domov je omenila Rožancu svoje hrepenenje. Ali kaj, ko nima nikogar, ki bi se je spomnil?

Kaplan je razumel in prikimal. »Da, tudi meni se godi tako, a tudi zaradi službe ne morem nikamor odtod ...« In govorila sta o sreči onih, ki lahko potujejo po svetu, po Evropi, po morju, v druge kraje, druga mesta, ker utegnejo in imajo dovolj denarja.

Nekega dne pa je v učiteljski zbornici Olgo presenetila tovarišica Magda z vprašanjem, je-li ve, da se prihodnjo nedeljo v Ljubljani poroči tovarnar Janko Stepišnik.

Olga je skrila prebledi obraz, sklanjajoč se nad šolskim zvezkom, in zmajala z glavo:

»Ne, ne vem — pa me niti ne zanima.«

»Kako da ne? Včasih sta bila vendar prijatelja, in vse je mislilo, da se vzameta!«

»Res, — toda motila sva se drug v drugem. Že precej časa se ne poznava več. — Prosim da ne govorite več o njem.«

Magda, postarno deklo, se je nasmehnila in odšla zadovoljna. Bila je nesrečnica, ki jo je življenje razočaralo in ji srce napolnilo z zlobo. Nekdaj blago, veselo dekle, je bila zdaj zavistna vsaki ženski, ki je imela čestilca, a je skoraj sovražila vsako, ki je bila lepa; zato ji je bil užitek raznašati neprijetne novice.

Da se vrši Stepišnikova poroka, je Magda zvedela od Manice, ki se je pobahala, da bo gospod bančni ravnatelj Tribnik ženinova priča in da se tudi ona odpelje z avtom v Ljubljano gledat sijajno svatbo.

Manica se je pri tej priliki spomnila, kako so se Olgi na izletu na Grmado naenkrat vsule solze, ko je Tribnik omenil, da se Stepišnik ženi. Z Magdo sta tako uganili vso istino: Aha, razmerje je bilo torej med njima zelo resno. Glejte no! Stepišnik je prihajal k Olgi torej kot ljubimec in ne samo — kakor je zatrjevala Olga — kot materin dobri znanec in njen prijatelj. Hehehe! Olga je špekulirala na Stepišnika in njegove milijone. Milostiva tovarnica je nameravala postati — hahaha, pa se ji je vse pokvarilo! Zato torej je bila nekaj tednov tako bleda in medla, kakor senca. Hm, pa le zakaj se je naenkrat vse razdrlo?

Nekaj dni kasneje je povedala Manica, da sta bili po Tribnikovem pojasnilu Stepišnikova mati in sestra proti Olgi. Kajpada, čisto razumljivo in v redu; Olga je revna učiteljica z ubožne obitelji. Kako pa je le mogla biti tako nespametna, da si je domišljevala, da jo Stepišnik vzame samo zaradi njene lepote in mladosti?

Magda je škodoželjno privoščila Olgi poraz tor odobravala Stepišnikovo odločitev. Čemu naj bi bila Olga srečnejša od nje, ki je pokopala vse nade in je zaradi ostarelosti ne pogleda noben moški? Manico pa je celo pohvalila, da je pametna, da se je oklenila bogatega Tribnika: ve pač dobro, da se ne oženi z njo, saj je povedal, da hoče ostati samec. Naj le uživa mladost! Tega ji nihče ne zameri! Prav ravna. Do življenja ima vendar pravico vsako bitjo, mar ne?

Tako sta se tiste dni Magda in Manica zvezali proti Olgi, a Manica je pridobila Tribnika, da je na avtomobilske izlete jemal tudi Magdo s seboj; kot gardedamo, da se ljudem zavežejo jeziki. Tik šoferja, mladega vojnega invalida od eksplozij očrnelega obraza, je sedela zmerom Magda, zadaj pa Manica s Tribnikom.

Olgo, ki se je bila medtem vdala v usodo, je Magdina vest o bližnji Jankovi poroki vrgla v ponovno razburjenje. V nedeljo se poroči Janko! Ne da bi sploh še upala ali si želela, da se vrne k nji, jo je vendar pretreslo. Skoraj enako močno pa jo je dirnilo Magdino vprašanje. Ta klepetulja torej ve več, kakor bi smela vedeti; iz njenih oči ji je sršela škodoželjnost, ki brez dvoma odpre zatvornice sumničenjem in klevetam. Zopet ni spala vse noči ...

V soboto zvečer je potrkalo na njene duri. Olga je ležala na postelji in strmela predse brez solz. Saj jokati ni mogla več. V prvem trenutku je hotela reči, da je bolna in da ne more sprejeti nikogar. Ko pa je začula kaplanov glas, ki je miril Vidko, se je dvignila, si pogladila lase in odprta.

Rožanec ji je pogledal v oči in vedel vse. Pokimal je in rekel dekletcu:

»Govoriti moram z gospodično. Počakaj tu na hodniku; takoj te pokličem v sobo!«

Nato je zaprl duri. 

»Jutri ne morete ostati doma in sami. Zato sem naprosil gospoda župnika, da maši zamenjava in bom ob pol osmih zjutraj že svoboden. Vabim vas s seboj na Goričane k prijatelju v posel. — Tudi Vidka more z nama. Zvečer se vrnemo in bomo že ob desetih doma. Sprejmete. Prosim, recite: da!«

»Nisem za nobeno družbo — saj veste —« je hotela ugovarjati Olga.

»Pustite! Vem več, nego vi, Olga. A pomenimo se o vsem jutri, hočete? Prosim vas le: slušajte in pojdite z menoj.«

»Pojdem — hvala,« je dihnila.

»Želim vam le miru in sreče,« je dejal in odprl duri. »Torej, Vidka, povej svoji mami, da se odpelješ jutri že ob pol osmih zjutraj z gospodično učiteljico in z menoj na Goričane. Glej, da pojdeš k maši ob šestih, nocoj pa prav zgodaj spat! — Zbogom in do svidenja na kolodvoru, gospodična!«

Vriskajoč je Vidka tekala po Olgini sobi, nato sta odšli obe k njeni materi.

Nedelja je bil krasen solnčen dan. Pred postajo na Goričane jih je pričakoval s kočijo Novak. Trg z njegovim posestvom je ležal dobre pol ure stran od postaje, onstran polja, na položnem pobočju gozdnega hribovja. Vozili so se skozi visoko žito in bujno travo, pod vedrim nebom so prepevali škrjanci, s stolpa je potrkavalo in po vseh potih so hiteli k deseti maši praznično oblečeni kmetje in kmetice.

S hriba je zagrmel topič, za njim drugi, tretji.

»Danes imamo pri nas bobe!« je pojasnil Novak. »Kako, Vidka, ali ješ rada bobe?«

»Nak. Bobov pa že ne. Fižola in boba ne, sicer pa vse,« je odgovorilo dekletce. Novak jo je posadil tik sebe na levico na kozlu, kar se ji je zdelo silno imenitno.

»Ali naši bobi so drugačni kakor vaši,« ji je razlagal Novak; »debeli so kakor pest, mehki in sladki. Boš videla, da jih poješ vsaj tri, če ne celo štirih.«

Tudi Rožanec je bil dobre volje in zgovoren. Vsako leto je posetil prijatelja. Ljudje so ga poznali in pozdravljali, on pa jih je veselo nagovarjal z voza.

Novak je zapeljal pred visoko in izredno široko hišo, z dolgo leseno, zeleno prepleskano ograjo ob hodniku v prvem nadstropju na obeh straneh ter z razsežno verando na vrtni strani. V hišo je bil dohod po gorenjskih stopnicah z dveh strani. Gostje so bili povabljeni najprej na verando, kjer je stala za zajtrk pripravljena miza z veliko vazo vrtnic. Cvetoče plezavke so molile lilaste in bledordeče cvetove tudi preko izrezljane ograje in izza ozidnega vogla. Visoka in zračna veranda s svetlim pohištvom je delala prijeten vtis, zlasti še, ker je bil z nje pregled preko velikega sadnega vrta in na belo okrajno ceste, za njo na železniško progo in za to tudi na Kamniške planine.

»Preden sedemo, izvolite morda, gospodična Olga, v tole sobo, da se uredite ...?« je ponudil Novak in odprl duri.

Olga je stopila v elegantno opremljeno damsko sobo, a novo, nerabljeno. Tudi Rožanec je odšel v odkazano sobo, ki je imela prav tako izhod na verando. Vidko pa je vzel Novak v svojo sobo, ji nalil vode, da si je umila roke, potem sta se vrnila na verando. Kmalu sta prišla tudi Olga in Rožanec.

Na mizi je že stala kava, smetana, sirovo maslo, med, šartelj in steklenice raznih likerjev. Hitro so bili gotovi; nato so si šli na gospodarjevo vabilo ogledat posestvo.

Najprej živinski hlev, visok, zračen, zidan, moderno higijenski urejen, za desetero krav in četvero volov posebej in za četvero konj zase. Živina je bila lepa in snažna. Tudi dvoje teličkov in eno žrebe je bilo tu, kar je Vidko najbolj zanimalo. Poleg kokošnjaka z mnogimi gredami, vališči, pokritim izprehajališčem in z velikansko ogrado. Tu je bilo okoli sto kokoši, več kokelj s piščanci in nekaj petelinov; pegatke so imele oddeljen prostor, tik njih so plavale po veliki luži race in gosi, nedaleč proč je stal stolpičast, morskemu svetilniku podoben golobnjak golšastih, pavovskih in čopkastih golobov, po trati se je izprehajalo dvoje pavovk, a na strehi je stal z razprostrtim repom velik pav.

In mimogredoč so si ogledali gospodarska poslopja, prišli na sadni vrt z izbranim in nizkim drevjem ter dalje po vijočih in polagoma vzpenjajočih se potih do razgledne točke s čebelnjakom in lopico. Po trati za njo so stale po vrsti češnje, vse veje polne šopov zrelih sadov, temnordečih ter rdečih, tam skoro črnih, ondi rumenkasto belih.

Veje so bile tako obtežene s sočnimi sadovi, da jih je vriskajoča Vidka lahko zobala, ne da bi ji bilo treba iztezati roke.

In še više po zložnem pobočju so ležale žitne njive, nato travniki in končno se je začenjala šuma, ki je prehajala na hribu v gost smrekov in jelkov gozd. Večino polja in travnikov je imel Novak po dolini ob cestah na postajo.

Sedeči v lopici so zrli po krajini tja preko Save in do Kamniških snežnikov. Tu in tam vasice, mali in večji gaji, pa polja, travniki, nad njimi vedro nebo s toplim solncem, h kateremu se je ščebetajoč dvigalo toliko radostnih škrjančkov. — Včasih je zapel zvon s stolpa in s hribca na desni je zagrmel topič; kadar je zavel veter, pa je prinašal akorde petja in orgel iz cerkve.

»Krasno imate tu,« je dejala Olga.

»Ali vam je res všeč,« se je zaradoval Novak. »Vabim vas na počitnice z gostjo mamo in Ernico. Srečen bi bil, ako pridete. — Za dva meseca? Mene ne bo dosti doma. V Beogradu imamo skupščino jugoslovanskih gozdarjev z izleti po Šumadiji in Makedoniji — vsaj štirinajst dni me ne bo nazaj. — Pozneje moram na velesejem v Prago, po razne gospodarske stroje. Hiša bo torej skoraj prazna ...«

»Vi Judež, Judež!« je vzkliknila Olga in objestno krenila Rožanca po roki. »Vi izdajalec!« A takoj ga je pogladila: »Vi dobri — zlati prijatelj!«

In okrenila se k Novaku:

»Preveč sta dobra oba. Kaj naj še rečem?« Solze so ji stopile v oči, moža pa sta ji prigovarjala:

»Nič, nič! Samo recite, da sprejmete!«

»Pridite in najsrečnejši bom jaz!« je vzkliknil Novak.

Nič ni mogla odgovoriti. Vstala je in odhajala nizdol. Šla sta za njo. Vidka pa je tekala pred njimi. Novak se je oklenil njene levice, dočim je stopal Rožanec ob desni strani.

»Ne razmišljajte, gospodična Olga!« je dejal Novak. »Solnce sije — življenje je veselo, krasno — samo če hočete! Volja je vse, verujte, gospodična!«

»Upati — zaupati v bodočnost — hoteti, močno, vztrajno hoteti je vse!« je dejal Rožanec, ne da bi jo pogledal. In urno je dodal: »Zdaj pa si oglejmo še hišo!«

Tu je doživela Olga največje presenečenje.

Ko so prešli vse poslopje, Novakovo stanovanje, sprejemnico, spalnico, veliko knjižnico in pisarno so dospeli v sosednje stanovanje, popolnoma opremljeno in urejeno, povsod svetlo, elegantno pohištvo, originalne slike, zrcala, preproge, poleg kopalnica; vse novo, nerabljeno.

»In kdo prebiva tu?« je vprašala Olga.

»Nihče. Čakam — svojo ženo ... Ako ne pride semkaj ona, ki sem si jo izbral, ostane stanovanje pač prazno. — Tak je moj sklep.«

Olga ni odgovorila. Molče je odšla na verando in se naslonila na ograjo med cvetočimi rdečimi plezavkami.

Prebledel je Novak, čelo se mu je nagrbančilo, a ni rekel nobene besede več. Le prijatelja je pogledal, kakor bi ga prosil pomoči. Rožanec se je naslonil tik Olge na ograjo ter ji dejal skoro šepetaje:

»Olga, prijateljica, verujte: Novak vas ljubi, obožuje. — Mož je značaj! Poznam ga od mladosti. Lahko mu zaupate. Nikoli se ne pokesate. Pojdite, recite mu vsaj prijazno besedo ...«

Olga se je okrenila. stopila k Novaku, mu ponudila obe roki in mu dejala:

»Potrpite z menoj! Saj sem vam tako hvaležna!«

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Tisti večer so sedeli trije — vsak v svoji sobi, tiščali glavo med roke in razmišljali drug o drugem.

Novak je bil srečen. Že na gimnaziji je hrepenel po tri leta mlajši učiteljici, vitkem, vendar polnoudnem dekletu očarljive ljubeznivosti in lepote. Na abiturijentskem plesu v dvorani starega ljubljanskega strelišča ji je po razkošnem Straussovem valčku smelo povedal, da jo ljubi in da sanjari le o tem, da si jo pridobi za ženo. »Samo to hočem, gospodična, močno, neomajeno!« ji je dejal abiturent Novak.

»A če jaz nočem?« se mu je otroško nasmejala.

»Hočem, da tudi vi hočete!« je ponovil energično. »Vse človeško delo je utelešena misel. Volja uteleša vsako misel! Volja oduševlja misel, volja je duša duše! Misel brez volje je brez moči. Misel je naboj, volja gonilna sila. Hočem, da me vzljubite in postanete moja. Hočem in dosežem!«

Olga se je smejala strastnežu, všeč ji je bil fanatični čestilec, a čutila ni zanj ničesar, nego prijazno simpatijo.

Iz Klostenburga ji je pisal plamteča pisma in jo rotil: »Počakajte name! Ljubim vas! Ustvarim vam srečo, kakor je ne more nihče; zakaj nihče vas ne ljubi tako. Hočem se izkazati vrednega, biti vaš z dušo in srcem vdani mož. Hočem in bom, Olga.«

Le včasih mu je odgovorila s pozdravom na razglednici. Toda nič ga ni odbijala njena hladna prijaznost, nič ga ni iztreznilo niti njeno razmerje z Jankom Stepišnikom.

»Varate se,« ji je pisal; »samo bolest vas čaka s tem človekom, ki ne bo nikoli vaš mož. Moja volja ostane neomahljiva.«

In ko je zvedel, da je Olga rodila Ernico, ji je pisal, da je žalosten in trpi ž njo, a da veruje, upa in ljubi neomajno ter si dopoveduje vedno le eno: »Moja boste! Prej ali slej, toda moja.«

Ko je po smrti svojega očeta podedoval urejeno posestvo na Goričanah, je pustil študije, se preselil na Goričane ter se z vso vnemo posvečal gospodarstvu. In priredil je stanovanje sebi in bodoči svoji ženi, ki bo Olga ali nobena. In kadarkoli je storil, si je dejal za Olgo. Ko je prizidal verando, izpeljal peščeno pot k češnjevemu drevoredu, ter zgradil razgledno lopo in čebelnjak, si je dejal: za Olgo! In ko je kupil novo preprogo, si je dejal: za Olgo! Kadar si je izbral novo sliko, veliko brušeno zrcalo, udoben gugalni stol, ali kadarkoli, zmerom si je dejal: za Olgo!

Tako je čekal, trpel, upal in verjel za vedno. »Ona pride in bo moja. Hočem. Mora priti!«

In res je prišla. Samo še malo časa in izpolni se mu najdivnejši sen rane mladosti. Kako čudovito! Kako krasno! Volja je utelesila misel. Novak je strmel predse, srce polno blaženosti, ter je šepetal le eno: »Moja, moja! Končno moja!«

Olga pa je, sedeč doma za mizico, razmišljala:

»Ali je mogoče, da se poročim z Novakom? Kaj mi je ta dobri mož? Ali mi je mogoče občutiti zanj vsaj prijateljstvo? — Za Janka je plamtela moja duša, po njem je drhtelo moje telo, vsaka misel mi je bila pri njem, vsako čustvo mi je oklepalo le njega. Za Novaka pa ni v meni niti misli, niti čuta. — Ah! Ako bi Milan — —«

Planila je pokonci, se zgrabila za senci in ječala: »Moj Bog, kakšna misel zopet! A odpoditi se ne da. Porojena v snu, se mi razrašča in dviga vedno močnejša, me trpinči in mi ne pusti več pokoja. Milan. Rožanec! Prijatelj, blagi moj tolažnik. Da se nista križali njeni poti že pred leti! A zdaj je prepozno. Blazna sem — zaničljiva, saj si duhovnik!«

In zgražala se je nad seboj, se zavedala svoje nesreče in plakala. Kam jo meče srce? Za prvim velikim polomom v novo katastrofo. Kakor plevel mora ruvati iz čustvenih gred prav najlepše rože. Jedva je za silo zatrla ljubezen do Janka, mora zadušiti novo do Milana.

Tedaj je strmela sama nad seboj. »Kaj je z menoj? Danes se je poročil moj prvi ljubljenec, oče mojega otroka, a jaz že razmišljam o Novaku in Rožancu! Tugujem za izgubljeno srečo, odklanjam drugo, a hrepenim po tretji, ki je nedosežna. Saj sem blazna ...«

A naenkrat je vzkipel v nji odpor. Čemu bi zatirala kar je najsvetejše? Ljubezen je najvišji zakon! Ljubezen ne vprašuje in ne uvažuje, ne pozna ne mej, ne pregraj, ne stanu ne poklica, ne starosti, ne ukaza, ne prepovedi.

Ljubezen je ptička, ki gnezdi kjerkoli ji hoče in se ne briga, ali ji ne uniči morda zaroda vihar ali požar; ljubezen je zrno, ki vzklije, vzcvete in obrodi sad makar na pečini, sredi kolovoza ali v kotu kleti ter se izpostavlja nevarnosti, da ga odtrga prvi hujši piš, povozi slučajno kolo ali pohodi slep korak.

A zopet si je dopovedovala: »Ah, saj sem podla, neizrečeno propadla! Kri se mi zbuja, sila, uspavana po žalosti v minulih mesecih, se mi dviga iznova ... meni zavrženki! Kaj razmišljajo moji bolni možgani? Sramotnica sem! Niti ne pogledal bi me več čisti Milan, ako bi slutil moje blodnje ... A kaj naj storim? Vzamem Novaka? Joj mi, saj ne morem nič drugega! On hoče! Že dolga leta hoče — v sužnjost moram, kakor jih je moralo že toliko. Novak — dobri, vse pozabljajoči, vztrajno zvesti mož, tvoja bom, saj ne morem biti niti Jankova niti Milanova. Žrtvujem se za Ernico in svojo dobro mamo ...«

In Olga je jokala pozno v noč.

Na klečalniku v kaplaniji pa je molil Rožanec.

»Ti, večni Bog, sam vidiš, kaj se godi v mojem srcu. Reši me! Ne daj, da se izneverim svoji prisegi — izpolni moj načrt — osvobodi me njene bližine! Reši me, da ostanem Tebi zvest in se mi nikoli ne bo treba sramovati greha, ki ga nočem poznati!«

Že davno je odbilo polnoč, ko je Rožanec še vedno ležal na goli deski ter tiho ječal: »Olga, niti ne slutiš, kako sem nesrečen, ker ti tega povedati ne smem in ne morem. — Bog te razsvetli, Olga, da sprejmeš prijateljevo roko ...«

Naslednjega dopoldneva je Rožanca pozval v pisarno župnik. Nervozno je stopal starec po sobi.

»Sedite, če hočete!« je dejal, ko je prišel kaplan. »Jaz laže govorim, ako takole hodim. — Nerodno je, zelo nerodno, kar vam moram povedati. Od dekana sem prijel pritožbo, zaradi vas!«

»Zaradi mene! Zakaj!«

»Ne zamerite — saj me poznate, toda dolžnost je dolžnost. Saj sem doslej molčal, dasi sem slišal sam tu in tam opazke — zdaj pa ne smem več molčati.«

»Prosim, govorite vendar, gospod župnik!«

»Zaradi učiteljice Tratarjeve. — Shajate se ž njo — izprehajate se javno ž njo. Menda hodite celo k nji. Moj Bog! Ljudje se pohujšujejo, šepetajo, klevetajo. Tristo! Mlati ste že zelo, baba je hudič — posebno če je lepa — —«

»Nič ne vem, gospod župnik! Gospodična Tratarjeva, Olga Tratarjeva mi je v šoli tovarišica, prijateljica in jaz sem ji prijatelj, prav nič več!«

»Oh, oh! Saj to ni mogoče!« je zastokal župnik. »Nemogoče je prijateljstvo med mlado žensko in mladim moškim.«

»Je mogoče, gospod župnik, in upam, da se to prijateljstvo ohrani do naše smrti.«

»Kako mislite?«

»Moj najboljši prijatelj in šolski tovariš, imovit posestnik na Goričanah, Ivan Novak že dolgo ljubi gospodično Tratarjevo. Včeraj pa jo je vpričo mene snubil. Ni še pritrdila. S svoje strani pa storim vse, da se ta zakon sklene čim prej. — To blagovolite sporočiti velečastitemu gospodu dekanu. Za tukajšnje opravljivce in klevetnike se ne brigam; pometajo naj pred lastnimi pragi.«

»Da, da, vedel sem, da vam delajo krivico. Vaše pojasnilo me zato zelo veseli! Takoj čestitam gospodični učiteljici.«

»Ne, prosim, še ne. Naj ostane novica med nami dotlej, da se gospodična odloči in da določimo dan poroke. Vame zaupajte, gospod župnik, kakor ste doslej.«

Nevoljen je odšel Rožanec v svoje stanovanje, župnik pa je takoj napisal listek gospodični Magdi: »Zelo ste se zmotili. Gospodično Olgo Tratarjevo snubi Rožančev prijatelj, posestnik Novak na Goričanah in bo v kratkem poroka.«

In listek je po cerkveniku poslal Magdi v šolo.

Tako se je zgodilo, da sta Olgo v velikem šolskem premoru presenetili učiteljici tovarišici Magda in Manica s skupno, zelo hrupno in vsiljivo čestitko:

»Vso srečo ti želim! Novak je bogat mož! Oh, kakšno terno si zadela! — Pa kdaj bo poroka? Tukaj ali na Goričanah? — Kam pojdeš na svatbeno potovanje? V Italijo? Ah, Benetke! Ali pa na Dunaj! V Monakovo! — Jaz bi šla preko Švice v Pariz. Ah, Pariz in skok v London! Ali pa v Kairo. Aleksandnjo, Gize k piramidam na kamelah, gledat Tutenkamenovo grobnico. Izvrstno!«

Olga je strmela. Odkod vesta? Vendar jima tega ni pravil Rožanec? Ali da bi se bil komu pobahal Novak?

Nasmehnila se je in prekinila njuno blebetanje:

»Prezgodaj! Še mnogo prezgodaj! Poročiti se ni, kakor odpeljati se z avtom na izprehod. Stvar je resna, premisleka vredna ... Morda, morda ne. — Kadar bom nevesta, vama gotovo pošljem obvestilo. Dotlej pa, prosim, rajši o tem ne govorita!«

V zadregi sta odšli in kar v glavo jima ni šlo, kaj pomenja Olgino govorjenje; župnik piše, da je Novak Olgo že snubil in da bo v kratkem poroka. Olga pa se dela, kakor da ni še nič gotovega.

»Ej, hinavka je! Nalašč se dela, kakor da si šele premišlja. Kajpak, taka krasotica — Novak je vendarle čisto navaden kmet — ona pa lahko pričakuje kakšnega graščaka, milijonarja ali bogvekoga!« se je togotila Magda.

Manica je otožno molčala; ravnatelj Tribnik ji že nekaj tednov ni bil zvest. V Ljubljani se je seznanil z barsko harfonistko, črnooko, tenkostaso in tenkonogo Poljakinjo, ter se vozaril tja skoro vsak dan ...

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Rožanec je sklenil, da takoj govori z Olgo.

Toda kako naj pride k nji? V učiteljski zbornici mu je bil pomenek ž njo nemožen, na cesto v Sračje ni maral iti več, da ne bi izzval nove klevete, k sebi na stanovanje je ni mogel klicati ali da bi šel k nji zopet na dom, je bilo takisto nerodno.

Ali župnikovo opozoritev na čenče, ki so se širile po mestu in so dospele že do dekana, ji je moral sporočiti ter jo prositi, naj se odloči za Novaka ali pa — da, ali pa zaprosi sam, naj ga premeste nemudoma kam drugam, da je ne onečasti s svojim občevanjem. Ugibal je in ugibal, kako bi se sestal z Olgo, a nič mu ni prišlo na misel. Minevalo je popoldne. Postajal je nestrpen; končne se je preoblekel, si nataknil civilni ovratnik z majhno črno ovratnico, vzel palico v roko in odšel na izprehod. Na mostu je srečal zdravnika dr. Medena.

»Pozdravljen. Pri Jamnici sem bil. Nezavestno sem jo našel. Po vratu podplutbe in odrtine. Vrag vedi, kaj jo bilo. Ali jo je kdo davil, ali pa se je sama. Meni ne odgovori. Strašen zakon! Ali bi šli vi k nji?«

»Ali se zaveda? Nevarnosti za njo ni več?«

»Nobene! Kar pojdite! Medicin ji ni treba — temveč vaše vzpodbudne besede. — Zdravi! — Zakaj vas ni že tako dolgo nič k »Črnemu volu«?«

Zdravnik je odhitel, Rožanec pa se je napotil k Jamnikovim. V veži je mirila stara ženska vekajoča otroka, ki sta klicala mamo. Sicer ni bilo videti nikogar.

»Kje je gospodar?« je vprašal kaplan.

Skomignila je z rameni. »Kaj vem! Kakor gad je pihal in odšel bogvekam. Prosim, gospodinja je sama v kamri.«

Ko je vstopil in ga je zagledala, je zaječala:

»Zdaj šele prihajate! O, Bog! Zdaj šele!«

»Pravkar sem šele zvedel. — Zdravnik mi je rekel, naj grem k vam.«

»Ah, kaj! Pričakujem vas že od tistega večera doma. A vas ni bilo! Mar niste vedeli, kako ste mi potrebni? Ne, ne, hodili ste rajši z lepo učiteljico — jaz pa, o Bog, o Bog!«

»Kakšne misli, kakšna sumničenja!« je vzkipel kaplan. »Moj prijatelj snubi gospodično Tratarjevo, ki sem ji jaz le svetovalec, tolažnik ... Mar tudi vi pozabljate, da sem jaz duhovnik!«

»Meni vse to nič mar! Človek ste, kakor jaz, samo to vem,« je dejala razburjena. »Svoj križ nosite, kakor jaz, le da jaz pod njim omagujem.«

»Vedeli ste, kje me lahko najdete vsak dan. Čemu me niste poiskali? Vaša očitanja odklanjam.«

»Ah, ne hudujte se, ne zamerite mi!« je vzkliknila, ga zgrabila za roko in jo poljubljala. »Bolelo me je; ko sem vas videla, kako ste se peljali z ono učiteljico — srce mi je otrpnilo — in potem še moj mož! Joj meni, zakaj me ni bilo konec!«

Vrgla se je po strani na blazine in jokala krčevito.

»Pomirite se! Zatecite se k Bogu, zakaj le pri Njem je pomoč za vas. Mislite na svoja otroka, na žensko čast, na ugled hišo in molčite! Molk napram ljudem, a tem zgovornejše pomenkovanje z Bogom! To vam priporočam. Res je, samo človek sem, a tudi pošten duhovnik, ne pozabite nikoli tega. Zbogom!«

Skoraj tekel je iz Jamnikove hiše. Smilila se mu je, obupanka, a hkrati je bil ogorčen. Kakšna bestija je v tej ženski! In naravnost ljubosumna je na Olgo! Tudi do nje so dospele klevete in potrjevala si jih je z lastnim vohunjenjem.«

Stresal je glavo ter izkušal misliti kaj drugega. »Proč! Proč odtod!« je zdihoval in božal iz mesta. Hodil je par ur po cestah in klancih gor in dol. V mraku šele se je vračal. Še trdnejši je bil njegov sklep: Olga se mora odločiti, ali pa se odloči sam. Ali bi pisal Olgi in ji vse razložil? Morda jo sreča blizu njenega stanovanja; krenil je tja. Moral je tja, noge same so ga nosile v njeno bližino. In ko se je ozrl v njeno okno, jo je zagledal. Obraza ji ni mogel več razločiti, a vabila ga je z roko. Braniti se ni mogel; urno je stopil pod okno in pozdravil:

»Dober večer. Iskala sem vas — nujno moram govoriti z vami. Pridite gor, prosim!« je dejala poltiho.

»Bojim se — ljudje — gospodinja,« se je izgovarjal.

»Nikogar ni doma. Gospodinja z Vidko je odšla pravkar in tako kmalu se ne vrneta. — Nihče vas ne more videti. Sicer pa, ako hočete, pridete lahko z zadnje strani. — No, prosim, ne pomišljajte se!«

Ozrl se je in ker je bil trg prazen, je urno vstopil pri glavnem vhodu. Čakala ga je na stopnicah.

»Milan, prijatelj,« je ječala. »Kakšna noč je minila in kakšen dan! Samo na te mislim in te kličem, kličem — zdaj pa sem te priklicala. Saj ne moreš vedeti — saj ne moreš slutiti, kaj se godi v meni. — O, Bog mi pomagaj!« Nenadoma ga je tikala.

Rožancu se je zdelo, kakor bi čitala v njegovem srcu; prav isto bi on nji rad rekel. Toda rekel je le: »Ubožica!« in jo pobožal po glavi.

Teda se ni mogla vzdrževati več, glava ji je omahnila na njegove prsi, oklenila se je z obema rokama njegovih ramen ter zaihtela.

Z jezikom, ki ga je krotil, da se mu ni zapletal, je govoril Rožanec nežno, skoraj šepetaje:

»Olga, sestra moja, bodi pogumna! Poslušaj me in verjemi: samo tvojo srečo hočem. Odloči se in sporoči Novaku, da soglašaš, da mu postaneš žena. Ljubi te že tako dolgo, globoko, vdano, čudovito krasna je njegova zvestoba — dobro se ti bo godilo — lahko mu boš prijazna žena. Spoznaš ga, da je plemenita duša in ga morda že kmalu resnično vzljubiš. Križ storiš preko preteklosti, ki ti zbuja bolest, a zaključiš tudi sedanji položaj, ki je nevzdržljiv. Glej, niti midva ne smeva več občevati ...«

Začel ji je pripovedovati, kako mu je govoril župnik o sumnijah, ki so dospele že do dekanovih ušes in kako je zavrnil klevete s poročilom, da jo snubi Novak.

»Prav to sta mi pripovedovali v šolski zbornici Magda in Manica!« se je čudila Olga. »Odkod sta zvedeli to? Ali sta v zvezi z župnikom? Morda sta pa ti dve raznašali klevete? Mar si ti že govoril o moji poroki?«

»Nikakor ne. Povedal sem župniku le, da te prijatelj snubi, in da storim vse, da se vajin zakon sklene čim preje.«

Tedaj se je Olga spomnila. »Da, le Magda je toliko govorila — Manica pa je molčala. Magda je torej bržčas vohunila in naju tožarita, tebe pri dekanu, a mene pri župniku! Kača!«

Jezno je begala po sobi.

»Odpusti ji, saj se ni zavedala, kaj dela. Vse se uredi — vsi jeziki se zavežejo: reci samo da, in prijatelj ...«

Padla je na stol, se zgrabila za glavo in ležeč na mizi zajokala: »Novak! Zakaj Novak?« Rada bi mu rekla: »Zakaj ne ti — ti: Milan, zakaj ne ti? — Misli, da sem blazna, misli, da sem podlica ali kar hočeš: tebe ljubim — tebe ljubim!« Tako bi mu rada rekla, a samo jokala je in molčala.

On pa ji je položil roko na ramo in dejal:

»Olga, pomiri se in se odloči. Ako se ne odločiš, se ne smeva videti nikoli več. Že jutri naprosim župnika in dekana, naj mi poskrbita mesto drugje. Tu ostati ne morem ... Bog te razsvetli, Olga! — Lahko noč!«

»Samo še trenutek, Milan!« je vzkliknila, planila na noge in se oklenila njegove rame. »Ne zameri! Strašno mi je in kar trpim, niti ne slutiš! Le piši Novaku, da ga vzamem! Lahko noč!«

Energično je zagrabil kljuko in urno odšel. Počasi je stopal po stopnicah navzdol, obstal, prisluhnil; nikjer glasu po hiši. Gospodinje z Vidko torej še ni bilo doma. Iz veže se je videlo brleti na trgu nekaj svetiljk. Ko je prestopil hišni prag, se je ozrl. Nikjer nikogar. Podvizal se je, da je prišel od hiše in krenil v kaplanijo. V trenotku, ko je stopil v vežo, se je oglasil navček s stolpa.

»Naj v miru počiva in večna luč naj mu sveti!« je zavzdihnil Rožanec. Iz kuhinje pa je pritekla stara kuharica.

»Ali ste bili pri njem, gospod? Ta nesrečnik!«

»Nisem. — Kdo je umrl?«

»Petruz! Ubil ga je Žlogarjev hlapec Jur na svislih. Vpričo Mice ga je pobil z gnojnimi vilami. Petruza je bilo grozno gledati — —«

»Strašno! In Jamnica je tudi bolna. — Nič, nič, Jera, nocoj ne bom večerjal. — Samo vina mi prinesite — žejen sem — daleč sem bil na izprehodu.«

Omahoval je v sobo.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

V kratkem je moral zaključiti šolski pouk.

Od zadnjega sestanka zvečer v njeni sobici se Rožanec ni več izprehajal z Olgo in Vidko. Sam pred seboj je izgovarjal, da ima na šoli preveč dela — vršile so se klasifikacije, zaključne konference, prvo obhajilo na praznik sv. Alojzija — kako bi utegnil!

Toda v istini se ji je izogibal. Samo mimogrede sta se včasih pozdravila na šolskem hodniku ali na konferenci, se nasmehnila in okrenila oči drugam. Njega je bolelo srce. Vendar je bil srečen, da je našel v sebi moč, premagati sebe in njo. Sedel je kraj gozda na mali višini, zakrit z vrsto smrek in razmišljal. Sem je zahajal zdaj po ovinkih na izprehod, boječ se, da bi ne srečal Olge z Vidko.

Mračilo se je. Rožanec si je naslonil glavo na roko. Nedaleč se je zasmejalo dekle kakor grlica. Rožanec je posluhnil, sklonil glavo za drevo in čakal. Koraki po cesti spodaj so se že slišali. Mimo sta stopala v mraku moški in ženska. On jo je držal okoli ramen, ona njega okoli pasu; tiščala sta se, da sta bila v mraku videti ena sama oseba. Polglasno sta govorila, strnila glavi in se poljubljala.

Polagoma sta izginjala v temi, vračajoč se v mesto.

»Kako sta srečna! Jaz pa ne smem biti nikoli tako srečen,« je govoril Rožanec sam v sebi. »Ženski, ki jo ljubim, moram z vso zgovorno silo prigovarjati, naj gre prostovoljno v zakon z neljubljenim možem. To prigovarjanje se mi mora zdeti duhovniku častno! In prijatelju mešetarim ljubljenko! Na, tu jo imaš, vzemi jo in imej jo namesto mene!«

Strmeč je dvignil glavo. Tema je izginila, na vzhodu je žarelo — še trenotek in nad obzorjem je vzplaval polni mesec. Tiho je visela na ogromnem svodu prirode večna svetiljka ter razlivala tajinstveno svetlobo po pokrajini. In daleč po gozdu se je dvignil šum, prihajal bližje, se okrepil, naraščal ter zamajal vrhove in veje, a zbežal dalje kakor vzdih — —

Pokorno je sklonil kaplan glavo k zemlji. Čemu te misli? Končano je! Samo ne misliti več, samo ne misliti več! Zavezal se je, prisegel je. Zdaj je kakor prodanec, brez svoje lastne volje.

Kot polotrok, ne poznavajoč življenja, se je bil vdal poklicu z dolžnostmi, katerih dalekosežnosti ni niti slutil. Kolika krivica! In zaman je vsak upor. Torej le misliti ne več! Ne, ne misliti, le vdati, odreči se, resignirati — —

Potrt se je vračal v mesto in krenil preko mostu. Tu je zaslišal kričanje in beganje ljudi. V jasni mesečini je videl, da kažejo nekateri v reko, drugi tekajo po nabrežju, tretji se ukvarjajo z neokretnim čolnom, dva moška pa sta se pravkar pognala v vodo.

»Tamle plava! — Oj, izginila je! — njena roka, — glava!«

»Ah, ni je več!« so vpili gledalci križem.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal kaplan. »Neka gospodična je skočila v reko!«

»Katera?«

»Ne vemo. — Tamle z nabrežja se je strmoglavila v tolmun, kjer je najgloblja voda — vrtinec. Dolgo jo je vrtilo in požiralo, a spet metalo kvišku. Končno je telo odplavalo po reki. — Zaman je vsako reševanje. Gotovo je že mrtva!« so pripovedovali ljudje.

Rožanec je hitel po nabrežju in napeto zrl v vodo. Plavača sta se z naporom vseh sil poganjala po reki, da bi ujela utopljenko, toda valovi so jo odnašali hitreje, ker se pač ni branila več. Očividno je bila nezavestna, morda že mrtva.

Tedaj je priplavalo telo do skale, ki je štrlela iz reke. Nekdaj je stal tu mlin na reki; zadnji njegovi ostanki so še kazali prostor, kjer je pred leti ob visoki, nenadni povodnji poginil mlinar s hčerko deklico, ki mu je bila pravkar prinesla večerjo; povodenj je odnesla in požrla oba z mlinom vred. Le troje mlinskih kamnov še vedno leži v strugi in od temeljev se in ohranila naravna pečina. Ob tej pečini se je ustavilo utopljenkino telo; njena obleka se je menda ujela za skrito ostrino.

Plavača sta se z omagujočimi močmi pognala za pečino, iznova je odplavalo truplo, a že sta ga zgrabila. Eden je splezal na skalo in potegnil žensko k sebi. Zdaj je zlezel še drugi za njim.

Utrujena sta, težko se oddihujeta, sedata, počivata — a dvigata žensko telo, obračata, stresata. Zdaj vstajata, jo postavljata na glavo, poizkušata umetno dihanje dvigajoča njene roke. Zaman!

»Mrtva je — skoraj že mrzla!« zakriči eden izmed reševalcev. Učiteljica z dekliške šole!« zakriči drugi.

Rožanec se opoteče na nabrežju, kakor bi ga bil udaril kdo s kolom po temenu. Vrti se mu, zakrili z rokama in se ujame za ograjo.

»Olga, Olga je,« mu šumi po možganih. »Obupala je — izvršila svoj naklep, ki ga je gojila pred meseci — a zdaj sem jaz kriv njene smrti. Jaz, ki sem ji vžgal nesrečno novo ljubezen! Bog, kaj sem storil?«

Kakor blaznik je strmel k pečini, ob kateri se je zdaj ustavi rešilni čoln. Truplo so spuščali v čoln, reševalca sta plezala s pečine ter zlezla k veslačem. Čoln se je počasi proti toku reke vračal k mostu. Tam so bile stopnice, ondi izkrcajo utopljenko.

Radovedneži so tekli po obeh nabrežjih nazaj k mostu, da vidijo nesrečnico.	Le Rožanec se ni mogel premakniti, noge so se mu tresle, da je klecal s koleni in v čeljustih ga je držal krč, da je bil nem.

Polni mesec pa je razlival svojo bledorumeno svetlobo po reki, da je bila skupina na čolnu vprav fantastično razsvetljena. Hiše so v bledem žaru čudno bleščale. In ko so dvignili utopljenko z dna čolna, je zašumela voda, ki se je odtekala iz njene obleke. Prav takrat je priletel preko reke trop vran, črn in skrivnosten, se zadrl in izginil preko mesta tja proti gozdu.

»Kdo je? Katera učiteljica?« je vprašal nekdo.

»Tista mala črnka — zmerom se je smehljala in šalila,« je odgovoril nekdo od reke.

»Gospodična Manica?«

»Gospodična Kodrova.«

»Ali je mogoče? Motite se! Tujka je!«

Vse križem so vzklikali: »Prostor! Prostor! Gospod duhovnik — morda poslednje sv. olje.«

Rožanec je prodiral skozi množico, obstal ob začetku stopnic, strmel navzdol in težko sopel. In končno so jo prinesli navzgor. Rožanec se je odkril, pristopil k nji.

Bila je Manica Kodrova, mrtvaško bleda, brez diha, brez smehljaja, ki je v življenju ni ostavil nikoli.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Vse učiteljice so se zdaj spominjale, da je bila Manica zadnje čase silno potrta. Prej zgovorna, vesela, šaljiva, zadnje dni molčala, bleda in zamišljena.

Oblegale so Magdo:

»Kaj veš? Zakaj je bila tako potrta?«

Magda pa ni hotela ničesar vedeti.

»Niti ne slutim, zakaj. Povedala mi ni in jaz je nisem vpraševala. Ravnatelj Tribnik ji je bil vedno enako kavalirski. Res je, da je ostajal zadnje čase čestokrat v Ljubljani — menda postane ravnatelj neke nove banke — a avtomobil ji je ostal vsak dan na razpolago. Vozili sva se vsaj dvakrat na teden na daljne izprehode. Jaz sem seveda sedela zmerom pri šoferju; za steklom najmanje vleče ter se vidi najlepše cesta pred avtom — Manica je sedela zadaj sama in molčala.«

»Ali jo je nameraval Tribnik morda zapustiti? Govori se, da se shaja v Ljubljani z neko drugo. Morda jo je to pognalo v smrt? Ali se ni s Tribnikom prepirala? Včasih je imela rdeče oči; nrav od joka?« so vpraševale.

Magda se je zaničljivo zmrdnila.

»Manica je bila preveč pametna. Tribnik je povedal neštetokrat vsakomur, da se ne misli nikdar oženiti. Manica si torej ni delala nekakih iluzij glede Tribnika. Niti ljubosumna ni mogla biti: Tribnik ni nikoli skrival, da so mu všeč vse mlade in lepe ženske. Bil je do Manice vedno enako radodaren, ji kupoval kar si je le želela. Ne, ne, zaradi Tribnika ji ni bilo treba iti v vodo. Vzrok je moral biti drug.«

»Strašno je! Zelo se mi smili revica. Bog naj ji bo milostljiv!« je vzdihnila Janka Mehletova, najstarejša učiteljica.

»Da, samo sočutja je vredna. Pa si slišala, kako govore ljudje, ki se kažejo moraliste vsaj pri takih prilikah?« je vprašala Magda. »Kakršno življenje, taka smrt! Ničvrednica je bila, čeprav v svili in skunksu. Učiteljica, pa se je pečala s takim zloglasnim Don Juanom! A veste, zakaj se zgražajo? Zato, ker so ji bili prej in so ji še po smrti zavidni. Le zavist jih je delala in jih dela moralno ogorčene. Zakaj vse tiste čednostne dame, ki zdaj obsojajo nesrečnico, bi same prav rade jemale, od kogarkoli demantne prstane, svilo in boe. Samo v vodo bi ne skakale, nego glumile še nadalje čestite milostive.«

Vesela Manica pa je ležala sivobleda in trda na kameniti mizi v mrtvašnici. Otroci njenega razreda so ji nanosili toliko šopkov, vrtnic in lilij, da je gledal iz kupov cvetja le še njen obrazek.

Policija je preiskala njeno stanovanjsko sobico in našla nekaj pisem. Nato je odredila obdukcijo trupla. Za naslednje dopoldne je bil določen pogreb. Ogorčeni župnik je odredil, da naj se samomorilka pokoplje brez duhovniškega spremstva in šolsko upraviteljstvo je zato sklenilo, da se udeleži pogreba le mladina njenega bivšega razreda, a izmed učiteljstva samo, kdor hoče, sili pa naj se nikogar.

Zvečer pred pogrebom je prišel k »Črnemu volu« tudi Rožanec. Želel je zvedeti sodbo pokojničinih tovarišev in govoriti z okrajnim zdravnikom, kaj je dognala obdukcija.

Res so bili ondi že Drobnič, Knapič in Zelenič, dr. Meden še ni prišel.

»Naše mesto postaja torej vendarle zanimivo,« se je rogal Drobnič. »Za kanibalskim umorom zdaj romantičen samomor. Sleparskih špekulantov in tatvin pa je vsak dan več. Razvijamo se, hvala Bogu! Listi pišejo o nas, prinašajo slike: strela, naš sloves narašča!«

»Tragično, a?« se je obrnil Knapič h katehetu, ki je prisedel na konec mize. »Roman, a? Bil sem pri njegovem začetku, zvedel prvo poglavje takoj, ko je bilo napisano — gospodična Magda je izvrstna poročevalka! — In videl sem slučajno konec zadnjega poglavja. Čudno, a?«

In pripovedoval je, kako je bil priča začetku Maničinega razmerja s Tribnikom: »Interesantno, a?« — Ko se je snoči pravkar vračal po nabrežju v mesto, je zagledal v mraku jedva dvajset korakov pred seboj, kako je neka dama pritekla k reki in se strmoglavila vanjo. Skočil je in začel kričati na pomoč; potem so začeli ljudje vreti skup in neki delavci so hiteli k čolnu. »Strašno, a? — Videti nesrečo, toda ne moči pomagati — človek bi znorel, a?«

»Pa čemu je vendar skočila v vodo? Iz nesrečne ljubezni?« je vprašal Zelenič. »Taka sentimentalnost je anahronizem.«

»Zaradi celibata, ki je zapovedan samskim učiteljicam, kajpada,« je izjavil Drobnič.

»Ali kaj veste?« se je razveselil Knapič.

»Seveda vem!«

»Hahaha, zdaj pa brž pol litrčka!« je v veži kričal dr. Meden. »Dober večer! O, gospod katehet, končno zopet enkrat! Dela čez glavo, kajne? Tudi meni se ne godi drugače. Vsak teden nova obdukcija in kopa protokolov!«

Družbi je pokimal, katehetu pa podal roko.

»Želel sem zveneti, ali smatrate, da je bila nesrečnica normalne razsodnosti, ko je storila konec svojemu življenju,« je dejal Rožanec. »Ali je bila odgovorna za svoj korak?«

»Čemu vas zanima to?«

»Gospod župnik je mnenja, da bi prepovedal cerkveni pokop — —«

»A, zato! Ampak brez dvoma, gospodična v tistem trenotku ni bila razsodna ter je prav gotovo ne morem smatrati za odgovorno za blazni čin. Če hočete, vam izjavim to tudi pismeno. Nič čudnega ni, da se je siroti končno zmedlo. Njena pisma, ki jih je odprla policija, govore tudi taiku: — kar pa je dognala obdukcija, je razkrilo vse. A to je začasno še tajnost!«

»Da je niti nam ne zaupaš? Vraga, saj nismo babe!« je čeperil Drobnič. »Knapič, daj častno besedo, da boš molčal kot riba! Zelenič, mož beseda! In midva z gospodom katehetom, kajme: parole d'honneur.«

Vsi so glasno pritrdili, dr. Meden pa je dejal.

»Torej: Tribnik se je revice naveličal in ji izrazil na vsa usta; izgini, zdaj imam spet drugo! — Dekle pa se je vanj najresneje zaljubilo. Domišljala si je dolgo, da njemu brez nje ni mogoče živeti, ker ona sama brez njega ne bi mogla živeti. Prepričala pa se je, da nasprotno, Tribnik hoče brez nje spet z drugo prav veselo živeti. Vrhu tega je bila že tretji mesec noseča. Roditelji so ji pomrli, ko je bila še dete; dve stari teti, ki sta jo izšolali, sta fanatični moralistki, ki se jima ni upala povedati resnice; prijateljice, h kateri bi se zatekla, ni imela, sama je bila brez imetka. — Pretila ji je torej gola sramota, disciplinarna preiskava, morda izguba službe. V svoji obupanosti si je pač slikala položaj še črneje, kakor je bil. Tako se ji je zmedlo. Dva dni je tičala skoraj neprestano v cerkvi na kolenih in je doma le še jokala. Torej se ji je zbledelo in storila je konec.«

»Vidite, ugenil sem! Celibat jo je ubil!« je dejal Drobnič. »Ubil je že marsikoga in ga še ubije ...«

Družba je ugovarjala, vnela se je živahna debata, zdravnik je pritegoval Drobniču, naglašajoč, da noben normalen človek ne živi proti narurnim zakonom, le katehet je molčal. Tovarišev ni niti poslušal. Njegove misli so bile pri Olgi in Manici. Izpil je svojo četrtinko, se naglo poslovil in odšel. Njegov sklep je bil gotov.

Naslednjega jutra po črni maši, ki jo je čital za pokojnico, je odšel zajtrkovat v župnišče. Ko je prišel župnik, mu je dejal:

»Čemu odrekate, gospod župnik, krščanski pokop nesrečni učiteljici? Svoj čin je storila v nerazsodnosti. Dr. Meden vam da, če zahtevate, pismeno izjavo, da je v trenotku samomora ni bilo mogoče smatrati za razsodno.«

»Ah, prosim vas, nikar delati izjem! Gospodična učiteljica ali umazana delavka sta kot samomorilki katoliškega obreda nevredni in se ne smeta pokopati na posvečenem delu pokopališča.«

»Okrajni zdravnik je zaprisežena službena oseba in njegovi strokovni izjavi smo dolžni verjeti,« je dejal Rožanec.

»Idite mi s takimi službenimi osebami, kakršen je dr. Meden. Ne, jaz, ki verujem v Boga in strogo vršim božje in cerkvene zapovedi, jaz se ne morem, niti ne smem pokoriti izjavam in sodbam ljudi, ki so brez vere.«

Rožanec je v zadregi utihnil. Nikoli se ni še nikomur uprl, od otoških let je storil vse, kar so zahtevali drugi, višji, ne da bi bil vpraševal, je-li pametno ali nespametno, pravično ali krivično, kar velevajo in zahtevajo.

Te dni pa je toliko razmišljal in vsaka misel v njem se je upirala in zavračala tuje misli, a uveljavljala sebe, lastno sodbo, lastno voljo. Zato je dejal:

»Doslej sva se vedno razumela, gospod župnik, in hvaležen sem vam za vsak pouk. Izkušen, starejši mož ste, in meni, mlajšemu je dolžnost, poslušati vas. Moj predstojnik ste. Ali jaz nisem stroj brez inteligence in brez lastnih misli. Rekel bi torej: starejši mož mora biti zmerom hladnejši v sodbi, treznejši, mirnejši. Vi pa ste zdaj na moje začudenje strastnejši, nestrpnejši od mene, ki sem vendar še dosti mlad.«

»Ah, kaj! Cerkev in verski predpisi so za stare in mlade enako jasni. Veste, da imam prav in ugovora ni!« je dejal župnik, kroteč se, da ne izbruhne.

»Dobro, predpisi! Merodajno mora biti mnenje zdravnikovo; ako mi on potrdi, da je samomorilec storil svoj čin v blaznosti, ravnam po predpisih. — Sicer pa je glavno predpis Jezusa Kristusa, ki je učil, da je treba mrtvece pokopavati. In jaz jo pokopljem!«

»Vi bi si drznili to storiti? Kdo pa ukazuje tukaj: jaz ali vi?«

»Ne jaz, ne vi, nego Jezus Kristus. Edino njemu se pokorim. On naj jo sodi, ne mi! Ne zamerite, ne morem drugače. Poznal sem pokojnico s šole; lehkomiselno otročje, a dobro dekle je bila, vsak jo imel rad — verske dolžnosti je izpolnjevala vestno in redno. — Čemu bi nesrečnico, ki je bila za svoj greh dovolj kaznovana in je šla bolna v smrt, še pred grobom sramotili in izpostavljali ljudski krivični sodbi? Tovariša sva si bila na šoli. Vse mesto bo odobravalo moj korak, in celo nasprotniki bodo morali priznati, da smo katoliški duhovniki vendarle boljši, tolerantnejši, nego je naš sloves po krivdi nekaterih fanatikov.«

»Zelo mi je žal. Toda poslednjič vam rečem: samomorilka se pokoplje brez mojega in vašega spremstva. Ako ne slušate, nosite sami posledice!« je dejal župnik odločno.

Rožanec se je poklonil in brez besede odšel.

Ob devetih je bil pogreb.

Rožanec je prišel brez cerkvenika in brez spremstva. Sam je pred mrtvašnico opravil molitve, sam je korakal pred krsto in sam je blagoslovil krog in krsto.

Za krsto pa so stopali Olga Tratarjeva, in Janka Mehletova, dr. Meden, Drobnič, Zelenič in Knapič ter ves bivši razred pokojnice. Magde ni bilo; zbolela je, da bi se ne zamerila župniku.

Tisti dan je Rožanec obedoval sam. Le kuharici je rekel, da ga nekaj dni ne bo v župnišče na obed, ker ima z učiteljsko družbo pri »Črnem volu« važne pomenke pred zaključkom šolskega leta. Zvečer pa je po daljšem času zopet poiskal Olgo in Vidko ter odšel ž njima daleč na izprehod. Govorili so le o pokojnici, o Vidovem dnevu in o Olginem odpotovanju. Šele pred Olginim stanovanjem je Rožanec omenil:

»Jutri pridem pote, da pojdeva na obed k »Volu«. Še teh par dni želim namreč prebiti v tvoji družbi kolikor mogoče.«

Nji so se zarosile oči, a delal se je, kakor da tega ni opazil in je urno odšel.

Tako je prihajal poslej vsak dan ponjo opoldne in zvečer. Prijeten, redkobeseden jima je bil pogovor. K sreči je blebetala Vidka tem zgovorneje. V oči si nista upala pogledati in si nista rekla nobene besede, ki bi izdala njune muke.

&lt;center&gt; * * * &lt;/center&gt;

Ljubljanski napredni dnevnik je prinesel par dni nato iz Trstenika obširen dopis; zelo toplo je bila opisana pokojna učiteljica Manica Kodrova, »odlična narodna učiteljica, navdušena Jugoslovanka, simpatična hvaležnim učenkam in njih roditeljem. Vsak človek jo je imel rad. Bila je kakor solnčece, ki je razsvetlila in ogrela vsako družbo. — Priljubljena kakor malokatera, ostane njen spomin nepozabljen.«

In opisana je bila njena tragična smrt, ki jo je zakrivila, duševna obolelost, »ki je — kakor se je dognalo — menda dedična v njeni družini: njen stric je umrl v blaznici, njena mati se je sama usmrtila.«

Naposled pa je bil zgovorno pohvaljen gospod župnik, »ta vobče velespoštovani duhovnik stare korenine, ki je znan sovražnik vsakršnega celotstva in fanatizma, zato splošno priljubljen mož pri vseh strankah našega mesta. On je odredil, da se je vršil za nesrečnico dostojen pogreb. Prav nič se ni pomišljal v pristnem krščanskem sočutju, ter je ukrenil, da se je izvršilo vse po cerkvenem obredu, kar je ostavilo na naše mesto najboljši vtis. To je plemenito in modro ter dokazuje, da je med staro gardo naših župnikov še vedno nekaj celih in širokoobzirnih mož, pred katerimi mora vzklikniti celo najbolj dosleden svobodomislec: Klobuk doli! Vsa čast tudi gospodu katehetu Rožancu, ki je vodil pogrebni izprevod ter je nastopal v duhu vrlega svojega predstojnika. Še več takih duhovnikov! Potem dobi načelna borba glavnih naših političnih strank končno tisto kulturno Obliko, ki bo na čast slovenske domovine!«

Župnik, ki je v duhu sestavljal ovadbo na dekanat proti upornemu kaplanu, je bil presenečen. Kamorkoli je prišel, povsod so ga vpraševali, je-li čital prekrasen dopis ter so mu čestitali. Tako se že dolgo ni bralo o nobenem duhovniku. Vse mesto ga hvali, po deželi se govori o njem z velespoštovanjem. Prav gotovo mu je večina tovarišev zavidna, ker si je znal pridobiti celo odkrite politične nasprotnike.

Župnik ovadbe ni napisal ter je poročal dekanatu, da proti cerkvenemu pogrebu samomorilke ni mogel imeti po uradni izpovedi okrajnega zdravnika in temeljem dokazane hereditarne bolezni pokojničine nikakega pomisleka.

Nekoliko nerodno mu je bilo le, da je moral povabiti Rožanca zopet na skupni obed. Toda pomagal si je s tem, da je trdil, da ni bil te dni od razburjenja za nobeno družbo.

»Saj veste, da vas imam rad! Ampak k steni se tudi ne dam kar tako pritisniti,« mu je dejal. »Konfliktov ne maram. In krivice delati nočem nikomur. Morda bi se vse življenje kesal, ako bi se izkazalo, da ste imeli vi prav. Samo nikomur ne pravite, da sva se za trenutek sporekla.«

Rožanec je rad obljubil, da bo molčal, saj je bil starec vendar resnično dobra duša. Ostal bi bil rajši pri »Črnem volu« še nadalje. Toda zdelo se mu je spodobnejše, da ostane v župnikovi družbi.

Niti z besedico ni bil izdal nikomur razkola z župnikom ter je rekel učiteljem pri »Črnem volu«, da želi le za nekaj dni hrano zaradi svojega želodca izpremeniti, obenem pa hoče prebiti vsaj še par dni v družbi prijateljeve neveste, gospodične Tratarjeve.

Olga se je hotela takoj po zaključni šolski maši in razdelitvi izpričeval odpeljati k materi v Ljubljano. Kovčegi in potna košara so bili že polni ter pripravljeni, da jih odda na vlak. Novak je pisal Olgi pismo, polno sreče in priseg, da se ji niti za trenutek ne bo treba kesati svojega pristanka, da ji uredi življenje čisto po njeni volji in je v njeni svobodi ne bo nikdar niti najmanj omejeval. Že sedaj izjavlja svečano, da bo smatral njeno Ernico za svoje dete, ki ga, ako želi, pohčeri.

Rožancu pa se je zahvaljeval.

»Milan, saj niti ne slutiš, kaj si mi storil. Kakšna žena, kakšna tovarišica in prijateljica mi bo Olga! Njena visoka inteligenca, izobraženost, pa njena krasota! Ne moreš si misliti, kako sem srečen. Kakor dijak sem otroški, kakor pesnik sanjarim noči in dneve. Dela imam ogromno. Toda danes mesec dni bo vse v redu. Olga bo že tu z Ernico in materjo za stalno. Glede poroke ukrenem, da se izvrši po enkratnem cerkvenem oklicu. V nedeljo pojdem v Ljubljano na njen dom, da se o vsem dogovorim, natančno.«

»Zdaj Te le še prosim, dragi Milan, da poskrbiš, da naju boš lahko Ti poročil, ki si mi ustvaril srečo. Prosim Te torej, da si izgovoriš na dan najine poroke dopust.«

Rožancu je bilo pri srcu, da bi tulil. Kakor bi se Novak rogal njegovi bolesti; kakor bi oral po njegovem krvavečem srcu, je občutil Novakovo radost.

To je bilo preveč. Strpelo ga ni nikjer. Hitel je vsak čas v cerkev ter iskal utehe in pomirjenja v molitvi, toda občutil je v prazni cerkvi le strašno osamelost. Zavedal se je svoje srečnosti, toda kesanja ni bilo v njem.

Oglašal pa se je v njegovem srcu vedno in vedno samo en glas: »Norec, kaj si storil? Povej svetu resnico in začni živeti iznova, širše, višje in svetlejše življenje! Še je čas! Stopi pred Olgo in ji reči: Ne dam te. Moja si! Dovolj sem se mučil; v meni vreta energija in podjetnost. Poiščem si drugo službo — talentom in marljivosti so prav sedaj le naj stežaj odprte vse duri. Njega bom hvalil, ki mi je končno pokazal pot, ki sem jo izgrešil. — Pojdi, pojdi k Olgi! Pričakuje te. Samoo besedo reci in s teboj pojde do konca sveta.«

Tako se je mučil, begal iz cerkve v družbo, poslušal pogovore, a ničesar ni čul, strmel je predse in pil. Kakor bi vse gorelo po njem, ga je žgalo neprestano, a žeje ni mogel ugasiti. In pobegnil je, zgražajoč se sam nad seboj, v naravo, blodil je po gozdih, a ni videl in ni slišal ničesar ter čul vedno isti glas:

»Norec, Norec! Cerkev je bila mogočna brez tebe in ostane brez tebe — ti pa si en sam: živi, uživaj! Zdaj ali nikoli! Kar zdaj zamudiš, ne ujameš nikdar več. Ne domišljaj si, da se svet briga za usodo takega le ničnega kaplana, kakršen si. Stori kar hočeš, jutri niti pišče ne cmevkne več zaradi tega. Sam si svoje sreče ali propasti kovač; vse drugo na zemlji in na nebu je brez pomena.«

A Rožanec ni šel k Olgi in ne ukrenil ničesar.

Prisiljeno se smehljajoč je spremil Olgo z Vidko še poslednje pozno popoldne na izprehodu do Sračjega in nazaj. Vso pot sta se razgovarjala o rečeh, ki ju niso prav nič zanimale, samo da se je pomikala beseda za besedo, brez zvoka in odmeva v srcu.

Vidka se je radovala lepega izpričevala ter je pripovedovala o svojih součenkah, njih deklamacijah, prepevanju in telovadnih nastopih na dopoldanski vidovdanski slavnosti v telovadnici. Rožanec in Olga sta korakala vsak ob eni strani ceste ter se trudila, da se ne ozreta in približata drug drugemu.

V obeh je kljuvalo: »Samo še nocoj je mogoče. — Zdajle ali nikdar! Le ena beseda — le ena kretnja je potrebna in — vse bo drugače ...«

In drgetaje sta čakala te besede in te kretnje, hrepenela in se bala — se klicala in svarila ...

Mesec je vstal izza gore ter zagrnil krajino v svojo bledo razsvetljavo. Že so se videli stolpi onstran reke; samo še zadnji klanec je bilo pustiti za seboj in mesto bi ležalo pod njima.

»Nikoli več, Olga,« si je mislil Rožanec. A rekel je: »Lepo vreme se obeta. Barometer se vztrajno dviga. Čelešnik se mi je s košnjo pohvalil. Le delavcev mu je premalo.«

»Okoli vratu bi ti padla, Milan!« si je mislila Olga. A dejala je: »Ali si opazil, koliko kosov se je zaplodilo? Zjutraj in zvečer pojo, da je krasota poslušati. Na vsakem vrtu jih je par — na skrajno točko slemena sedajo ter pojo dolge melodije s čudovito vztrajnostjo. Kosi so ptičji baritonisti. Se ti ne zdi?«

»Doktor Meden me je povabil na svoje lovišče. Morda se res začnem baviti s tem športom. Ne zaradi streljanja divjačine, a zaradi narave: botaniziral bi, opazoval živalstvo — naravoslovje sem posebno ljubil na gimnaziji,« je pripovedoval Rožanec in je opisoval vrlin svojih profesorjev. A mislil je: »Vedno bom moral misliti nate, Olga.«

(se nadaljuje)</text>
      <sha1>qmpi4xg7m3hhmni5p9e5p8pycj1ulas</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>